Tom Veber
RODI SE ZHALOST
***
Rodi se zhalost
ne boli
ne vpije
a je tukaj.
***
Kam gredo umret angeli
ko s svojimi kristalnimi krili
poslednjich zamahnejo
v pozdrav.
***
Ko sezhesh vame
globoko a previdno
chez vse sipine
in nabrekle brazde
se vzhod zlije z zahodom
luno zamenja sonce
in vse kar gledava
je zopet najino
nekaterih stvari
ne moresh poimenovati
jih obdrzhati za zmeraj
kalupi skozi leta
zachnejo pushchati
chez obljube
in trenutke neprecenljive naivnosti
se zachne gnesti mrak
ko si odhajal
se je nebo spustilo
k mojim glezhnjem
sonchnice
so obrnile glave k tlom.
MAJHNA NOCHNA GLASBA
|
za vse kurtizane |
za naju dva |
|
tega sveta |
ko je zunaj mraz |
|
ki v rdechih salonarjih |
v naju pa je razgreta glina |
|
stopicljajo skozi ruske nochi |
ko izgubijo ochi vsa vprashanja |
|
v oblakih cenenega parfuma |
ko postanejo prsti |
|
brez vrednosti |
tako voljni tako mehki |
|
a brez sramu |
vajeni potovanja v osrchje uzhitka. |
***
Plemenito je
kako sledish zorenju
jabolka pobirash
previdno in preudarno
raje kot drugim
sledish zvezdam
razpiranju korenin
pod tvojimi stopali
vse je vechno
rast se ob dotiku
zemlje
ne ustavi.
***
Skozi majhne kosme snega
sije sonce
drobni biseri se s padali
spushchajo proti zemlji
kak centimeter
pred pristankom
se ob dotiku kozhe
razlijejo
v toplino.
***
Skodelico zelenega chaja
stiskam med koleni
v tej sobi je mraz
in ti me nisi poljubil
za lahko noch
jesen ne sprashuje
jesen jemlje
mavrice in sonchne zharke
iz ochi
travnike in objeme
iz spominov
nauchil sem se dihati iz kosti
utishati veter
in prizhgati zvezde
lochevati nujo od zhelje
sredi morja
praznih teles.
RAZLIJESH SE V USTA
|
izlezhesh se iz ochi |
zataknesh se ob cheljust |
|
ne dobrih ne maminih |
in pochasi spolzish v |
|
tujih s trdo skorjo |
sapnik |
|
podvomish v lasten ostani |
z golimi rokami zadushish |
|
verjamesh v tuj pojdi |
ogenj zavrzhenosti |
|
dva stola |
bosh zdaj moj prijatelj? |
|
ena mozhnost izzhge izbiro |
|
***
V katerem jeziku
sanjajo metulji
ko se ciprese
nagibajo k tlom
in je v tebi vojna
ko vsak dih
zarezhe
pregloboko.
***
Vse prezhema plast negotovosti
varnost teche pod nashimi nogami
v drobnih curkih
chez mrtve kamne in jarke
nismo krivi
a vseeno imamo nekaj malega opraviti s tem
da smo se znashli tukaj
vse je eno dolgo piskajoche potovanje
pod trupom vlaka
lovljenje ravnotezhja
ponavljanja maminih besed
bodi tiho in ne izstopaj prevech
pozdravljaj
zmeraj pozdravljaj
to imajo ljudje radi
in to je vazhno.
***
Nekako se navadish
na samotno zhivljenje
na ne ljubezen
ne pogreshanje
samost
ki ni osamljenost
odtujenost
ki ni tujost
veliko praznih prostorov
ki jih ne zhelish
zapolniti s tujim
z neosebnimi izdihljaji
zavrzhenih ljudi
z dotikanjem
za to namenjenih tochk po telesu
z manufakturnimi
pozdravi in gestami
z barbikami in keni
se lahko igrash tudi sam
nekako se navadish
na neobstoj
nichevost
ki zdrobi stene
blizhine.
***
Degradacija se pishe z veliko
kje so moje ochi in roke
svetlobni snopi moje dushe
v sobi mojega imena
snezhi
uvijam se v kokon smrti
preobrazba v veshcho vechernico
upanje je sekundarnega pomena.
***
Zapis o
sebi
list ostaja chist
to ni moj dvojchek
njegove usedline ne razkrajajo sveta
njegovi pogledi ne plashijo senilnih babic
njegova obzhalovanja so klavrna vpricho mojih
in bistveno je da ostane chist
in nepopisan
in nedokonchan
da se v njem ne zrcalim.
***
Samo lezhala sva tam
kot dva otroka
ki chakata na pomlad
zemljo sva poljubljala
na njene razpokane ustnice
pogreshala nekaj
chesar nisva nikoli imela
prezhivela sva vojno
najini telesi sta se sesedli
sami vase
epidemija je razbrazdala
najina kolena
iztisnila najine
drobne svetove
v brezoblichne oble
helikopterji
kri in izdihljaji
chez obzorje
dlani in obrazi
drobne usode
v zatonu lochi
samo lezhala sva tam
kot dva otroka
ne vedoch kaj bo prinesel
jutri.
***
Ker ne zhelim iti ven
konchno me je dohitelo srce
ceste in objemi so bili vcheraj
prihodnost rine v napachno smer
kaj se je moralo zgoditi
da je kozha postala kamen
drobne praske
nepreklicni kanjoni
prosim ne povej mi
kakshno barvo ochi
ima noch
ne odpiraj vrat zhalosti
a zdaj je zhe prepozno
saj ni vech vrat
ni vech zhalosti
ravno je in suho
poshkropljeno z apnencem
s kredo sem zapisal
svoje ime
preko horizonta
ko se je ta prevesil
na drugo stran.
***
Ne zgodish se vsakich
kdaj se zgodish
drugich ali tretjich
milijon mozhnosti
sili med okvirje
razlichni si narativi
chez prag
izpolnitve.
***
Ni potrebno veliko
hrana postanejo sonchni zharki
objemi presledki med vrsticami
hotenje tirnice za katere ne vesh od kod so prishle
in kam vodijo
ni potrebno veliko
che spish v tujih posteljah
sanjash v drugih telesih
se uchish skozi pepel svojih vrstnikov
a nekaj je potrebno
iskra
med nashimi srci
utrip
med tukaj in zdaj
toplota
ob dotiku lic
ki jih prezharchi oblichje zemlje.
***
Razmishljam o vseh krajih
skozi katere je spolzelo moje telo
skozi katere ozke shpranje
sem se moral iztisniti
da ne potrebujem vech opravichevati
svojega dihanja
in zdi se da je bila rumena
vchasih tako sochna
moje telo je bilo
vitko a polno
in tisti kos zemlje
prerashchen z najinimi dotiki
se danes zdi
popoln
morda ker nobenega od naju
ni vech tam.