Zbornik Revije SRP 2006

Anton Tomazh Linhart

 

 

POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH

DEZHEL JUZHNIH SLOVANOV AVSTRIJE

 

DRUGA KNJIGA

PRVI RAZDELEK

 

PREMISHLJEVANJE O ZHIVLJENJU STARIH SLOVANOV NA KRANJSKEM

 

 

§ I Izvor naroda

 

Ker so Slovani po Karlu Velikem pod vplivom fevdalnega sistema in krshchan-ske vere polagoma nehali biti to, kar so bili, je chas, da prikazhemo izvirno podobo naroda, preden so jo izkrivili tuji vplivi.

Zasluzhni gospod doktor Anton v Zhoøelcu je razsvetlil kaos slovanske davnine in pouchil / Slovane, da imajo zgodovino, ki teche nepretrgoma od zibelke chloveshkega rodu do nashih dni. Ta zgodovina je njihov jezik.

Ta jezik nam kazhe izvor in razvoj naroda po naslednjih dobah:

Prva doba. Praljudstvo — Kavkazijci, ki zaobjemajo Perzijce, Armence, Grke, Latince, Galce, Slovane in Nemce, a she brez imen; ta veljajo le toliko, kolikor matematiku znamenja za neznane velichine. V tej dobi so razvojno gledano nekakshni otroci.

Druga doba. Grki, Latinci, Slovani in Nemci, zhe glavno ljudstvo, a she divjaki, ki so zhiveli od lova. Svojevoljno jih imenujmo Hiperborejce.

Tretja doba. Slovani in Nemci, eno deblo, verjetno Nemeti.

/ V tej dobi so ukrotili divje zhivali in postali pastirji.

Chetrta doba. Slovani so zhe poseben narod z imenom Serbi.

V tej / dobi so se nauchili orati zemljo in postali poljedelci.

Gospod Anton je razvoj chloveshtva, ki ga tako razlochno prikazhe ta teorija, neovrgljivo pokazal na njegovem jeziku in she izrazil zheljo, naj bi se kak uchenjak v celoti lotil analitichne raziskave jezikov sorodnih ljudstev, genealoshko uredil njihove rodove in dolochil sorodstvene stopnje posameznih debel skozi vse dobe nazaj tja do pranaroda.

Slovani so bili v chetrti razvojni dobi, ko so se v grshki in rimski zgodovini pojavili Sarmati. Ljudstva s tem imenom so vznemirjala Rimljane ob Donavi zhe od zachetka krshchanskega shtetja. Do III. stoletja so se nakopichili v tolikem shtevilu, da je bilo vse preplavljeno s Sarmati od Chrnega morja do Tise, od Donave do skrajnega severa. Tam so bili / Jazigi, Roksolani, Bastarni, Amaksobijci, Metanasti (prishleki, kar pa so bili v Dakiji vsi), Nomadi, Venedi, Limiganti in neshteto drugih vej, zmerom s pridevkom Sarmati. To ime ni bilo chisto brez pomena, izrazhalo je vech kot Neznance. Bil je to vzdevek za nek narod, ki se je zaradi posebnih znachilnostih razlikoval od ostalih. Che bi bili Sarmati / le Neznanci, potem bi morali Grki in Rimljani vse narode onkraj Donave imenovati Sarmate.

Ko so postali Sarmati zaradi svojega preseljevanja in zaradi bojev z Goti in Rimljani bolj znani, so se sredi med njimi pojavili Slovani. Kot Slovane in Vende nam jih predstavijo v IV. stoletju najprej Goti, pod tem imenom jih spoznajo Bizantinci; kot Slovani in Vendi obljudijo neizmerna prostranstva od Donave do Baltskega morja / in se razshirijo chez Donavo dol do Jadrana.

Veja, ki se je oddaljila od svojega glavnega debla najbolj proti jugu, je bila po legi kranjska, to je najskrajnejsha, ki je mejila na Italijo. Poskusil bom dolochiti v spodaj navedenih razdobjih njeno usodo, preden se razvije v samostojno deblo; vzroke vsebujejo prejshnji razdelki.

Prva doba. Sarmati Limiganti pod varstvom Rimljanov, nato razkropljeni, slednjich izgubljeni med rimskimi druzhinami, od leta 334 do 449.

Druga doba. Slovani, od glavnega debla odtrgani, klatechi se v posameznih krdelih po vseh dezhelah med Donavo in Jadranskim morjem, dokler se eni, okrepljeni z novimi priseljenci iz Dalmacije, spet ne ustalijo na meji z Italijo, od 449 do 551. /

Tretja doba. Slovani, prebivalci dezhel ob Savi, Dravi in Muri, preganjani od Langobardov, Obrov in Frankov, od 551 do 624.

Chetrta doba. Karantanski Slovani, pod lastnimi vojvodi neodvisni, dokler jih ne podjarmijo docela Franki, od 624 do 748.

 

 

§ II Njihova sploshna imena

 

Ker Slovane najdemo najprej med Sarmati, je bilo slednje ime starejshe od prvega. Najpoprej ga spoznamo po zaslugi Grkov in Rimljanov. Toda zgodovinopisci teh ljudstev si ga niso znali razlozhiti.

Pri njih so se imenovali Sabrmatai, Sauromatae, Sarmatae. Neznansko velika dezhela, tja prek / Dakije na sever Evrope in Azije, od Chrnega, Azovskega do Baltishkega morja se je imenovala Sarmatija. Prokop trdi, da so se nekoch imenovali Spóroi ker so zhiveli raztreseno po kochah. Pri Vibiju Sekvestru se je imenovalo neko ljudstvo, ki je ob Labi mejilo na Germane, Cerveti, Servici. V obmochju taiste dezhele najdemo pri Bizantincih Serblijce. Bila / je velika dezhela ta beloserblia, ki so v njej prebivali, mejila je na Nemchijo in na belocrobatia. V tem polozhaju so si zamishljali danashnjo Poljsko, Shlezijo, Luzhico in Mishenj, namrech dezhele onkraj Ogrske in Cheshke, kjer je Sarmatija vedno bila in kjer je she zelo staro slovansko deblo z imenom Srbi, Serbi, Sorbski Vendi; od teh se je pod cesarjem Heraklijem odcepila ena kolonija, danashnji Servijci, in odshla chez Donavo v Dalmacijo.

Takih sporochil je stari vek poln; nenehno se vrstijo drugo za drugim in dajejo najvechjo verjetnost domnevi, da so Sabromati, / Sauromati, Sarmati, Spori, Cerviciji, Serviciji, Serblijci, Servijci, Serbi, Sorbi, prav eno in isto ime, le v razlichnih oblikah, jezikih in chasih.

Ime Slovani je nastalo najprej v Dakiji, na levem bregu Donave, zbiralishchu najvechjega shtevila ljudstev pred njihovim preseljevanjem. Kakor hitro je prishlo v zgodovino, so iz nje izginili Sarmati, to so dakijski Serbi. Spoznali pa so jih v njihovih starih bivalishchih zunaj Dakije, onkraj Ogrske in Cheshke in v tistih Serbih, ki so kasneje odshli iz Velike Serbije prek Donave.

Slovani niso Slavepolni, kar prihaja od ſlava ═ der Ruhm, niti Govorechi, od slovo ═ das Wort, niti Imenovani, od ſluti, biti imenovan, marvech Popotni, tisti, ki so iskali in nashli nova bivalishcha.

To dokazujeta zgodovina in njihov jezik. /

1. Slovani so postali v chasu, ko so se izselili; chim cheshche so se selili, tem cheshche so postajali Slovani.

2. Stari Serbi na Poljskem in v Luzhici, ki so ohranili svoja stara bivalishcha, niso imeli tega imena, kajti oni se niso selili. Poljska se je najdlje imenovala Sarmatija.

3. Ime lahko jezikovno razlozhimo s pomochjo pojma selitev.

To dokazujejo naslednje opombe:

 

kranjsko

ſêlit

popotovati, preseliti se

(Wandern, übersiedeln)

hrvasko

ſzelit

rusko

селовaтъ

 

 

kranjsko

ſelênje

popotovanje

(die Wanderung, Übersiedlung) /

hrvashko

ſzelenye

malorusko

преселенїе

(v bibliji iz l. 1581

tiskani v Ostrovu,

v I. pogl. Mat.)

 

 

rusko

селенїе

 

 

kranjsko

ſelo

bivalishche, selishche

(der Wohnsitz, der Ansiedlungsort)

hrvashko

ſzelo

dalmatin.

ſzelo

srbsko

ſjelo

luzhishko

ßelo

poljsko

pòsládek

rusko

село

 

 

kranjsko

ſeliſhe

selishche (die Kolonie)

hrvashko

ſzeliſhe, ſzelitva

poljsko

ſzielenje

rusko

селенїе

 

 

kranjsko

ſèl, poſèl

odposlanec, sel

(ein Abgeschikter, ein Bothe)

hrvashko

poſzel

cheshko

poſlanec

poljsko

poſelſki

rusko

посул

 

 

kranjsko

poſlat

poslati (Schikken)

hrvashko

poſlyat

cheshko

poſſylat

poljsko

ſlac

rusko

послатъ

 

 

rusko

сeлъ, досeль

do sem (bis hieher)

 

 

kranjsko

ſled

posledica (die Folge)

hrvashko

ſzled

cheshko

ſled

rusko

слeдств

 

 

kranjsko

ſlêdit

slediti (Nachfolgen)

hrvashko

ſzledit

cheshko

naßledowati

rusko

слeдоватъ

 

 

kranjsko

poſlêdni

sledechi (der Folgende) /

cheshko

poſledni

rusko

посдeднїи

 

Torej ima slovanski jezik debelni zlog ſèl, ſl, ki oznachuje gibanje.

Zhe v prvem delu sem si dovolil razlozhiti ime Slovan od selo (der Wohnsitz). Gospod Anton v Zhoøelcu se je mojemu mnenju pridruzhil. Le zoper mojo izpeljavo je imel tale ugovor.

Rekel je namrech: beseda, ki pomeni bivalishche, prvotno ni bila selo, marvech sedlo, sjedlo in che se kje najde v prvi obliki, je to zato, ker so jo slabo brali.

Kakor se dam rad preprichati in kakor moram biti ravnodushen do tega, kako pridem resnici blizhe, moram vendarle tej pripombi oporekati z nekaterimi ugotovitvami iz jezika. /

a. Vechina slovanskih narechij — morebiti bi smel rechi: vsa — pozna tako selo kakor sedlo in ju natanko lochi. S prvo besedo oznachuje sedenje (figürliche Sizzen), bivanje (Wohnen), z drugo oznachuje mehanichno sedenje (mechanische Sizzen).

b. Sedlo ni korenska beseda; sama je izpeljana iz ſedêti, ki / izhaja z nemshkim Sizzen in latinskim ſedere iz istega vira. Korenska beseda ſedêti niti ne pozna chrke l, ki je potrebna za razlago imena Slovan, ima jo le izpeljanka sedlo.

c. Che bi bilo selo tudi le izpeljanka, potem je l zhe tudi v debelni besedi ſel, ſeliti in v vseh izpeljankah. Nasprotno pa to selo ni sprejemljivo niti v deblu niti v njegovih odganjkih z d, kar povzrocha pri razlagi nove tezhave.

d. Vse besede, ki so v sorodu s selo, vsebujejo pojem gibanja; one, ki so izpeljane iz ſedeti pa nakazujejo mirovanje. /

e. Che bi mogli razlagati Slovane z besedo sedlo, bi bili Sedlavi, Sedlovani, Sedechi, Nepremichni. Toda ta razlaga nima nobenega smisla; najbolj razshirjeno ljudstvo v Evropi si ni moglo izposoditi svojega imena od mirovanja.

Potemtakem ne preostane drugega, kot da imenujemo Slovane Seloveni, Sloveni, Selovani, Slovani, Selavi, Slovaki, Selauzi, Slovenzi itd. Popotujochi, na novo se Naseljujochi, izpeljani iz selo, ſeliti,

Ob chasu, ko se je z njimi dogajala ta sprememba, so prishli v grshke in latinske letopise kot Sklaveni, Sklavini, Sklavi, Sklavioni, tudi Sthlavi, Sthlavini, Sthlaveſiani in Aſthlavi.

Pri vseh teh spremembah je trpela chista izreka njihovega imena; nobeno ljudstvo na svetu, / ki pripada kakemu slovanskemu deblu, ne pozna k ali th v prvem zlogu, pach pa je sla, slo udomachen povsod na daljnem severu in jugu Evrope, kjer jezik ohranja to ime.

Na jugu Evrope je ime udomacheno she pri vseh ljudstvih tega debla.

Med Donavo in Savo, od krajev, kjer se reki zdruzhita pa do shtajerske in kranjske meje, lezhi kraljestvo Slavonija. Od tod proti zahodu na Shtajerskem in Koroshkem, med Savo, Dravo in Muro bivajo Vindi, ki se sami imenujejo Slovenci in svoj materni jezik slovenſki.

She zahodneje do izvira Drave, proti Tirolski, v Ziljski dolini se ti Vindi imenujejo Selavci. /

Na Kranjskem se vsak domachin spozna po imenu Slovenz in njegova govorica po oznachbi ſlovenſki jesik.

Paul Warnefried imenuje Slovane v Karantaniji, sosede Langobardov, v navadnem, neslovanskem narechju Sklavi, enako kot se imenujejo pri danashnjih Benechanih njihovi sosedje, poitalijancheni Slovani v Gorici in Furlaniji — Schiavi, Schiavoni.

Kjer so Slovani, najdemo hkrati tudi Vende. Zgodovinopisci uporabljajo izmenoma obe imeni.

V Peutingerjevi popotni karti se pojavijo zhe v Dakiji Venedi, Venadi Sarmatae. A tudi po Jordanesovi teoriji so se prej imenovali v Dakiji in do izvira Visle — Winidi. /

Le-te so v glavnem imenovali Slavine in Ante, cheprav so po rodovih in legah dobili she razlichna druga imena. V Jordanesovem ambrozianskem rokopisu beremo enkrat Enti.

Ime Wendi je tuje; nobeno slovansko ljudstvo ga ni nikoli uporabljalo in njihov jezik nima zanj nobenega korena. And ali End je bil v prajeziku korenski zlog, ki je oznacheval gibanje; v shvedshchini andra in v italijanshchini andare — iti (gehen); ta zlog z dodatnim pripornishkim glasom da v germanshchini wandern, wandeln in wenden, kar iz njega vidno proseva.

Che je to izvajanje pravilno, potem so Vendi ali Anti, Enti brez pripornishkega glasu / prav isto, kar so Slovani, tj. Popotniki.

Slovane na Kranjskem, Shtajerskem in Koroshkem imenujejo njihovi germanski sosedje vseskozi Winde. To ime najdemo posejano v imenih windische Mark, Windischgraz, Windischfeistriz, windische Bücheln, Windischgarsten v Avstriji in celo v imenu Windischmatrei na Tirolskem.

 

 

§ III Posebna imena za ljudstvo in dezhelo

 

Jordanes je dejal, da so glede na rodove in lege dobili razlichna imena.

O Kranjcih sem svoje mnenje zhe povedal. Zhivech ob sprednji meji, so se imenovali v jeziku svojega matichnega ljudstva, od katerega so se odselili, / Krajni, ker je lezhala njihova dezhela na kraju, krajina, tj. na koncu njihovih bivalishch proti Italiji.

Kdaj in v kakshni obliki je prishlo to ime prvich v zgodovino, ni dognano. Lastnih zgodovinopiscev niso imeli in tujci so to ime gotovo popachili. Prokop je morebiti o tem nekaj slutil, toda kakor kazhe, ni znal razlochiti imena Kraina od Karnia.

Fredegar je sanjal o vindishki marki v chasu, ko te v smislu frankovske ustavne ureditve she ni bilo. Mogoche je hotel izraziti le skrajno lezhecho dezhelo, mejo Vindov z Italijo in prevedel slovansko besedo kraj, krajina.

V diplomi cesarja Henrika iz leta 1000 je Krajina okrozhje nekega / nemshkega grofa. Tega imena niso ustvarili shele Nemci; nashli so ga zhe v dezheli, samovoljno pa dolochili obseg njegovega pomena, ko so delili okrozhja.

Vsi Slovani na italijanski meji, se pravi vsi Kranjci, so prebivali v gorati dezheli Goratanu. Zato so se nekoch vsi imenovali Goratanci, Karantanci v razlichnih besednih sklonih.

Kranjci — mejashi, in Goratanci — prebivalci gora, so bili eni in isti Vindi ali Slovani na Kranjskem, Koroshkem in Shtajerskem. Posledica kasnejshe politichne ureditve pa je bila, da so bile te dezhele razdeljene ter / da so se Vindi na Koroshkem in Shtajerskem lochili od Vindov na Kranjskem.

 

 

§ IV Nekatera najstarejsha bivalishcha in gradovi Slovanov

 

Po Prokopu so zhiveli v slabih kochah in razkropljeno. Vendar so morali zgodaj vdreti v mesta tisti Slovani, ki so leta 449 zasedli Dalmacijo, kajti poslej so se Rimljani zadrzhevali samo v ravninskih predelih in v gorovju.

Ko so se ustalili na meji Italije, so nashli zhe vse razdejano od vojn in preseljevanja narodov. Mesta so bila v razvalinah. Kmalu spet preganjani od mochnejshih ljudstev, so se Rimljani skupaj s Slovani zatekali v Alpe.

Kranjci she poznajo stara imena za najimenitnejshe gore in reke v tej / dezheli; imena mest pa so po vechini izbrisana iz njihovega spomina.

Bivalishche se je imenovalo mêſto — to je zdaj sploshno ime za kraj ali mesto — in grad, che je bilo zaprto ali utrjeno.

Emona je bila zhe porushena, ko so se tu naselili Slovani. Spochetka so ta prostor imenovali Gradishe. /

Ko se je kraj povechal in povzdignil v narashchajochem blagostanju, se je lahko imenoval Luba, Lublèna, Lublana (die Geliebte). Podobna imena, ki izrazhajo ljubezen, privrzhenost ljudstva svojemu bivalishchu, najdemo pogosto v slovanskih dezhelah. Iz tega je nastalo ime Laibach. Speljimo diftong nazaj na njegov vokal; opustimo aspiracijo, se pravi, vzemimo tej besedi nemshko obliko, pa nam ostane prvotno chisto slovansko ime Luba / in vsakrshna neverjetna izpeljava iz lauer Bach bo postala chisto odvech.

Kranj (Krainburg), stari Santicum ob sotochju Save in Kokre, je bilo imenitno bivalishche Slovanov, ker je dalo le-temu in dezheli Kranjski skupen naziv in ker so se tam naselili grofje marke Krajina. Kakor kazhe nemshko ime Krainburg, je bilo zavarovano zoper sovrazhne napade z lego na visokih skalnatih bregovih med dvema globoko zarezanima rekama.

Krnski grad (Karnburg) — grad Karantancev — zdaj nepomemben kraj, miljo oddaljen od Celovca, / s svojim imenom prav tako dokazuje vindishko preteklost. Del obreda, s katerim so se potem koroshkim vojvodom poklanjali, se je vrshil pri Krnskem gradu, na prostem.

Na Shtajerskem, na koncu Karavanshkih alp, nedalech od Drave, so si zgradili grad Slovêni gradez (Windischgraz), najbrzh zoper Obre. Drugi Gradec, ob Muri, danashnje dezhelno glavno mesto, se je imenovalo Bavarski gradec (Baierischgraz), ker je tam Karel Veliki naselil kolonijo Bavarcev, ko je bil pregnal Obre.

Imeli so she neshteto drugih naselij, kjer so jih zdruzhevale nevarnosti v chasu / njihove neodvisnosti; chetudi bi jih lahko nashteli, so bila manj pomembna. Popolna topografija tiste temachne dobe zdaj ni vech mogocha.

Sami niso zapustili nikakrshnih listin; Nemci so njihove starine skrbno pokonchali in celo imena zhalostno zmalichili. /

 

 

§ V Telesni ustroj

 

Bili so po vechini dolgi in mochnih udov; njihova polt ni bila bela, njihovi lasje ne plavi ne chrni, marvech rdechkasti.

Taksni so bili tisti Slovani, ki jih je spoznal Prokopij v gotski vojski pod cesarjem Justinijanom. Te znachajske chrte so odrazhale njihov trdi nachin zhivljenja in nordijsko podnebje, izpod katerega so odshli in se priselili v milejsho Ilirijo.

Zdaj moremo komaj she kaj sploshnega dolochiti. Drugachno podnebje, lagodnejshi nachin zhivljenja in meshanje s tujimi narodi so dali njihovi zunanjosti / raznolikost, ki jo opazimo na posameznih rodovih.

Kranjskega kmeta se razlochi po dolgem, vitkem telesu in trdni rasti. Polt njegovega obraza je rjava; ochi in lasje rjavi ali chrni. V goratih pokrajinah posebno izstopa rdechkasta barva las, na planem je redkejsha in proti Italiji se popolnoma izgubi. »Opazil sem,« pravi gospod ruski dvorni svetnik Herman, »bolj ko sem se blizhal Italiji, tem redkejshi so bili obrazi z modrimi ochmi.«

 

 

§ VI Znachaj naroda

 

Ta narod je chutil svojo veljavo in se temu chustvu primerno ravnal. Ljubil je prostost in jo branil zoper zatiralce z obupom, ki mu ni bilo primere. /

Ugnali so jih in ponizhali. A zavest lastne vrednosti in ljubezen do svobode je v njih she budna; she se kazhe v njihovi ljubezni do zatirane domovine.

Velja za skrajno tezhavno, lochiti Slovana od njegovega naroda. Na Kranjskem je vsak nabor mladega moshtva za v vojsko vojska v malem. Na stotine oborozhenih gre pod vodstvom svojih zhupanov, da ujame za vojsko dolochenega mozha. Ne spravljajo ga v upor bodoche nevarnosti vojne, ne njene nadloge. Mozh, ki tvega svoje zhivljenje, da bi reshil skromni ostanek svoje prostosti, se ne boji nikakrshne nevarnosti ali nadloge. Toda bolechi obchutek lochitve od svojcev in prezir do tuje prisile ga v odlochilnem trenutku dela neukrotljivega in mu jekleni pogum proti napadalcem. /

Za patriotstvo, ki bi ga lochilo od njegovega naroda, nima Slovan doslej nobenega smisla; tudi za najemnishko vojashko sluzhbo ne.

Da so bili in da so she pogumni, pach ni treba dokazovati. Tudi ni treba navajati posameznih zgledov za Ruse, Poljake, Cehe, Srbe, Hrvate/ Bosnjake itd. Za notranjeavstrijske Slovane bom v nadaljevanju njihove zgodovine navajal primere, iz katerih bo sijala ta narodova vrlina.

Nekoch so chutili svojo moch in bili nanjo ponosni. Ko je neki avarski kan l. 595 zahteval od slovanskega kneza Laurita podlozhnost, mu je ta odgovoril: »Kateri chlovek pod soncem bi mogel nasho moch premagati? — Vajeni smo osvajati oblast nad tujimi dezhelami, ne pa izgubljati lastne. Osvajali bomo / toliko chasa, dokler bodo vojne in mechi.«

Med pogumom in krutostjo niso poznali meja; za njihovo vojskovanje je znachilna nespravljiva mashchevalnost. Strahotni dokazi tega so boji z Bizantinci in krshchanskimi Nemci. Natikanje, trganje drobovja iz teles, praznjenje lobanj, da bi se iz njih pilo na slavnostnih pojedinah, vse vrste pochasne morije, ki jo je spremljalo grenko posmehovanje, tako je bilo njihovo obichajno ravnanje s premaganimi sovrazhniki.

Ne bom navajal teh divjih izbruhov poguma in uzhaljene samozavesti. Po pravici se chloveku gnusijo. Toda spomnimo se, da so / ta narod izzivali s podobnim ravnanjem in da njihove hrabrosti ni ublazhila nobena omika.

Seveda pa je obnashanje Slovanov napravilo na sovrazhnike vtis, kakrshnega je bilo prichakovati. Kadar so bili premagani, je bila njihova usoda mrzhnja, prezir in zatiranje. Imenovali so jih pse. Ko je slovanski junak Samo ponudil vladezheljnemu frankovskemu kralju Dagobertu prijateljstvo, mu je Dagobertov odposlanec odvrnil: da kristjani kot bozhji sluzhabniki ne morejo sklepati nikakega prijateljstva s psi. »Nu,« je dejal Samo, »che ste vi bozhji sluzhabniki, mi pa bozhji psi, bomo vas, ki nenehno delujete zoper Boga, raztrgali.« Avari, nekoch / trinogi Slovanov, a spricho njihove osamosvojitve v letih 610—624 ponizhani, so svojo zagrenjenost izrazili v pregovoru Tot nem ember (= Slovan ni chlovek) 1. Kako so bili zmagovalci nenasitni v svojih zahtevah, kadar so posameznim rodovom nalagali jarem in kako ostroumni pri izmishljevanju sluzhnosti in dajatev, je znano. Za suzhenjstvo so uporabljali isto chastitljivo ime kot za narod.2

Grshe kot s takshnim ravnanjem svojega srda pach niso mogli izraziti; / v sramoto chloveshtva se je ta naziv obdrzhal v vseh evropskih jezikih do danes.

Pred kratkim je gospod Gebhardi v Lüneburgu z vso zholchnostjo srednjeveshkih piscev, katere je vodilo versko sovrashtvo in prilizovanje svojim knezom, spet orisal narodni znachaj Slovanov v odurni podobi.

Narod je zaradi vsakovrstnega slabega ravnanja skozi stoletja moral postati nezaupljiv.

Bil je nezaupljiv celo do dobrin, che so mu jih vsiljevali tuji narodi. Upiral se je enako trdovratno Jezusovemu nauku, kakor svojim zmagovalcem.

Jozhef, ki je omilil fevdalno prisilo, je svojim slovanskim podlozhnikom dovolil odkupovati zemljishcha. Vendar so se / te blagodati tako malo zavedali, da je Jozhef moral predpisati obvezne zakone, da bi ji utrl pot. Podobno so se upirali odpravi podlozhnih zemljishch tudi luzhishki Slovani.

Che pride do izraza podobno nezaupanje med Slovani samimi, je vzrok v njihovi zdajshnji raznoliki upravni ureditvi. Tako npr. sovrazhi pomadzharjeni hrvashki Slovan svojega kranjskega brata, ki ga zaradi vplivov nemshkega fevdalnega sistema skoraj vech ne pozna.

Svoje stare navade skrivajo pred vsakim tujcem kar s pobozhno skrbnostjo; komaj bo kdaj kakemu Nemcu uspelo, da bi jih videl v njihovi chisti, pravi podobi.

Nespravljivo sovrazhijo svoje zemljishke gospode, ki jih imajo za svoje tlachitelje.  /

Ochitali so jim, da so mashchevalni. Ta in podobne napake morajo biti skupnega izvora kakor narodova nezaupljivost.

Mashchevanje pomeni pri Kranjcih moshko ravnanje,3 pri Hrvatih in prebivalcih Dalmacije oznachujejo mashchevanje, pravichnost in posvechenje z istima imenoma;4 pri njih pridiga mati svojemu dojenchku, naj mashchuje uzhaljenega ocheta; / pri njih se mashchevanje deduje in goji iz roda v rod.

Neiskrenost, zvijachnost in prepirljivost so slabosti izvirajoche iz njihovih usod, ne iz naroda.

Kakor jih je poznal Prokopij, niso bili niti zahrbtni niti zlobni. Njihov znachaj je odlikovala pravichnost. Vechkrat so iz plemenitih nagibov zagreshili nizkotna dejanja, ker niso imeli pisanih pravil o nravnosti. Kradli so jedila, da so postregli svojim gostom.

Za oznako kraje imajo zdaj skupno besedo kradem. A ta beseda je prvotno pomenila ropati, s / silo vzeti in ni pomenila nich neplemenitega, kakor she dandanes pri bosenskih in vlashkih roparjih ne. Za razlochevanje skrivne kraje so imeli besedo Татъбa, Tatvina in oznachevali nizkotnost takega ravnanja le s tajenjem Tаю [Taju].

Med seboj so bili zelo ljubeznivi; kadar so prishli skupaj, so se poljubljali in objemali. Kranjec pozdravlja soseda tako, da mu ponudi roko in sezhe po njegovi z besedami: Bog te ſprimi.

— Ta navada mora biti zelo stara, ker ima, kot se zdi, odtod beseda prijateljstvo svoje ime. Pri tistih Slovanih, ki pripadajo grshki cerkvi, npr. Rusih in prebivalcih Dalmacije, so poljubi in objemi navaden izraz / prijateljstva. Che ta obichaj pri drugih ni vech v enaki meri ohranjen, so tega krivi sumnichavi in zholchni duhovni, ki so ljudstvo spravili ob to nedolzhno navado.

Sklenitev tesne prijateljske zveze, ki je bila nelochljiva in terjala kot najstrozhjo dolzhnost zhrtve vseh vrst, je bila verski obred; opravljali so ga v svetishchu pred oltarjem. Gospod abbe Fortis trdi, da je bil navzoch pri takem obredu med Morlaki v Dalmaciji. Ker je besedilo blagoslova, ki ga je govoril duhoven med obredom, tudi v slavonskem obredniku, kazhe, da ta navada ni bila udomachena le pri Morlakih, marvech je morala biti slovanska narodna shega.

Zakonsko ljubezen so gojili do skrajnih meja.

Che velja, kar razberemo iz devetnajstega pisma sv. Bonifacija kralju Etibaldu, / potem so se metale Slovanke, kadar so jim umrli mozhje, na isto grmado, da bi z njimi vred zgorele. Na srecho za chloveshtvo ne moremo dokazati, da bi bila ta gorechnost med slovanskimi vdovami sploshna.

Gostoljubnost so izredno gojili. Skoraj vsa bogosluzhna opravila so zachenjali s pojedinami. Sleherni tujec je bil gost; vsakogar so sprejeli s chastjo, kakrshno so bili vajeni izkazovati svojemu gospodarju. Imena za tujca, gospodarja in gosta so izvajali iz istega pojma. / Che je kdo pustil oditi gosta od hishe, ne da bi mu postregel, so mu pozhgali hisho in vse, kar je imel.

 

 

 

____________

1 Pragmatische Geschichte des Markgrafthums Oesterreich od KONSTANTINA FRANCA V. KAUZA I. del, Str. 67.

2 Nemshko Sklave, dolnjesashko, shvedsko, angleshko itd. brez goltnika Slave, francosko Esclave, italijansko Schiavo, vlashko Sklabu — suzhenj. Sklaverei, Esclavage, Schiavitú itd. — suzhenjstvo.

3 Moſhuvati, moſhzhuvati — mashchevati se; mosh — der Mann; moſhki, moſhzhi — moshko.

4 Oſzveta, oſzvetenje — osveta; oſzveta, poſzvetenje — posvetitev, pravichnost. Dalmatinci imajo pregovor, s katerim opravichujejo svojo slo po mashchevanju: Kó ſe ne oſveti, on ſe ne poſveti. Pri koroshkih Vindih ohranjena beseda oſvetnik dokazuje, da je pred pokristjanjenjem imelo ta pojem, po katerem je postalo mashchevanje krepost, vech plemen.

 

 

 

 

 

Iz nemshchine prevedla Alfonz Gspan, Nada Gspan – Prashelj

 

 

 

_________

Po knjigi: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dezhel juzhnih Slovanov Avstrije, 1 in 2, Slovenska matica, Ljubljana 1981 (prevod prve izdaje iz 1788 -1791).

 

 

 

Valentin Vodnik, Povedanje od slovenskiga jezika