Zbornik Revije SRP 2006

Matija Chop

 

KARAKTERISTIKA KRANJSKO–SLOVENSKEGA JEZIKA

 

 

 

 

Nekaj bi bilo treba rechi o natanchnejshi karakteristiki  kranjsko-slovenskega jezika, poleg drugega, da je vendarle ostal tako chist, da ga obchudujemo, cheravno je njegovo ozemlje na koncu slovanskega sveta (od koder Krajn, Kranj, Krajnzi, Kranjzi) in vechinoma obdan od neslovanskih dezhel.

Primes nekaterih razmeroma maloshtevilnih, nemshkih in she maloshtevilnejshih italijanskih besed (katerih skupno shtevilo je vendarle manjshe kakor shtevilo tujk v drugih slovanskih jezikih) je bila sicer neizbezhna — zato pa se je v kranjshchini ohranila marsikatera stara pristno slovanska beseda, ki je v drugih narechjih ni vech mogoche najti), v svojem bistvu pa je kranjsko narechje tako malo prizadeto, da se je, che omenjamo samo eno, prav v njem ohranila dvojina tako pri imenih kakor pri glagolih v sploshni uporabi, medtem ko najdemo o njej v drugih slovanskih narechjih komaj slabotne sledove. V kranjski slovenshchini uporabljajo le-to ne samo vchasih kakor v starogrshchini izmenoma z mnozhino, temvech vedno in izkljuchno kakor zdaj gotovo v nobeni drugi evropski — najbrzh tudi v nobeni drugi zhivi govorici. Omikanemu  kakor  neomikanemu Kranjcu se zdi chisto nesmiselno, da bi o dveh predmetih govoril v mnozhini. To pomembno posebnost kranjskega jezika, ki jo je mogoche spoznati ne samo iz kranjske zhive govorice, temvech tudi iz vseh kranjskih tiskov in zlasti iz kranjskih slovnic, od Bohoricheve (1584) do Metelkove (1825) pa so vendar tako malo uposhtevali, da je celo W. v. Humboldt, ki je v svojem spisu »Über den Dualisa« (Berlin 1828 – 4, 27 str.) pomen in prednosti te jezikovne oblike tako ucheno kakor duhovito prikazoval in njene sledove mukoma iskal v tagalijskem, pampanajskem, quichuiskem, tamanakijskem, totonakijskem etc., kranjshchino popolnoma spregledal in je zato mislil, da je dvojina »v knjizhnem jeziku (izvzemshi arabshchino) izumrla«. (Str. 12)

Zven kranjskega jezika. Ne gre tajiti, da sta v tem pogledu na kranjshchino ugodno vplivala juzhno nebo in italijanska soseshchina. Tezhko je najti v njej trde sestave konsonantov, celo shch se omili v gorenjskem izgovoru v sam sh. Iz shch nastali sh pa se lochi v vech pokrajinah z izredno finocho govorilnih organov od prvotnega sh tako, da se prvi izgovarja nekoliko bolj sikajoche, drugi pa bolj shumljaje, kar je razlochek, ki ga ne zaznavajo niti Kranjci. che niso iz tistih pokrajin, ljudje iz takih krajev pa to tako zaznavajo in imajo za bistveno, da se celo otroci norchujejo iz tujcev, ki tega ne opazijo*.

V kranjshchini tudi ni opaziti ochitne premochi nekaterih vokalov kakor morebiti v cheshchini; kakor utegne biti tudi nasploh razmerje med vokali in konsonanti ravno pravshno. Kolikor pa zaostaja kranjsko narechje za srbskim in dalmatinskim, kar se tiche blagoglasja ali pravzaprav mehkobe, chesar ni mogoche tajiti, in drugim Slovanom (to vem izrecno od Poljakov), nikakor ne zveni blagoglasno, je temu kriva gotovo samo pogostnost tako zvanega nemega vokala, tj. nemi izgovor nenaglashenega e, i in u. Kranjci ne izgovarjajo namrech samo svojo besedo smert (Tod), serp (Sichel) prav tako kakor Chehi svoji brezvokalni besedi smrt, srp; temvech pri njih zveni tudi i v besedi sìt (satt), sìm (ich bin) in u v besedi kùp (Haufe) prav tako kakor e v besedi serp, tj. skoraj neslishno (ali kakor e v nemshkih brezglasnih konchnih zlogih, npr. er wandert, du wanderst, kar je seveda she trshe kakor smert etc.) Sicer pa trdijo nekateri Kranjci, npr. prof. Metelko, da daje prav ta nemi vokal, ki so ga izgovarjali tudi v staroslovanshchini, jeziku posebno krepchino etc.

 

 

____________

* V tistih krajih Gorenjske sicer tudi razlikujejo med dvojni izgovorjavi sh analogno dvojno izgovorjavo zh in ch; primere, ko je treba uporabljati eno ali drugo, pa ne bi znal reducirati v pravila, dasi sicer te primere v posameznosti natanchno razlikujem, ker sem Gorenjec, rojen v teh krajih.

 

[Kopitarjev pripis: ] Schade! quin percurris & edas casus? Ex observatis prodibit regula. [Shkoda! zakaj ne premislish in ne povesh primera? Iz opazovanja se bo pokazalo pravilo.]

 

 

Iz nemshchine prevedel Anton Slodnjak

 

 

____________

Odlomek iz pisma dr. Pavlu Josefu Shafariku (Šafářik; 1795-1861), poslanega 27. junija 1831 v Novi Sad, kjer je bil ta cheshki filolog slovashkega porekla profesor in direktor srbske gimnazije. (op. ur.)

 

Po knjigi: Anton Slodnjak – Janko Kos, Pisma Matija Chopa: I, II; druga knjiga; SAZU, Ljubljana 1986.

 

 

 

Matija Chop, Slovenska abecedna vojska