Zbornik Revije SRP 2006

Marko Pohlin

 

PREDGOVOR H KRAYNSKI GRAMMATIKI

 

 

Jezikoljubni bralec!

 

Vsak dobro utemeljen jezik ima svojo hvalo, slavo in korist. Chloveshka druzhba ga uporablja tako v svoj prid in za razkrivanje misli kakor za ovekovechenje stvari. Zastarano obnavlja z besedami, novo pa zapushcha v spisih kot starino. Ko bi chistemu jeziku odrekli hvalo in korist, bi bilo tako, kot bi hoteli zhiveti v babilonski zmeshnjavi ali bloditi med razumnimi ljudmi kot nerazumna zhival brez glasu, brez govorice, brez razlochka v jezikih, in samo nekaj momljati, ne da bi nas kdo razumel. Bolj uvidevni duhovi ne zanichujejo nobenega jezika, prav lahko razumejo, kakshne so njegove odlike in korist. Zato si mnogo ljudi zelo prizadeva, da razume vech jezikov.

Tukaj pa obravnavam samo nash dezhelni jezik, ker sem si v korist domovine in za obnovo skoraj docela izprijenega kranjskega ali (da ga imenujem z njegovim prvotnim imenom) ilirskega jezika sam nalozhil breme, da bom sestavil pravo slovnico. Kakshne odlike pa ima kranjshchina? Vprashujem zato, ker ji nochejo priznati prav nobene. Toda kako naj bi iz shtevila uporabnih jezikov pregnali tega, ki je vendar zaradi svoje starosti tako zelo slaven? Saj so potomci Noetovega sina Jafeta prinesli ilirshchino na to ozemlje takoj po delitvi ljudstev po vesoljnem potopu. O da bi bil na vsem tem ozemlju she vedno en jezik in ena govorica kot takrat! Potem bi kranjskega jezika gotovo ne imeli za tako nevrednega!

Toda mar ga zanichujejo morda zato, ker je v rabi le na majhnem ozemlju (kolikor ga obsega vojvodina Kranjska)? Kdor ga prezira iz tega vzroka, mora biti slabo razgledan po zemljepisju, ker ne ve nichesar o prostrani Iliriji, saj so vendar ta ljudstva razshirjena od vzhoda do zahoda, od enega morja do drugega. Kranjce zasramujejo, chesh da jih je najti po vsem svetu. Kakor hitro pa gre za jezik, nochejo o njih na svetu nich vedeti. Kljub temu je vendarle izprichano (kakor navajajo zemljepisci), da v neizrekljivo mnogih, prostranih dezhelah govorijo jezik, podoben kranjskemu, in to v tolikshni meri, da bi lahko vechino sveta chisto po pravici imenovali Ilirijo. Vojvodina Kranjska, Istra, Hrvatska, Koroshka, Slovenska marka, Shtajerska, Cheshka, Poljska, Moravska, Shlezija, kraji na obeh bregovih Labe, Pomorjansko, Kashubsko, Moskva, Litva, Letonska, Prusija, Spodnje Luzhice, Zhmudz, Volinija, Podolje, Polesje, Severija, Novgorod, Lodomerija, Ukrajina, Pskov, Chernigov, obe Rusiji, prostrane severne dezhele na eni strani do Nove Zemlje, Jugre in Ledenega morja, na drugi strani do Cherkeshkega gorovja in Kaspijskega morja, kar lezhi med Baltikom in veliko Skitijo, med Partijo in Perzijo, in tako naprej kraji na Ogrskem, Hamburg in mesta na obrezhju Donave, kjer obdelujejo vinograde, in tako naprej Slavonija, Dalmacija, Furlanija, Srbija, Bosna, Bolgarija, Spodnja Albanija, Makedonija, Trakija, Sedmograshko, Moldavija, Vlashka, mala Tartarija, Herson, Krim in ozemlja ob Chrnem morju, Azovskem morju, ob rekah Donu in Dnepru — v vseh teh krajih govorijo ta jezik.

 

Prvotni materin jezik sicer ni ostal povsod dovolj chist, temvech se je pri otrocih na tako oddaljenih ozemljih bolj ali manj prikril ali spremenil, pach po tem, koliko so se oddaljili od pramatere in se namesto chistega in utemeljenega jezika nauchili posebno grobega, trdega in tujega narechja.

Vsi ti preseljenci so zhiveli v Dalmaciji in tako imenovani Iliriji; od ondod sta odshla Cheh in Leh, praocheta Chehov in Poljakov, in sta povsod med potjo pushchala kot priche ljudi, ki so govorili njun jezik, in kraje, kjer je veljala njuna govorica, tako da ne bi nastale vrzeli v preseljevanju, skupni lastnini in sporazumevanju med rojaki. Tako so dobili sploshno ime Iliri ali Slovani, posamezno pa tu Kraynci, ker zhivijo v dezheli, ki je najblizhe Dalmaciji, tam Vendi ali Slavenci, to je »slavni«; zdaj Slavonci, Zaklavoni, Sklavoni, »davitelji sovrazhnikov«, zdaj Moravci, »tisti, ki primoravajo«; bodisi Chehi, Bojemi, »strashni«, bodisi Poljaki, Pojlaki, »na polju utaborjeni«, in spet drugod Bavarci, Vojarji, »vojskovodje«, drugod spet Pomorjanci, Pomurjani, »pomorska ljudstva«; prav tako drugod Moskovchani, Mozhkoviti, »tolkachi«, in Rusi, Rezsajeni, »prepirljivci« ali »razshirjeni« in tako naprej.

Vendar niso prevzemala imen iz njihovega jezika samo ljudstva, temvech tudi kraji, skozi katere so shli; tako se imenuje v Rashki Stuhlweisenburg Belegrad; Konstantinopel je Cargrad, to je »cesarjev grad«. Glavno mesto Shtajerske je Gradec, »grad« ali »trdnjava«; Leipzig, znamenito trgovsko mesto na Sashkem, je Lipeca. Prvo dunajsko predmestje, do katerega se pride s kranjske strani, je dobilo od Kranjcev ime Widen, ker so prishleci vprashevali drug drugega: »Videsh Dunaj?« odgovor pa je bil: »Videm.« In ko so prihajali v svojo krchmo, so vprashevali: »Kolku Krayncov?« Tako se predmestje she danes imenuje Widen, kranjska krchma pa »Bey der Goldkrainzen«.

Izraznost kranjskih besed je prav gotovo nekaj posebnega! Kot dokaz za to naj zadostuje samo beseda Buh, v kateri je tako chudovito izrazheno troedino bozhanstvo. Buh je beseda iz treh chrk, B je prvi med soglasniki. Tako lahko pomislimo na Boga ocheta, zachetnika vseh stvari. Drugi je u, ki pa se pri sklanjatvi spremeni v o, kar nas tako chudovito pripelje do najvechje skrivnosti nashe vere: In beseda je meso postala in med nami prebivala. In konchno tretja chrka h, ki se izgovarja s pridihom in je ravno zato znamenje Boga svetega duha; ker je ta po svoji naravi neviden, se je prikazal nad bozhjim sinom v podobi goloba, ravno tako pa se tudi pri sklanjatvi spreminja h v g, in sicer tolikokrat, kot se spremeni u v o; tako se toliko lazhe slishi beseda in spozna skrivnost, kaj pomeni Bog.

Naprej! Doslej so obupovali tudi nad pravilnostjo kranjskega jezika, ta slovnica pa kazhe ravno nasprotno! Zopet imenitna odlika jezika. Vendar jih poznam she vech; ena med njimi je ta, da je papezh Hadrijan II. dovolil s papeshkim pooblastilom svetemu shkofu Cirilu, da sme v ilirshchini tako kot v latinshchini in grshchini mashevati, moliti duhovnishki brevir in sploh opravljati vse bogosluzhje. Tako delajo ilirski duhovniki se dandanes.

Pomisliti pa je treba tudi na korist, ki jo ima od tega jezika duhovska in svetna gosposka, ko govori s kmetom v njegovem jeziku in ga lazhe pripravi do tega, da poslusha cerkev in drzhavo. Zelo je zgresheno, che govorish s Kranjci v nemshki kranjshchini in te tezhko razumejo; ali pa bi se morali vsi kmetje zaradi svoje gosposke nauchiti nemshkega jezika?

Od ucheche se mladine zdaj ne zahtevajo toliko latinshchine kot izbrane nemshchine. O da bi se poprijela tudi prave kranjshchine, saj bo morala po konchanih sholah skrbeti v tem jeziku tako za svojo blaginjo kot drugim v korist. To smo zanemarili, zato ni nich chudnega, da nas tujci v nashi dezheli zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, kot da nam manjka lastnih besed in si jih moramo izposojati pri drugih, zato ni nich chudnega, da se moramo v tujih dezhelah sramovati svojega jezika; ko se spet vrnemo, pa se delamo, da smo popolnoma pozabili svojo materinshchino. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, preljubi rojaki! Ni tako slab, kot mislite. Rim, vladar vseh ljudstev, ochitno visoko ceni njegovo vrednost, ker je postavil v vatikanski knjizhnici dva kipa: enega svetemu Cirilu, enega pa svetemu Hieronimu, in sicer samo zato, ker sta iznashla poseben chrkopis za ilirski jezik. In cesar Karel IV. je izdal cesarski ukaz, s katerim je velel vsem volilnim knezom, da se morajo njihovi knezhevichi uchiti predvsem ilirskega jezika.

 

S svojim jezikom smo prishli zhe tako dalech, da se zdi, kot bi ga hoteli med uchenjaki docela opustiti in zatreti. Bog ne zadeni! Kaj pa bo potem storil preprost chlovek? Prvi pripomochek, s katerim lahko to preprechimo, je slovnica, drugi pa popoln besednjak, ki ga tudi pripravljam in ga bom izdal domovini v korist, che bi mi le kdo hotel priskochiti na pomoch. Brez teh peruti se jezik ne more vzdigniti. Tujci ga bodo vedno zanichevali, domachini pa ga ne bodo nikoli razumeli.

Seveda je slovnica prav dobro sredstvo za ohranitev jezika. Nash tako plemeniti, tako koristni, tako sveti jezik je v nashi vojvodini Kranjski v zadnjih nekaj letih tako opeshal, da se chesa takega ne bi mogli spomniti niti najstarejshi Kranjci. Kaj je tega krivo? Eden od vzrokov je ta, da ni bilo nobenih pravil, nobene slovnice, kjer bi se dalo poiskati in najti, kaj je prav. Mnogi, ali po pravici povedano, vsi so vzdihovali le po slovnici. Jaz tudi. Vidimo, da v vseh drugih jezikih skoraj vsako leto pride na svetlo nova slovnica. Celó v Lübbnu v Spodnjih Luzhicah (kdo bi verjel?) nam je pred kratkim, to je v preteklem letu 1761, dal M. Johann Gottlieb Hauptmann hvale vredno luzhishko slovnico v osmerki. Kranjska pa naj bi kljub silno zheljnemu poprashevanju in tolazhbi z dobrim upanjem ostala skrita pod mernikom nepotrebnih ali celo kar nemogochih rechi. Po tako dolgem chasu so skoraj vsi dvomili, da je mogoche kranjski jezik urediti po pravilih. Tudi meni je shlo tezhko. Toda ljubezen do domovine in materinshchine je olajshala vse napore in odstranila s poti vse nadloge. Pogumno sem sklenil, da bom storil vsaj toliko, kot ni storil pred mano she noben rojak. Bo napravil kdo za mano kaj boljsjhega? Dobra misel! Razveselilo me bo, che bom vlil s svojim malim delcem drugim toliko poguma, da pokazhejo kaj boljshega. Kdor snuje kaj takega, naj nikakor ne dovoli, da bi ga pred tem ostrashili nechimrni nameni. Nasprotno! Poskusiti mora. Zadovoljen bom, palmova vejica she vedno visi v sredi, kdor upa napraviti kaj boljshega, naj sezhe po njej. Odpovedal se bom tudi temu chastnemu vencu. Zadostuje mi zhe, che sem zbudil med svojimi rojaki vnemo, da bi bolje skrbeli za svoj jezik in se zanj zavzemali.

Za trdno vem, da bo prishla ta moja slovnica pred ochi mnogih ostrovidnih cenzorjev ali — bolje recheno — shla skozi roke shtevilnih zasmehovalcev. V njej ne bo vsem vse ugajalo; to bodo imeli za staro, to za novo, izmishljeno in she nikoli slishano, ali pa bodo celó ochitali, da je kaj hrvashko. Vsakdo se bo po svoje prevzel, kritiziral in hotel grajati. Toda saj vendar ne trdim, da je to popolno delo brez pomanjkljivosti, povedati zhelim samo to, da sem sicer naredil toliko, kot ni naredil do danes she nihche, obzhalujem pa le nekaj: da nisem mogel narediti toliko, kot bi si zhelel. Naj bo dobro tako, dokler ne pride kaj boljshega.

Prispeval sem po svojih najboljshih mocheh in sem (to priznam) celo svojevoljno ustvaril umetne slovnichne besede. Toda mar je to kaj slabega, che sem si vzel pravico, ki sem jo podedoval od nashega praocheta Adama: dajati stvarem imena po sploshni samovolji in po njihovih lastnostih. Zvezdogledi, odkritelji novih otokov in umetniki imajo pravico dati novo ime svojemu novemu delu, novemu otoku ali zvezdi, pa ne bi smel nov slovnichar oblikovati besed iz korenov, ki osvetljujejo stvar in naravo stvari in jo razlagajo?

Konchno naj povem, da se glede narechja in izgovarjave nisem ravnal po nobeni dolocheni pokrajini. V tem sledim uchenjakom in jezikoslovcem, ki znajo besedo ceniti in sprejemati. Chvrsta shola je tista, ki ima zanesljiva pravila. Drhal govori po mili volji, kakor se ji zdi, zato kvari jezik. Zaradi tega pa se ni treba bati, da preprost chlovek ne bo sprejel dobre in pravilne besede ali je ne bo razumel. Chut in razum mu bosta pomagala dojeti tisto, chesar dotlej ni znal imenovati. Temu se bodo nekateri smejali, vendar se za to ne menim, temvech si vedno mislim: tako kot norcev je povsod tudi veliko zabavljachev. Njihovemu jeziku je tezhko ubezhati. Toda ta vzrok je premalo, da bi odnehal od hvale vrednih in poshtenih prizadevanj. Kdor zanichuje jezik ali besedo in brez vzroka zasmehuje govornika, ne da bi se kolichkaj razumel na slovnico, zasluzhi, da ga izzhvizhga ves pametni svet. Ti, jeziku naklonjeni bralec, pa sprejmi to moje delce z naklonjenostjo, ker sem ga napisal z najboljsho voljo in tako dosegel v njem svoj cilj, kakor ga bosh tudi ti. Zdravstvuj!

 

(1768)

 

Iz nemshchine prevedel Jozhe Stabej

 

 

_______

Po knjigi: Marko Pohlin, Zhiga Zois, A.T. Linhart, Valentin Vodnik, Izbrano delo; zbirka Nasha beseda; Mladinska knjiga, Ljubljana 1970

 

 

Anton Tomazh Linhart, Prvi sledovi prebivalstva v dezheli