Zbornik Revije SRP 2006

Valentin Vodnik

 

POVEDANJE OD SLOVENSKIGA JEZIKA

 

 

 

Stare rÍchi so tudi nove tistim, katÍrim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik inu zarod pride, inu od nekidanih chasov zachÍl:

Krajnci so en odraslik velikiga slovenskiga naroda, katÍri zdej prebiva od terzhashkiga morja noter do zmerzliga morja v' Moshkovii skuz 400 mil. shiroko, inu od pÍmskiga noter do dezhele Kamshatka na konec moshkovitarskiga cesarstva she chez tavzhent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v' tim prostori so slovenci; to je krajnci, slovenci, hravatje, dalmatini, bosnjaki, slavonci, slovaki, sem ter kje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so PÍmci, moravci, polci, pomurjani, lķzhici, vandali, vendi, litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moshkovitarskeh prebivalcov po Moshkovii, SÍverii, inu na meji Tartarie. Ti vsi imajo sploh imÍ, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene same matere, namrech, slovÍnski jezik.

 

(***)

 

Krajnci so pisat znali, prÍden so bili locheni od slovÍncov na unim kraji Donave, inu lesem blizo lashke dezhele pershli; zato ker imŠjo enako besÍdo povsod; krajnec pravi: pisati, PÍmec psati, PŰlec pisach, Moshkovitar pisati.

BesÍda: pishem je silno stara, inu kazhe, de je od takrat, kader she niso cherk imÍli, ampak so lÍ malali svoje misli. She sedaj Krajnci nekatÍrem malanem rechÍm pravio, de so pisane; postavim pisan prepert, pisano krilo.

SlovÍnci imajo dvoje cherke, ene se imenujejo: Bukvica, druge kjurŪlica; bukvica je v' navadi per slovÍncih takraj Donave; kjurilica uni kraj Donave.

Ucheni se prepirajo, katÍre cherke teh dvojeh so starishi. Jes mÍnim, de se zastojn trudio, ino de na tim ni dosti lezhÍche. Ako je perpir, se lahko zastopi, de nobeden za resnico nevÍ.

Kar zares vÍmo, je, de vsi slovÍnci so nekidaj iz perviga besede inu misli skuzi podobe pisali; obraze od ludi, zvÍrin, inu drugeh stvari narejali, inu skuzi take namalane znamina spomŪnu pomagali.

Navada besÍde malati je bila pu cÍlim svÍti, prÍden so bile cherke znajdene.

Od tiga pride, de smo v' besÍdi: pisati vsi slovÍnci enaki; al kÍr so cherke bol noviga znajdenja, zatorej cherko vsi enako neimenujejo. Cherke so potle znajdene, kar so se slovenski rodovi razdÍlili.

Krajnec pravi cherka, Polec littera, Srbec pismik, Hravat slovo, PÍmec inu Moshkovitar slova.

Krajnci so tedaj obchasi nih prestopa chez Donavo pruti lashkim brez cherk bili, inu so lÍ z' podobami pisali, to je malali.

Malati pravio vsi slovÍnci, inu Moshkovitarji molovati, ali pa: zhivopisati. Al je od nÍmshkiga vzÍto, al so nÍmci od nas to besÍdo vzÍli, ni mogoche skazat; priche so pomerle. Morebit je malati bol slovÍnsko, kakor nÍmshko. Zakaj malam se zna rechi, de pride od maliga, kakor bi rÍkel: jes malam, to je na malim pokazhem; na majheno podobo denem; v' malim nacherkam, kar je na sebi veliko.

Krajnci imajo nekatere cherke vech potrÍba, kakor Latinci; tÍ cherke so: z, s, zh, sh, ch; nekatereh pa ne potrebujejo, tÍ so: c, q, x.

Kader pravim: sad sa herbtam, se pishe ta mali: s, kadar pa rechem: ſad ali ſadje na drevji, se postavi ta dolgi: ſ. Tako tudi je razlochik v' pisanji, kader se pishe: mojſhkra ne ſhiva, ako ni shiva. Tudi je shÍp inu zhep vsako posebej drugachi trÍba pisat inu izrech.

Krajnci z' latinskemi cherkami pishemo; je she lÍ navada od dva sto in shtirdeset lÍt, kar je Primas Trubar en Lublanski Korar tako pisat zachel. PoprÍd so krajnci z' glagolitskem cherkami pisali, kakorshne imajo she danashni dan Korarji v' Bakri, SÍnju, inu v' Dalmacii.

Pred poldrugo sto lÍtmi je bil en mashnik v' Terzhichu na gorÍnskim, katÍri je po glagolitsko masho bral.

Glagolitski jezik je nekidani chisti slovÍnski jezik. Sedaj ga noben slovÍnec popolnim na tanko nezastopi; vunder je tak, de bi se ga v' kratkim vsi slovenci lahko zastopit navadili, ako bi se duhovno opravilo po njemu imÍlo.

Kdo inu kdaj je glagolitske cherke znajdel, se na tanko nevÍ. Modri mozhje so tÍ misli, de per eni glihi pred trinajst sto lÍtmi so bile znane, to je okoli pÍtiga stolÍlja po Kristusovim rojstvi; zakaj chez sto lÍt po tim so se Hravatje zavÍzali, de nechejo zuper kristjane vojsko pelat, inu so Rimskimu Papezhu z' lastno roko pisano oblubo v' roke podali.

Okol devÍtiga stolÍtja kershanskiga shtevila so missionarji slovÍnce k' vÍri preobrachali, so pisanje inu branje bol vterdili, inu slovenski jezik perpraven dÍlali za duhovske bukve.

Ob tim chasi je bilo prestavleno sveto Pismo v' slovenji jezik, kakor ga she sedaj imamo v' Lublani v' shkofiskim bukvishi, natisneniga na Moshkovitarskim v' mÍsti Ostrog v' lÍti 1581, z' cirilskemi cherkami.

Zlasti si je perzadel vÍro inu jezik pogmÍrati en grÍkiski mashriik Konstantin, kateriga so kristiani Cirillus imenovali. Od tiga Cirilla so cirilske cherke, katere so po celi Moshkovii she danashni dan v' navadi.

Cirill inu drugi pomagavci so prestavili mashne inu druge duhovne bukve v' slovÍnski jezik; cherke so naredili grekiskem podobne; z' takemi bukvami je shel na uni kraj Donave, tam je bil za shkofa postavlen v' Moravii; inu cirillske cherke so se vterdile tako, de ih skoro vsi slovÍnci danashni dan imajo, katÍri so grÍkishke vÍre, to je Staroverci. Dalmatini, Hravatje inu Bosniaki ih poznajo inu zraven glagolitskeh hranio, karkol je njih StarovÍrcov.

Kristiani pa rimske shege so jÍli z' chasam nÍmshke cherke imÍti, katÍre so minihi srÍdnih chasov znajdeli, inu po podobi latinskeh zarobili. Zatorej dan danashni pishejo PÍmci, Poljci, inu luzhicharji z' nÍmskemi cherkami.

Krajnci so pisali po glagolitsko notri do shÍstnajstiga stolÍtja. Okoli lÍta 1550. je zachel Primas Trubar krajnski jezik z' latinskemi cherkami pisati. On je bil rojen krajnec iz vasi RŠshica pod Trojakam na dolÍnski strani v' Kacianski fari, je postal mashnik inu z' chasam Korar v Lublani. Je prestavil na krajnsko Psalme Davidove, inu Novi Testament, tudi je pridige inu duhovne pisma pisal; al ker je bil luteransko vÍro uchiti zachÍl, so ga iz dezhele v' nÍmshki Rajh pregnali.

Od tiga chasa krajnci po latinskim a b c pishejo kakor tudi Hravatje, Dalmatinci, inu sploh SlovÍnci, kar ih je blizhi Lashke dezhele.

Ob chasi Primazha Trubarja je vech drugih Krajncov krajnske bukve z' latinskemi cherkami pisalo.

Kar je bilo luteriskeh bukv, so bile na nÍmshkim v' Vittenbergi natisnene. Med temi je Sveto Pismo ali Biblia pretolmachena od Jurja Dalmatina, natisnena v' lÍti 1584. Ker ta Biblia na strani take napise ima, katÍri so Rimskimu Papezhu inu katoliskim naukam zuperni, je bila ludÍm prepovÍdana, iz rok oduzÍta; inu sedaj ih malo takeh bukv najdÍmo v' rokah uchenih mozh. Ta Biblia tudi ni taka, kakorshna ima biti po sklepih cerkveniga zbora v' Tridenti.

Adam Bohorich je dal na dan eno grammatiko za krajnski jezik v' lÍti 1584. Do sedaj se she malo takeh bukv najdÍ; vunder ih imamo za nauk, de iz nih zvÍmo, kako so nashi stari prÍdniki pisali, jezik chistili, inu poduchili, kako bi se en unajni izuchil, nash jezik govoriti.

Tudi ta grammatika je bila prepovÍdana, kÍr ona nÍkaj katolskimu uku zupernih poduchenjov ima v' predgovori. NamÍsti tÍ gramatike je dal na svitlovo eno drugo perpusheno od Vishih Pater Hyppolitus Kapucinar v' lÍti 1715. natisneno v' Lublani.

Bohorichova Grammatika se je razgubila, Hypolitova je premalo med ludi pershla. SlÍherni pisavec je krajnsko pisal, kakor se mu je zdÍlo: nobeden ni glÍdal na Íno stanovitno vizho, vstavo ali rÍd. Pisarji poprejshniga stolÍtja so se dosti derzhali po Bohorichu, al v' sedajnim stolÍtji so rili naprej, inu z' kranjskim pisanjam delali, kakor preshich z' mÍham.

Oche Marka en minih bosih Augustinarjov klostra na dunejski cÍsti v' Lublani rojen pred mÍstam vidioch to nadlogo, je spisal eno novo grammatiko v' lÍti 1768. On je imel v' bukvishi tega klostra Bohorichovo, inu Hypolitovo grammatiko, vunder drugachi je napravil svojo, njo na dan dal, inu rÍkel: de do njegovih chasov she nobene krajnske grammatike ni bilo. Al potle smo zvÍdeli, de on je imel poprejshne grammatike; zatorej naj glÍda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati.

OchÍtu Marku smo hvalezhni za vech rechi. On je spÍt branje med ludmi rashiral, od trideset lÍt se skoro vsaki pastir inu pastarica brati nauchila. Dosti bukv je med ludi dal; jezik semtarkje v' bukvah ochistil, omÍchil, inu lÍpshi perrÍzal.

Al nekatere rechi zastopnim niso dopadle; on je namrech stare mejnike brez uzroka prestavil; od stareh grammatik odstopil; pisal, kakor Lublanski predmÍstnani govorÍ; ni glÍdal na chistishi jezik polancov, inu dalech od NÍmcov stojÍchih starih krajnskih zarodov. On je prevech nÍmshoval, namÍsti de bi bil slovÍnil. V' enkatereh besedah je brez potrÍbe hravatil, v' drugeh premalo unajne slovÍnce chislal, kÍr je lahko inu trÍba.

Eden njegovih jogrov spozna, de se je dosti od njega nauchil; vunder sedaj vidi, de je potrÍbno tudi stare grammatikarje poslushati, katÍri so pred njim pisali.

Od tot pride, de oche Marka per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popolnim derzhal; prestavlavci svetiga Pisma inu drugi ucheni od njegove vizhe odstopajo, inu se blizhajo starishim pisarjam v' jeziki inu v' pisanji.

Iz tiga sklÍnem, de bi dobro bilo, skoro eno grammatiko inu Besedishe viditi, v' katerih bi se krajnski jezik v' svoji chistosti najdel, stari mejnik lÍ iz potrebe prestavil, govor po tih naukih perrÍzal, kakor so ga drugih jezikov ucheni lepotili, inu se nich nezaplÍtalo, temuch izrÍkovanje za ushÍsa, pismo, inu za pÍsem perlichno naredilo.

 

 

 

_______

Prva objava: Lublanske novice, 1797, sht. 83 - sht. 102; 1798, sht. 2 - sht. 28

Po knjigi: Valentin Vodnik, Zbrano delo; DZS, Ljubljana 1988

 

 

 

 

 

Jernej Kopitar, Iz uvoda v slovnico