Revija SRP 155/156

Tom Veber

 

RODI SE ZHALOST

 

***

Rodi se zhalost

ne boli

ne vpije

a je tukaj.

 

 

***

Kam gredo umret angeli

ko s svojimi kristalnimi krili

poslednjich zamahnejo

v pozdrav.

 

 

***

Ko sezhesh vame

globoko a previdno

chez vse sipine

in nabrekle brazde

se vzhod zlije z zahodom

luno zamenja sonce

in vse kar gledava

je zopet najino

 

nekaterih stvari

ne moresh poimenovati

jih obdrzhati za zmeraj

kalupi skozi leta

zachnejo pushchati

chez obljube

in trenutke neprecenljive naivnosti

se zachne gnesti mrak

 

ko si odhajal

se je nebo spustilo

k mojim glezhnjem

sonchnice

so obrnile glave k tlom.

 

 

MAJHNA NOCHNA GLASBA

 

za vse kurtizane

za naju dva

tega sveta

ko je zunaj mraz

ki v rdechih salonarjih

v naju pa je razgreta glina

stopicljajo skozi ruske nochi

ko izgubijo ochi vsa vprashanja

v oblakih cenenega parfuma

ko postanejo prsti

brez vrednosti

tako voljni tako mehki

a brez sramu

vajeni potovanja v osrchje uzhitka.

 

 

***

Plemenito je

kako sledish zorenju

jabolka pobirash

previdno in preudarno

raje kot drugim

sledish zvezdam

razpiranju korenin

pod tvojimi stopali

vse je vechno

rast se ob dotiku

zemlje

ne ustavi.

 

 

***

Skozi majhne kosme snega

sije sonce

drobni biseri se s padali

spushchajo proti zemlji

kak centimeter

pred pristankom

se ob dotiku kozhe

razlijejo

v toplino.

 

 

***

Skodelico zelenega chaja

stiskam med koleni

v tej sobi je mraz

in ti me nisi poljubil

za lahko noch

jesen ne sprashuje

jesen jemlje

mavrice in sonchne zharke

iz ochi

travnike in objeme

iz spominov

nauchil sem se dihati iz kosti

utishati veter

in prizhgati zvezde

 

lochevati nujo od zhelje

sredi morja

praznih teles.

 

 

RAZLIJESH SE V USTA

 

izlezhesh se iz ochi

zataknesh se ob cheljust

ne dobrih ne maminih

in pochasi spolzish v

tujih s trdo skorjo

sapnik

podvomish v lasten ostani

z golimi rokami zadushish

verjamesh v tuj pojdi

ogenj zavrzhenosti

dva stola

bosh zdaj moj prijatelj?

ena mozhnost

izzhge izbiro

 

 

 

***

V katerem jeziku

sanjajo metulji

ko se ciprese

nagibajo k tlom

in je v tebi vojna

ko vsak dih

zarezhe

pregloboko.

 

 

***

Vse prezhema plast negotovosti

varnost teche pod nashimi nogami

v drobnih curkih

chez mrtve kamne in jarke

nismo krivi

a vseeno imamo nekaj malega opraviti s tem

da smo se znashli tukaj

vse je eno dolgo piskajoche potovanje

pod trupom vlaka

lovljenje ravnotezhja

ponavljanja maminih besed

bodi tiho in ne izstopaj prevech

pozdravljaj

zmeraj pozdravljaj

to imajo ljudje radi

in to je vazhno.

 

 

***

Nekako se navadish

na samotno zhivljenje

na ne ljubezen

ne pogreshanje

samost

ki ni osamljenost

odtujenost

ki ni tujost

veliko praznih prostorov

ki jih ne zhelish

zapolniti s tujim

 

z neosebnimi izdihljaji

zavrzhenih ljudi

z dotikanjem

za to namenjenih tochk po telesu

z manufakturnimi

pozdravi in gestami

z barbikami in keni

se lahko igrash tudi sam

 

nekako se navadish

na neobstoj

nichevost

ki zdrobi stene

blizhine.

 

 

***

Degradacija se pishe z veliko

kje so moje ochi in roke

svetlobni snopi moje dushe

v sobi mojega imena

snezhi

uvijam se v kokon smrti

preobrazba v veshcho vechernico

upanje je sekundarnega pomena.

 

 

***

Zapis o

sebi

list ostaja chist

to ni moj dvojchek

njegove usedline ne razkrajajo sveta

njegovi pogledi ne plashijo senilnih babic

njegova obzhalovanja so klavrna vpricho mojih

in bistveno je da ostane chist

in nepopisan

in nedokonchan

 

da se v njem ne zrcalim.

 

 

***

Samo lezhala sva tam

kot dva otroka

ki chakata na pomlad

zemljo sva poljubljala

na njene razpokane ustnice

pogreshala nekaj

chesar nisva nikoli imela

prezhivela sva vojno

najini telesi sta se sesedli

sami vase

epidemija je razbrazdala

najina kolena

iztisnila najine

drobne svetove

v brezoblichne oble

helikopterji

kri in izdihljaji

chez obzorje

dlani in obrazi

drobne usode

v zatonu lochi

 

samo lezhala sva tam

kot dva otroka

ne vedoch kaj bo prinesel

jutri.

 

 

***

Ker ne zhelim iti ven

konchno me je dohitelo srce

ceste in objemi so bili vcheraj

prihodnost rine v napachno smer

kaj se je moralo zgoditi

da je kozha postala kamen

drobne praske

nepreklicni kanjoni

prosim ne povej mi

kakshno barvo ochi

ima noch

ne odpiraj vrat zhalosti

a zdaj je zhe prepozno

saj ni vech vrat

ni vech zhalosti

ravno je in suho

poshkropljeno z apnencem

s kredo sem zapisal

svoje ime

preko horizonta

ko se je ta prevesil

na drugo stran.

 

 

***

Ne zgodish se vsakich

kdaj se zgodish

drugich ali tretjich

milijon mozhnosti

sili med okvirje

razlichni si narativi

chez prag

izpolnitve.

 

 

***

Ni potrebno veliko

hrana postanejo sonchni zharki

objemi presledki med vrsticami

hotenje tirnice za katere ne vesh od kod so prishle

in kam vodijo

 

ni potrebno veliko

che spish v tujih posteljah

sanjash v drugih telesih

se uchish skozi pepel svojih vrstnikov

 

a nekaj je potrebno

iskra

med nashimi srci

utrip

med tukaj in zdaj

toplota

ob dotiku lic

ki jih prezharchi oblichje zemlje.

 

 

***

Razmishljam o vseh krajih

skozi katere je spolzelo moje telo

skozi katere ozke shpranje

sem se moral iztisniti

da ne potrebujem vech opravichevati

svojega dihanja

in zdi se da je bila rumena

vchasih tako sochna

moje telo je bilo

vitko a polno

in tisti kos zemlje

prerashchen z najinimi dotiki

se danes zdi

popoln

morda ker nobenega od naju

ni vech tam.