Zbornik Revije SRP 2006

Jernej Kopitar

 

IZ UVODA V SLOVNICO

 

slovanskega jezika na Kranjskem, Koroshkem in Shtajerskem

(1808 – 1809)

(odlomek)

 

 

(...)

Samo pomislimo, kaj bi se zhe prej lahko razvilo iz tega velikanskega naroda, che bi imel isto vero, isti pisni jezik in — zakaj ne tudi istega vladarja, slovanskega Vladimirja (Svetovalda!)!

 

*

 

Vendar je usoda odlochila drugache! Nesrechna lochitev vzhodne in zahodne cerkve je imela negativen vpliv tudi sicer na kulturo slovanshchine, saj so se verni Slovani zato ravno tako razcepili na dva verska tabora, latinski obrednik pa je odpravil bozhjo sluzhbo v dezhelnem jeziku (od koder je pach seglo njegovo vplivno podrochje) in tako jeziku odvzel enega od poglavitnih pripomochkov izobrazhevanja: she zmeraj pa so lahko misterije praznovali v ne skupnem jeziku, in sicer she toliko bolj, che je ta jezik obenem ohranjal zhivo zvezo z vechnimi zgledi vsakrshnega okusa in samostojnega mishljenja, s starimi Grki in Rimljani! — Prava nesrecha za slovanski narod in za njegov lepi jezik je bila in je gotovo v tem, da so miroljubne poljedelce, ki so se zavedali svoje nedolzhnosti in pri tem pozabili misliti naprej na primere vojne, podjarmili na jugu Madzhari in Turki, na zahodu Nemci in na vzhodu Mongoli — sicer ne ob istem chasu, vendar s she toliko bolj isto posledico — in da je potlej na prestolu in pri vseh drzhavnishkih opravilih prevladoval jezik tujega zmagovavca, ubogi domachi jezik pa je bil pregnan v varstvo premaganca, ki so ga razglasili za tlachana.

 

*

 

Tako so prishli za lepo Cirilovo jutranjo zarjo dolgi, unichujochi viharji!

Le pochasi so se zacheli Slovani tu pa tam spet prebujati iz smrtnega sna, ker jih je budila sosednja izobrazba in spodbujala velikodushnost nekaterih vlad: ker pa so osamljeni, locheni in med seboj odtujeni zaradi ver in politichnih razmer, je videti, da so se zdaj spremenile njihove literarne mozhnosti in usode: zdaj naj ne bi postalo pisni jezik samo eno narechje kakor pri Italijanih in Nemcih, temvech naj bi vsa pisali, kakor je bilo svoj chas pri Grkih, in she z vechjo pravico; kaj namrech nimajo nekatera nasha narechja zhe posamez, sama zase, bolj razprostranjenih podrochij, kakor so jih imela svoj chas grshka vsa skupaj? —

 

*

 

Poglavitna narechja slovanshchine, ki so se prevladujoche ohranila do danashnjega chasa, pa so ob staroslovanskem cerkvenem ali svetopisemskem jeziku po klasifikaciji gospoda Dobrovskega:

1. Rushchina.

2. Poljshchina s shlezijshchino v cieszynski knezhevini.

3. Ilirschina po razlichnih narechjih, kakor so bolgarsko, rajcishko-srbsko, bosensko, slavonsko, dalmatinsko, dubrovnishko.

4. Hrvashchina s slovenshchino na Kranjskem, Shtajerskem in Koroshkem.

5. Cheshchina z moravshchino, shlezijshchino in opavshchino in slovashchino na zgornjem Ogrskem.

Srbshchina v obeh Luzhicah je iz cheshchine in poljshchine zmeshano narechje, da je torej tukaj ne moremo jemati kot glavno narechje, in sicer zaradi premajhnih posebnosti.

Teh petero glavnih vrst lahko she bolj na sploshno uvrstimo v dve skupini; pri tem pridejo na eno stran rushchina, hrvashchina in ilirshchina, na drugo pa cheshchina in poljshchina, slovashchina na Ogrskem bi pomenila prehodni chlen in che se torej nauchimo tega podnarechja, si olajshamo priuchitev vseh drugih.

 

*

 

Vendar — so imeli Grki neprecenljivo, zavidanja vredno prednost pred nami Slovani tudi v pisavi. Vsako od njihovih plemen je pisalo sicer v svojem narechju kakor mi, vendar so vsi rodovi uporabljali isti alfabet, isti pravopis! — In mi! Najprej je dvojni verski obrednik pri nas utrdil tudi dvojno abecedo, namrech cirilico (katere she bolj nespoznavna vrsta je glagolica katolishkih Ilirov, kakor je bila menishka pisava v srednjem veku razlichna od rimske) in latinico. Po chloveshki verjetnosti si pri tem pach ni lahko misliti nove zdruzhitve.

Naj bo torej, kakor hoche! Se zmeraj sta dve poglavitni polovici posamez neprimemo vechji kakor marsikateri drugi evropski narodi, katerih jeziki in knjizhevnosti pa vendar samostojno cveto. Latinska polovica ima she to prednost pred cirilsko, da si je s sprejetjem latinske abecede, ki bi jo mogli imenovati evropsko, olajshala zveze in priblizhevanje drugim izobrazhenim Evropejcem.

Po nesrechi pa so jo sprejele zhe od nekdaj politichno lochene in povsem brez medsebojnega prometa zhiveche veje latinske polovice samo posamezno, brez vzajemnega obvestila in potemtakem z razlichnimi, pogosto ravno nasprotujochimi si kombinacijami latinskih chrk za predstavitev izvirnih slovanskih glasov; posledica je, da te veje zdaj ne morejo brati knjige svojih sosed. Zelo se splacha, da to snov she malo podrobneje osvetlimo. Latinska abeceda ima namrech ravno tako kakor grshka (iz katere je sama nastala) manj chrkovnih znamenj, kakor jih potrebuje slovanshchina ali tudi nemshchina, italijanshchina, francoshchina, angleshchina. Kako bi neki mogel na primer Latinec ali Grk s svojim alfabetom zapisati slovansko besedo »zhena« (Weib) ali nemshko »schön« (lep) ali italijansko »ciancia« ali francosko »joli«, »charmant« in tako naprej? She niti na glas ponoviti ne bo znal teh besed natanchno. V njegovi abecedi ni znamenj za glasove, ki jih ni v njegovem jeziku. Alfabet je vendar skrinjica z orodjem mojstra pisarja: zakaj naj bi v nji vlachil s seboj orodje, ki ga ne potrebuje? Iz tega pa ravno sledi, da mora imeti vsaj toliko orodij, kolikor jih potrebuje. Nobena stvar ni tako preprosta in jasna kakor teorija o chrkopisu:

Razchleni besedo (artikuliran chloveshki glas) na posamezne sestavine (prvine) in vsako od takih ugotovljenih preprostih sestavin zaznamuj s posebnim znamenjem. — Kolikor preprostejsha so tvoja znamenja in kolikor bolj se med seboj lochijo, se pravi, kolikor lazhe jih je pisati in brati, toliko boljsha je tvoja iznajdba. — Ne vsi, pa vendar pretezhna vechina enojnih glasov je v vseh jezikih ista: zato bi bila velika olajshava pri medsebojnih stikih med chloveshkimi rodovi, che bi se za te, vsem jezikom skupne glasove oklenili tudi skupnih znamenj: ravno tako tudi za skupne glasove samo v nekaterih jezikih vsaj v teh jezikih istih znamenj in tako naprej; za posebne glasove pa kajpak vzeli tudi posebna znamenja.

Tako se je Grk seznanil s fenichanskim alfabetom; poskushal je z njim zapisovati svoj govor; nekaj chasa se je zadovoljeval s pomanjkljivim pripomochkom, kar kmalu pa je mislec prodrl v duha te bozhanske iznajdbe in — ustvaril svoja znamenja za svoje glasove.

Tako je tudi Grk Ciril iznashel nova chrkovna znamenja za slovanshchini lastne glasove, ki jih pa v grshkem alfabetu, ki ga je prinesel s seboj, ni bilo; — za obema jezikoma, namrech grshchini in slovanshchini, skupne glasove pa je obdrzhal grshke chrke.

Tako so Grki ravnali z alfabetom! Drugache pa zahodni Ottfriedi: ti se niso domislili, da jim latinska abeceda ne bo zadoshchala za njihove potrebe; poznali so chrke, ne pa duha alfabeta. Namesto da bi torej kakor Ciril za nove glasove iznashli tudi nove chrke, so poskushali (da niti ne omenjamo drugih zablod) s kopichenjem vech chrk, po glasu od doma sorodnih, predstaviti kakshen tretji glas, od katerega pa se po glasu spet lochi vsaka od tako zdruzhenih chrk. Tako se je zgodilo, da popolnoma proti duhu chrkopisa skoraj vsaka chrka zastopa zdaj ta, zdaj oni glas, kakor ima pach za sosedo zdaj to, zdaj ono chrko.

Tako se je razvil italijanski, nemshki, francoski, angleshki pravopis in she nekateri drugi, ki jih domachini sami, posebno Nemci, Francozi in Anglezhi, naprej in naprej obnavljajo in izboljshujejo, a jih bodo morali she dolgo izboljshevati. —

Tako so nastali tudi pravopisi tistih slovanskih ljudskih vej, ki uporabljajo latinico.

Zato bi se lahko potolazhili z druzhbo tako znamenitih narodov: ampak — Nemci imajo vsi isti pisni sistem; ravno tako tudi Francozi, ravno tako Anglezhi, ravno tako Italijani, medtem ko imajo Slovani na Kranjskem enega, v Dalmaciji drugega, na Hrvaskem tretjega, na Cheshkem chetrtega, na Poljskem petega in v Luzhicah shestega, she vech, v sami Dalmaciji pishe na primer Dellabella na en nachin, Voltiggi na drugega, spet drugi pa she kako drugache!!

Tako so nerazpoznavne besede, ki so ne samo enake, temvech jih tudi enako izgovarjajo. Prilozhena tabela je samo en primer sedmih takih besed, najprej zapisanih v ruski cirilici in pod njo z latinskimi chrkami po prej navedenih shesterih pisnih sistemih, kranjskem, dalmatinskem, hrvashkem, cheshkem, poljskem in luzhishkem: (in sicer so prvi trije she zmeraj spremenljivi, po zadnji modi):

 

Samen-

   korn

Reh

Preis

Frosch

sechs

Wurm

Hecht

 

 

 

 

 

 

 

зерно

серна

цъна

жaбa

шеcть

червь

щyka

serno

ſerna

zéna

shaba

ſheſt

zherv

ſhzhuka

zarno

ſarna

cjena

xabba

ſceſt

csarv

sctuka

zerno

ſzerna

czena

saba

sheſt

cherv

schuka

zrno

ſrna

cena

żaba

šeſt

ċerw

štika

źiarno

ſarna

cena

żaba

sześć

czerw

szczuka

ſorno

ſsorna

zena(?)

zaba

ſcheſcz

czerw

ſczuka

 

Ta nesrechna, v izoliranosti prvih mojstrov pisarjev utemeljena diskordanca je v nejevoljo vsakemu prijatelju Slovanov, strashi uchenja zheljnega tujca in je najvechja ovira, ki so jo tako po nesrechi sami ustvarili, da ne morejo pri latinski polovici dosechi zdruzhenega napredka. Uchenjaki v vsakem od nashih narechij se pritozhujejo kakor iz enih ust nad to pogubno razvado: pomembnost in potrebnost enotnega pravopisa sta jasni kot beli dan; v stari nemarnosti tichi samo razvada nekaj redkih slovanskih amaterjev, ki naj bi svoj mali patriotizem zhrtvovali na ljubo vechjemu, pravemu: pravim amaterjev; ljudstvo namrech bere malo ali nich in pishe she manj. Ravno tako bo dosedanje kranjske, dalmatinske in hrvashke klasike kaj lahko prenatisniti po novem pravopisu; saj — koliko jih pa sploh je ?? Res est, integra, integerrima! — Potreben je samo razumen in mochan voditelj — pa bo tudi ta anarhija izginila.

(...)

 

 

Iz nemshchine prevedel Janko Moder

 

 

 

_______

Po knjigi: Jernej Kopitar, Matija Chop; Izbrano delo; zbirka Nasha beseda; Mladinska knjiga, Ljubljana 1973

 

 

 

Jernej Kopitar, Domoljubne sanjarije nekega Slovana