Zbornik Revije SRP 2006

Anton Tomazh Linhart

 

 

POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH

DEZHEL JUZHNIH SLOVANOV AVSTRIJE

 

PRVA KNJIGA

PRVI RAZDELEK

 

PRVI SLEDOVI PREBIVALSTVA V DEZHELI

 

 

I Prebivalstvo ob Jadranskem morju

 

Pokrajine Kranjske, katerih zgodovino podajam, segajo deloma do vrhnjih obal Jadranskega zaliva, ki je podaljshek Sredozemskega morja proti severozahodu in obliva s svojimi vodami na eni strani Italijo, na drugi Ilirijo. Ne mislim privesti njih prvih prebivalcev neposredno iz dezhele, v kateri dopushchata zgodovina in razodetje skupno zibel chloveshtva. Menim pa, da so prispeli iz Italije in iz Ilirije na obe morski obali in zasedli ves zaliv shele tedaj, ko so bile druge obale Sredozemskega morja zhe naseljene, tedaj ko so se Fenichani in Grki prvi z ladjeplovstvom in prekupchevanjem, drugi z znanostjo in. umetnostjo razvili do visoke stopnje blagostanja; tedaj skratka, ko so se naseljenci Italije in Ilirije ob lastni kulturi in ob nenehnem dotoku iz Fenicije in Grchije chezmerno namnozhili.

 

 

II Liburni

 

Sikuli, Liburni, Umbri in Tuski spadajo nedvomno med najstarejshe prebivalce Italije. Stiskali so se na ozkem / polotoku med obema morjema, dokler se niso morali shibkejshi umakniti mochnejshim in si poiskati zemljo izven Italije. Sikuli so se preselili na jug Italije, na otok, ki se imenuje Sicilija; Liburni, ki so bili izurjeni pomorci in so na bregu Tuskijskega morja zgradili pristanishche liburnijskega Herkula, pa so se odpeljali preko Jadranskega morja, pristali v Flanonskem zalivu in se naselili na ilirski obali.

 

 

III Kolonije Tuskov

 

Umbri so morali prepustiti svoja naselja Tuskom. Mogochen in razprostranjen je bil rod Tuskov v zgodnjem / obdobju. Naseljen od enega morja do drugega je dal obema ime. Adrija je bila ena njihovih kolonij in vsa naselja od Pada do Alp so imela svoje prebivalstvo od njih. V obdobju Argonavtov so bili na Jadranu vodilni. Kasneje pa, ko so prishli Veneti, so izgubili obalno podrochje, se umaknili proti Alpam, posuroveli in se spremenili v povsem svojsko ljudstvo, ter postali. prapleme mnogih potomcev. She za Livija so jih poznali po posebnem jeziku. /

 

 

IV Evgani

 

Zdi se mi verjetno, da so bili Evgani ob Jadranskem morju kolonija Tuskov. Prebivali so v skrajnih predelih zaliva in bili razprostranjeni od morja do Alp; zhe Livij, ki jih tja stavlja, je poselil prostor od Pada do Alp s Tuski. Kar je bil tam dejal o njih na sploshno, na tem mestu poblizhe oznachi, izrecno omeji na Evgane in pishe, da jih je venetski vodja Antenor pregnal z obal Jadranskega morja. She vedno / je zhiv spomin nanje med pesniki iz Latija, kadar opevajo Akvilejo in podrochje ob Timavu.

 

 

V Ilirske kolonije, Panonci

 

Doslej sem govoril o naravnem pretoku prebivalstva: od juga proti severu, iz toplejshega v hladnejshe podnebje, iz blagih v trshe pokrajine. Kadar so se ljudstva preseljevala z vzhoda in s strani Ilirije, so se preseljevala v omenjeni smeri,

Iliri, ki so ob Jadranskem morju tako stari kot chloveshke vesti, so bili svoja krdela zhe zgodaj odposlali proti severu. Po legendi popelje sin ilirskega kralja Avtarija Panon skupino kolonistov v / Makedonijo, od koder so kasneje poselili Panonijo. Kazhe, da je Strabon dejansko smatral Panonce za potomce Ilirov. Plemena, ki poseljujejo Panonijo, bodo izmenoma imenovali zdaj Ilire zdaj Panonce. Morali so torej pripadati enemu deblu. Kdaj in po kakshnih preseljevanjih se je izoblikovala Panonija, kdaj se je to veliko ljudstvo razshirilo od Ilirije do Donave in od Makedonije do Alp in Italije, sodi dosihmal she med nerazjasnjena vprashanja. Po celih stoletjih so she vedno zhiveli kot nomadi. Tezhko si je torej predstavljati, da bi se od praplemena odselili po izbiri in soglasno, kajti nikoli niso napravili kaj prelomnega, niti niso z nichemer vzbudili posebne pozornosti. /

Za chasa velikih galskih preseljevanj so bili zhe naseljeni na ozemlju Kranjske; v vojnah proti makedonskim osvajalcem so se na bojnih poljih bojevali skupaj z Iliri.

 

 

  VI Plovba egiptovskega osvajalca po Donavi in Savi

 

V najzgodnejshem obdobju so se doseljevali tudi z daljnega vzhoda.

Bil je chas, ko je Italija med Jadranskim in Tuskijskim morjem v grshkem zemljepisu veljala za skrajni rob sveta. Kar je bilo bolj zahodno, je bilo neznana zemlja. Nepopolnost njihovega pojmovanja je poleg tega spremljala / utvara, da Donava neposredno povezuje Chrno morje z Jadranskim.

Ko je v Tesaliji vladal Ezon, je v Grchiji krozhila prastara saga o / slavnem osvajalcu in pomorshchaku, ki se je vozil po rekah od enega morja do drugega. Sago so prinesli iz Egipta v Grchijo svecheniki iz Tebe; v Eji v Kolhidi so hranili / zemljevid tega potovanja. Na tem zemljevidu je bila narisana reka, ki se izliva v ocean; po dolocheni razdalji se na meji med Trakijo in Skitijo razdeli v dva rokava, od katerih teche eden v Jonsko morje, drugi pa proti nekemu lochenemu morskemu zalivu, ki se razprostira blizhe Grchije za Sikulskim morjem. Ime le reke je bilo Ister.

Che je Ister Donava, ocean, v katerega se izliva, Chrno morje, locheni morski zaliv za Sikulskim morjem pa Jadransko morje, je stranski rokav Donave, po katerem je osvajalec priplul do Jadrana, Sava in ta ga je utegnila po Ljubljanici pripeljati do severne strani Alp, katerih juzhna stran je jadranska obala. Nobena reka, ki se izliva v Donavo, ne pride v vechjo blizhino Jadranskega morja. V tej zgodbi se da brez tezhav odkriti pravljichne prvine, vendar njenega bistva ni moch zgreshiti. /

 

 

VII Argonavti, Emona

 

Takshno je bilo v Jazonovem chasu ustno izrochilo. Grk Jazon, sin Ezona iz Tesalije, nekdanje Emonije, je nekoch povedel svoje junake na vzhodno stran chrnega morja in se pregreshil nad kolhijskim kraljem Ajetom z velikim ropom. Kakshne vrste tatvino je imel na vesti, ne bom nikoli dognal. Ni izkljucheno, da je shlo za kraljevo hcherko Medejo. S plenom je prishel na paflagonijsko obalo. Ko se je s tovarishi posvetoval o pobegu, je predenj stopil eden izmed njih, Argos po imenu, in mu povedal zgodbo o slavnem pomorshchaku. To je bil zadosten razlog, da se je Jazon odlochil, kam bo bezal. Shel je po zhe omenjeni / poti iz Chrnega morja do Donave, iz Donave po Savi in. iz Save v Ljubljanico, ki je v spomin na to popotovanje tako meni Plinij dobila ime Nauportus, ladjenosec. Shele tu je na lastni kozhi obchutil pomanjkljivosti legende. Namesto prichakovanega Jadranskega morja je vstalo pred njim pusto pogorje. Bila je pozna jesen. V tej stiski, / ko so pred njim stale Alpe, za njim razen naporov dolgotrajnega brodarjenja strah pred Kolhijci, bivanje v neznani dezheli, poleg tega pa ga je nadlegovalo she nemilo podnebje in letni chas, se je zatekel pred tako razlichnimi sovrazhniki v nekakshne koche in okope. Te koche, zametek bodochega mesta, ki so bile vso zimo njegova Tesalija, njegova Emonija, je Jazon imenoval Emona./

To je bilo priblizhno 1260 let pr. Kr. znamenito argonavtsko popotovanje. Tisti, ki ga hochejo izlochiti iz vrste resnichnih dogodkov, bi lahko na isti nachin zavrgli vso staro zgodovino.

 

 

VIII Kolhijci, sledijo Istri, in Pola

 

Naslednjo pomlad si je dal Jazon prenesti svojo ladjo chez Alpe do Jadranskega morja. Sozomen meni, da s pomochjo tamkajshnjega prebivalstva. Tako napornega podjetja si brez pomochi domachinov tudi ni moch predstavljati. Vendar v zhelji po chim vechji verodostojnosti tudi temu dostavku odrekajo pristnost; Jazon naj bi si na jadranski obali zgradil novo ladjo.

Ni she odjadral, ko so mu prishli nasproti Kolhijci, deloma po Jonskem morju do Epira, deloma pa so ga dohiteli po Donavi, nato po Savi in pesh chez Alpe, ter mu s tem, da so zasedli morsko obalo in nasproti lezheche otoke, preprechili povratek chez Jadran. Njihov voditelj je bil Medejin brat Absirt. V teh okolishchinah se je Jazon raje odlochil za zavratni umor, kakor da bi se chastno vojskoval. Svojega nasprotnika je pod pretvezo sprave umoril na pragu Dianinega svetishcha, na nekem otoku, ki se je dotlej imenoval Brigeis, po/tem dejanju pa Absirtis, ter zbezhal.

Kolhijci so bodisi iz ljubezni do svojega voditelja, bodisi iz strahu pred njegovim ochetom, ali pa zaradi izchrpanosti opustili misel na povratek in si postavili nova domovanja nekaj na samem otoku, nekaj pa na ozkem pasu zemlje nasproti. Tik ob morju, skoraj na skrajni juzhni tochki dezhele, so ustanovili mesto in ga imenovali Pola, za izgubo svoje rodne dezhele so se odshkodovali s tem, da so si pridobili rodo/vitno zemljo, prijetno podnebje in prednosti, ki jim jih je nudila blizhina morja. Schasoma so si z ropanjem po morjih usvojili nachin zhivljenja, v katerem so se posebej odlikovali. Imenovali so jih Istre, njihovo dezhelo pa Istro; zapeljala jih je namrech napachna predstava, da neka z Donavo povezana reka teche skozi njihovo dezhelo in se izliva v Jadransko morje.

 

 

IX Veneti na Jadranskem morju

 

Takshno je bilo poselitveno stanje na podrochju Kranjske v chasu, ko so se pri nesrechni Troji v daljni Aziji usodno spopadla tedanja znamenita ljudstva. Grki so po desetletnem trudu Trojo razrushili. Premaganci so se razbezhali v razlichne smeri. /

Heneti, ki so zaradi notranjih homatij izgubili domovino na juzhni obali Chrnega morja, v Paflagoniji, in se borili med trojanskimi zavezniki, so se potem, ko je njihov kralj Pilajmen med nesrechnim obleganjem padel, skupaj s shtevilnimi Trojanci zdruzhili pod poveljstvom Antenorja in si iskali nova domovanja. Po dolgotrajni skrivni plovbi chez Jonsko in Jadransko morje / so (leta 1181 pr. Kr.) pristali ob ilirski obali, se naselili v Liburniji, izpodrinili Evgane in Tuske in se mogochno razshirili preko Timava. Mnogo jih je mnenja, da so bili to kasnejshi Veneti na Jadranu.

Herodot jih imenuje Ilire, ker so prebivali v Iliriji in se po medsebojnem meshanju mochno zblizhali z ilirskimi plemeni. Polibij, / ki sicer vedno omenja legende, ne ve za njihovo ilirsko poreklo in le ugotavlja, da se po jeziku razlikujejo od Galcev. Strabon se ne more odlochiti, ali so izvirali iz Paflagonije ali iz Galije, kjer je tudi zhivelo ljudstvo z istim imenom. Omenja pa, da je njihovo paflagonsko pokolenje moch spoznati po zanje znachilni reji mul, dejavnosti, s katero so se ukvarjali v Paflagoniji in jo nadaljevali na Jadranu. Razen dejstva, da so zhiveli na Jadranu, ni dejansko she nichesar ugotovljenega. /

 

 

X Diomedovo popotovanje

 

Eden izmed mnogih pustolovcev, ki so doprinesli k unichenju Troje, je bil tudi Etolec Diomed. Z vojnega pohoda je prishel domov, vendar se je navelichal brezdelnega zhivljenja in se je podal na novo odpravo v Italijo. To potovanje je dalo snov za shtevilne alegorije. Vendar pa se ve in pri tem se ni bati, da bi izrekli nekaj neverjetnega da je iz Jonskega morja prijadral v Jadransko ter na venetski obali stopil na kopno. Njegov pristanek je bil, oziroma se je vsaj zdel, tako pomemben, da so mu Veneti ob reki Timavu postavili svetishche ter izkazovali bozhje chasti etolski Diani in argivski Junoni, morda zato, ker je bil Diomed Etolec, njegova mati Deifile pa iz Argosa. /

 

 

XI Selitev Galcev v Italijo, Ilirijo in Panonijo

 

Sla po vojni, presezhek prebivalstva in pomanjkanje dejavnosti mirnega chasa so povzrochili tudi selitve od zahoda. Rim je bil zhe ustanovljen, ko se je galsko ljudstvo pod kraljem / Biturigov, Ambigatom, namnozhilo v prekomerno veliko ljudsko mnozhico. Da bi kraljestvo osvobodil tega bremena, je Ambigat ukazal sinovoma svoje sestre, Sigovu in Belovu, naj si s tistimi, ki se hochejo odseliti, pod vodstvom svojih bogov in orozhja poishcheta / novo domovino. Bilo je deset plemen. Nekatere izmed njih je nakljuchje privedlo pod Sigovom v Hercinijski gozd; Beloves pa, ki mu je bila usoda bolj naklonjena, je svoje popeljal (588 pr. Kr.) v srechnejsho Italijo, premagal Tuske, se polastil Insubrije in ustanovil mesto z imenom Mediolanum. Plemena, ki so se udelezhila tega podviga, so bila Biturigi, Arverni, Senoni, Hedui, Ambari, Karnuti in Avlerki.

Nedolgo zatem je Galce, ki so ostali v domovini, ponovno prevzela zhelja po izselitvi. Cenomani so pod vodstvom Elitova prekorachili Alpe in prodrli vse do Verone in Briksije.

Nato so se vzdignili Saluviji in osvojili podrochje ob reki Ticinu, ki so ga bili odvzeli Levom in Ligurom; Boji in Lingoni so prodrli chez Pad, premagali Tuske in Umbre ter se naselili na vznozhju Apeninskega gorovja; Senoni pa so si postavili svoja domovanja med rekama Utens in Atezis. / Trogus ocenjuje celotno shtevilo preseljenega prebivalstva na 300 000.

Galci se niso omejili le na Italijo; po zmagah nad barbari so prodrli do ilirskega primorja in chez tezhko prehodne Alpe v Panonijo, kjer so premagali Panonce in se s sosednjimi plemeni vech let bojevali. Kakshne so bile te vojne in s kom so se borili, se bo deloma izkazalo kasneje, deloma pa ostaja zaradi pomanjkanja sodobnih zgodovinarjev tega ljudstva neznano. /

 

 

XII Naselbine Senonov

 

Naselbine Galcev bomo iskali za vsako pleme posebej po podrochjih, ki so jih bili poselili. V plemenih, ki so se bila naselila v Italiji in Iliriji na obeh straneh Jadranskega morja, bo lahko gotovo vsak prepoznal Senone Belova in Elitova, kdor pozna obmorska mesta Senijo v Liburniji, Seno Galiko v Umbriji in Seno Julijo v Hetruriji, ki lezhi njej nasproti na drugi strani Apeninskega gorovja. Znano je, da so bili predvsem Senoni tisti, ki so dolga leta / napadali Rim in ogrozhali celo sam obstoj mesta.

 

 

XIII Naselbine Karnov

 

Karni so bili naseljeni severozahodno od Senonov, med morjem in Alpami. Fragment rimskih triumfalnih fastov dokazuje, da so bili dejansko galsko pleme, kar potrjujejo tudi podatki pri Strabonu, Meli in Pliniju, ki se med seboj ujemajo; le-to je v kasnejshem chasu potrdila tudi cela vrsta njihovih dosezhkov. Zelo verjetna je domneva, da so bili potomci tistih Galcev, ki jih je bil Beloves pod imenom Karnuti povedel iz / notranjosti Galije v Italijo. Spomin na to ljudstvo zhivi v izrazu karnijske Alpe, v besedi Karnija in iz nje izpeljani Karniolija.

 

 

XIV Tavriski, gorsko prebivalstvo

 

Imena drugih Galcev, ki so po Trogovih besedah naselili Italijo in Panonijo, so se izgubila takoj, ko so se bili preselili, namesto njih pa se pojavijo Tavriski. Bili so Galci od njih se niso razlikovali, pravi Polibij, po rodu, temvech le po kraju bivanja. /

Ime Tavriski se najpogosteje pojavlja pri plemenih, ki prebivajo po gorskih slemenih. Tavriski so naseljevali ves prostor od Rhone, kjer je stalo mestece Taruskum, preko tavrinijskih Alp, pri chemer ligurske niso izvzete, dalje preko retijskih in kanijskih do Panonije in Trakije. Ne samo na omenjenem podrochju, tudi v drugih predelih zemlje so gore, katerih ime je izpeljano od besede Taur. Taur torej ni / bilo ime, lastno nekemu dolochenemu gorovju. V prajeziku shtevilnih ljudstev je pomenilo izraz za goro na sploshno. Ob preseljevanju so ponesli besedo iz prajezika s seboj in jo presadili na razlichne konce sveta. Besedo poznajo Sirijci, Kaldejci, Fenichani in skoraj vsi drugi narodi. V primeru, da bi bila izpeljava pravilna, in da sorodnost med Fenichani in Galci ni tako oddaljena, da ne bi mogli za jezik enih iskati korenov v jeziku drugih, ne bi imena Tavri, Tavrini in Tavriski pomenila nich drugega kot gorjance, potemtakem le-ti ne bi bili vedno Galci, saj je verjetno, da niso povsem unichili kolonij Tuskov v Alpah.

O prisotnosti tega gorskega ljudstva na ozemlju Kranjske ne gre dvomiti, kajti gora pri nas prav gotovo ne manjka; poleg tega stavlja Strabon Tavriske v obmochje Akvileje in k temu navaja Polibijevo porochilo; omenja, da je kraj Nauportus naselbina Tavriskov; Plinij pa prav tako postavlja Tavriske v soseshchino Karnov.

 

 

XV Noriki, gorsko ljudstvo

 

Tam, kjer so Tavriski, v goratih predelih severozahodno od Jadrana, kasneje / prebivajo Noriki. Vendar se tjakaj in nikdar priselilo nobeno ljudstvo s tem imenom. Beseda je torej oznachevala le polozhaj, ki so ga zavzemali, ne pa njih samih. Bili so eno s Tavriski, bili so gorjanci, imenovani Noriki. Pod tem imenom so bili znani Grkom in Rimljanom. V Strabonovem chasu sta bili v rabi she obe imeni; kasneje, v obdobju od Strabona do Plinija, je ime Tavriski izginilo, Noriki pa ostalo. V Alpah zhivi veliko prebivalcev, pravi Plinij, znamenita plemena ki so se nekoch imenovala Tavriski, sedaj Noriki.

 

 

XVI Japodi, prebivalci skalnatih gora

 

Kasnejshi in mochnejshi priseljenci so izpodrinili starejshe in shibkejshe prebivalstvo iz prijet/nejshih v odrochne predele, iz dolin v gore. Menim, da se je to dogajalo vse chase in povsod. Tako so zhe Veneti pregnali Tuske v Alpe; tako so se bile stare ilirske naselbine prisiljene umakniti novodoshlecem, tako je moralo zaradi naselitve Galcev celo gorsko prebivalstvo zamenjati svoja bivalishcha v rodovitnih Alpah in se umakniti v nerodovitne. Na Kranjskem so najnerodovitnejshe Alpe tiste, ki so bile znane pod imenom Mons Albius in Karusad (Pivshka planota in Kras). Gotovo so ostale vsaj toliko chasa nenaseljene, dokler je bilo ljudstvo dovolj mochno, da je moglo ohraniti svoje posesti na rodovitnejshem svetu. Tjakaj se brez dvoma nobeno pleme ni naselilo po lastni izbiri in premisleku. /

Prvi prebivalci, ki jih srechamo v omenjenih gorah, so bili Japodi, ljudje mochnih nog. Kazhe, da je treba ime povezati z golimi skalnatimi hribi, na katerih so prebivali. Po vsej verjetnosti niso pripadali le enemu rodu. Prvi rodovi so bili gotovo tuskijskega porekla, Dionizij Halikarnashki jih ima za Galce, Strabon za Galce in Ilire hkrati. Vendar so znachilnosti galskega pokolenja izgubili in postali Iliri.

 

 

XVII Manjsha, po imenu znana plemena

 

Pojavljajo se she razlichna imena manjshih plemen, ki so jih le-ta dobila najvechkrat / zaradi svoje lege. Pod goro Okro, na najnizhjih hribih alpskega gorstva so med Noriki in Japodi zhiveli po gori imenovani Subokrini. Ob Savi so prebivali Savazi, ob Sochi Ambisonti, ob Dravi Ambidravi, ob Kolpi na vznozhju japodskih Alp vse do Save Kolapijani. Njihova imena govore sama po sebi in ne potrebujejo posebnih dokazov.

Druga manj pomembna imena, ki k pojasnilu bodochega stanja na Kranjskem / ne bi nichesar doprinesla, namenoma preidem.

 

 

XVIII Medsebojno meshanje in razvrstitev

 

Doslej sem pisal samo o tem, kakshen je bil izvor naseljencev na Kranjskem, ne pa o tem, kaj je iz njih nastalo. Manjsha plemena so se zdruzhevala z vechjimi in s tem izgubila svojo bitnost. Evgani in Tuski so izginili, ko so se naselili Veneti in Galci. Liburni, Istri in Japodi so zaradi sosedstva, medsebojnega meshanja, enakih potreb in iz tega izhajajoche politichne povezave z neodvisnimi ilirskimi drzhavami postali Iliri. Takshni, kakrshni so bili izvorno, so ostali le Veneti, obdrzhali so svoje ime in znachilnosti, vendar so deloma tudi oni prevzeli galske obichaje. Prebivalce Kranjske na omenjeni stopnji razvoja sem razvrstil, uposhtevajoch njihov izvor, po sledechem vrstnem redu: /

 

 

PRALJUDSTVO, KATEREGA VEJE SO BILE NASELJENE NA KRANJSKEM:

 

 

ILIRI:

Panonci

Liburni

Istri

Japodi

 

VENETI:

 

GALCI:

Senoni

Karni

Tavriski

Noriki

 

 

XIX Meje prebivalcev med seboj

 

Ko se pojavi vprashanje mej in lege ljudstev, menim, da si o tem celo sama niso bila edina. Zaman bi bil trud, che bi jih hoteli natanchno dolochiti in narisati na zemljevidu. Da pa vendarle / ne bi obshel tega poglavja zgodovine, bom skushal med nasprotujochimi si podatki pri starih in modernih poiskati najverjetnejshe.

Nekoch so pokrajino med severno obalo Jadrana in alpskim gorskim hrbtom poseljevali Evgani. Njihova juzhna meja je bila morje, severna gorovje.

V istem obdobju so bili Istri stisnjeni med Evgane na eni in Liburne na drugi strani, povsod drugod obdani z morjem in le na severu so jih Alpe lochile od Japodov. /

Tik nad ozemljem Istrov so se dvigale Japodske Alpe. Jedro njihovih naselbin je bilo na gorovju Albius, na vzhodu so potemtakem mejili na flanonski zaliv, na Liburnijo in preden je nastala Panonija, na pustinje; na zahodu je bila njihova meja trzhashki zaliv, kasnejsha Karnija in del alpske verige; na jugu polotok Istra in na severu tudi Panonija.

Po trojanski vojni so se tam, kjer so bili prej zhiveli Evgani, naselili Veneti, ki so imeli vse do prihoda Galcev oblast nad ozemljem od Istre in Japodije, ob morskem zalivu do Pada in vzdolzh reke ter celo preko Julijskih Alp. Njihova lega je s tem, kar smo povedali, dovolj dobro dolochena. /

Ko so se galska plemena konchno razselila, so ogrozila posesti vseh prebivalcev. Pri tem so bili prizadeti predvsem Veneti, ki so se morali umakniti chez Tagliamento in se bodisi po raznih pogodbah, bodisi prisilno omejili na podrochje med omenjeno reko in Padom, ter med morjem, Evgani in Cenomani. To se je zgodilo nekako do avgustejskega obdobja.

Zgodovinarji so v razlichnih chasovnih obdobjih in v razlichnih povezavah preostalo ozemlje tostran Alp, med Tagliamentom in trzhashkim zalivom, poselili s Tavriski ali z Noriki, najpogosteje pa s Karni. Pokrajina, ki na vzhodu meji na Istro in Japodijo, na zahodu pri reki Tagliamento na Venetijo, na jugu na trzhashki zaliv, / na severu pa se s karnijskimi Alpami prikljuchi gorski verigi, se za chasa rimskega cesarstva imenuje Karnija.

Gorato dezhelo Tavriskov in Norikov najbolje dolocha sama lega gorskega hrbta. Kasneje je severni del pravega Norika mejil na Ens in Donavo, na podrochju Kranjske so ga na jugu omejevale norishke Alpe, na katere se je na vzhodu navezovalo cetijsko gorovje; vendar pa imamo tudi podatke, / iz katerih izhaja, da je bilo ime zlasti na jugu, v goratih predelih Karnije, razshirjeno do Akvileje.

Panonija, ki se na zahodu zachenja s kranjskimi ravnicami ob vznozhju cetijskega predgorja in pri japodskih Alpah, se proti vzhodu razprostira do Mezije, proti jugu do Dalmacije in na severu do Donave. V takshnem obsegu so Panonijo poznali Rimljani.

 

 

Iz nemshchine prevedla Marjeta Shashel Kos

  

 

Anton Tomazh Linhart, Premishljevanje o zhivljenju starih slovanov na kranjskem