Zbornik Revije SRP 2006

Lev Detela

 

O SLOVENSKI BOHORICHICI PRI PETRU HANDKEJU

 

Znani avstrijski pisatelj Peter Handke je zhe od svojih pisateljskih zachetkov v shestdesetih letih prejshnjega stoletja povezan s slovenskim jezikovnim idiomom, saj se je rodil leta 1942 v Grebinju (nem. Griffen) v dvojezichnem koroshkem okolju, kjer je obiskoval ljudsko sholo. Njegova mati je bila po rodu Slovenka. V humanistichni katolishki gimnaziji in internatu na Pleshivcu je prishel v stik tudi s Slovenci, ki so se tam sholali. Nekateri od teh, na primer Florjan Lipush in Gustav Janush, so se pozneje uveljavili na slovenskem kulturnem podrochju. Oba omenjena je Handke kolegialno prevajal v nemshchino in s tem postopoma uspeshno predstavil v shirshi neslovenski javnosti.

Zanimivo je, da je Handke dojel koroshko slovenstvo pa tudi svoj delni slovenski izvor mitsko poetichno, magichno, kot povratek k lastnim arhaichnim koreninam. Zato so ga samosvoje, s starim koroshkim besedishchem obarvane jezikovne podobe Lipushevega stila mochno pritegnile in nagovorile.

Manj znano je, da je Handke zhe v svoj prvi vechji prozni tekst, roman Die Hornissen (Srsheni), zalozhba Suhrkamp, Frankfurt am Main 1966, vkljuchil tudi slovensko besedilo. V odlomek z naslovom Liturgija vpleta slovenske stavke s starega krizhevega pota, ki ga je uzrl v preprosti koroshki vashki cerkvici.

Poglavje se zachne s subtilno, a tudi kritichno predstavljeno neprijetno podezhelsko sceno klanja prashicha, ki je istochasno namig na surovi del chloveshkega znachaja. V naslednjem predelu poglavja se krvavi zachetni akord prevesi v minuciozno opisovanje liturgichnega ceremoniala pri mashnem obredu. Handke stke poseben ornament gibanja iz stavkov in stavchnih zvez, ki se naslanjajo na cerkveno tradicijo in se razrashchajo v jasno razpoznavno strukturo liturgichnega obredja s Kristusom v osredju, ki se je zhrtvoval za greshni svet.

Zadnji predel Liturgije pa se nenadoma in kot odsekano zachne s presenetljivim slovenskim stavkom: Je k smerti obsojen.

Handkejev prvoosebni protagonist kar je verjetno pisateljev lastni spomin ochitno prebira v cerkvi med masho zanj dokaj tuj, tezhko dostopen slovenski arhaichni napis na slikah starinskega krizhevega pota. Med nemshke stavke protagonistovih osebnih obchutkov vriva pisatelj zato ves chas v bohorichici napisane slovenske arhaichne stavke:

Je k smerti obsojen /
useme te krish na suoie rame /
pade prauish pod krisham /
srezha svoie shalostno mater /
pomagha krish nositi /
poda petni pert /
pade drugesh pod krisham /
troshta te Jerusalemske shene /
pade trekish pod krisham /
je do nasiga sliezhen inu jemo so te grenki shauzh piti dali /
bo na krish perbit /
je pouishan inu umerie na krishu /
je od krisha dou uset inu na roke Marie poloshen /
bo u grob poloshen...

Handke tudi s pomochjo starinskega slovenskega teksta, ki ga je odkril v stari koroshki cerkvici (takih napisov na krizhevih potih, obcestnih in gozdnih znamenjih in na nagrobnikih je she precej in bi jih bilo vredno ovrednotiti v posebnem sestavku), zapisanega v nashi prvotni pisavi, simbolichno opozori na notranje dogajanje svojega protagonista in istochasno sprozhi asociacijo na stalno dogajajochi se krizhev pot chloveshtva, na katerem stopajo nedolzhne zhrtve v smrt.

Roman Die Hornissen (Srsheni) lahko poleg tega ovrednotimo kot Handkejev poskus, opozoriti na nekatera kljuchna vprashanja, ki se pojavijo pri pisanju romana. Na primeru protagonista (pisatelja?), ki je nekoch morda bral roman o nekem slepem chloveku in hoche zdaj iz drobcev, ki so mu ostali v spominu, she enkrat napisati roman o tem chloveku (oziroma morda o samem sebi?), Handke sugerira bralcu, ko ga ulovi v uchinkovite slike koroshkega podezhelja in v subtilne slike notranjega zhivljenja svojih junakov, da ga toliko ne zanima vsebina dogajanja (ki je izmuzljiva in jo lahko predstavimo na tisoch razlichnih nachinov), temvech predvsem struktura dogajanja v glavah njegovih protagonistov. To strukturo je Handke zgostil v svoj jezik in v svoj posebni stil. Dogajanje v posameznih junakih in izven njih raste iz gibanja in zvena besed, stavkov in stavchnih zvez. Zrcali se iz Handkejevega literarnega modela romana kot takega. Pri tem pa se zdi, da je slovenskim posebnostim in nashi posebni in velikokrat trpki usodi v Srshenih s kratkim vpletom slovenskega izvirnega teksta v prvotni slovenski pisavi bohorichici dolochil poseben namen in pomen, ki se konec koncev bistveno dotika tudi Handkejeve lastne, v slovenstvo delno vkljuchene, a pozneje iz slovenstva vech ali manj izvrzhene usode.

 

 
Ivo Antich, Dva epigramizma in ena popara