Zbornik Revije SRP 2006

Matija Chop

 

SLOVENSKA ABECEDNA VOJSKA

 

(Prvi del)

 

(***)

 

Kadar se zachno posamezni mozhje v manjshih slovanskih rodovih, ki nimajo nobene knjizhevnosti ali pa le prav nepomembno, ukvarjati s prouchevanjem svojega materinega jezika, potlej kar kmalu zachutijo potrebo, da pritegnejo za svet druga sorodna narechja. Prva tezhava, na katero pri tem naletijo, je razlichnost slovanskih chrkopisov, she celo tistih, ki uporabljajo latinsko abecedo. To jim kajpak prebuja zheljo po vsesploshnem, enakem slovanskem chrkopisu; in ker si umishljajo, da je pisanje v slovanskem jeziku povsod tako kakor pri njih, »bolj ljubiteljstvo posameznih rodoljubov kakor vsesploshna potreba« (kakor je to opisal gospod Kopitar, seveda she v letu 1808, preden je odshel s Kranjskega, v svoji slovnici na strani XXVIII in 203), so preprichani, da bi bilo zadevo kaj lahko izpeljati — na primer z nekakshnim »narodnim shodom uchenjakov vseh narechij, s chimer sta se ukvarjala Kumerdej in Japelj«. Tem amaterjem naj bi bilo treba predlagati samo kaj primerno utemeljenega, pa jih bo zlahkoma mogoche »pregovoriti«, da bodo sprejeli, da, z obema rokama bodo segli po predlogu; drugi ljudje se bodo morali ravnati po njih; »dosedanje klasike bo kaj lahko ponatisniti po novem pravopisu; saj — koliko pa  jih sploh je??« Ampak ni pri vseh Slovanih tako s slovstvom. Pri Rusih in Poljakih pisanje v domachem jeziku ni »ljubiteljstvo« posameznikov, temvech stvar vseh, ki sploh znajo pisati; povechini je tako she celo pri Srbih; she bolj je bilo prejshnje chase tako pri Chehih. Poljaki, Rusi in she celo Chehi imajo na tisoche zvezkov z dragoceno vsebino, ki jih ne bi bilo tako zlahkoma ponatisniti in jih z uvedbo nove pisave ne bodo hoteli napraviti nepreberljive. Temu pomisleku bi kazalo she celo pri nas prisluhniti; she celo pri nas ni mogoche rechi, kakor pravi gospod Kopitar v svoji slovnici na strani XXVIII: »Res est integra, integerrima.« Imamo dva prevoda celotnega svetega pisma, kar pomembno shtevilo knjig tiste vrste, o katerih, kakor vse kazhe, sodimo, da so edino potrebne, a je vse natisnjeno s starimi chrkami. »Kaj se ne bi morali Slovenci,« upravicheno sprashuje gospod Z. v Carinthiji (1831, shtevilka 32), »poleg cirilizirane (Metelkove) abecede, che bo ostala, nauchiti tudi chiste latinice? Se pravi kar naprej abecede in same ljube abecede? Ali pa jim naj postane onemogocheno branje dosedanjih temeljitih spodbudnih knjig in celo svetega pisma ali pa vsaj otezheno? Ali pa smemo prichakovati, da kmalu dobimo celotno cirilizirano sveto pismo?« Etc.

Nepoznanje ali vsaj neprimerno uposhtevanje razmer v slovanskem slovstvu je bilo torej poglavitna spodbuda za sanjarske nachrte o sploshno slovanski pisavi. Ti so najvechkrat prihajali tudi od majhnih slovanskih rodov. Poljaki, Rusi in drugi se na sploshno kaj malo menijo za pismenstvo drugih Slovanov in tudi nimajo kaj prida vzroka za to; bistrejshe glave pri njih se po navadi ukvarjajo tudi z drugimi rechmi, ne s slovnichnimi razglabljanji, ki so pri nas tako pomembna. Che na primer govorimo o iznajdbi nekaj novih chrk v takem slogu, v kakrshnem govori gospod Kopitar v svoji slovnici na strani 203, potlej se moramo res chuditi, kako da od leta 1808 do 1824 ni nihche poskusil izpeljati tega dela, ki mu je bil prisojen tolikshen pomen. Tako tezhka se nam namrech ta zadeva sploh ne zdi, pa naj pravijo, kar zhe hochejo. Che so dolocheni glasovi, ki jih je treba zaznamovati (in che bi hoteli zaznamovati nedolochene, bi bilo noro), potlej gre pach samo za to, da si izmislimo zanje nekaj novih znamenj, pri katerih bi shlo razmeroma zelo malo za vechjo ali manjsho lepoto, che so v resnici tako neizogibno potrebna — saj vendar tudi o nekaterih, ki jih je Ciril dodal grshkemu alfabetu, ne moremo rechi, da so ne vem kako lepa! V vsakem primeru je oblika chrke bolj stvar chrkorezca kakor slovnicharja, tako da mi res ne gre v glavo, zakaj se je po zagotavljanju gospoda zagovornika »veliko, in sicer zelo uchenih Kranjcev — v obdobju dolgih let ukvarjalo (!) s tem, da so pritegnili na pomoch chrkopise vseh slovanskih narechij pa tudi drugih jezikov, preden so mogli, tudi s pritegnitvijo drugih uchenjakov, vsi skupaj postaviti na noge sedanji novokranjski chrkopis«. She bolj nerazumljivo pa postane to, che pogledamo konchni rezultat teh dolgoletnih prizadevanj, kakor ga imamo pred ochmi v Metelkovi abecedi. S tem uspehom sta povrh vsega (in to je ravno tako nerazumljivo) celo dva najpomembnejsha uchena Kranjca, ki sta menda z gospodom Metelkom sodelovala pri tej stvari, ravno tako malo zadovoljna kakor edini kompetentni tujec, ki se je zanimal za to (rajni Dobrovský), tako da se nam zdi, da se je gospod J. B. v Carinthiji (shtevilka 25) pravilneje izrazil, ko je zapisal, da je »izpopolnitev nashega chrkopisa srechno opravil gospod profesor Metelko, potem ko je iznashel nekaj novih znamenj«. Sicer je pa gospod Kopitar (vsaj leta 1808) zahteval samo devet novih chrk, gospod Metelko pa nam je dal dvanajst novih znamenj.    

Vendar moramo priznati, da se zdi prej omenjenima uchenima Kranjcema (vsaj gospodu Kopitarju) graje vredna predvsem oblika Metelkovih chrk in da tudi pripomba gospoda Z. v Carinthiji leti vechinoma nanjo. Nam pa se zdi oblika manj pomembna; to je namrech mogoche izboljshati. Po nashem mnenju gre predvsem za to, ali so pravilna nachela, po katerih se jim je zdelo, da se je treba ravnati pri dolochanju novega kranjskega chrkopisa, in ali je ta novotarija sploh smotrna in potrebna.

Kazhe, da so bila reformatorju (ali reformatorjem) nashe abecede pred ochmi tale nachela (ne vemo, ali so se jih jasno zavedali; vsaj dolochno izgovorjenih ne najdemo nikjer):

I. Pishi, kakor govorish.

II. Vsak poseben (osnovni) glas zaznamuj s posebnim in

III. vsak enojen glas z enojnim znamenjem.

IV. Ne zlorabljaj akcentov, ki nakazujejo samo naglas, za prilagajanje glasov.

V. Novemu kranjskemu chrkopisu vzemi za podlago latinski chrkopis, vendar tako, da ista chrka v latinskem zaznamuje isti glas v kranjskem, kot ga izrazha v latinskem; za posebne glasove kranjschine si pa izmisli nova znamenja, prilegajocha se k drugim chrkam.

VI. Nova abeceda naj bo taka, da bo uporabna tudi za vsa druga slovanska narechja, in sicer z analogno pomnozhitvijo znamenj, kjer bodo potrebna, in z opustitvijo odvechnih.

Pravilnost prvega od teh nachel se pokazhe na prvi pogled popolnoma jasno. Da bi torej mogli pisati, kakor govorimo, je gospod Metelko vpeljal v kranjsko abecedo vse polno novih znamenj, vendar bi jih moral vpeljati she veliko vech, che bi naj to nachelo vzeli po chrki. Tako sam lochuje trojni e: namrech en odprti in dva zaprta, od katerih je eden kakor »stopljen ie ali je« (lεd), drug »nekako tak kakor ej« (sєme). Ta dva za Dolenjca bistveno razlichna glasova bi morali torej po drugem nachelu she toliko bolj zaznamovati z dvema razlichnima znamenjema, saj ustrezata glasovom, ki jih v stari slovanshchini izrazhamo s pismenkama za ja in je. Gospod M. pa se zadovoljuje s tem, da ε, che se glasi kot ej, »vsaj v primeru dvoumnosti« zaznamuje z znamenjem dolzhine ( ´ ), ker je izredno dolg«. Naglas naj bi mu torej tu nakazoval izredno dolzhino, drugache pa navadno dolzhino; in obenem naj bi mu, v nasprotju s chetrtim nachelom pomagal k modificiranju istega glasu — torej dve nedoslednosti v isti sapi!

 

(***)

 

Vendar nam she na misel ne pride, da bi zahtevali, naj bi vpeljali tudi posebna znamenja za vse glasove, ki jih srechujemo na podrochju slovenskega narechja. Nasprotno, mnenja smo, da je gospod Metelko zhe prevech glasov oznachil s posebnimi pismenkami. Odvech se nam zdijo, poleg zhe omenjenega ч zlasti znamenja ε, Φ in (?).

 

(***)

Navsezadnje sprashujemo bralca, ali se bodo »zankice« (se pravi kavkice) na ê in ô v tisku slabshe razlochile kakor pismenki ε in Ф. (Isto vprashanje postavljamo glede ozankanih cheshkih č, š, ž, katerih uporabo nam »dobrohotno« priporocha gospod Chelakovský in jih je treba samo primerjati z nashimi ч, Ф in эε, pa se zhe lahko odlochimo. Kljub temu pa nismo ravno mnenja, da bi morali kar takoj vpeljati prve namesto nashih zh, ſh in sh.) Toliko o ε in Ф.

Pisec tega je zhe vechkrat tujim Slovanom na glas bral kaj kranjskega, vendar je moral vselej na svojo nejevoljo slishati soglasno sodbo, da zveni neprijetno. V nasprotju s tem pa vsi radi priznavajo blagoglasnost dalmatinskega. Ker se nashi glasovi z glasovi Dalmatincev v celoti kar precej ujemajo razen v tako imenovanem polglasniku, je bilo kajpak naravno, da so vzrok za razlichen uchinek iskali v tem. Zato je kranjsko bral tako, da se je kar najbolj izogibal temu glasu in vsak glas izgovarjal v celoti, potem pa jim je bilo vshech. Mislil je, da si to she toliko prej lahko dovoli, ker v izreki shtevilnih Slovencev le poredkoma slishimo ta glas, ki tako zelo shkoduje blagoglasnosti nashega jezika. Zhe mogoche, da so juzhno podnebje, italijanska soseshchina in tako naprej ublazhili nashe soglasnike, ampak kar s tem pridobimo nasproti severnim Slovanom, izgubimo s stalnim ponavljanjem polglasnika, s katerim se nash jezik med slovanskimi spremeni v tisto, kar je med romanskimi francoshchina.

 

(***)

 

Kako tezhko je latinski chrkopis pomnozhiti s primernimi znamenji, se vidi zhe iz tega, da se zhe v dvesto letih ni pomnozhil niti za eno chrko, temvech se je ohranil v prejshnjem stanju, pa cheprav so bili vechkrat napravljeni poskusi te vrste. Tri nove chrke cesarja Klavdija, od katerih vsaj dve, namrech digama (za v) in znamenje za »medius U et I literae sonus«, gotovo nista bili manj potrebni in prav gotovo tudi ne bolj okorni kakor katera si zhe bodi od novih kranjskih, to smo zhe vechkrat omenjali. Bile so v rabi »imperitante eo, post obliteratae« (Tacit). Isto usodo so dozhiveli Trissinovi epsiloni in omege, s katerimi je zhelel imeti zaznamovane odprte e in o, njegova pismenka za mehki z v zona in podobno, pa cheprav je kot uchenjak (pa seveda tudi kot pesnik!) uzhival najvechji ugled, in je povrh nepogreshljivost svojih chrk v posebnem spisu dokazoval s priblizhno istimi razlogi, s kakrshnimi poskushajo prikazati potrebnost novih kranjskih chrk. Zhe ti primeri bi lahko zadostovali za svarilo pred podobnimi poskusi; in prav gotovo se bomo morali odlochiti za to, da si bomo (kakor vsi evropski kultivirani narodi, ki uporabljajo latinichno pisavo) pri tistih glasovih, za katere ta nima nobenega znamenja, pomagali s sestavljanjem dveh ali vech chrk ali pa s tako imenovano »tevtonsko kombinacijsko metodo« (che se nemara ne bomo rajshi odlochili za cheshko »ozanchenje«, chesar za zdaj she ne bi mogli svetovati). Ta metoda pa je menda sploh starejsha kakor umetnost pisanja pri Tevtonih. Saj med nashimi kombinacijami sh, ſh, zh in rimskimi ch, ph, th (za grshke chrke χ, φ, θ) pri najboljshi volji ne vidimo nobene bistvene razlike. Tezhko je namrech verjeti, da bi bile χ, φ, θ samo compendia scripturae in da bi se v ch, ph, th vsaka chrka glasila razlochno posebej (kot k-h, p-h, t-h). Priscian pravi o ƒ in ph: Hoc tamen scire debemus quod non tam fixis labris est pronuntianda f quomodo ph, atque hoc solum interest inter f et ph. Kvintilijan imenuje θ (in y) jucundissimas ex graecis litteris — quibus nullae dulcius spirant. Che bi bil izgovarjal p-hilosop-hus, potem bi bil v ph tezhko nashel toliko prijetnega. Polglasnik je mogoche po svoje malo vplival na glasove, kakor na primer pri nas mehchanje; in mehchane soglasnike imamo vendar za enojne glasove. O resnichnem izgovoru ch, ph, th, si prav gotovo ne moremo ustvariti nobenega zanesljivega pojma; sicer pa to pot niti ne gre za to; kakor hitro si je mogoche zamisliti, da so te chrke zvenele enojno (kar je na podlagi povedanega vech kakor verjetno), potem se takoj pokazhe, da oznachevanje enega glasu s kombinacijo dveh znamenj ni bilo tuje rimskemu chrkopisu in da vsaj ne barbariziramo, che pishemo sh in tako naprej. Shumevci so pa sploh she toliko bolj smotrno oznacheni s sh, ſh, zh, ker v resnici niso videti nich drugega kakor s pridihom oblozheni sichniki. Che bi hoteli ſ in h prav hitro izgovoriti drugega za drugim, bi nehote nastal iz tega ш. Zato je tudi oznachitev tega glasu povezana z znamenjem ostrega shumevca — v nemschini sch, v angleshchini sh, v francoshchini ch (se pravi βh), v nasprotju s tem pa sta italijanski sc in poljski sz samovoljni kombinaciji.

 

(***)

 

(1833)

 

Iz nemshchine prevedel Janko Moder

 

 

 

_________

Po knjigi: Matija Chop, Pisma in spisi; knjizhnica Kondor zv. 206; Mladinska knjiga, Ljubljana 1983

 

 

 

Matija Chop, Pismo Terleju