Zbornik Revije SRP 2006 

Milan V. Smolej

 

PRVA SLOVNICA SLOVANSKEGA JEZIKA?

 

 

Knjiga treh slovenskih avtorjev (Matej Bor, Jozhko Shavli, Ivan Tomazhich) Veneti, nashi predniki, ki je prvich izshla v nemshchini zhe davnega leta 1988, nato pa she v slovenshchini, italijanshchini in angleshchini, med evropskimi venetologi ni vzbudila prichakovane reakcije. V knjigi avtorji dokazujejo na podlagi svojih raziskovanj, da Veneti, ki so naseljevali v prvem tisochletju pred nashim shtetjem veliko podrochje Srednje Evrope, pripadajo etnosu, ki ga lahko poimenujemo le kot Protoslovani. Za razshirjenost Venetov oz. Vendov shirom po Evropi pa prichajo ne samo zgodovinski zapiski, ampak predvsem po eni strani razshirjenost »slovanskih« toponimov po celi Evropi in pa njihov jezik, ki ga je prvi v svetu uspel razvozlati slovenski avtor Matej Bor, slavist, pesnik, prevajalec, chlan SAZU, in sicer na podlagi tako slovenskega jezika in njegovih narechij (trenutno najzahodnejshega zhivega slovanskega jezika) kot tudi s pomochjo starocerkvene slovanshchine in seveda she drugih indoevropskih jezikov, med njimi tudi sanskrta.

V zvezi s slovenskim jezikom naj spomnimo bralca na zanimiv detajl, namrech, da sta bila prva jezikoslovca, ki sta se v 19. in na prelomu 19. in 20. stoletja poglobila v slovenski jezik in njegova narechja, slavna ruska znanstvenika, namrech I. I. Sreznjevski in njegov veliki uchenec B. de Courtenay, ki je prvi naredil podrobno shtudijo slovenskih narechij. V svojih obshirnih strokovnih delih je jasno zapisal, da je na podlagi svojega raziskovanja prishel do ugotovitve, da je prav slovenski jezik zaradi svoje arhaichnosti najstarejshi slovanski jezik. O tem nedvomno prichajo tudi Brizhinski spomeniki, ki datirajo v 10. stoletje in ki so prvi pisani cerkveni dokument, ki ni bil napisan ne v latinshchini ne v grshchini, kot je bil tedaj obichaj. Ta edinstveni dokument je zanimiv tudi zaradi tega, ker je bil zapisan v t.i. karolinshki pisavi, ki je bila v uporabi na dvoru Karla Velikega. Tako glagolica kot cirilica, pisavi starih slovanskih tekstov, sta obe precej poznejshega datuma.

Za zahodnoevropske znanstvenike sta bila tako venetski kot etrushchanski jezik zhe od nekdaj velika uganka, kljub obilici ohranjenih napisov in izkopanin. Venetski napisi so odlichno predstavljeni v obsezhni, skoraj 1000 strani debeli shtudiji italijanskih avtorjev A. L. Prosdocima in G. B. Pellegrinija iz leta 1967. Z venetskim jezikom se je veliko ukvarjal tudi francoski jezikoslovec Michel Lejeune. Zhal pa zahodni znanstveniki niso nikoli dopustili mozhnosti, da bi bil jezik starih Venetov kakorkoli soroden danashnjim slovanskim jezikom. V svojem nacionalistichnem pristopu so se z vsemi silami trudili dokazati, da je bila venetshchina italski oz. romanski jezik, v skrajnem primeru pa le sorodnik nekakshnega ilirskega jezika. Ta »politichni« pristop k obravnavanju evropske zgodovine je zhal zhiv she dandanes, saj celo uradna samostojna drzhava Slovenija raziskavam in najdbam treh slovenskih avtorjev v celoti oporeka verodostojnost.

Najbogatejshe venetske izkopanine se nahajajo v mestecu Este blizu Padove v severni Italiji. Tam je bilo v 1. tisochletju pr. Kr. eno izmed sredishch venetske kulture. V mestu Este (antichno ime Ateste) je bilo med drugim tudi svetishche boginje Reitije, v okviru svetishcha pa je obstajala shola venetskih svechenikov oz. pisarjev, ki jim gre zahvala, da so se do danashnjega dne ohranile t.i. atestinske abecedne oz. slovnichne tablice. Pri imenu boginje Reitije nam samo od sebe pride na misel boginja luzhishkih Venetov Retra; njej posvecheni tempelj je bil razrushen shele leta 955 po Kr. v chasu, ko so Nemci agresivno zacheli razshirjati krschansko vero na vzhod in pri tem iztrebili ne samo Polabske Slovane, ampak vechino zahodnih slovanskih plemen, med drugim tudi npr. baltske Pruse. Dokaz vech, da so Veneti v tistem chasu poseljevali vso Srednjo Evropo.

Ne le v mestecu Este, veliko venetskega gradiva je bilo odkrito tudi v mestu Lagole di Calalzo ob reki Piave v severni Italiji, kjer je she danes izvir zdravilne vode. Tam so imeli Veneti svoje »zdravilishche« in si v velikem shtevilu hodili zdravit revmatizem, ki so ga v svojem jeziku imenovali kostenica. Na drzhalih zajemalnih vrchev in na mnozhici drugih izkopanin se pojavlja vech kot tridesetkrat napis bozhanstva Trimuzhjatej. Ni nam treba posebej omenjati staroslovanskega boga Triglava v Pribaltiku in nasploh njegove vloge v staroslovanski mitologiji. Tudi ni nakljuchje, da se imenuje najvishja gora Slovenije, ki ni dalech od tega najdishcha, Triglav, najvishji vrh Julijskih Alp.

Teksti vseh atestinskih tablic imajo enako sestavo. Po mnenju zahodnih razlagalcev gre za abecedne tablice, ki vsebujejo seznam venetskih chrk in nekakshne charobne zagovore. Tablice so v sredini z vrstico, ki vsebuje venetski chrki O podoben ornament, razdeljene v dva dela. V spodnjem delu, ki so ga zahodni znanstveniki napachno brali od spodaj navzgor, pri tem pa niso uposhtevali chrk v najnizhji vrstici, so nashli »charobno« besedo AKEO, ki naj bi po njihovem pomenila abecedo ali pa ime nekega bozhanstva. V vrstici takoj nad ornamentom je z leve na desno spisek venetskih konzonantov oz. kombinacij konzonantov, ki se pojavljajo v venetskih tekstih, v drugi vrstici pa, tudi brano z leve na desno, tekst oz. stavek oz. zagovor. Na podlagi razlag zahodnih znanstvenikov pa v tablicah zhal ni bilo mogoche najti nikakrshne logichne vsebine.

Shele slovenski znanstvenik Matej Bor, ki se je dolga leta ukvarjal s temi napisi, je postavil to zahodno tolmachenje na glavo tako, da je spodnji del tablic bral navpichno, zachenshi od vrstice z ornamentom oz. chrko O(?), ki jo je izpustil, hkrati pa prebral she chrke iz zadnje, spodnje vrstice. In tako je prishel do naslednjega teksta:

 

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

E

H

B

T

IS

R

SH

P

N

M

L

K

ITI

J

D

V

 

Pri tem je dopustil mozhnost, da so stari Veneti zachetni E izgovarjali kakor ga npr. she dandanes v rushchini, tj. kot JE. Ni treba biti posebno sholan jezikoslovec, da chlovek ugotovi, da gre pri teh besedah za razne oblike glagola jekati, ki je she danes v raznih pomenih zhiv v skoraj vseh slovanskih jezikih. Ni izkljucheno, da je tudi sploshno znani izraz ECHO (odmev) v direktni zvezi s tem glagolom, cheprav ga vsi evropski slovarji navajajo kot izposojenko iz stare grshchine.

 

Tekst v tablici sht. 23 pa je Matej Bor bral kot:

VIDIJ TI K LIMIN PSHIRS T BGA in ga prevedel kot:
Vedez ti ki tablice shirish tu bozhje

 

Na dveh tablicah je v isti vrstici naslednji tekst:
ME GO DONASTO VOLTII OMNOSI I UVANT ZHAR JUN S SHEJNATOJ REITIJAJ
Prevod: Jaz ga darujem dushe spominjaje se in urechen zhar mladi ta sijajni Reitiji.

V venetskih napisih besede med seboj niso lochene, tako da to daje veliko mozhnosti za razlichne razlage tekstov. V tekstih je vidna tudi velika igrivost starih Venetov, saj so nadvse ljubili tako anagrame kot tudi palindrome. Tako je v nekaterih tablicah namenoma v vrstico s kombinacijami konzonantov sem ter tja dodan kak vokal. Prav tako zadnja vrstica z obrazili glagola JEKAT ne sledi neki slovnichni logiki, ampak chrke v tej vrstici menjajo svoje zaporedje. Zakaj? Kot smo zhe omenili, so tablice rabile kot uchna knjiga uchencem shole svechenikov, ki jim je ta enigmatika dajala mozhnost ne samo nauchiti se venetsko abecedo in osnove slovnice, ampak tudi z razlichnimi kombinacijami sestavljati besede in jezikovne pojme.

Vsi najdeni venetski napisi so zapisani v majuskuli (velike chrke). Zahodnim znanstvenikom je to dejstvo prishlo prav, saj so tako lahko po mili volji zaradi svojega neznanja in nemochi vechino napisov razlagali kot navajanje nekih imen, ki naj bi jih bilo prek 30. Tu se postavljata dve vprashanji: od vseh teh imen se do danes v npr. slovenskem jeziku ni ohranilo zhivo niti eno, ki bi kakorkoli kazalo na tako venetsko zvezo. Tudi ni logichno, da bi Veneti na zhare pokojnikov pisali ne samo pokojnikovo ime, ampak po mnenju znanstvenikov tudi imena celo drugih chlanov druzhine. Zakaj? Saj je bil menda namen upepeljevanja pokojnikov v obdobju zharnih grobishch pokojnika pripraviti za zhivljenje v »vanu« oz. »reju«, ne pa nekakshna matichna statistichna sluzhba za potrebe zgodovinarjev 20. stoletja.

Najzanimivejshi napisi s teh zhar bodo eden glavnih delov shtudije Mateja Bora tudi v pripravljeni ruski izdaji knjige. Naj samo na kratko omenimo nekaj tipichnih besed, ki se pojavljajo v venetskih napisih in ne potrebujejo pravzaprav nobene posebne razlage, da so nedvomno slovanske:

 

MOL

SON

HAL

HIBNA

OUGON  BOG

UDERAJ

KANJEJ

VOLTIO

HOSTI

STIHAT

ROBOS

JEREJ

TAJ

REJ

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

 –

mulj, zemlja

sen, sanje
smrt
pogibsti, umreti

ogenj

bog
udarjaj
konjev

knez

gostje

utihniti
suzhenj
duhoven
tajna

raj

 

Zaradi smrti Mateja Bora so shtudije in razlage venetskega jezika ostale v bistvu na pol poti. Sam Bor je izrecno poudarjal, da njegove razlage nikakor niso kategorichne, ampak da prichakuje, da se bodo na osnovi njegovih dognanj oglasili tudi drugi kompetentni raziskovalci. Vendar se zhal doslej she ni nashel znanstvenik, ki bi nadaljeval pionirsko delo Slovenca Mateja Bora. Naj she enkrat ponovimo, da so se zahodni raziskovalci zhe od nekdaj izogibali morebitne zveze venetskega jezika s slovanskimi jeziki – predvsem zaradi neznanja, pa tudi zaradi she vedno obstojeche bolestne tezhnje zahodnoevropskega zgodovinopisja, da vse Slovane popolnoma izkljuchi iz evropske zgodovine in nas oznachi le kot nekakshne divje necivilizirane pritepence iz Azije.

Evropska civilizacija se ni zachela z (agresivno) kulturo stare Grchije in latinskega Rima, ampak z nami, slovanskimi Veneti, ki smo dali Evropi eno prvih pisav in z njo posredno (kot nakazujejo omenjene gramatichne tablice) tudi osnutek slovnice.

 

P.S.: Ta skromni prispevek posvecham spominu mojega ocheta prof. Viktorja Smoleja, slovenskega slavista, osebnega prijatelja Mateja Bora, ki mi je prek svojega dela in vzora od malega vcepil ljubezen in sposhtovanje do vsega slovanskega.

 

(napisano v Espoo, Finska)

 

 

 A. A. Reformatski, O standardizaciji transliteracije ruskih tekstov z latinichnimi chrkami /odlomek/