Valentin Vodnik
POVEDANJE OD SLOVENSKIGA JEZIKA
Stare rêchi so tudi nove tistim, katêrim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik inu zarod pride, inu od nekidanih chasov zachêl:
Krajnci so en odraslik velikiga slovenskiga naroda, katêri zdej prebiva od terzhashkiga morja noter do zmerzliga morja v' Moshkovii skuz 400 mil. shiroko, inu od pêmskiga noter do dezhele Kamshatka na konec moshkovitarskiga cesarstva she chez tavzhent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v' tim prostori so slovenci; to je krajnci, slovenci, hravatje, dalmatini, bosnjaki, slavonci, slovaki, sem ter kje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pêmci, moravci, polci, pomurjani, lúzhici, vandali, vendi, litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moshkovitarskeh prebivalcov po Moshkovii, Sêverii, inu na meji Tartarie. Ti vsi imajo sploh imê, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene same matere, namrech, slovênski jezik.
(***)
Krajnci so pisat znali, prêden so bili locheni od slovêncov na unim kraji Donave, inu lesem blizo lashke dezhele pershli; zato ker imájo enako besêdo povsod; krajnec pravi: pisati, Pêmec psati, Pôlec pisach, Moshkovitar pisati.
Besêda: pishem je silno stara, inu kazhe, de je od takrat, kader she niso cherk imêli, ampak so lê malali svoje misli. She sedaj Krajnci nekatêrem malanem rechêm pravio, de so pisane; postavim pisan prepert, pisano krilo.
Slovênci imajo dvoje cherke, ene se imenujejo: Bukvica, druge kjurílica; bukvica je v' navadi per slovêncih takraj Donave; kjurilica uni kraj Donave.
Ucheni se prepirajo, katêre cherke teh dvojeh so starishi. Jes mênim, de se zastojn trudio, ino de na tim ni dosti lezhêche. Ako je perpir, se lahko zastopi, de nobeden za resnico nevê.
Kar zares vêmo, je, de vsi slovênci so nekidaj iz perviga besede inu misli skuzi podobe pisali; obraze od ludi, zvêrin, inu drugeh stvari narejali, inu skuzi take namalane znamina spomínu pomagali.
Navada besêde malati je bila pu cêlim svêti, prêden so bile cherke znajdene.
Od tiga pride, de smo v' besêdi: pisati vsi slovênci enaki; al kêr so cherke bol noviga znajdenja, zatorej cherko vsi enako neimenujejo. Cherke so potle znajdene, kar so se slovenski rodovi razdêlili.
Krajnec pravi cherka, Polec littera, Srbec pismik, Hravat slovo, Pêmec inu Moshkovitar slova.
Krajnci so tedaj obchasi nih prestopa chez Donavo pruti lashkim brez cherk bili, inu so lê z' podobami pisali, to je malali.
Malati pravio vsi slovênci, inu Moshkovitarji molovati, ali pa: zhivopisati. Al je od nêmshkiga vzêto, al so nêmci od nas to besêdo vzêli, ni mogoche skazat; priche so pomerle. Morebit je malati bol slovênsko, kakor nêmshko. Zakaj malam se zna rechi, de pride od maliga, kakor bi rêkel: jes malam, to je na malim pokazhem; na majheno podobo denem; v' malim nacherkam, kar je na sebi veliko.
Krajnci imajo nekatere cherke vech potrêba, kakor Latinci; tê cherke so: z, s, zh, sh, ch; nekatereh pa ne potrebujejo, tê so: c, q, x.
Kader pravim: sad sa herbtam, se pishe ta mali: s, kadar pa rechem: ſad ali ſadje na drevji, se postavi ta dolgi: ſ. Tako tudi je razlochik v' pisanji, kader se pishe: mojſhkra ne ſhiva, ako ni shiva. Tudi je shêp inu zhep vsako posebej drugachi trêba pisat inu izrech.
Krajnci z' latinskemi cherkami pishemo; je she lê navada od dva sto in shtirdeset lêt, kar je Primas Trubar en Lublanski Korar tako pisat zachel. Poprêd so krajnci z' glagolitskem cherkami pisali, kakorshne imajo she danashni dan Korarji v' Bakri, Sênju, inu v' Dalmacii.
Pred poldrugo sto lêtmi je bil en mashnik v' Terzhichu na gorênskim, katêri je po glagolitsko masho bral.
Glagolitski jezik je nekidani chisti slovênski jezik. Sedaj ga noben slovênec popolnim na tanko nezastopi; vunder je tak, de bi se ga v' kratkim vsi slovenci lahko zastopit navadili, ako bi se duhovno opravilo po njemu imêlo.
Kdo inu kdaj je glagolitske cherke znajdel, se na tanko nevê. Modri mozhje so tê misli, de per eni glihi pred trinajst sto lêtmi so bile znane, to je okoli pêtiga stolêlja po Kristusovim rojstvi; zakaj chez sto lêt po tim so se Hravatje zavêzali, de nechejo zuper kristjane vojsko pelat, inu so Rimskimu Papezhu z' lastno roko pisano oblubo v' roke podali.
Okol devêtiga stolêtja kershanskiga shtevila so missionarji slovênce k' vêri preobrachali, so pisanje inu branje bol vterdili, inu slovenski jezik perpraven dêlali za duhovske bukve.
Ob tim chasi je bilo prestavleno sveto Pismo v' slovenji jezik, kakor ga she sedaj imamo v' Lublani v' shkofiskim bukvishi, natisneniga na Moshkovitarskim v' mêsti Ostrog v' lêti 1581, z' cirilskemi cherkami.
Zlasti si je perzadel vêro inu jezik pogmêrati en grêkiski mashriik Konstantin, kateriga so kristiani Cirillus imenovali. Od tiga Cirilla so cirilske cherke, katere so po celi Moshkovii she danashni dan v' navadi.
Cirill inu drugi pomagavci so prestavili mashne inu druge duhovne bukve v' slovênski jezik; cherke so naredili grekiskem podobne; z' takemi bukvami je shel na uni kraj Donave, tam je bil za shkofa postavlen v' Moravii; inu cirillske cherke so se vterdile tako, de ih skoro vsi slovênci danashni dan imajo, katêri so grêkishke vêre, to je Staroverci. Dalmatini, Hravatje inu Bosniaki ih poznajo inu zraven glagolitskeh hranio, karkol je njih Starovêrcov.
Kristiani pa rimske shege so jêli z' chasam nêmshke cherke imêti, katêre so minihi srêdnih chasov znajdeli, inu po podobi latinskeh zarobili. Zatorej dan danashni pishejo Pêmci, Poljci, inu luzhicharji z' nêmskemi cherkami.
Krajnci so pisali po glagolitsko notri do shêstnajstiga stolêtja. Okoli lêta 1550. je zachel Primas Trubar krajnski jezik z' latinskemi cherkami pisati. On je bil rojen krajnec iz vasi Ráshica pod Trojakam na dolênski strani v' Kacianski fari, je postal mashnik inu z' chasam Korar v Lublani. Je prestavil na krajnsko Psalme Davidove, inu Novi Testament, tudi je pridige inu duhovne pisma pisal; al ker je bil luteransko vêro uchiti zachêl, so ga iz dezhele v' nêmshki Rajh pregnali.
Od tiga chasa krajnci po latinskim a b c pishejo kakor tudi Hravatje, Dalmatinci, inu sploh Slovênci, kar ih je blizhi Lashke dezhele.
Ob chasi Primazha Trubarja je vech drugih Krajncov krajnske bukve z' latinskemi cherkami pisalo.
Kar je bilo luteriskeh bukv, so bile na nêmshkim v' Vittenbergi natisnene. Med temi je Sveto Pismo ali Biblia pretolmachena od Jurja Dalmatina, natisnena v' lêti 1584. Ker ta Biblia na strani take napise ima, katêri so Rimskimu Papezhu inu katoliskim naukam zuperni, je bila ludêm prepovêdana, iz rok oduzêta; inu sedaj ih malo takeh bukv najdêmo v' rokah uchenih mozh. Ta Biblia tudi ni taka, kakorshna ima biti po sklepih cerkveniga zbora v' Tridenti.
Adam Bohorich je dal na dan eno grammatiko za krajnski jezik v' lêti 1584. Do sedaj se she malo takeh bukv najdê; vunder ih imamo za nauk, de iz nih zvêmo, kako so nashi stari prêdniki pisali, jezik chistili, inu poduchili, kako bi se en unajni izuchil, nash jezik govoriti.
Tudi ta grammatika je bila prepovêdana, kêr ona nêkaj katolskimu uku zupernih poduchenjov ima v' predgovori. Namêsti tê gramatike je dal na svitlovo eno drugo perpusheno od Vishih Pater Hyppolitus Kapucinar v' lêti 1715. natisneno v' Lublani.
Bohorichova Grammatika se je razgubila, Hypolitova je premalo med ludi pershla. Slêherni pisavec je krajnsko pisal, kakor se mu je zdêlo: nobeden ni glêdal na êno stanovitno vizho, vstavo ali rêd. Pisarji poprejshniga stolêtja so se dosti derzhali po Bohorichu, al v' sedajnim stolêtji so rili naprej, inu z' kranjskim pisanjam delali, kakor preshich z' mêham.
Oche Marka en minih bosih Augustinarjov klostra na dunejski cêsti v' Lublani rojen pred mêstam vidioch to nadlogo, je spisal eno novo grammatiko v' lêti 1768. On je imel v' bukvishi tega klostra Bohorichovo, inu Hypolitovo grammatiko, vunder drugachi je napravil svojo, njo na dan dal, inu rêkel: de do njegovih chasov she nobene krajnske grammatike ni bilo. Al potle smo zvêdeli, de on je imel poprejshne grammatike; zatorej naj glêda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati.
Ochêtu Marku smo hvalezhni za vech rechi. On je spêt branje med ludmi rashiral, od trideset lêt se skoro vsaki pastir inu pastarica brati nauchila. Dosti bukv je med ludi dal; jezik semtarkje v' bukvah ochistil, omêchil, inu lêpshi perrêzal.
Al nekatere rechi zastopnim niso dopadle; on je namrech stare mejnike brez uzroka prestavil; od stareh grammatik odstopil; pisal, kakor Lublanski predmêstnani govorê; ni glêdal na chistishi jezik polancov, inu dalech od Nêmcov stojêchih starih krajnskih zarodov. On je prevech nêmshoval, namêsti de bi bil slovênil. V' enkatereh besedah je brez potrêbe hravatil, v' drugeh premalo unajne slovênce chislal, kêr je lahko inu trêba.
Eden njegovih jogrov spozna, de se je dosti od njega nauchil; vunder sedaj vidi, de je potrêbno tudi stare grammatikarje poslushati, katêri so pred njim pisali.
Od tot pride, de oche Marka per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popolnim derzhal; prestavlavci svetiga Pisma inu drugi ucheni od njegove vizhe odstopajo, inu se blizhajo starishim pisarjam v' jeziki inu v' pisanji.
Iz tiga sklênem, de bi dobro bilo, skoro eno grammatiko inu Besedishe viditi, v' katerih bi se krajnski jezik v' svoji chistosti najdel, stari mejnik lê iz potrebe prestavil, govor po tih naukih perrêzal, kakor so ga drugih jezikov ucheni lepotili, inu se nich nezaplêtalo, temuch izrêkovanje za ushêsa, pismo, inu za pêsem perlichno naredilo.
_______
Prva objava: Lublanske novice, 1797, sht. 83 - sht. 102; 1798, sht. 2 - sht. 28
Po knjigi: Valentin Vodnik, Zbrano delo; DZS, Ljubljana 1988
Jernej Kopitar, Iz uvoda v slovnico