Zbornik Revije SRP 2003

 

UVOD ALI PREDGOVOR

 

SMOTER ZBORNIKA BOHORICHICA

 

 

 Modernizirano bohorichico smo v Reviji SRP zacheli uporabljati v shtevilki 33/34 (1999, okt.) najprej kot poskusno pisavo, vendar smo jo ohranili do danes – za reshevanje zagate "nashega" slovenskega chrkopisa. To je od nas zahtevala nasha vrednotna orientacija. Nismo namrech mogli mirno ali le nemochno zreti, kako se je ne na stotine, ampak na tisoche Slovencev prostovoljno odrekalo svoje identitete s potvorjenim internetnim zapisovanjem svojih imen in priimkov. Komu mar, che ne Reviji SRP? Brez ugovora in brez protesta si je namrech slovenska kultura v elektronskih medijih pustila odvzeti shumnike. Samo tri chrke – glasove?! To seveda samo za zachetek nechesa, kar she sledi. Samo zato, ker jih je bilo pretezhko zapisati v bohorichici, izvorni slovenski pisavi?

Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zhe izgubil. Zlasti che to pochne povsod in za vsako ceno. Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja. Vseeno smo si obupno prizadevali za svoje sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Che pa smo tri stoletja pisali bohorichico. Te nesrechne streshice so zamisel, dedishchina ilirizma. Tega nam je zdaj dovolj. Hochemo svojo bohorichico, slovenski chrkopis torej! (Glej utemeljitev slovenske pisave: Adam Bohorich, Arcticae horulae, 1584, stran 28.)

Zheleli smo poudariti, da je chrkopis modernizirana ali posodobljena bohorichica kot mogocha slovenska pisava vseslovenski problem, morda bo odlochujoch pri tvornosti in ohranitvi narodne identitete, in da kot tak presega politichno razdelitev slovenske skupnosti doma in po svetu. Pomemben je za vso slovensko kulturo in za vse slovenstvo.

Do mogoche reforme slovenskega chrkopisa prav gotovo ni lahka pot. Cheprav menimo, da bo do tega nekoch nujno prishlo – tako ali dugache (saj o reformi oz. modernizaciji chrkopisa razmishljajo mnogi narodi; za tak korak so se odlochili npr. tudi Nemci, ki bodo novi chrkopis postopno uveljavili do leta 2008) – pa tega nikomur ne vsiljujemo.

Neustreznost chrkopisa gajice, tj. pisave s shumniki θ, š, ž in njihovo zamenjavo s ch, sh, zh, smo predstavili v Reviji SRP. Revija zhe od oktobra 1999, kot recheno, izhaja v modernizirani bohorichici, in tudi knjige v ediciji Pogum Revije SRP izdajamo prav tako od leta 1999 le she v posodobljeni bohorichici. Prva je izshla dvopisno v bohorichici in gajici: Ivo Antich, Clintonizmi, Ljubljana, 1999. In prva knjiga v celoti v bohorichici: Lev Detela, Starosvetni spevi, Ljubljana, 1999. Slovencem doma in po svetu je knjizhnica Revije SRP dostopna na internetu (gl. Vprashalnice – Revija SRP 41/42 – 2001).

Komunikacija s sodelavci in z drugimi, ki jih revija zanima, doma in po svetu, je tako mogocha ne glede na tip tipkovnice in ne glede na nachin kodiranja rachunalnishkih programov. Za zdaj je to veliko, vendar smo le prichakovali malo vech. A tak zakljuchek je lahko samo zachasen, ker nashe delo ni konchano in tudi zbornik ni konchan; kot vse kazhe, she dolgo ne bo. Samo tempo nashega dopolnjevanja se bo malo umiril.

Najpogostejsha ugovora bohorichici sta bila, da to ni originalna Bohoricheva pisava in da tak poskus pomeni vrachanje za vech kot 400 let. Oba ugovora se seveda izkljuchujeta. Menda vemo, da to ni originalna Bohoricheva pisava ali pisava nashih protestantskih piscev, in che bi njihovo originalno pisavo poskushali uvesti danes, bi bilo to res vrachanje ("nazajpot"). Pa she razlike med njihovim zapisovanjem bi dodatno zapletle problem chrkopisa, saj niso pisali enotno. Smisel reforme chrkopisa bi tako povsem zgreshili. Prav to bi nasprotniki sodobne bohorichice (latinice) hoteli; ker tudi dolgi s () ni latinska chrka in ker bi zamenjava sichnikov v gajici s tistimi iz stare bohorichice (c — z, s — , z — s) potegnila za seboj she spremenjene shumnike (θ — zh, š — h, ž — sh). To pa bi povzrochilo tako zmedo ali intelektualni napor, da bi jo zmoglo presechi le malo pishochish Slovencev. Pa recimo, da to ni odlochilno in da to ni pravi (principialni) argument. Res je, pravi argument je ta, da v jezikih, ki se zapisujejo v latinskih pisavah – kar je nasha pisava, z izjemo omenjenega , nekoch vsekakor bila – prevladuje bohorichichni oz. latinski zapis ch za gajichni θ, sh za š in zh za ž.

»Sicer pa lahko za prichujocho pisavo mirne dushe uporabljate ime latinica. To je rimska pisava chrk – 23 znakov, ki je pred Cicerom uporabljala tudi k (24. znak), in sta ji kasneje (v srednjem veku) dodana she j in germanski w, skupaj torej 26 znakov, ki so tudi na vseh univerzalnih tipkovnicah in v vechini svetovnih slovarjev. Toliko glede zgodovine latinice pred dobrimi shtiristo leti. Che pa pogledamo v sedanjost in iz nje nakazano prihodnost, je tako rekoch vsakomur zhe razvidno, da bo latinska tudi globalna ali univerzalna pisava na nashem planetu. In da se bo v njej uveljavilo zapisovanje shumnikov: ch – kakor Churchill, sh – kakor Shakespeare in zh – kakor Zhivago.« (Glej: Protiargument?, Revija SRP 43/44, Urednishtvo, Ljubljana, 22. aprila 2001)

Za narode oz. njihove jezike oz. za narodove zapisovalce ali za zapisnicharje, ki se nameravajo kar se da hitro globalizirati, she prej pa asimilirati, je vse to seveda brez smisla.

In che se tudi z najvechjo skepso ozrete v nasho she starejsho zgodovino, ki nas v Reviji SRP posebej zanima, utegnete biti nekega dne presenecheni. Nekega dne se boste morda le morali soochiti z raziskovanji nashe davnine, ki so za zdaj predvsem teorije tujih znanstvenikov. Te se namrech lahko izkazhejo kot bolj oprijemljive ali bolj verjetne kakor teorija o priselitvi Slovencev kot juzhnih Slovanov iz Zakarpatja; morda bo nekoch dokazano, da so Veneti sooblikovali latinshchino. Lucijan Vuga npr. pishe:

»To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinshchino.« (Glej: Veneti v luchi sodobne teorije kontinuitete; Slovenci zhe od kamene dobe na sedanjih ozemljih (avtohtonistichna teorija poselitve – izpod peres tujih znanstvenikov), Revija SRP 47/48, februar 2002)

In she isti: »Na Slovenskem se zhe dolgo (lahko rechemo najmanj od Trubarja naprej) bije neenak boj med "avtohtonisti" in "migracionisti"; slednji so imeli vselej uradni placet, pa najsi je shlo za Avstro-Ogrsko, kraljevino Jugoslavijo, SFRJ ali samostojno Slovenijo. Zato lahko rechemo, da je teorija o srednjeveshki naselitvi Slovanov na te prostore vselej bila in je she vedno – uradna teorija. S tem pa nochem rechi, da so za to zasluzhni le politiki in oblasti, po mojem mnenju so njeni pomembni zagovorniki in »policaji« univerzitetni profesorji zgodovine, arheologije in jezikoslovja.« (Glej: Semitolog Giovanni Semerano – priklicevalec davnine, Revija SRP 55/56, junij 2003)

Naj dodam opombo: Neuki v mnozhichnih medijih, ki oblikujejo slovensko javno mnenje, so seveda to teorijo (domnevo) naredili za gotovo dejstvo.

Za bohorichico ali chisti latinski chrkopis, che tako hochete, je zgodovinski spomin nadvse pomemben. Ta ne more biti monopol ne germansko ne jugoslovansko ne evrounionistichno (po najnovejshem trendu verjetno spet pretezhno neo-germansko) orientiranih jezikoslovcev, arheologov, zgodovinarjev. Vsa dejstva, ki govore o nashi davni preteklosti, bi zhe nekako zabrisali, zagrebli, le teh "nesrechnih" situl in zharnih grobishch je malo prevech posejanih po Evropi.

Tudi odnos do novejshe zgodovine, vse od Preshernovih chasov, ni prijazen resnici o nas in nashih pisnih tezhavah. Presheren je svojo poezijo pisal v bohorichici. Danes bi nekateri to najraje kar zamolchali. Ste zhe slishali, da bi kdo to dejstvo omenil na proslavah slovenskega kuturnega dne?

Sodobni chrkopis zadeva vse Slovence oz. vse, ki po svetu hochejo biti Slovenci, in tudi njihove potomce, ki ne znajo vech slovenshchine, pa jih vendarle zanima njihov rod, njihove korenine. Morda pa bo nekega dne Revija SRP ali njena nadaljevalka prav zaradi njih izhajala dvojezichno. Drugi jezik bo, tako upamo, univerzalni ali globalni jezik planeta. In upamo, da to ne bo angleshchina – po teoriji, da je ena sama "angleshka angleshshchina" (Velike Britanije), vse druge so le njeni dialekti. In upamo, da to ne bo "amerishka angleshchina" (ZDA) – po teoriji, da je to jezik globalizacije planeta. Marvech, da bo prav ena od njiju, ali pa katera tretja, vseeno katera, ki bo samo zachasno izhodishche za globalni jezik planeta – GLI ("Global Langue Institute"). In globalni (ne pa univerzalni) jezik oz. pravopis, chrkopis, slovnico, slovar bo normiral, recimo tako, omenjeni "Inshtitut za planetarni jezik" v okviru Zdruzhenih narodov (ne zdruzhenih nacij – drzhav). Strzhen problema kulturne hegemonije namrech ni v tem, kateri jezik govorish in pishesh, marvech v tem, kdo ti ga normira, kako ti ga vsiljuje.

Za zdaj pa se to prepotrebno dejanje – ustanovitev GLI – zagotovo she ne bo zgodilo, cheprav bi bil to neprimerljivo pomembnejshi prispevek k sozhitju kultur in civilizacij ter k pomiritvi na tem planutu in hkrati veliko cenejshi podvig, kot pa ga zdaj nudijo mirovne chete Zduzhenih narodov. Nekdo tega noche, za nobeno ceno ne. Prvi protagonist po mochi – naj-sistem ZDA – je prevech mochan, da bi kaj takega dopustil. (»Moch v svetu she nikoli v zgodovini ni bila tako neenakomerno porazdeljena.«) Drugi protagonist – Velika Britanija – sama nima dovolj mochi, in tudi interesa ne, da bi to preprechila, a ima dva mochna rivala v EU, ki bi to dejanje razumela kot porushenje ravnovesja v nastajajochem naj-sistemu EU. Pri gradnji babilonskega stolpa je problem pomeshanih jezikov, danes temu rechemo multiligvizem ("vechjezichna enakopravnost" – le nekaj velikih jezikov – nadkultur), garant, da se veliki projekt planeta (resnichna globalizacija) ne more zgoditi. Oba rivala ali vsi trije skupaj namrech igrajo na stare karte v igrah sistema, to je zanje zgodovinska prilozhnost za shirjenje francoske, nemshke in angleshke vishje kulture, civilizacije na odprta lovishcha novih chlanic EU. Nekaj takega se je nedavno ob jezi nad vilniushko izjavo zareklo francoskemu predsedniku Jacquesu Chiracu.

Zdaj je morda nekoliko bolj jasno, chemu so potrebne pravopisne reforme in kako pomembno je, da so te utemeljene tako s trendi planetarnega kulturnega razvoja, in ozhje z razvojem globalnega jezika (GL), kot tudi s svojo lastno narodno kulturo in zgodovino, in ozhje z razvojem njenega lasnega jezika. Od nekdaj, ali od pradavnine, che hochete, sta tako za individuume kot za narode pomembna dva jezika. Prvi je materni jezik in drugi je jezik globalnega sporazumevanja (lingua franca). In upam, da naslednji slovenski pravopis ne bo vech "Novi slovenski pravopis", ampak bo samo "Slovenski pravopis", in da SAZU – Inshtitut za slovenski jezik ne bo vanj po vsej sili tlachil besed z "dj", ker dj (π) ni slovenska chrka, in po drugi strani metal iz njega pristnih slovenskih besed, ker so domnevno zastarele o.

Vendar pa na Slovenskem – ne in ne! O latinski pisavi – novodobni bohorichici nochejo niti slishati: »Drzhava RS (Republika Slovenija) porabi milijarde SIT-ov (tolarjev) za promocijo Slovenije v svetu (najvech stavi na shportne dosezhke nashih in uvozhenih shportnikov, pa na turistichno promocijo dezhele), njeni najvidnejshi predstavniki, posebej pa najmochnejshi mediji, venomer tarnajo o neprepoznavnosti Slovenije v Evropi in svetu. Za prevladujocho slovensko politichno, gospodarsko, znanstveno in tudi kulturno elito vprashanje identitete naroda torej ni pomembno. Skoraj vsi ti mirne dushe zamenjajo identiteto naroda Slovencev – slovenstvo z zgolj prepoznavnostjo nashe dezhele oz. drzhave Republike Slovenije. George Robertson, generalni sekretar NATO, jim je kot odgovor na jadikovanje predlagal (v shali seveda, tako sem ga razumel): Preimenujte se v "Jadransko republiko", pa boste prepoznavni, ne bodo vas vech zamenjevali za Slovashko, Slavonijo. (Nedobesedni citat, po spominu.)

Nashi najvidnejshi protagonisti vprashanje istovetnosti "Kako mi (nam) je ime?", kako se to ime zapishe, shtejejo za nepomembno formalnost. Jo bo zhe reshil npr. Zakon o rabi slovenshchine v Republiki Sloveniji. Identitetna vprashanja – kdo smo?, od kod smo?, doklej she bomo narod, rod? – shtejejo za obrobna, nebistvena vprashanja. Nekateri jih imajo celo za shkodljivo nacionalistichno omejenost. Zamenjava identitete naroda s prepoznavnostjo – z "imageem Slovenije", identitete individuuma pa – z "imageem posameznika" (npr. pisca tega in tega) ni opravichljiva, ko gre za kulturnike. Chast in slava plasiranih pisateljev in pesnikov na evropskem in svetovnem trzhishchu sta nedvomno pomembni, a to je le "image" (po Novem sl. pravopisu "imidzh"), ki se razblini ob prvem pishu vetra. Prepoznavnost drzhave, naj bo she tako vsiljiva, je prenapihnjen balon, je le v nashih ocheh, v svetu pa podoba bledi hitreje, kot jo uspemo predstaviti.

V pisni komunikaciji na internetu prevladuje zmeda brez primere, na tisoche uporabnikov mirno registrira svoje popacheno ime, tj. ime brez shumnikov. V pisnih internetnih in drugih elektronskih sporochilih shumniki kratkomalo izginjajo. Slovenshchina se pachi kot she nikoli doslej. (Slovenski otroci pa pri puku ne marajo slovenshchine, raje imajo angleshchino.)

Zavod za sholstvo pa nich, kot da problema ni ali kot da je za slovenshchino zgolj obroben.1

Ko v SAZU slishijo besede "bohorichica" ali "Veneti, nashi davni predniki", se samo najezhijo, javna skrivnost je namrech, da sta to ali prepovedani temi ali omembe nevredna izziva.2

Slovenski parlament zhe vech kot deset let ni uspel sprejeti zakona o rabi slovenskega jezika. Za pobudo Revije SRP ob Predlogu Zakona o rabi slovenshchine kot uradnega jezika se ne zmeni; opozorili smo namrech, da bi tak zakon neizogibno moral vsebovati vsaj en chlen, ki bi opredelil, kako naj se slovenshchina pishe – po novem zakonu.3

Tako malo bi nam bilo treba storiti za identiteto v primeri s cirkusom, ki ga pochnemo, ko gre za prepoznavnost, da bi chlovek komaj verjel. She vechkrat pa nam za identiteto slovenstva ne bi bilo treba storiti nichesar! Namrech nichesar od tega, kar drugi hochejo zato, da bi nas udomachili. V Evropski uniji bo problem slovenstva pochasi, a sistematichno bledel, razumljivo, ko pa je toliko pomembnejshih skupnih vprashanj, iz dneva v dan jih bo vech, in sproti nam bodo povedali, katera vprashanja so to. Morda pa tega niti ne bo treba, ker smo res mojstri v tem, da uganemo, kaj hoche gospodar, she preden zahtevo izreche. Obljube o Evropi enakopravnih narodov, velikih in malih, so privlachne. Kdo, ki ni naiven, bi jim verjel? Tudi na identitete narodov je treba gledati realno. Vsak narod je individualnost zase, in ta se ne ohranja kar tako, npr. s pomochjo nove institucionalne tvorbe – Unije. Torej bo nekako tako, kot pravi George Orwell o zhivalih v Zhivalski farmi: »Vsi (narodi) so enakopravni, toda nekateri so enakopravnejshi od drugih.« (Iz prispevka: Rajko Shushtarshich, Spremenite ime! – Nomen est omen!; Revija SRP 55/56, junij 2003)

Povejte mi, ali je she kak jezik, ki bi imel tako lahko delo z reformo pravopisa oz. chrkopisa kot ravno slovenshchina. Tistih nekaj izjem, kako naj se pishe: shramba, pa shod na vzhodu. Res sem vzhichen! Kateri jezik nima izjem, kateri jeziki jih imajo manj? Kot da jih nismo imeli tudi doslej?

Tako sprenevedanje nam je tako domache. Shirali ne bomo prezgodaj zaradi pomanjkanja volje do mochi, marvech zaradi pomanjkanja smelosti, domiselnosti, vsekakor pa mnogo prej, kot od nas prichakujejo drugi.

Pri tem se seveda sprashujemo, zakaj odgovorni za slovenski jezik na kljuchnih slovenskih institucijah toliko let trdovratno molche? Kaj pochne SAZU in njen Inshtitut za slovenski jezik? Zakaj molchi kot grob Urad za slovenski jezik? Zakaj ne odgovarja slovenski parlament DZRS – Drzhavnozborska delovna skupina za jezikovno nachrtovanje? Odgovor je seveda znan. Ker tega za nobeno ceno nochejo! Navajeni so udinjanja, prej enim, zdaj drugim, novim gospodarjem, ki seveda tega nochejo.

 

Naj na koncu poudarim tole: Predvsem ne zhelimo nikogar siliti, da pishe v latinskih chrkah tako, kot so nekaj stoletij pisali nashi predniki. Potem bi bila chrkarska pravda, in ta bi bila za posodobljeno bohorichico zagotovo zgubljena. Che posameznikom ni do osebne in narodove identitete, jih k temu ni mogoche prisiliti. Che pa za narod oz. slovenstvo odgovornim v kljuchnih institucijah, da tako rechem, ni do prepira, je tudi lepo in prav; vendar do kljuchnega problema slovenskega jezika bi se odgovorni v njih zhe morali opredeliti. Tako ali drugache; saj smo hoteli le mozhnost izbire pisave (alternativo) v latinici ali gajici.

Tako zastavljen smoter pa je lahko ne samo eksperimentalen, marvech tudi utopichen ali pa morda celo realen.4 V planetarni ali globalni komunikaciji oz. kulturni globalizaciji narodi svojo narodno identiteto in svoj jezik ne le ohranjamo, ampak globalno ustvarjamo. To pa bi enakopravno omogochil shele globalni bilingvizem, to je planetarna komunikacija v globalnem jeziku planeta in hkrati enakopravna globalna komunikacija vsakega naroda v njegovem narodnem jeziku. Presenetljivo malo bi nam bilo treba storiti, da bi se lahko po chloveshko razumeli ali vsaj sporazumevali vsi ljudje tega planeta.

 

Rajko Shushtarshich

 

 

 

__________

o (Op. avt.: Veliko lepih, starih ali starinskih besed je izginilo iz rabe in tudi iz pravopisov. Najprej so oznachene kot nelepe besede (torej grde) ali besede, ki so v nasprotju z duhom slovenskega jezika; druge besede z manj sreche pa kot besedne in slogovne spake in najhujshi nebodigatreba. (Povzeto iz SP iz leta 1962.) Siromashenje besednega zaklada ne korenini v duhu slovenskega jezika, ne v njegovi zgodovini ne v zhivem jeziku. Tovrstno pravopisno prizadevanje korenini namrech v diktatu vsakdanje rabe in v ozkosti duha postavljalcev pravil.)

1 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja IV – Zavodu RS za sholstvo, Revija SRP 49/50, 2002, str. 170

2 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja I – Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Revija SRP 41/42, 2001, str. 153

3 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja II – Slovenskemu parlamentu /ob zakonu o rabi slovenshchine/, Revija SRP 45/46, 2001, str. 154

4 Rajko Shushtarshich: Utopija? Ali chlovekov kulturni razvoj (globalizacija planeta – suprasistema in bohorichica) , Revija SRP 47/48, 2002, str. 108;

in v Zborniku 2001 – Bohorichica, Dokumenti, prichevanja: O novem chrkopisu v Reviji SRP, str. 58

 

 

 

 

MED ZIDOM IN RAZVIDOM