Zbornik Revije SRP 2003
Chlovekov razvoj, Revija SRP 51/52
 
Rajko Shushtarshich

 

UMIRANJE NARODA IN VOLJA DO MOCHI

"DRZHAVO DAM ZA NAROD, DRZHAVLJANSTVO ZA SVOBODO"
CHLOVEKOV RAZVOJ NA RACHUN NARODNE SAMOBITNOSTI?

 

VELIKI PREHOD1 ALI ZGOLJ BREZGLAVA TRANZICIJA, PRAVILNEJE – TRANSFORMACIJA SISTEMA?

Kar nekaj chasa sem se pripravljal k pisanju prispevka, v katerem bi skushal razvozlati terminski vozel, ki je bil do danes v modi v nashih mnozhichnih medijih: "slovenski nacionalni interes". Najprej ga sploh ni bilo, potem pa ga je bilo toliko, da so nam ga priskutili, ga povsem razvodenili; bil je karkoli, tako rekoch enakovredno (od piva do bank, cheprav so banke gotovo mnogo pomembnejshe). Narodova samobitnost, dostojanstvo, samostojnost, ozemeljska celovitost, neodvisnost... pa jezik, slovenska beseda, pesem... – simbolni oznachevalci narodove identitete ne shtejejo vech niti toliko kot ena pivovarna. "Seveda imate prav, prevladujochi interes v novi slovenski drzhavi je interes vladajoche oligarhije. Prej ste se udinjali Beogradu, zdaj Bruslju. Dezhela je prodana!" bi rekel.

Poznavalci zhe iz naslova vedo, da bom polemiziral s sposhtovanim Ivanom Urbanchichem. Vendar ne zhelim polemizirati samo z njim in tudi z njim ne v obichajni maniri. Mislim, da gre za tako pomembno rech za nash narod, ki umira (izumira), da ne bo odvech, che she enkrat zaman poskusham razlozhiti svoje hipoteze o njem. Zaman pravim zato, ker narodnjaki pogosto ne slishijo vech dobro. Prezhela jih je oholost mochi. Politichno zavest – ideoloshko mishljenje nam kroje mediji mochi. Zame so mnozhichni mediji – mediji mochi nesporno chetrta veja oblasti. (Novinarji so postali druzhbeno politichni delavci zhe v prejshnjem sistemu.) Zato ne maram pomenskega redukcionizma, ki mi ga dnevno servirajo. Moja terminologija pa seveda ni obvezujocha niti ni prav dosti razshirjena. Sami presodite o njeni primernosti. Tako npr. vrsto let zaman razlagam, da se vrednote in vrednosti mochno razlikujejo in da so vrednotni sistemi, ne vrednostni. Vrednote so reducirane ali degradirane v vrednosti z dominacijo ekonomskega reda ali kapitalskega (pod)sistema. Le-tega lahko upravicheno imenujemo vrednostni sistem ali podsistem. Moje videnje narodovega svojstva pa se vsaj po tezah bistveno razlikuje od Urbanchichevega, zakljuchki pa so presenetljivo ali dokaj podobni, she najbolj pa sva si blizu z onim drugim Ivanom – poznavalcem slovenske dushe in njenega malodushja, cheprav sem tudi sam dolgo, dolgo mislil, da Ivan nima prav.

 

Sedaj pa k tezam oz. hipotezam, najprej k Urbanchichevim tezam, prvim trem citiranim v celoti, potem pa she primerjalno k mojim hipotezam:

 

“VELIKI PREHOD

Teze o naciji, nacionalnem isteresu, drzhavi, drzhavni oblasti in slovenstvu

Zachel bom s tako imenovanim nacionalnim interesom ali interesom nacije, o katerem v zadnjem chasu poslushamo vse mogoche, da bi nazadnje prishli do – vsekakor chudnega – rezultata, chesh da se sploh ne ve, kaj naj bi to pravzaprav bilo. Moje teze so naslednje:

1. Obchi, najvishji, vse drugo presegajochi trajni interes nacije ali nacionalni interes je drzhava.

2. Drzhava ni niti oblast niti teritorij niti nacija. Princip ali pochelo ali volja drzhave je svoboda. Dejanskost ali objektiviteta svobode je drzhava kot zakon v obliki ustave in na nji zasnovanih ter z njo skladnih vseh drugih zakonov. Ni objektivne svobode brez zakona kot obche volje. Drzhava je sistem objektivne svobode.

3. Objektiviteta svobode kot zakon drzhave in njena obcha volja je lastni subjektivni interes drzhavljana, kateremu drzhavljan ovédeno podreja svoj zasebni partikularni interes in svojo samovoljo iz ovedenosti, da svoj zasebni interes lahko realizira le v objektivni svobodi, torej v drzhavi kot zakonu in obchi volji. Le zato in tako je najvishji in obchi interes nacije lahko in v principu mora biti drzhava kot zakon in obcha volja. To je temeljni princip vse zakonodaje.”1

 

UMIRANJE NARODA

Teze o narodu, narodnem isteresu, drzhavi (naciji–sistemu), drzhavni oblasti in zatonu slovenstva 2

1. Obchi, najvishji, vse drugo presegajochi trajni interes naroda ali narodni interes je svojskost naroda. Drugache recheno, subjektiviteta naroda, ohranitev njegove samobitnosti, identitete (svojskosti sebe, svojega bistva).

1a. Svoboda naroda zhivi le, che se ozhivlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjashtvo, ekskluzivizem klandestinih zdruzhb. Poznam le dva subjekta: eden je individuum in drugi je narod. Propaganda sistema je usmerjena na dva subjekta: na individuuma in na narod.

2. Pod drzhavo navadno razumemo sistem (mogochno tvorbo institucij). Mi she najbolj poznamo totalitarni sistem (totalitarno drzhavo) in posttotalitarni sistem. Do tu se je namrech transformiral nash sedanji sistem. Drzhava pa je lahko razumljena tudi kot dominantni podsistem mochi (skratka, politika). In konchno, drzhava je lahko zgolj institucija. A takega primera v zgodovini chlovekovega razvoja she ne poznamo. Ni pa nobenega razloga, da je ne bi spoznali nashi zanamci. (Zame nacija ni pre-sezhni izraz za narod. Dandanes tudi vechina slovenskih filozofov velicha nacijo nad narod. Chesh da je nacija narod, ki ima svojo drzhavo. Ali da je nacija velik narod ali naj-narod ali nad-narod itn. Nenatanchnim Americhanom npr. bi tezhko dopovedali, da je narod veliko vech kot drzhava, ker vechinoma enachijo nacijo z drzhavo.) Naj kar bodo velike nashe nekdanje bratske nacije z veliko drzhavo kratkega veka. Naj jih nashtejem po vrsti: najprej Velika Srbija, sedaj Velika Hrvashka, v prihodnje Velika Albanija. Slovencem bi zadoshchal svoboden, neodvisen, pokonchen (in vse, kar sem prej nashteval) narod. Tak in tolikshen, ki je doslej prezhivel kar lepo shtevilo drzhav – sistemov. Veliko Karantanijo smo imeli zhe davno nekoch. Ne odobravamo pa, da nam jo brishejo iz zgodovinskega spomina.

2a. Drzhava je torej sistem, ne sistem objektivne svobode. Objektivne svobode ne poznam, zelo dobro pa poznam sistem delegirane svobode. V resnici gre za sistemsko uzurpacijo svobode s strani tistih posameznikov in skupin, ki imajo presezhno voljo do mochi. Svoboden individuum in svoboden narod, oba subjekta torej, nikakor nista pripravljena odtujiti ali podrediti svojega bistva drzhavi – "sistemu objektivizirane volje do mochi". Priznati drzhavi, da je sistem objektivne svobode je toliko kot povzdigniti drzhavo v totalitarni sistem, ki je pouzhil svobodo individuumov in svobodo naroda.

3. Subjektivna svoboda (svoboda obeh subjektov: individuuma in naroda) ni sistemu lastna niti ni v lasti drzhave. Subjekta je nikomur in nichemur ovédeno, zavedno, svobodno ne podrejata. To delata le v skrajni sili, pod prisilo, silo mochi, ko je le-ta zgodovinsko prevladujocha, nezadrzhna. Objektiviteta svobode ni lastni interes individuuma, marvech sistemu lastni interes. To je temeljni princip sistemske vrednotne utemeljitve, vse sistemske zakonodaje in tudi utemeljitve "prostovoljnega suzhenjstva"3.

3a. Individuum ne pristaja na redukcijo zgolj na vlogo drzhavljana. Naj dodam, da ne bo nesporazuma, individuum drzhavljanske vloge ne zanika, a zanj ta ni kljuchna, je pa pomembna vloga v neskonchni vrsti institucionaliziranih vlog sistemskega chloveka. Individuum sistemskih norm, ustave, zakonov ne zanika. Tudi sankcije sistemskih zakonov individuum vzame nase, a jih ne shteje za nadrejene obchechloveshkim vrednotam. Nad ustavo je vrednotni sistem. Nad njim so obche(chloveshke) vrednote. Vse norme so najprej vrednotno utemeljene. Interesi nasploh, kaj shele partikularni interesi drzhavljana so na pomensko-nivojski strukturi uma v primeri z vrednotami nizko; so na pragmatichnem ali utilitarnem nivoju strukture uma. (Nad njim sta vsaj she dva nivoja: chisti racionalni in umsko intuitivni.)

 

Predstavitev naslednjih treh (4. do 6.) Urbanchichevih tez in njihovih pojasnitev bom skrajshal; izbor misli z iztrganimi citati pa nikoli ni dober. Zato bom Urbanchichev tekst Veliki prehod predstavil v nadaljevanju z dovolj obsezhnimi citati.

“4. O vprashljivosti drzhavne/nacionalne oblasti. Drugi bistveni interes nacije se pokazhe z vprashanjem: Kdo in kako naj v naciji izvaja zakon/drzhavo? Kdo naj ima v odrzhavljeni naciji kot suverenem subjektu oblast, kako "pride na oblast", kako naj bi bila ta drzhavna oblast sistemsko urejena in kako naj izvaja zakon/drzhavo v interesu nacije?” ...

Drzhava/zakon kot sistem objektivne svobode in nacija kot suvereni subjekt tako zahtevata svobodnega, visoko razvitega in bistveno ovedenega chloveka-drzhavljana z visoko stopnjo lastne izobrazbe in vzgojenosti, she prav posebej pa povsem osebne zaveze svetosti zakona kot objektivne svobode, kar ni niti morala ali etika niti niso le nravi, ampak tisto osnovnejshe v vsem tem, ki zasnavlja sposhtovanje vseh takih zakonov in postav. Drzhavna/nacionalna oblast pa je tista sredina med drzhavo in nacijo, ki naj bi na nakazani nachin medsebojno posredovala/izvajala drzhavo/zakon in nacijo ter ju tako zedinjevala kot tista sredina med njima, ki se postavlja med njiju in ju tako lochuje/razdvaja.” ...

“To, kar tu imenujem osebna zaveza svetosti zakona/postave in za kar ne najdem ustreznejshe besede, se dandanes zdi nekaj skrivnostnega. Danes se zdi, da naj bi sposhtovanje zakona/drzhave izviralo iz morale ali etike ali iz vrednot; vendar so tudi te le postave, katerih sposhtovanje izvira iz nechesa globljega, zato same po sebi ne zadoshchajo.” ...

“Nacija kot druzhbena celota vseh drzhavljanov ima kot vsak drzhavljan ali posameznik nacije v odnosu do oblasti dvojni znachaj: je avtonomen zakonodajalec in zato svoboden drzhavotvorec, obenem pa je izvrshevalec in sposhtovalec zakona kot svojega. Tako je vladajochi in vladani obenem. Ko voli nosilce oblasti, s tem posredno izkazuje svojo dejansko oblast, ki se posreduje skozi zakon/drzhavo kot objektivna svoboda. Zato je nacija – ljudstvo, demos – najvishja oblast in obenem obcha izvrshevalka dolzhnosti sposhtovanja lastnega zakona: demokracija. Tako je nacheloma.

Toda dejansko zgodovinsko vidimo zhe tu neznansko podvrzhenost nacije in drzhavljanov kvaru/korupciji. Odlochilna sredina te je najprej nevednost velike vechine ljudi o bistvenih zadevah nacije, drzhave, oblasti, drzhavljana, chloveka. Z njo gre skupaj neznanska poneumljenost najshirshih plasti prebivalstva, tista posebna vsevedna poneumljenost, ki se ne prepoznava kot taka in je v prvi vrsti povsem zaprta za vsako bistveno vednost in lastno ovedenost chloveka. Odlochilni dejavniki so tu mnozhichni informacijski mediji, vsa mnozhichna kultura in subkultura in tudi dobrshen del tako imenovane "elitne" kulture skupaj s popularno znanostjo, sholsko izobrazbo in vzgojo.” ...

“Bistvo mnozhichnih informacijskih medijev ni v kakem "prinashanju resnice o objektivni stvarnosti", ampak je in-formiranje, katerega uchinek je ciljno usmerjeno izzivanje mnenj in razpolozhenj javnosti. Tako je javnosti dnevno dostavljena njena vsakodnevna "mnenjska vednost".” ...

5. O protislovnosti gospodarskega nacionalnega interesa.” ... “Gospodarski nacionalni interes po eni strani zahteva, da bodi gospodarstvo, njegovo poslovanje, upravljanje in ustvarjanje njegovih pogojev v lasti slovenskih gospodarskih subjektov in nad njim naj bedi drzhavna/nacionalna oblast. Po drugi strani pa ta isti interes zahteva, da bodi produktivnost in konkurenchnost nacionalnega gospodarstva na tisti stopnji razvitosti, ki je zhe postala globalna in ki povsem presega nacionalno omejenost. Slednjega pa nacionalno omejeno – zaprto! – gospodarstvo danes v pogojih gospodarske globalizacije ne more dosechi. Zato prihaja gospodarski nacionalni interes v konkretnih zgodovinskih okolishchinah sam s seboj v protislovje. Kdaj je smiselno eno ali drugo, ni a priori dolochljivo, ampak sledi iz analize dejanskih gospodarskih razmer. Pri taki analizi pa je nujno uposhtevati tudi to, kdo so tisti, ki zagovarjajo eno ali drugo stran nakazane dileme, kakshni zasebni (idiotski?) ali shirshi nacionalni ali pa chisto imanentno gospodarski interesi jih pri tem zhenejo. Kajti zdi se, da slednji izhajajo iz danashnje obche zgodovinske tendence k raz-lochitvi gospodarstva od vsega nacionalno omejujochega. To je nezadrzhno uveljavljajocha se tendenca po odrivanju nacije iz njene suverene subjektnosti, tendenca po opushchanju/izginjanju nacije kot suverenega subjekta in s tem vstajanje nekega povsem drugachnega bistvenega interesa iz njegovega drugachnega – globalnega! – izvira, ki zhene vse globalizirano gospodarstvo danashnjosti in po katerem le-to celo izgublja znachaj "gospodarstvenosti".” ...

“In nazadnje je za nas pomembno uvideti, da nevkljuchitev Slovenije v cheznacionalne integracije, med drugim sta to predvsem Nato in EZ, iz nacionalno omejenih zadrzhkov neogibno pelje v stagnacijo Slovenije. Kajti formiranje takih cheznacionalnih integracij nikakor ni kaka poljubna izmishljotina, ampak je svetovnozgodovinski imperativ iz zgoraj nakazanega temeljnega svetovnega procesa.

Skratka: svetovnozgodovinski prehod. ki se nakazuje iz zgoraj rechenega, nujno zahteva spremembo osnovne perspektive in stalishcha vsega danashnjega mishljenja in ravnanja.” ...

“6. O nevarnosti izgube slovenstva. Ochitno je, da prej nakazani globalni krozhni proces nenehne/permanentne revolucije proizvajanja presega vse nacije in nacionalne omejenosti in kot tak ogrozha tako imenovane "nacionalne identitete". Glede na nas Slovence pomeni to nevarnost izgube slovenstva. Tako se vsaj zdi na prvi pogled. Toda kar je pri tem najprej vprashljivo, je vezava slovenstva na nacijo. Kaj je nacija je nakazal dosedanji premislek. Nacija je ustanovitev sebe kot suverenega subjekta v lastni drzhavi kot bistvenem interesu nacije. Poenostavljeno recheno: nacija je neka svetovnozgodovinska politizacija ljudstva in s tem njegova subjektivizacija. Toda ljudstvo v svoji enkratni samosvojosti – kot slovensko ljudstvo – nikakor ne poide povsem v naciji. Med slovenskim ljudstvom in nacijo ostaja neka nezabrisljiva, cheprav zastrta razlika, po kateri slovenstvo ni izkljuchno vezano na nacijo. Zato umikanje ali izginjanje nacije kot suverenega subjekta v prej nakazanem smislu ne pomeni nujno zhe tudi izgubljanja slovenstva.” ...

“Tako se nakazuje mozhnost, da se slovenstvo kljub svoji ogrozhenosti v globalizacijskem procesu proizvajanja in z njim potekajochim ukinjanjem nacije kot suverenega subjekta lahko ohrani v svoji bistveno chloveshki identiteti. Obenem pa je tudi ochitno, da te svoje chloveshko bistvene slovenske identitete ne more zavarovati niti z nacijo, niti z drzhavo, niti z drzhavno/nacionalno oblastjo, niti s svojim "nacionalnim gospodarstvom" in da torej svoje identitete ne more reshiti z njenim vezanjem na te dejavnike. V tej smeri je ob svojem chasu poskushal Dushan Pirjevec kot prvi na Slovenskem misliti raz-lochitev nacije in slovenstva. Slovenstvo je bistveno-bitno "vezano" le na slovensko besedo kot u-kaz bistva biti in mora zato najti spet svoj diktum, svojo besedo kot u-kaz bistva biti ter mu izkazovati sposhtovanje in poslushnost. To pa je v prvi vrsti najpristnejsha, najintimnejsha osebna zadeva vsakega Slovenca, ki mu je ni vech mogoche prelagati s sebe na vse prej omenjene dejavnike, kakor ni vech mogoche svoje chloveshkosti prelagati na kar koli drugega in se tako reshiti svoje od-govornosti besedi. K temu nas dandanes nuja "globalizacijska nevarnost" danashnjosti in temu bomo morali vse bolj posvechati tisto bistveno pozornost in poslushnost, da se ne bi izgubili. Toda najprej je treba izkusiti nevarnost v njenih neznanskih razsezhnostih, kajti le tedaj nas nuja k vprashanju: Kdo sem, kdo smo – kot Slovenci – in ali nam je bivati v istini biti? In iz tega izvira mora privreti slovenska beseda misli in pesmi. Hkrati pa nam je pozorno prestajati nacijo, drzhavo, drzhavno/nacionalno oblast, EZ in Nato in globalni krozhni proces nenehne/permanentne revolucije proizvajanja po njegovem izzivu.” ...

“Vprashanje kdo sem, kdo smo odpira problem izvornejshe bistveno bitne identitete chloveka kot naloge, torej kot tistega zadanega – mozhnosti – zasnutja in umestitve sebe v to identiteto. Kajti ta identiteta je tisti izvorni duh sopripadnosti/istosti bistva chloveka in bistva biti – kot istina – in s tem tudi izvorno mesto in bistvo besede kot svoje pro-slavitve; v tej identiteti je zasnovano bistvo chloveka kot bitje v bistvu/istini biti. Identiteta chloveka namrech ni zgolj nekakshna legitimacija njegove "istovetnosti"; identiteta chloveka ni kaka posebna blagovna znamka, prilepljena nanj kot kakshna etiketa; identiteta tudi ni kaka posebna in kar obstojecha lastnost na chloveku ali neko posebno znamenje na njem, kar bi bilo mogoche znanstveno empirichno ugotavljati in celo meriti na njem. Identiteta chloveka in biti je duh kot razkritost (bistvo/istina) biti in chloveshkega bitja, zato je v tej razkritosti kot sredini in vmesnosti (izvorni inter-esse) izvorishche in bistvo besede kot svetotvorne in zgodovino zasnavljajoche. Kot taka je izvorna identiteta problem, je to zadano kot naloga, kar je treba zasnovati in v chemer je umestiti svoje chloveshko bistvo, nikoli pa ni zhe kar kaj obstojechega kot kaka fiksna lastnost. In tezhko se je znebiti takih navajenih mnenj.” ...

“Ob vsem sposhtovanju do politikov ter gospodarskih in drugih teoretikov – nashih in evropskih – ki morajo reshevati tezhke zaplete in upravljati neznanske sisteme danashnjosti, pa ni mogoche prezreti tega, da so razvili svoj poseben pragmatichen javni jezik (da ne rechem "zhargon"!), ki vse bolj ochitno kazhe svojo obrabljenost, manjkanje bistvene vednosti o danashnjem in prihodnjem – mozhnem! – bistvu Evrope in sveta, neko zadrego "manjkanja vizije", neko javno povnanjenost njihove vse bolj prazne "vsevednosti", neko brezpotje. Ustanovitev Foruma o prihodnosti Evrope, Laekenska deklaracija o prihodnosti Evropske unije in drugi s tem povezani dokumenti kazhejo to zadrego in "manjkanje vizije". Zato moram brez vsakega vrednostnega znaka omeniti tole: che bomo mislechi danes le zobali proso, ki nam ga sipljejo politiki in "teoretiki", bomo le njihovi vrabchki. Zato moramo govoriti drugache: moramo izrechi bistveno/bitno besedo, naj bo ta spricho svoje nepragmatichnosti videti she tako "nerazumljiva" in "neoperacionalna".”1 ...

Nadaljnje primerjanje tez in hipotez pa bom prepustil kar vam. S ponovno predstavitvijo vseh desetih hipotez o narodu, vam to gotovo ne bo tezhko. Meni se danes zde razumljivejshe, za narod pa pomembnejshe kot takrat, ko sem jih napisal:

 
1 – Je narod subjekt?
Che je narod subjekt,
che je zhivo bitje,
che je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,
potem narod ni:
ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala
ali politichna tvorba ali drzhavna tvorba ali tvorba
armade ali administracije
ali pa skupne religije, tvorba cerkva
ali kaka druga tvorba;
 
potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moch opredeliti niti z drzhavnimi niti z republishkimi mejami, niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te:
politichne, vojashke, ekonomske ali celo kulturne institucije,
in naroda ni mogoche opredeliti niti s knjizhnim jezikom, kaj shele politichnim govorom, ker celo knjizhni jezik ni zhiva govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvrzhen samovolji in mochi, njenim intervencijam, v smislu Novoreka;
niti z ochali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,
niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,
vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo s tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorni posebnosti, ki jo dopushcha zdruzhba narodov, naroda ni mogoche definirati.

 

2 – Che je narod subjekt:

Che je narod subjekt, potem kot subjekt zhiví – v odnosu do drugih narodov – svobodno, le tako mu lahko rechemo, da je narod. Che je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoche definirati ravno zato, ker je svoboden; che je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoche definirati.

Vsaka definicija naroda bo dala prav nekemu determinizmu, nekemu integralizmu, nekemu totalitarizmu, nekemu institucionalizmu. Definiran narod je mrtev narod, je papirnati narod, narod na papirju. V definiciji naroda je lahko marsikaj, kar je zhivljenjskega pomena za narod, za njegovo bivanje, eksistenco, le svobode v tej definiciji ne more biti.

 

3 – Svojskost naroda

Che je narod subjekt, bo chrpal svojo svojskost iz sebe, iz svojega hrepenenja po svobodi, tako bo zhivel in bo umrl, ko bo izchrpal to svoje hrepenenje. Ko mu ne bo vech do svoje lastne svobode, shele takrat bo kot narod umrl (izumrl). Ostala bo tvorba, opredeljena v okviru institucije, ali pa se bo zlil v druge narode in nikoli le v enega.

Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja, ne vojska, ne okupacija, ne raznarodovanje ga ne more ogroziti. Narod se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

 

4 – Raznarodovanje

Che se narod, del za delom (njega) odreka svoje identitete, che z raznarodovanjem naroda, sebe, soglashajo njegovi pripadniki in soglashajo narodova jedra in sprva neopazno, komaj vidno soglasha narod kot nedeljiva celota, vsa narodova skupnost, potem je narod ogrozhen. Ogrozila pa ga ni nobena zunanja sila ali pritisk, ogrozilo ga je njegovo soglashanje. Che je narod svoboden, se lahko svojemu rodu odreche le sam, le svobodno se mu lahko odreche.

Narod, ki je neshtevilen, in narod, ki se manjsha po shtevilu narodnjakov, ni nich manj narod, kot so to drugi, veliki narodi. To je tako, ker narodnost ni shtevilchnost, ni shtevnost, ker se velikost naroda ne dá izmeriti, ne po velikosti zasedenega ozemlja ne po shtevilu dush. Potem morajo biti blizhe resnici tisti, ki pravijo, da je majhen narod lahko bolj svoboden, kot so svobodni veliki narodi, in kar je pomembno: bolj svoboden kot skupnosti narodov, che se ne odreche hrepenenju po svoji svobodi.

 

5 – O pripadnikih naroda

Nesrechen je ta izraz pripadnik: pripadnik je tisti, ki nekomu pripada, se k njemu shteje. Biti dolochen po narodu, prezhet z njegovo narodnostjo, je nekaj povsem drugega, sega v globino in ne v shtevnost. Pa se vseeno venomer preshtevajo pripadniki naroda: s popisi prebivalstva, vodi se njihova statistika, registrira se njihova pripadnost narodu. Temu preshtevanju bi se narodnost brez shkode odrekla, in v resnici se ji tudi pripadniki naroda upirajo, to preshtevanje sámo se jim upira. Resnichnosti njihove pripadnosti, intenzitete njihove identitete se ne dá izmeriti.

Ne dá se izmeriti stopnje svobode pripadnika naroda in ne dá se izmeriti stopnje svobode naroda. Mi pa vseeno obchutimo vitalno moch naroda, njegovo energijo in voljo, njegovo duhovno moch kot dejstvo nashe zavesti. Che pa bi kdo po vsej sili hotel biti gluh za dejstva zavesti, mu ostane chudenje, in chudil se bo, ne dejanjem naroda, teh ne more zaznati, ampak dejanjem nekaterih narodovih pripadnikov, ki bodo vse prej kot racionalna, tudi sama nerazumljiva.

Svoboda naroda je prezheta s svobodo vsakega svobodnega individua, njegovo svobodo lahko dopolnjujejo le svobodni subjekti. Ko je ogrozhen subjekt – individuum, ta drobec v narodu, je ogrozhen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rechemo, da takrat narod ogrozha sebe. (Tako mora biti po hipotezah, che je narod subjekt.)

Svoboda naroda zhivi le, che se ozhivlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjashtvo, ekskluzivizem klandestinih zdruzhb. Propaganda je usmerjena na dva subjekta: na individuuma in na narod. Njen cilj je objektivizacija obeh. Propaganda agitira pripadnike, a to je le zunanji videz. Propagandna gesla so sicer mrtvi simboli, parole, ki pa imajo magichno moch, ko prodro v subjekt in postanejo dejstva zavesti.

Nesrechen je ta izraz pripadnik naroda, vodi nas stran od bistva.

 

6 – O dveh subjektih

Med subjektiviteto subjekta – individua in subjektiviteto subjekta naroda ni le analogija, ampak je vez mochnejsha. Ta zveza izhaja iz univerzalnosti vrednote svobode in je usodna.

Chlovek in narod sta ji usodno zavezana.
To sta dva subjekta in vech jih ne poznam.
Che pa je en sam subjekt, je to chlovek,
potem narod ni subjekt in potem te hipoteze
zavajajo, vodijo stran od resnice.
Che pa bi bil en sam subjekt in bi bil to narod,
potem jaz ne bi vedel zanj, za narod.
Samo narod bi vedel zame in ne bi me potreboval.
Che pa bi me potreboval, bi me potreboval le kot sredstvo,
za to, da bi realiziral hierarhijo nadljudi brez subjektivitete,
na vrhu katere je en sam subjekt, ki je pouzhil vse ostale.
(Nekaj takih poizkusov v zgodovini narodov je zhe spodletelo.)

 

7 – O nacionalnih institucijah

To ni, kot ni bilo ono poprej, napad na nacionalne institucije, kot bi me kdo utegnil razumeti. Je razmishljanje, ki izhaja iz analize vrednot institucij, njihovih vrednotnih orientacij in njihovih vrednotnih sistemov.

Nacionalna institucija, kot vsaka tvorba, organizacija, omejuje zhivo gibanje, dogajanje v narodu, ubija zhivo, organizira spontano, omejuje ustvarjalnost z enim samim namenom, da bi bila uchinkovita, se razvijala in ekspandirala. Lahko bi ga opisal z nekaj modalitetami ali pa z eno samo. Njen cilj je rast brez ozira. Uchinkovitost institucij je v njihovi omejitvi svobode. Institucije parazitirajo na svobodi. Hierarhija vlog je osnovni zakon institucije. Vloga pa je redukcionizem chloveka na njegovo delnost. Hierarhija je vechni, neukinljivi zakon reduciranega chloveka, ki je pristal na to, da ga je mogoche definirati. Ker pa vemo, da svobode ni v definiciji, vemo tudi, da si jo je chlovek s tem definiranjem pustil odvzeti. Je pa she druga mozhnost, ki pravi: svobodo je mogoche definirati, to svobodo v bistvu povechuje in sploh shele omogocha. Vendar ta definicija svobode koncha v determinizmu in tako utemeljene institucije v integralizmu, totalitarizmu.

Med hierarhijo in anarh(e)ijo mora biti neka pravilna predstava, ki ne propagira neukinljivega reda institucij, ki ne predlaga njihovih neprestanih reform, reorganizacij, ki s svojim, sebi svojskim delovanjem ne poskusha prispevati k njihovi institucionalizaciji, pach pa vecha stopnjo ustvarjalnosti in svobode. Ta preostala, neizpita svoboda je namrech agens, ki dopushcha institucijam njihovo odprtost, gibljivost, duhovno ustvarjalnost v njih, ne morem pa rechi zhivost, ker se mi institucije ne zde zhive in ker je njihovo umetno ozhivljanje neplodno ter se vedno godi na rachun chloveka in njegove svobode v njih.

Kot jezik ne zhivi v knjigah, kultura ne zhivi v kulturnih institucijah, tako ni institucij, ki bi bile institucije za svobodo, za narod ali za svoboden narod. In che bi bile take institucije za narod in narodnost, bi to ne bile najmochnejshe institucije, kot bi jim po pravici shlo, ker so najmochnejshe institucije: institucije mochi, sile, prisile. Ali pa bi se za njihovo dejavnostjo skrivalo kaj drugega, samo osvobajanje individua in naroda, tako kot to pojmujeta subjekta sama, ne.

Ne recimo institucijam prehitro, da so nacionalne, kot jim ne rechemo, da so svobodne.

Kaj pa razglas o svobodi narodove tvorbe?

Razglasi, proglashanje, deklariranje svobodnih institucij, to je nekaj drugega5.

 

8 – Vrednotni sistem naroda

Vrednot naroda, njegovih stopenj svobode ni mogoche ujeti v noben sistem. Obstaja pa neki abstraktni, nezhivi izsek vrednot, vrednotnih orientacij, sestavljenih (strukturiranih) v vrednotni sistem institucionalne strukture, ki ima socialno veljavo in samostojno trdozhivost, ki se praviloma kazhe, razglasha, deklarira za to, kar ni, za katerega je dobro vedeti, ga analizirati ali vsaj o njem razmishljati, ko ishchemo vrednote naroda, njegovo vrednotno orientacijo v vrednotni sistem, v katerega se njegova svoboda ne more ujeti.

Che si v tej smeri ne bomo prizadevali, se bo dogajalo nekaj, kar se tako pogosto dogaja, namrech to, da pripisujemo narodu prav dolochene vrednote kot njegovo narodnostno posebnost, narodovo svojskost, ki pa so vse prej kot vrednote naroda, pa cheprav jih narod vzame zase, ampak so le vrednote vrednotnega sistema institucij, so le abstraktne vrednote nezhive strukture sistema in so kot take univerzalne.

Che pa je narod institucija, potem seveda ni tako, potem je vrednotni sistem institucionalne hierarhije pomemben, morda najpomembnejshi vidik narodovih vrednot.

Kar mene zadeva, na to hipotezo ne stavim niti chrke.

Vrednotni sistem institucionalne strukture pa je zame predvsem prikaz tega, kaj niso narodove vrednote in kaj niso vrednote subjekta, ko tezhi k svoji integriteti, ko tezhi k svobodi.

Che kdo poskusha narod poenotiti in usmeriti na nivoju deklariranih vrednot, bo venomer zadeval ob nepremostljivo tezhavo, ki se kazhe ob dejstvu, da je vrednotna uskladitev spontana in izhaja iz zhivih obchih vrednot, vrednot, ki zhive in se rojevajo v narodu. Tudi resnichna uskladitev vrednot institucij je mogocha na nivoju socialno veljavnih vrednot, ne pa na nivoju deklariranih vrednot. Videz je morda nasproten, a videz vara. Ujemanje socialno veljavnih in deklariranih vrednot je redkost, in takrat, ko je, je ochitno spontano in naravno, zdi se, da se to dogaja le v samem zachetku velikih socialnih gibanj, che jih sprejme narod kot svoja.

Uskladitev vrednot sistema na nivoju deklariranih vrednot je ista iluzija, kot je uskladitev vrednotno neskladnega normativnega sistema, ki chrpa generiranje norm iz pluralizma interesov.

 

9 – O hlapchevstvu naroda

Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Che me kdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, da to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapchevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti, in ta je strukturotvorna (konstituitivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapchevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipichna? Treba jo je videti táko, kot je, v njeni chisti obliki, to posebnost hlapchevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapchevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so vechinoma tvorci njih hlapchevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapchevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapchevstva, in to je treba lochiti od prve, pa je: hlapchevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapchevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kazhe aktualizirati chez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Che je narod Slovencev narod – rod hlapcev,

che so Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni,

je to Cankarjevo zmerjanje lastnega naroda, ta jeza na svoj narod upravichena?

Che je tako, potem tudi ni treba stvari obrachati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moch tega ideoloshkega apela narodu, ki da je usmerjen z zheljo osvobajanja svojega naroda od hlapchevstva in ne narobe, z zheljo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vrzhesh. (Vem, da sem dregnil v srshenje gnezdo.)

Ko bi apel mochneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapchevstva, namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo mochan in toliko chasa aktualen.

Cankar je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapchevstvu svojega naroda sam prispeval. Bil je zelo jezen, ko je vrgel narodu ta apel, in tega hlapchevstva svojega naroda ni videl v luchi hlapchevstva v narodih in hlapchevstva narodov, generiranega po sili in mochi, z gospodovanjem mochnih in mogochnih. Aktualizirati hlapchevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, che ne hud redukcionizem mochnega simbola – apela, ki bo morda trajal stoletja.

Tezha hlapchevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja obchutenje nesvobode, nesvobode v narodu in med narodi, in che taka vrednota zazhivi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Che se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoche prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magichno moch. Vrzhena v svet, je beseda mrtva; ko pa se je samo dotaknesh ali se te ona dotakne z duhom, je kot zhiva ter deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izlochenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrzhe knjige, on vrzhe apel, pa she ta je samo zunanji znak tega, kar vrzhe.

Che me vprashate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjshati njegov vpliv, njegovo moch, uporabo te njegove mochi, in ne recite, da bi zhelel utemeljiti omejitev umetnishke svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je tezha apela o hlapchevstvu naroda. Mochan bes in jezo na narod, tudi moj, je obchutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija she deluje, ko ga narodnjak izreche, izreche tako, da obchutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta, in ne geslo samo, zanju je geslo le iztochnica, le sopotnik, njun korelat, in che me vprashate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi iznichiti njegovo magichno moch.

Jezik pravi, da je geslo zhivo in mochno, pa ni tako. Da bi to mogel, bi moral biti mochnejshi od tega, kar je v njem, potem bi jezik ozhivljal in jezik bi bil zhiv.

 

10 – Sklepna hipoteza

Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt, in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek, ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.

Tezhko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar zhe, ko sem zachel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je on she svojski, ali je duh naroda sploh zhiv, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: "Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam."

Res je, to je zelo stara hipoteza, cheprav ne prevech znana, in vsakich se mora vsakdo poglobiti vanjo, che jo hoche dojeti, tu ne pomaga nikakrshno preprichevanje.

Che vas hipoteza spominja na kateregakoli chloveka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprashuje, ali ima njegovo telo dusho, in ker ga je strah zanjo, se sprashuje she, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete dodobra nasmejati.

Upanishadski modrec pa je bil resen, ko je rekel:

“Napachno vprashanje, napachen odgovor. Ti nimash duha, dushe, to si ti sam.”

Che bi zhe kdo koga po vsej sili mogel imeti, potem bi duh tvoj in dusha imela tebe. Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.

 

P.S.

Kar se mene tiche, sem miren. Skushal sem slediti umevanje subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju nashih predstav o narodu sem ves chas skushal govoriti samo o neposrednih dejstvih zavesti. (Ljubljana, 1985)

 

KASNEJSHE OPOMBE K HIPOTEZAM

Che bi svojskost naroda spregledali,
che bi zemljo razprodajali,
che bi se tujcem udinjali chez mero okusa,
che bi kulturo naroda zanemarili na rachun udobja stvari (standarda),
che bi jezik svoj zatajili, kjer je in ko je to le mogoche,
che bi sebstvo sebe zatajili,
tako kot je bilo to she prej (ali v dosedanji zgodovini naroda)
komaj mogoche videti,
bi bili potem she narod?
Gotovo bi bili,
a bili bi majhen narod, narod, ki izginja,
katerega shtevnost in shtevilchnost vendarle postaja pomembna,
morda celo odlochilna za njegov obstoj.
Zdi se mi, mochno se mi zdi,
da bi bili narod, le she peshchica,
njih, ki so le posebnost, zanimivost za zgodovinski spomin
nekega naroda, ki je bil nekoch za hip svoboden.
Treba je rechi, da narod svoje najvechje nasprotnike poraja sam.
Najvechji nasprotniki naroda niso ne tujci
ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili,
vechji so: "nacisti" – nacio-moral-isti.
Oni so velichali nacijo – drzhavo, in ne narod.
Cheprav so nas dejanja – sedanja zgodovina,
posebej nekdaj bratskih narodov –
prav glede tega najvech uchila.
Osvobodili smo se, a ne kot narod, ampak kot nacija.
Razlika med narodom in nacijo namrech ni majhna,
in ni le v intenziteti narodne zavednosti naroda in narodnjakov.
Osvobodili smo se ali, natanchneje,
Oni /vidni in nevidni predstavniki naroda – narodnjaki/ so nas osvobodili.
Iz okov Yugo–sklavije so nas povedli v svobodo.
Rekli so, da nismo vech le narod, rod, narojena skupnost,
da smo sedaj Nacija!
(To je narod z lastno drzhavo – (po) njihovo seveda.)

Tezhko je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. To sem vendarle storil pred petnajstimi leti. (Prvich je bila objavljena, che dvajsetim izvodom lahko rechemo objava, v porochilu ISU, leta 1985). Sedaj pa jo moram dopolniti. Cheprav mislim, da v teoretskem smislu she vedno stoji, praktichno pa nima vech svoje predmetne podlage – osnove. Tezhko bi namrech danes izrekel njeno bistvo.

Danes bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o “duhu svobodnem” naroda mojega vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala vse do leta 1991, ko je moj narod dosegel svojo osamosvojitev. Vendar osamosvojitev she ni svoboda, svoboda duha namrech. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene mozhnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v novo skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v “prostovoljno suzhenjstvo”. Po njem hrepeni tako mochno (ponizhujoche hlapchevsko), da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoche biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Che bi bila Evropa res skupnost narodov in ne le nastajajochi naj–sistem, ter che bi z doslejshnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkushenj, potem bi chlovek to usodno zmoto she lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno?

Vendar v tej sklepni hipotezi she nekaj manjka, tako se mi zdi vsakich, ko preberem ta moj umotvor. Zavracham misel, da je resigniran. Vendar, nekoliko brezoseben, brezdushen je, tak se mi zdi. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil, che bi rekel, da ji (hipotezi namrech) manjka nekaj zhivega ali celó zhivljenje sámo. Ker hipoteza govori (upam, da je tako) ravno o utripu zhivljenja mojega naroda v danem trenutku chasa (zanj usodnih dejstvih zavesti). Morda pa ji manjka ljubezni do naroda? (Pa nimam v mislih ljubezni iz triade: vera, upanje, ljubezen). Morda res? A povejte mi, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suzhenjstvo (duha), ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po chemer on je? Je bil Ivan zato tako jezen na narod svoj in tudi moj? (Ljubljana, 1992 in 2001)

Danes, dve leti po tem, nam tako slabo kazhe, da ta Ivanov apel narodu vzamem nase, ker je del mojega mistva – slovenstva, in sicer takole: Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, hlapci smo, a kot hlapci ne bomo obstali. (Ljubljana, 2003)

 

SVOJSKOST RAZLAGALCEV NARODOVE IDENTITETE

Kot sem zhe dejal, s sposhtovanim kolegom nisem zhelel polemizirati v obichajni maniri. To je, ne gre za to, kdo ima prav in kdo se moti oziroma kdo se od naju bolj ali manj moti, gre za poskus razlozhiti, kako lahko nastane taka razlika v pogledu na skupen problem. V chem je torej bistvena razlika v predstavljenih tezah in hipotezah o isti temi, med obema pogledoma na poglavitni problem slovenstva, tako velika namrech, da Urbanchich naslovi svojo predstavitev kot Veliki prehod, jaz pa Umiranje naroda (che zanemarim drugi del naslova)?

 

She enkrat sem predstavil in v tem primeru tudi zoperstavil Urbanchichevim svoje teze o narodu. Pa vendar, nekaj je treba rechi tudi v obichajni maniri. Cheprav je razlik navadno toliko kot razlagalcev le-teh, bom izpostavil dve ali tri, ki se meni zde bistvene.

Najprej, pomemben kljuch za razumevanje in preverjanje Urbanchichevih tez je nedvomno poznavanje zgodovine evropske misli. Vsaj od zachetne kartezijanske subjektivistichne omejenosti, skozi vrhunce novoveshke evropske misli (Spinoza, Leibniz, Kant, Fichte, Schelling, do Heglove misli o absolutni ideji in absolutnem duhu ter kasnejshih razpravljavcev z njo: Marx, Nietzche, Heidegger (skr. povzel po I.U.):

“Odlochilno je zdaj, da nakazane zgodovine misli o "razvoju" temelja, namrech resnice in bistva biti bivajochega, ne gledamo kot neki razvoj zgolj misli pri nekih posameznikih, imenovanih "filozofi", ampak da skozi to zgodbo bistvene misli dojamemo dejansko bistveno-bitno zgodovino zahodnega sveta in chloveshtva novega veka in modernosti kot njene dovrshitve. V dejanski zgodovini te dovrshitve ima svoje bistveno zgodovinsko mesto, svojo zasnovanost in utemeljenost in svoje zgodovinsko bistvo nacija kot suvereni subjekt s svojim bistvenim interesom za sistem objektivne svobode kot drzhave/zakona.”1

Tezhko pa, ga bodo doumeli tisti, ki si tudi sami ne zastavljajo globljega vprashanja: Kdo smo? “Vprashanje kdo sem, kdo smo odpira nash svetovnozgodovinski (torej nas same kot Slovence, nash svet prebivanja in nasho zgodovino zadevajochi) problem: to v prvi vrsti in pred vsem drugim nam zadano kot tisto, v chemer se nam je zasnovati in umestiti, da bi bili in se drzhali kot tisti, ki nam je biti.”1

Deshifrant mojih hipotez je bolj skromno utemeljen. Temelji na neposrednih dejstvih zavesti, takih ki so nachelno vsakomur intuitivno dojemljive, umljive in jih torej lahko vsak sam, che hoche, neposredno preverja s svojim umom. Seveda sem se tudi jaz naslonil na (za razlago prichujochega problema bi morda zadoshchala zhe dva misleca) Étienne de La Boétie3 in Henri Bergson4, ki pa sta bila vsaj zame v razumevanju svobode nepogreshljiva. Zhal pa se tudi na neposredna dejstva zavesti individuum ne more enostavno zanesti, ker se vanje tako rekoch nenehno vpletajo najrazlichnejshi banalni vtisi (pogosto banalni interesi) in se z njimi prezhemajo, tako da jih je neveshchemu individuumu tezhko razlochiti med seboj. To dejstvo s pridom uporabljajo mochni in mogochni, posebej v svojih medijih mochi, tj. mnozhichnih medijih.

Lazhje je umljiva razlika v vrednotni (ontoloshki) opredelitvi svobode, tj. razlika med voljo do mochi in po njej objektivizirano svobodo in neodtujljivo subjektivno svobodo, zgolj subjektovo svobodo. She enostavneje oz. poenostavljeno recheno, Urbanchichu je subjekt nacija, drzhava; meni sta subjekta individuum in narod. Tvegano poenostavljeno bi to pomenilo, da eden utemeljuje z voljo do mochi nacijo, drzhavo, drzhavno oblast. Drugi pa svobodo individuuma in naroda, ne anarhijo marvech trajno (permanentno) anarhe-ijo vsakokratnih uzurpatorjev svobode.

Najvishji narodni interes, in ne samo interes, marvech vrednota, je torej po moji vednosti narodova svoboda – "tako velika vrednota – tako prijetna dobrina, che se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj."3 Razvoj sistemov, natanchneje ekspanzija naj-sistemov gre vedno na rachun chlovekovega razvoja in vedno na rachun neodvisnih narodov. Glede nashe drzhave pa sem upal, da bomo, kar se da dolgo ali vsaj dvajset let vzdrzhali v samostojni neodvisni slovenski drzhavi. Glede prilagoditve, beri popolne podreditve in zamenjave nashe zakonodaje z evropsko – civilizacijsko vishjo, sem prichakoval malo vech pokonchnosti v pogajanjih, ki niso pogajanja, ampak diktat pogajalcem, tudi v tistem delu, kjer so bili nashi zakoni – vsaj na papirju, marsikod pa tudi v praksi – humanejshi, naprednejshi. Gotovo me boste vprashali, kakshna pa bi bila konchna razlika med petnajst – in dvajset – ali tridesetletno samostojnostjo. Bistvena! Tako bistvena, kot je razlika med "prostovoljnim suzhenjstvom" in (prisilno) okupacijo. Oblegani se brani, kar se dá dolgo, ker ve, da ko se bo uklonil, bo zasuzhnjen, ko je zasuzhnjen, pa koprni, hrepeni po svobodi.

Velja spomniti tiste, ki se dichijo s pragmatichnim umom: cene – poplachila, ki ga boste iztrzhili za narodno predajo, vam ne gre zavidati. Hiti pochasi in ohranil bosh vsaj dostojanstvo6.

Vedno se bodo nashli individuumi, ki si bodo in vam bodo znova in znova zastavljali tole vprashanje: Kdo smo Slovenci?

To vprashanje neizogibno porodi tri podvprashanja, ker je taka struktura chlovekovega uma (spoznavna, etichna, estetska).

In ta so:

Kaj je bistvo slovenstva? (Kaj vam to sploh she pomeni?)
Zakaj biti Slovenec? (V chem je tu smisel?)
Kako biti Slovenec? (Kako mi je bivati? Kako umreti? Pokonchno, stoje? Plazech se, kleche?)
 
 
Che se na koncu sestavka she enkrat vrnem k razliki med Urbanchichevin videnjem Velikega prehoda in mojim videnjem prostovoljnega suzhenjstva v isti zadevi, bi dejal, da se glede drzhavnosti Slovenije zelo razlikujeta, glede narodovega svojstva (narodnosti slovenstva) in glede nevarnosti izgube slovenstva in umiranja naroda pa sta vsaj po mojem videnju presenetljivo ali dokaj podobna. Kako je to mogoche? Morda je to majhen argument v prid neposrednih dejstev zavesti o nashem mi-stvu – slovenstvu. V neposrednem zrenju na slovenstvo so namrech zaskrbljujocha, za politike – kljuchne dejavnike sistema – pa motecha prav ta dejstva.

 

___________
1 Ivan Urbanchich, Veliki prehod. Teze o naciji, nacionalnem interesu, drzhavi, drzhavni oblasti in slovenstvu ; Nova revija, Ljubljana, marec – april 2002
2 Temeljne hipoteze o narodu v celoti glej: Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali vrednote sistema (Ljubljana, 1985, 1992, 2001); ali tudi Vrednote sistema I–XII v Reviji SRP 31/32 do 47/48, 1999 - 2002
3 Étienne de La Boétie, Prostovoljno suzhenjstvo ; Revija SRP, 43/44, 2001
4 Henri Bergson, O neposrednih dejstvih zavesti ; Revija SRP, 39/40, 2000
5 O deklaraciji pravic chloveka in drzhavljana (1789, po Maximilienu Robespierru); Revija SRP, 37/38, 2000
6 Glej tudi Vprashalnico v tej shtevilki: Rajko Shustarshich, Pakt ali svoboda ; Revija SRP, 51/52, 2002

 

Andrej Lenarchich: Stonehenge in chlovek izpod Alp