Zbornik Revije SRP 2006

Ivo Antich

 

POVEDANO V GLUHI LOZI

 

(K tretjemu tematskemu zborniku o bohorichici)

 

 

(I) Pojasnilo refleksije: od prvega do tretjega zbornika Bohorichica

Na pobudo izdajatelja je tu she tretji zbornik Bohorichica (prvi 2001, drugi 2003). Provokativno vprashanje znanca (in morda podobno she koga drugega), kaj je o prenovljeni bohorichici kot »mrtvorojenem detetu« Revije SRP sploh she mogoche rechi, zahteva odgovor, da resda ne kaj bistveno novega, saj je bila zadevna problematika v poglavitnih potezah zhe predstavljena v obeh predhodnih zbornikih. Tretji zbornik se namrech bolj kot na odkrivanju »za vsako ceno novega« utemeljuje na potrebi po sklepni zaokrozhitvi SRPove tematske trilogije o problemu slovenske pisave in z njo neizogibno povezanih vprashanj o identiteti in kontinuiteti etnosa v dolochenem bivanjskem prostoru in chasu. V ta namen se zdi primerno najprej povzeti osnovne vsebinske znachilnosti vseh treh zbornikov, saj bo tako razvidna njihova razvojno-sporochilna naravnanost.

Prvi zbornik: Z vidika zgodovinskega konteksta je tu osrednje tezhishche na protestantizmu in Adamu Bohorichu, ki je, izhajajoch iz Trubarja in Krelja, s svojo v latinshchini napisano slovnico vzpostavil slovensko latinichno pisavo, po njem v 19. stoletju imenovano bohorichica in v SRPovi priredbi pri zachetku novega tisochletja obujeno z manjsho chrkovno modifikacijo. Izbor tekstov, ki v celoti morda na prvi pogled uhaja prek chisto chrkopisnih tirnic, to protestantsko tezhishche poglablja z razgledom po »predzgodovinski« tematiki s teksti Lucijana Vuge o indoevropskih, etrushchansko-venetskih prednikih Slovencev v luchi najnovejshih prispevkov k t. i. teoriji kontinuitete.

Drugi zbornik: Poudarek na aktualizaciji in »odprtih vprashanjih« (tudi v likovni opremi naslovne strani platnic). Rubrika Aktualnovprashalnica je s svojimi chlanki z zadnjega mesta v predhodnem zborniku pomaknjena na zachetek, osrednji tekst v njej pa je prispevek urednika Rajka Shushtarshicha z naslovom Umiranje naroda in volja do mochi, v katerem avtor soochi svoje poglede na vprashanje naroda in identitete s pogledi Ivana Urbanchicha. Poenostavljeno in slikovito recheno, gre za opozicijo Urbanchichevega »dekartizma« (po Descartesu, utemeljitelju evropskega novoveshkega racionalizma) in Shushtarshichevega »bergsonizma« (z izrecnim sklicevanjem na Bergsona, predstavnika iracionalizma, intuicionizma), v ozadju pa je tudi Pirjevchevo »heideggerstvo« (prek omembe Dushana Pirjevca v citatu iz Urbanchicheve razprave). Shushtarshich namrech svojo refleksijo zajema z naslovno sintagmo »umiranje naroda« v nasprotju z »voljo do mochi«, eksplicirano v osnovnih Urbanchichevih tezah, da je najvishji interes nacije drzhava in da je drzhava »sistem objektivne svobode« (Shushtarshich: »Objektivne svobode ne poznam …«; cit. str. 33). Zgodovinska perspektiva je v tem zborniku razshirjena z ruskimi odmevi na slovensko venetologijo in she z nekaterimi aktualnejshimi vidiki »ruskega vprashanja«, ki je pach tako ali drugache neizbezhno za temeljitejshe razmisleke o identiteti in geopolitichni (geopsiholoshki) usodi katerega koli slovanskega naroda.

Tretji zbornik: Zgodovinsko tezhishche z izborom tekstov je na razsvetljenstvu in narodno-literarnem prerodu ter z iztekom v romantiki Chopovega (Preshernovega) kroga, se pravi od Pohlinove Kraynske grammatike (1768) prek leta 1819 (smrt Zoisa in Vodnika, konec razsvetljenstva) do Chopove ABC vojne (1833); slednja za bohorichico pomeni zadnjo zmago in hkrati »uvod v krst dokonchnega poraza« pred ilirsko gajico. Venetoloshka tematika je navzocha v manjshi meri, »rusko vprashanje« je razshirjeno s pogledi na rusko pisavo in znachaj.

Hkrati s to »notranjo«, bibliografsko rekapitulacijo se zastavlja she potreba po pregledu »zunanjega stanja« v vmesnih treh letih od predhodne izdaje; shlo bi torej za oceno receptivne odzivnosti socialnega konteksta na zastavljeni gramatoloshki projekt. Chas je namrech za sumarno chrto in za jasno poimenovanje dejstev, saj je bistvo znanosti ravno rechi bobu bob – ne glede na lasten ali kakrshen koli drug okus, interes itd. V tem smislu nov pregled stanja praktichno sploh ni mozhen, ker se pach v zvezi z bohorichico ni zgodilo nich (novega), in torej k tistemu, kar je pisec teh vrstic zhe ugotavljal v zapisih Potem pa vse tiho je bilo (zbornik I) in Med zidom in razvidom (zbornik II), nichesar bistvenega ni mogoche dodajati: kakor v prvem triletju od SRPovega nastopa z bohorichico (1999 – 2001) je tudi v drugem (2003 – 2006) vsa odzivnost zgolj – zid molka. Nekaj belezhk, pretezhno v popularnejshem tisku, ali pa »duhovichastih bodic«, kot je npr. zapis Draga Bajca Tezhave z reformami v trzhashki Mladiki (sht. 9, november 2005), ki skusha zadati bistveni »smrtni udarec« SRPovi bohorichici z odkritjem pasti v besedah, vsebujochih »sh« in »zh« (cheprav je s tovrstnimi predponskimi tvorjenkami opravil zhe zbornik 2001, pa tudi kljub bralnim variantam istih chrkovnih skupin v drugih latinichnih jezikih; polemika brez osnovne informiranosti je pach endemichen shport) – vsega tega seveda ni mogoche shteti za relevantnejsho odzivnost.

Se pravi, da je SRPov projekt obnovljene bohorichice, glede na odzivnost v javnosti, pach res mogoche oznachiti z zgoraj omenjeno znanchevo »metaforo« o mrtvorojencu. Kar je bilo s strani SRPa povedano v zvezi z bohorichico, je bilo namrech povedano v »gluhi lozi«, kot ljudski izrek slikovito oznachuje preprichevalno prizadevanje brez odmeva in odziva; tako se pach ponavadi ignorira ekskluzivno chudashtvo kakshnega zakotnega ljubiteljskega kroga, ki v primeru SRPa pravzaprav niti ni krog, temvech je bolj »one man action«. Spiritus agens je odgovorni urednik Revije SRP, sociolog in knjizhevnik Rajko Shushtarshich; brez njegovega drzno izvirnega razmishljanja in domala neverjetne pozhrtvovalnosti preprosto ne bi bilo nichesar – ne revije ne njenega chrkopisnega izziva. Vsi drugi »chlani kroga« so pri stvari bolj ali manj »po nakljuchju«, vkljuchno s piscem teh vrstic, ki nikoli ni resneje pomislil, da bi bilo, uposhtevajoch razmere, s projektom reformirane pisave mogoche dosechi kakrshen koli uchinek, ki bi ustrezal sploshnemu pojmovanju »uspeha«. Za uradno etablirano slavistichno stroko je ta projekt, po vsem sodech, kot nova »nacionalna pisava« ali vsaj kot mozhna internetna alternativa le bizarna privatistichna ekshibicija, ki ni vredna niti opombe pod chrto, kaj shele, da bi se z razpravo spushchala »pod tak poden«, ki sodi v blizhino venetoloshkega diletantizma in zafrustriranega zanesenjashtva v »undergroundu«.

V chasu vsakrshnih komunikacijskih pretokov in poplav so kljub »vsenavzochnosti« in »vsemogochnosti« medijev mozhni tudi povsem »gluhi koti«, kjer je komunikacija le karikatura komuniciranja, ko se z dolocheno kritichno problematiko izzvane instance pred zoprnimi sporochili »demokratichno« ogradijo v stilu znamenitih treh opic: nich slishati, nich videti, nich rechi. Potemtakem chisto logichno ni mogoche prichakovati »uspeha« revitalizirane, »vampirske« (iz smrti obujene), problematichne in problematizirajoche bohorichice. Vendar se to niti ne zdi posebno izjemen problem, saj je zlasti v mittelevropsko-balkanskih luknjah celo vsak obichajnejshi »uspeh« v zadnji konsekvenci zgolj perverzija lastnega pojma in (samo)razkrinkanje bivanjske farse. Po svoje so v gluho odzivnost (»z glavo skozi zid«) govorili vsi poglavitni kreatorji-reformatorji slovenske identitete od Trubarja do Presherna; delovali so tako rekoch subverzivno, deviantno, ekscesno glede na »sploshni naravni tok«, ki je bil v neredko prevladujochi meri izginjanje etnichnega minirelikta. Slikovit in svezh primer je intervju Tarasa Kermaunerja, tudi nekdanjega avtorskega sodelavca SRPa, v Dnevnikovi prilogi Objektiv (4. 11. 2006), kjer se chlovek, ki ima za marsikoga sanjsko kariero intelektualca z doktoratom in chlanstvom v SAZU, razglasha za zgubarja, porazhenca, za kritika »iz Beckettove in Rodetove kante«. S strani praktichno zakotne revije, ki ne razpolaga z nikakrshnimi zakonsko-oblastvenimi vplivnimi mochmi, podani predlog, vsebujoch tudi provokativno druzhbenokritichne implikacije, lahko torej povsem samoumevno prichakuje, da se bo znashel »v kanti«.

V tej »kanti« ne morejo biti posebno presenetljive niti razlichne slikovite reakcije, ki naj bodo tukaj mimogrede nakazane. Ko je eden od sodelavcev SRPa primerek revije podaril svojemu dolgoletnemu znancu, je ta pretrgal stike z njim, chesh da s slovensko publikacijo, ki uvaja »italijanski pravopis«, noche imeti nobenega opravka, kajti njegovi starshi so bili Primorci, ki so se pol stoletja bojevali z italijanskimi oblastmi za uradno ohranitev »streshic« na svojih imenih kot avtentichnih znamenj slovanstva in slovenstva … Nekateri, ki jim pride SRP v roke, v bohorichici vidijo le otrochjo »odshtekanost« in jo berejo ironichno spakljivo »po chrki«, se pravi razlochevalno »kas-ha« ipd. Slishati je tudi mnenje, da bi uvajanje novega chrkopisnega nachela sprozhilo nepredvidljiv plaz novih in novih poskusov ter predlogov, kakor bi pach komu trenutno padlo na pamet … Kot kuriozum je mozhno omeniti, da se znana mostarska revija Most na spletu predstavlja v »bosanshchini«, pisani z dvochrkovnimi shumniki; podobno tudi nekatere publikacije srbskih emigrantov v ZDA (morda se je zato na poslopju, kjer je urednishtvo SRPa, nekoch celo pojavil »duhovit grafit« SRBE NA VRBE, cheprav revija ni glasilo nikakrshnega srbstva).

Ochitno in neizpodbitno dejstvo je namrech, da je jezik, ki shumnike zapisuje s slovanskimi enochrkji, v veliki meri zmalichen, obrezan in posiljen v svoji avtentichnosti, che se pojavlja v globalizirani kvaziangleshki praksi brez diakritichnih znamenj ali po slovensko »streshic« (ki seveda sploh niso streshice; streshica je le iz francoshchine vzeto znamenje za shiroki »ô« ali »e«, drugo so dejansko kljukice ali kaveljchki ali rozhichki). Tovrstna kastracija je zdaj zhe tako sploshna praksa zlasti v mobitelefoniji in na internetu, da tega sploh nihche vech »ne opazi«. Najbrzh niso povsem brez zveze s tem podatki, da je Slovenija po meritornih mednarodnih raziskavah pri dnu funkcionalne pismenosti svojih prebivalcev; vendar pa nacionalna strategija za razvoj pismenosti (2006) niti ne omenja pojava rezanja streshic. Ponuja se vprashanje, kakshen vtis (engram) si zgradijo zhe slovenski otroci o lastnem jeziku, che ga je treba za normalno mednarodno rabo obrezovati od »streshic« kot od nebodijetreba (nefunkcionalno necivilizirane) domachijske navlake.

Po vsem povedanem potemtakem logichno preostaja zhe nakazana sklepna ugotovitev, izrazhena v aforistichnem povzetku: pred zidom molka razvid »folka«. Se pravi: mimo kriterija praktichnih rezultatov in njihove »uspeshnosti« se predlagana neobohorichica osmishlja kot svojevrsten »outsiderski«, ob-robni, apokrifni, heretichni, bolj socioloshki kot chisto filoloshki test kontekstualne etnoidentitete v smislu radikalne (avto)refleksije na sledi derridajevske gramatoloshke dekonstrukcije. Radikalna (avto)refleksija »z roba« (Derrida: rob kot zaloga za obrate v pogledih) namrech deluje kot de(kon)strukcija ali raziskovalni reverzivni inzheniring, ki je nenehno sprashevanje tudi o utemeljenosti vseh »samoumevnih«, stereotipno uveljavljenih hierarhij. V filozofskem ozadju tega diskurza gre (z vidika pisca teh vrstic) za nachelni pridrzhek tako do dekartovskega racionalizma kot do bergsonovskega iracionalizma, pa tudi do Pirjevchevih izpeljav iz heideggerstva, ker vse te »priredbe« naposled vodijo v specifichne ekskluzivizme. Na to, da definicija drzhave kot »sistema objektivne svobode« povzdiguje drzhavo v totalitarni sistem, je opozoril zhe Shushtarshich v soochenju z Urbanchichem. Z Urbanchichevo tezo, da je drzhava najvishji interes nacije, je namrech povsem logichno mogoche utemeljevati, upravichevati in opravichevati ne le »navadno drzhavo«, temvech tudi vsak drzhavotvorni totalitarizem, v praksi katerega je svoboda (orwellovsko) izenachena s suzhenjstvom. Po drugi strani bergsonizem naposled ponuja le jovialni biologizem nekakshne elementarne, imanentne svobode tako posameznika kot (njegovega) kolektiva; tovrstno pojmovanje svobodnjashtva se nenehno problematizira spricho izkustvenega dejstva vsakrshne determiniranosti svobode v boju za obstanek (temeljna determiniranost subjekta je, da si ne more sam izbrati ne prostora ne chasa svojega bivanjskega nastanka; iz te determinante izhajajo vse druge, tudi tista, ki je »edina svoboda« in se imenuje »svoboda za smrt«).

Tako se zdi tukaj s »poetoloshkega« vidika relevantna zlasti Zhupanchicheva refleksija v treh znachilnih pesmih, napisanih pri koncu prve svetovne vojne, v chasu, usodno odlochilnem za slovenski narod: Nasha beseda, Nashe pismo, Podoba (tudi slednji bi ustrezal prilastek »nasha«). Zgovorni naslovi sami po sebi kazhejo, da gre za temeljno trojico identitete: beseda (jezik), pismo (pisava), podoba (posameznika in naroda: v Podobi je namrech recheno: »O, da nam je priti do svoje podobe, / i meni i tebi, narod moj!«). S filozofskega vidika pa sta relevantna predvsem Heidegger in Derrida; prvi je nakazal pot k jeziku, drugi na njegovi sledi pot k fonetichnosti (glasovnosti) jezika in s tem do pisave. Po Heideggru naj bi bil jezik »hisha biti«; to ni dalech od starejshe izjave jezikoslovca Humboldta, da je jezik »resnichna domovina«. Oboje ima svojo vrednost, a se relativizira spricho razlichnih dejstev vsakdanjega izkustva (jezik, narod, drzhava, domovina, dom, identiteta se ne pokrivajo avtomatichno zmeraj in povsod), kot tudi glede na to, da je bit po Derridaju »rázloka« (diferAnca), se pravi razprtost, odprtost, vprashljivost, zdrsljivost, izzivalnost, shizoidnost, paradoksalnost, skratka vsakrshna problematichnost. V tem smislu se pokazhe (pach shematichno) »druga trojica« identitete kot trije fenomenoloshki nivoji: objektivnost (praktichna vsakdanja socialnost z »ujetostjo« v institucije, kot so etnos, shola, druzhina, poklic, sluzhba itd.), subjektivnost (psiholoshka individualnost slehernika), kriznost (radikalizirana nuja eksistencialne avto/refleksije kot izkustvo nenehne krize, nezadoshchenosti, ogrozhenosti, problematichnosti, dilematichnosti). Pri tem se zdi kriznost she posebej »privilegirana tochka« identitetne avtorefleksije (»fenomenoloshke egologije«) malih narodov; Zhupanchich je to ochitno naravno potrebo »spoznavanja sebe« (po klasichnem grshkem geslu) kot posameznik, ki ustvarjalno uporablja magichnost besede (v Nashi besedi pravi: »Alfa in Omega! Beseda! Bajna moch …«), izrazil v imenu svojega ogrozhenega etnokolektiva v prvi osebi mnozhine s tremi, po vsem sodech, vechno aktualnimi vprashanji: »Kaj je z nashim pismom? / Kaj je z nasho besedo? / Kje ste nam, mozhje?« (cit. Nashe pismo); vprashanje o mozheh ustreza vprashanju o (lastni) podobi: kakshna je namrech podoba »nashih mozh«.

 

 

(II) Pojasnilo izbora: Od Pohlinove slovnice do Chopove »vojne«

 

Glede na zhivost govora je pisava po Derridaju mrtvo telo, truplo; potemtakem bi bilo mogoche rechi, da preuchevanje pisave in njene preteklosti ni le arheologija, temvech je celo »obdukcija« zapisovalskega fenomena, toliko bolj, che gre za pisavo, ki je bila kakor bohorichica tudi uradno razglashena za mrtvo. Pisava ni le posredni prenashalec sporochil med zhivimi, prenasha jih tudi od mrtvih zapisovalcev do zhivih bralcev, zato se ob tem nakazuje simptomalna »vampirska perspektiva« shizoidne polmrtvosti / polzhivosti. Tudi zhe pokojni zapisovalci, ki so prav tako »nashi mozhje«, namrech vendarle opravljajo dolocheno, onkraj svoje mrtvosti she vedno zhivo uchinkujocho funkcijo, ki je pravzaprav kazanje svoje notranje, »metafizichne« podobe prek reprezentacijske podobe (»mrtve«) pisave. S to »filozofsko« utemeljitvijo prichujochi zapis prehaja od nachelne avtorefleksije k formalnemu komentarju izbora tekstov v zborniku, se pravi izbora za vprashanje bohorichice tako ali drugache ilustrativnih tekstov iz obdobja razsvetljenstva in romantike kakor tudi nekaterih dodatkov iz sedanjosti. Skoraj nich v jeziku ne v pisavi namrech ni le od danes; njuna aktualna struktura kot funkcionalna arbitrarnost institucije in sistema (prim. Saussure) je neizbezhno ter za njuno identiteto usodno utemeljena in pogojena v lastnem diahronichnem kontekstu, v celotnem spektru njegovih znachilnosti (od teh se tukaj, kot bo vidno v nadaljnjem izvajanju, vsaj hipotetichno zdi v zadnji konsekvenci najpomembnejsha – geografska).

 

FELIKS DEV: V prvem ciklu prispevkov (Iz zgodovinskega spomina) je na zachetnem mestu  prvi slovenski posvetni pesnik Feliks Dev (220 let od smrti: 1786-2006) s pesnitvijo Orthographia: leva stran v izvirni stari in desna stran v novi, »SRPovi« bohorichici. To je z Devovo znachilno humornostjo in besedno igrivostjo upesnjen »pravopis« ali kranjsko glasoslovje, »poetichni« komentar k vsaki chrki latinichne abecede »kranjskega jezika« tedanjega chasa, (»kar bode on od krajnskeh chrk zapejl«, cit. uvod), in sicer pod motom, da podobno kot chebela rozhe tudi pesnik obiskuje cvetove (chrke) jezika, ne da bi jih prizadel (je le glasnik, ne sodnik). Tudi drugi moto s citatom iz Vergilove Eneide poudarja miroljubnost, morda »diplomatsko« glede na tedanjo avstrijsko oblast, ki naj ne bi posumila, da gre z obujanjem »kraynskeh Modric« za dolgorochnejsho zarotnishko namero (cheprav je pesnitev to seveda, kljub vsej svoji nachelni nedolzhnosti, v konchnih konsekvencah v resnici tudi bila, saj je napovedovala prerod ali sploh rojstvo slovenske literarno-narodne zavesti). Dev je predstavljen s celovitim tekstom, medtem ko ostale avtorje v ciklu vechinoma zastopajo odlomki, saj gre v danem okviru pach le za ilustrativne »pokushine«. Pri Devu je narejena izjema tudi glede kronologije del, po kateri bi morala biti Popovich in Pohlin pred njim; odmik od pravila se utemeljuje na zvrstni izjemnosti pesnitve, kajti ostali prispevki so v obichajni prozni obliki esejistichno-znanstvenega diskurza. Dev je bil v tedanjih razmerah presenetljivo plodovit pesnik in organizator almanaha Pisanice; pesnil je ochitno dokaj lahkotno (pri epigramih mu je bil zgled Marcial), a pri tem tudi formalno v glavnem skrbno. Orthographia je v aleksandrincih, izmenichno si sledita po dva trinajst in dva dvanajstzlozhna verza, s cezurami na sredi. Pesnitev je ostala v rokopisu za chetrte Pisanice, ki naj bi izshle leta 1782, a do natisa ni prishlo. S predhodnimi tremi letniki tega zbornika je slovenska literarna zavest razmeroma nenadno stopila v tedaj aktualno modo pesnishkih almanahov v Evropi in vsaj po osnovni tezhnji ujela sodobni »evropski korak«. Ime almanaha je she posebno zanimivo; ne gre za pirhe, ampak pomeni »pisanje«, tisto, kar je napisano (pisanica ima sinonim pisanka, slednja pomeni ne le zvezek za pisanje, temvech tudi vrsto trave, grshka beseda poie za travo pa je »koren« pojma poiesis). Zaradi starinskega jezika je seveda za natanchnejshe branje Orthographie potrebno uporabiti znanstveno izdajo Pisanic z opombami (1977).

 

JANEZ POPOVICH: Pod celotnim imenom Janez Zhiga Valentin Popovich (Johann Sigismund Valentin Popowitsch) se skriva ena najbolj nenavadnih osebnosti v zgodovini nemshke in tudi slovenske kulture. Rojen je bil leta 1705 v Arclinu pri Celju, verjetno kot potomec uskokov, konchal je teologijo v Grazu, a ni postal duhovnik, temvech je bil profesor in polihistor (ukvarjal se je z arheologijo, botaniko, filologijo itd.). Ker je vse zhivljenje deloval na Nemshkem in Avstrijskem kot nemshki uchenjak (Nemci ga she danes cenijo kot enega od utemeljiteljev knjizhne nemshchine) in ker je leta 1774 umrl v vasi blizu Dunaja reven in pozabljen, je bil na Slovenskem komajda znan. Toda cheprav se je slavistichno-slovenistichnih vprashanj loteval bolj mimogrede v okviru tematsko drugachnih razprav, je zapustil nekaj tako pomembnih, vplivnih in daljnosezhnih idej in smernic, da se v ozadju slovenskega razsvetljenskega preroda kazhe kot resda oddaljen, a izviren iniciator, kot v glavnem zamolchan »uchitelj« vseh slovenskih preroditeljev, med katerimi je vsakdo kaj pobral pri njem. V tem smislu gre predvsem za njegovo poudarjanje lastnega slovenstva (oznachil se je kot »rojeni Vend« / »Wende«) ter sorodnosti pojmov Slovan, Slavonec, Vend, Vind; opozarjal je na pomen slovanskih jezikov pri raziskovanju etimologije in toponimike (grshchino je prishteval k vendskemu jeziku, »Wendische Sprache«), na pomen dolochenih narechij pri oblikovanju knjizhnih jezikov (med slovanskimi govori je zanj najlepshi bosanski), zasnoval je reformo slovenske abecede po pravilu ena chrka za en glas (za shumnike znamenja iz cirilice) in to naj bi potem sprejeli tudi drugi narodi … Slednje je pobudilo podobne ideje Jerneja Kopitarja, ki je pisal o Popovichu; tudi Pohlin, Kumerdej in Vodnik so uporabljali Popovichev rokopisni slovensko-nemshki slovar za svoje slovaropisne potrebe. Korektno, a s pripombo, da je kot samouk v filologiji vchasih tudi malo sanjaril, je Popovicha predstavil Matija Chop leta 1831 v svojem pregledu slovenske literature v pismu cheshkemu slavistu Pavlu Josefu Shafariku. Chop je poznal Popovichevo v shirshem smislu najpomembnejsho knjigo Untersuchungen vom Meere (Raziskave morja, 1750) in je omenil, da vsebuje »filoloshke, zlasti slavistichne odstavke« (cit. iz pisma); iz te knjige, ki je z danashnjega vidika tako rekoch postmodernistichni »monstrum« v povezovanju razlichnih tem in podatkov zlasti o Sredozemlju in Avstriji v jadransko-chrnomorskem obmochju (od potopisnih do jezikoslovnih komentarjev), je za uvod v tukajshnji zgodovinski cikel izbranih nekaj drobnih odlomkov. Sicer pa je zhe v prvem zborniku Bohorichica (2001) Popovichevo »malce sanjashko« mnenje, da je raba latinskih chrk pri Slovanih sramoten ostanek rimskega jarma, omenil Lev Detela v chlanku Sanje ali resnichnost?

 

MARKO POHLIN: Med redovniki, ki so delovali v duhu razsvetljenskega preroda, je bil najbolj plodovit »oche Markus« ali Marko Pohlin (1735 – 1801), sin gostilnicharja iz ljubljanskega shentpetrskega predmestja. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani, teologijo shtudiral na Dunaju. Seznanil se je s cheshkim preporodnim gibanjem in med bivanjem na Dunaju z Janezom Zhigo Popovichem; glede na to, kakshno veljavo je imel cheshki jezik v sholah (tudi na dunajski univerzi in vojashki akademiji) in uradih ter kako zapostavljena je bila slovenshchina (na ljubljanski gimnaziji je bil tedaj namesto latinshchine kot uchni jezik uvedena nemshchina), je v strahu pred germanizacijo zasnoval obsezhen program za obujanje slovenskega jezika in literature. V petnajstih letih delovanja v Ljubljani je objavil nepregledno shtevilo vsakrshnih knjig (molitveniki, sholski udzhbeniki itd.), med njimi je najpomembnejsha v nemshchini napisana Kraynska grammatika (1768; druga izdaja 1783), po Bohorichevi druga slovnica slovenskega jezika; obe poglavitni osvestitvi etnoidentitete na Slovenskem – protestantizem in razsvetljenstvo – se torej v znatni meri utemeljujeta v jezikoslovju. Cheprav je Pohlinova slovnica v marsichem pomanjkljiva, ima zlasti s svojim predgovorom prelomen pomen ne le za slovensko kulturo, temvech za zgodovinski razvoj naroda sploh, kot ji priznava tudi najnovejshe zgodovinopisje. V letu 2006 izdana knjiga Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne drzhave zhe z naslovom postavlja v »drzhavotvorno ravnotezhje« jezikoslovni prirochnik in vzpostavitev lastne drzhave, ochitno kot prispevek k t. i. racionalizaciji in demitologizaciji nacionalne zgodovine. Koliko je v tem mitologije o narodu, ki naj bi nastal iz jezika in kulture ter koliko je k osamosvojitvi prispevala sodobna srednjeevropska mitologija (vrachanje k t. i. »evropskim koreninam«), je seveda posebno vprashanje. Odvech se ne zdi niti vprashanje, ali je tudi pri Luzhishkih Srbih sochasna slovnica, ki jo v predgovoru omenja Pohlin, morda zachetek drzhavotvorne poti (bili so tudi vechji narodi, ki so imeli slovarje, katekizme itd., a se niso ohranili). Vsekakor je Pohlinov predgovor vreden vse pozornosti, she posebno po nekaterih tezah; kranjski jezik, cheprav obravnavan izrazito lokalpatriotsko (kranjsko-ljubljansko) in vchasih skoraj infantilno, je vendarle kakor pri Bohorichu poudarjen v obshirnem »ilirskem« okviru (pomen zemljepisa: »prostrana Ilirija … od vzhoda do zahoda, od enega morja do drugega«, vechina sveta je »Ilirija« kakor pozneje pri Preshernu »Slava«; Iliri, Slovani, Vendi so tudi za Pohlina sinonimi); kritichen pogled na stanje jezika (znamenita izjava: »Ne sramujmo se svojega materinega jezika …«), celo z danes aktualnim prizvokom glede na globangleshchino (»S svojim jezikom smo prishli zhe tako dalech, da se zdi, kot bi ga hoteli med uchenjaki docela opustiti in zatreti.«); v slovnici je posebno pomembno poglavje o metriki in poetiki, saj je bil Pohlin tudi pobudnik pesnishkega almanaha Pisanice in sploh zachetkov posvetne literature. Po drugi strani je z izjavo v predgovoru, da je storil toliko, kot ni pred njim she nihche (ponashal se je kot prvi kranjski slovnichar), nekorektno zamolchal tako Bohoricha kot Hipolita (slednji je leta 1715 z neznatnimi spremembami izdal Bohorichevo slovnico, avtorja pa prav tako zamolchal). Tukaj objavljeni celotni Pohlinov predgovor zachenja diskurz o etnoidentiteti v povezavi z vprashanji jezika in pisave, kot se kazhe v nadaljnjih spisih naslednikov in se konchuje s Chopom; od Popovicha in Pohlina (po dokonchnem odhodu na Dunaj 1784 je konec njegove prerodne aktivnosti) dalje je pri vseh piscih tako ali drugache navzoch problem shizoidnosti slovenskih kulturnikov v precepu nemshkega kulturnega konteksta, v katerem nobeden ni bil brez dolochenih »sanjavih pogledov« na slovansko-ruske korenine in shirjave (»geografski vzrok« tezhke slovanske melanholije; variante »tipichne« sploshnoslovanske zahodno-vzhodne razdvojenosti, ki jo je opazil zhe Hegel).

 

A. T. LINHART: Nemshko-slovanski razcep je pri tem najbolj markantnem slovenskem razsvetljencu (z racionalistichnimi, svobodomiselnimi, revolucionarnimi, celo prostozidarskimi potezami) opazen zhe iz osnovnih bio-bibliografskih podatkov: zachel je kot pesnik in dramatik v nemshkem jeziku, konchal (zaradi srchne kapi v 39. letu starosti; leto 2006 je »Linhartovo« zaradi 250-letnice rojstva) kot utemeljitelj slovenske dramatike in znanstvenega zgodovinopisja. Iz njegove epohalne, v naslovu izrazito zemljepisno opredeljene, nemshko pisane zgodovine v dveh delih (1788 – 1791) sta tukaj objavljena prva razdelka iz obeh delov za predstavitev avtorjevega pogleda na kontinuiteto dogajanja zlasti v prostoru med Alpami in severnim Jadranom (z legendarno Jazonovo ustanovitvijo Emone) pa tudi na izvor imena in znachajske poteze Slovanov. Cheprav je oba dela v podnaslovu izrecno razmejil s »prvo naselitvijo kranjskih Slovanov« (v 6. stol. po Kr.), je na vech mestih ochitno njegovo najozhje povezovanje etnonimov Slovani, Anti, Sarmati, Vendi, Windi, le ilirstvo je omejil na Albance. V Linhartovi zgodovini je v sijajno zgoshcheni, pregledni in znanstveno v glavnem kompetentni obliki zbrano vse pomembno gradivo za starejsho slovensko (in slovansko) preteklost, pri tem pa kljub tezi o novoveshki naselitvi natanchnejshemu branju omogocha tudi vidik t. i. slovanske kontinuitete (zlasti v smislu zvez Slovani-Veneti). O politichni »problematichnosti« te zgodovine za avstrijsko oblast znachilno govori podatek, da se je Presheren ni upal navesti med historichnimi viri za Krst pri Savici in se je omejil le na Valvasorja.

 

VALENTIN VODNIK: Pri njem se je razcep obrobnega (krajn-ega) Slovana, podrejenega nemshtvu, dramatichno zaostril zaradi kratkotrajne vladavine drugega okupatorja na Slovenskem, namrech v chasu Ilirskih provinc (1809 – 1813), ki so jih ustanovili Francozi pod Napoleonom. Kljub temu, da sta bila pred njim vsaj Feliks Dev in Pavel Knobl, je Vodnik dolgo veljal za »prvega slovenskega pesnika« (v letu 2006 je 200-letnica njegove zbirke Pesmi za pokushino), zaradi shiroke dejavnosti pa je pomemben tudi na drugih podrochjih (chasnikarstvo: prvi slovenski chasnik Lj. Novice; sholstvo: pod Francozi se je uprl njihovemu nachrtu za uvedbo hrvashchine, v shole je skushal uvesti slovenshchino). Za jezikoslovje je izjemnega pomena njegova Pismenost ali gramatika za prve shole (1811), prva slovnica slovenskega jezika v slovenshchini; v njej je predstavil slovenski tonemski naglas in objavil patriotichno odo Ilirija ozhivljena v chast »vitezu dobrotnemu« Napoleonu, ki naj bi obudil Ilirijo (od Gorenjske do Kotorja) v novo  zhivljenje. V tej pesmi je tudi opozoril na kontinuiteto slovanstva (»Od prvega tukaj / stanuje moj rod«) in pokazal bistvo slovenskega (ilirskega) polozhaja kot »dvorochno« geopsiholoshko razpetost med zahod in vzhod, med Galijo in Grecijo (»Oprto eno rôko / na Gálijo imam, / ta drugo pa Grékam / prijazno podam.«). V pesmi Zadovoljni Kranjec se samozadovoljno hvali s kranjskim polozhajem (bogastvo, pridnost, veselje, plesna radozhivost), a primerjava z Nemcem pokazhe neveselo samokritichno podobo: v pesmi Nemshki in kranjski konj »kranjska para« ugotavlja, da »tepejo me po glavi, / lachnemu je stati v mlak«. Vrh razdvojenosti »dobrovoljnega« Vodnika je kontrapunkt Iliriji ozhivljeni, po odhodu Francozov napisana vzporednica Ilirija zvelichana (1816), ki znova slavi Avstrijo in razglasha neomajno ilirsko (slovensko) patriotichno zvestobo Dunaju; v njej je prvich zapisana beseda »slovenja«, omenjen pa je tudi »vindski« izvor habsburshke dinastije (po kraju Vindisa, Vindonissa, danes Windisch blizu gradu Habsburg v Shvici, od koder izvirajo Habsburzhani)  ter staro ime Dunaja Vindona. Prichujochi zbornik Vodnika predstavlja z odlomkom iz njegovega najpomembnejshega proznega spisa Povedanje od slovenskiga jezika (1797 – 1798), ki je poljudno esejistichen povzetek Bohoricha, Pohlina, Linharta, Kopitarja (tudi Vodnik poudarja zemljepisno obshirnost »Slovencev«, tj. Slovanov, katerih »en odraslik« so Kranjci, ki naj bi pred latinico pisali v glagolici; med slovanskimi plemeni navaja Vandale in Vende; s hvalezhnostjo, vendar kritichno omenja Marka Pohlina).

 

JERNEJ KOPITAR: Che naj bi bil Popovich jezikoslovni samouk ali amater, je bil z vidika danashnjih kriterijev strokovnosti nekaj podobnega tudi Jernej Kopitar, avtor v nemshchini napisane Gramatike, ki velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika (pri koncu uvoda vanjo se je obregnil ob amaterje). Kot 28-letni shtudent prava in naravoslovja na Dunaju je namrech v Ljubljani objavil Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (1808 – 1809; prva letnica na zachetku, druga na koncu knjige; avtor naveden le na koncu), zhe iz »zemljepisnega« naslova pa je razvidno, da je na obravnavani jezik gledal kot na  anonimno slovansko govorico, pri razdelitvi slovanskih narechij v uvodu pa v chetrti skupini ni jasno razmejil hrvashchine od slovenshchine (razmishljal je tudi o nekakshnem panslovenstvu z dvema sredishchema, Ljubljano in Zagrebom). Slovnica se precej razlikuje od obichajne tovrstne publikacije: slovnichna vsebina v pravem pomenu zavzema le priblizhno osrednjo tretjino knjige z dvema deloma (Elementar-Orthographie in Etymologie; obdelano le glasoslovje in oblikoslovje), ostalo je uvod ter pregleda slovenske literature in slovenskih tiskov v prvem delu in v sklepnem razdelku (Nachschrift). Na prvi strani uvoda tako rekoch »pohlinovsko« nakazhe zemljepisno razsezhnost slovanstva (od Jadrana do Kamchatke in Japonske) z vech kot 50 milijoni ljudi in kranjski milijon je njegova ne nepomembna veja. Nemshko-slovanski razcep se je v Kopitarju naposled tako rekoch utelesil s problemom slovenske pisave, ki je bil eden od simptomov izjemne idejno-geopolitichne zagate tako njega osebno kot tudi slovenstva in sploh slovanstva (dvojnost od zachetkov, zhe z bratoma Cirilom in Metodom, nekateri celo v njunem »Solunu« vidijo dalmatinski Solin; pa z glagolico in cirilico itd.). Kot dvorni knjizhnichar in cenzor za slovanske knjige na Dunaju je imel privilegiran razgled po slovanskem svetu, ki se mu je kazal kot velikanska etnichna enota, kaotichno razbita na mnozhico narechij, najbolj vidno razdeljenih z latinichno in cirilichno pisavo v skladu z nesrechno lochitvijo vzhodne in zahodne cerkve. Zaostala fevdalna Rusija s pravoslavjem mu ni shla v rachun niti kot zagrizenemu katolichanu, zato se je oprijel t. i. avstroslavizma, po katerem naj bi Dunaj postal nekakshno idealno sredishche vsaj za vse katolishke Slovane, ki naj bi jih »za zachetek« poenotila reformirana latinica. Ukvarjal se je z mislijo, povzeto po J. Zh. Popovichu, o latinichni pisavi, ki naj bi ustrezala cirilichnemu zgledu ena chrka za en glas brez diakritichnih znamenj (o slednjih je Kopitar menil, da kvarijo chrke). V tem smislu so ilustrativni odlomki iz uvoda v slovnico in iz Sanjarij, odlomek iz pisma M(etelku) pa kazhe posiljen poskus v abecedni polemiki ochrniti Chopa.

 

MATIJA CHOP: Chopova »varianta« nemshko-slovenskega razcepa se najbolj nazorno kazhe v dejstvu, da si je sredi intenzivnega delovanja za kultiviranje slovenshchine celo z najboljshim prijateljem in najozhjim rojakom Preshernom dopisoval le v nemshchini (nekaj stavkov v slovenshchini je ohranjenih le v Chopovem pismu Mihu Terleju, prav tako rojaku iz Begunj, skupaj sta bila profesorja na reshki gimnaziji). Da je kranjshchino-slovenshchino poznal do globin in odtenkov, dokazuje tudi zadevni jezikoslovni odlomek iz pisma Shafariku, in vendar mu ni zadostovala niti za osebno dopisovanje, kaj shele za znanstveni diskurz. Spopad Kopitarja in Chopa, dveh najbolj izobrazhenih in vplivnih slovenskih sodobnikov, »na Metelkovem hrbtu«, omogocha asociacije o slovenskem prispevku tako k McLuhanovi tezi o shizofreniji kot posledici fonetske pisave kakor tudi k Derridajevemu mishljenju (bitne) razloke in subverzivne dekonstrukcije skozi pisavo, ki je imanentno dvojnishtvo (grafichni oznachevalec zvochnega oznachevalca). Chop omenja Schlözerjevo »filozofijo abecede« (»Philosophie des ABC«) v opombah k svoji ABC-vojni, Schlözerja navaja tudi Kopitar v opombah k uvodu v slovnico (Schlözer in Herder sta pozitivno pisala o Slovanih; ideologom panslovanstva sta Nemca »odpirala ochi«). Prav tako je Chop opozoril na znachilnost, da se slovenska literatura zachenja s slovnicami, nato shele prihajajo pesniki, grshki pesniki s Homerjem na chelu pa so vrhunsko pesnili davno pred slovnicami. Spopad med Kopitarjem kot zagovornikom metelchice in Chopom kot »bohoricharjem« je bil v bistvu prelomno, zgodovinsko daljnosezhno soochenje dveh konceptov slovenstva, torej ni shlo le za Preshernovo »pravdo od oslove sence« (gl. sonet o kashi). Zavzemanje za novo pisavo je bilo konservativno in je skushalo slovenshchino ohraniti kot podezhelsko narechje, se pravi, da se je balo nacionalno brezperspektivnih »komplikacij« z njenim vishjim razvojem ter jo je tako »nezavedno« obsodilo na knjizhnojezikovno smrt, prizadevanje za ohranitev stare pisave pa je bilo »nezavedno« revolucionarno, saj je pred slovenshchino postavljalo najvishje, svobodomiselne, kvalitativno svetovljanske zahteve, ki so v marsichem presegale zmozhnosti njenega tedanjega socialnega konteksta. Dezhelni lokalpatriotizem je bil  namrech za avstrijske oblasti sprejemljivejshi, ker je prispeval k praksi »deli in vladaj«; ko so npr. mladi slovenski izobrazhenci leta 1824 zheleli izdajati literarno-znanstveni list Slavinja, niso dobili dovoljenja, dobil pa ga je almanah Kranjska chbelica (1830). Cheprav je Chop premagal Kopitarja (v bivanjski praksi sta sicer oba konchala »katastrofalno«), je bil po sporu dveh pravopisov »konchni zmagovalec« tretji – namrech »narobe uskok« Vraz z ilirsko gajico (tako je Vraz uresnichil zhe Kreljevo zamisel latinichne zdruzhitve Slovencev in Hrvatov), ki jo je deset let po abecedni vojni zachel uvajati Bleiweis v svojih Novicah (1843); tudi slednji, cheprav Dunaju zvest konservativec, je v daljni perspektivi »rachunal« na slovansko poenotenje. (Smole in Presheren sta 1840 izdala Vodnikove pesmi, eno prvih slovenskih knjig v gajici.) Vse navedeno ilustrirajo prilozheni odlomki iz Chopovih spisov; v ABC-vojski kazhe opozoriti na kritichnost do sanjarskih nachrtov o skupni slovanski pisavi, na poimenovanje diakritichnih znamenj kot »zankic« ali »kavkic« (orig. Schnürkeleyen, Schnörkeleyen) in cheshko pisanih shumnikov kot »ozankanih« (orig. beschnürkelten), na diplomatsko obzirno, vsaj trenutno zavrnitev »cheshkega ozanchenja«, ki ga je Slovencem predlagal cheshki pesnik in slavist Chelakovsky, ter na dopushcheno mozhnost, da si bodo Slovenci kakor vsi evropski kultivirani narodi, ki uporabljajo latinico, pomagali s sestavljanjem dveh ali vech chrk … Kmalu po konchani abecedni vojni je Chop je v pismu Vrazu (Ljubljana, 13. aprila 1834) v zvezi z Dajnkovo reformo slovenske abecede, se pravi bohorichice, s posebnimi znaki za shumnike, zapisal: »Vsakemu neprizadetemu se bo chudno zdelo, da se samo za tri glasove latinska abeceda skazi, cheprav posebni znaki za te glasove niso neizogibno potrebni …« (cit. po Matija Chop: Izbrano delo, ur. A. Pirjevec, 1935, str. 44). Isto v prevodu Janka Modra: »Vsakemu nepristranskemu se bo zdelo nenavadno, naj bi samo zaradi treh glasov latinsko abecedo popachili, cheprav posebna znamenja za te glasove sploh niso neizogibno potrebna …« (cit. Jernej Kopitar, Matija Chop: Izbrano delo, zbirka Nasha beseda, MK, Ljubljana 1973, str. 147 - 148).

 

Zgodovinski cikel zakljuchujeta reprodukcija Chopovega pisma Terleju in nazorno zgoshcheni pregled chrkarske pravde Avgusta Pirjevca. Drugi cikel zgodovinskemu spominu namenja nekaj sodobnih prispevkov k problematiki venetsko-slovensko-ruske gramatologije in etnoidentitete, zachenjajoch z oglasom za predstavo zgodovinske drame Janeza Galjota Nasha prva revolucija (parafraza Preshernovega Krsta pri Savici), ki je bil objavljen v Zagorichnikovi reviji Nova Atlantida leta 1996 in tako, kolikor je znano, pomeni prvi praktichni »javni nastop« prenovljene bohorichice (v smislu »rusko-amerishkih« digrafov za shumnike; prim. tabelo k odlomkom iz razprave A. A. Reformatskega). V kontekstu »aktualizacije« bohorichice naposled ni odvech omeniti, da so v drugi od sedmih knjig pesnishke zapushchine Vitomila Zupana (Pesmi iz zapora; uredila Ifigenija Simonović, 2006) objavljene tudi daljshe pesnitve, ki jih je avtor izvirno napisal v stari bohorichici, po vsem sodech, predvsem iz stilistichnih razlogov.

 

Feliks Dev, Orthographia