Zbornik Revije SRP 2006

Rajko Shushtarshich

 

ISTOVETNOSTI SE BRANIMO – NA VSE KRIPLJE!

/k zborniku B III/

 

Chesa vse ni v teh treh zbornikih: – Od uvodne predstavitve nashe danashnje zagate slovenskega chrkopisa, vrste dokumentov in prichevanj, posebej she zgodovinski spomin o nashih protestantskih piscih, utemeljiteljih slovenske pisane besede (Adam Bohorich, Jurij Dalmatin, Primozh Trubar), pa nosilcev slovenske pomladi iz 18. in 19. stoletja (Matija Chop, Feliks Dev, Jernej Kopitar, Anton Tomazh Linhart, Marko Pohlin, France Presheren, Valentin Vodnik in drugi), ter nazaj vse do (naj)starejshih zgodovinskih virov o nashih prednikih.

– Od "Protoslovanov", Indoevropejcev, pa Etrushchanov, Antov, do Venetov. Ti zavzemajo nekako izhodishchno ali izvorno mesto iskanja nashih korenin in nashe pismenosti.

Ja, vchasih je na koncu potrebno pojasnjevati tudi nepotrebno, namrech to, kar je sicer iz samih zbornikov dovolj ochitno, namrech povrshni bralci, ki se obchasno oglashajo, praviloma hochejo biti pametnejshi od avtorjev v zborniku, imajo pogost ugovor, da je v njih navrzheno kar po dolgem in pochez vse mogoche, kar sodi in kar ne sodi v take spise. Naj rechem samo tole:

 

Nas pa resnichno zanima narodova identiteta, potemtakem nas zanima rod, v katerem smo rojeni – (na)rojeni, katerim rodovom smo sorodni – z njimi v sorodu, in ne nazadnje, kateri je tisti prarod, iz katerega vlechemo svoje korenine, svoje duhovno poreklo, praporeklo. Nit nashe rodovne identitete se vleche dalech dalech nazaj v pradavnino. V treh zbornikih Bohorichica I, II, III smo skushali razgrniti prav to. Marsikaj je drzno predstavljeno, je she v stanju domnev, nekatere bodo potrjene, druge morda ovrzhene. A nimamo se chesa sramovati. Malo grenkobe pa nam vseeno zadaja vprashanje – ugotovitev:  zakaj je ravno med Slovenci, ki bi prvi morali biti ponosni na svoje venetsko poreklo, toliko takih, ki to mozhnost tako kategorichno zanikajo. Neomajno vztrajajo na konvencionalni in nevzdrzhni teoriji o t.i. preseljevanju ljudstev, ki je ochitno presezhena. Lucijan Vuga je ob predstavitvi svoje knjige Megalitski jeziki nashim akademikom (predstavnikom zvelichavne uradne "slovenske" znanosti na tem podrochju) dejal: »Chemu tako nasprotovanje? Che tega sami nikakor nochete raziskovati, potem mora to nekdo drug. Namesto vas!«

 

Seveda nas zanima tudi razvoj slovenske drzhavnosti, prepoznavnost nashe drzhave Slovenije v svetu ... njene predhodne tvorbe, ne moremo pa se omejiti samo na institucionalno plat zadeve in v njej le na zadnja obdobja nashe zgodovine (npr.: od Pohlinove slovnice do slovenske drzhavnosti). Bohoricheva slovnica pa naj nas zhe vech ne bi zanimala. Tako zelo smo si zozhili zgodovinski spomin na zadnja obdobja, da se »drobne knjizhice kot kranjske slovnice« (Adam Bohorich, Zimske urice “Arcticae horulae”, Vitenberg, 1584) komaj she spomnimo. Morda enkrat letno ob praznovanju dneva reformacije. Zgodovinski spomin je za nasho samozavest, samobitnost nepogreshljiv, prej ali slej bodo raziskane rechi, za katere danes menimo, da so za vselej izgubljene. Interdisciplinarne raziskave vidno napredujejo in pridruzhile se jim bodo she nove discipline, take, za katere danes she ne vemo. Skratka, raziskujochega duha ni mogoche ustaviti. Tudi med Slovenci ne. Vedno se najdejo prodornejshi, drznejshi duhovi, ki se vprashajo, oz. nas vprashajo: kaj pa je nasha protoslovnica – prva slovnica? Glej:  Milan V. Smolej, Prva slovnica slovanskega jezika? Venetska abeceda in osnove slovnice (t.i. atestinske abecedne oz. slovnichne tablice). »Veneti smo dali Evropi eno prvih pisav in z njo posredno (kot nakazujejo omenjene gramatichne tablice) tudi osnutek slovnice.«

 

V zagati slovenskega chrkopisa, ki se je soochil s posledicami globalizacije, je zmagala oz. se uveljavila najbolj maloumna (oz. slaboumna) reshitev, tj. preprosta likvidacija shumnikov in njihova zamenjava s sichniki (c, s, z). Tak odziv je tako z jezikovnega vidika kot tudi z vidika narodne identitete neistovetno (proti-samobitno ali tudi antiidentitetno) dejanje, ki je bilo v danih okolishchinih, che bi le malo premislili, povsem nepotrebno. Kako naj se slovenshchina pishe na internetu in v SMS sporochilih – po novem zakonu she vedno ni jasno. Zakonitega ali dogovor(je)no sprejetega zapisovanja slovenskih imen in priimkov na internetu tudi po svezhem zakonu nimamo. Pa bi zagato lahko enostavno reshili. Samo dopustili bi v Zakonu o rabi slovenshchine kot uradnega jezika alternativno uporabo »posodobljene bohorichice« (pisavo latinskih – univerzalnih chrk). Se pravi, le tistim, ki bi tako hoteli, ki nochejo malichiti slovenshchine. Verjemite mi, da bi takih ne bilo prav dosti. Pa je vredno toliko prerekanja oz. pisanja domnevno samo zaradi treh chrk oziroma samo she treh streshic, she to za nekaj alternativcev, boste she vprashali. Kaj ni vseeno, kako se kdo pishe, npr.: Chuchek ali Cucek, Zhizhek ali Zizek, she posebej, che je njemu vseeno. Ja, che bi shlo le za to, kako se poslej "slovenscina" pishe (posebej lastna imena in imena ustanov, podjetij), bi se tudi mi ne trudili toliko, kot smo se. Vendar tu gre za nekaj, kar je bistveno, kot sem zhe dejal, za identiteto naroda in individuuma gre. Konec koncev pa tudi identitete, ki bo utrpela to malenkostno izgubo, zato ne bo konec, bodo zopet dejali strpni. Bistveno je le nekaj, namrech, da se pri taki in she manjshi zagati, kot je npr. zagata chrkopisa, pokazhe stalnica: Ni nam mar za nas, za nasho svojskost, za nash ponos in dostojnost – dostojanstvo. Nam (nashemu institucionalnemu mi-stvu) ni do identitete, istovetnosti se branimo – na vse kriplje! Zanima nas samo she prepoznavnost (nash image)! To pa je tragichno, da ne rechem: za slovenstvo usodno. Vse to se je namrech zgodilo in se she dogaja s tiho privolitvijo ali soglasjem za zadevo najodgovornejshih slovenskih kulturnih institucij (Zavod za sholstvo, SAZU, Inshtitut za slovenski jezik, Slovenski parlament, Drzhavnozborska delovna skupina za jezikovno nachrtovanje). Zaradi skrajne ignorance – omalovazhevanja problema ali pa le trmoglavosti (zadrtosti) nashih kulturnih elit, konkretneje, peshchice posameznikov, ki radi slishijo, da so cvet naroda, je nasha identiteta resno ogrozhena.

 

 

 

Lev Detela, O slovenski bohorichici pri Petru Handkeju