Zbornik Revije SRP 2003

Ivo Antich

Iz zgodovinskega spomina

BELEZHKA K »RUSKEMU VPRASHANJU«

 

Bohorich je s svojo v latinshchini napisano slovnico Arcticae horulae (1584) ute­meljil tako slovensko latinichno pisavo kot zavest o slovanstvu (za slovenshchino ima oznaki: Carniolana lingua, Slavica lingva, prebivalci danashnje Slovenije so zanj »Slavi«, opozarja na starodavnost in razshirjenost Slovanov). Tudi danes je za­vest o slovenstvu neizbezhno povezana z zavestjo o slovanstvu, ta pa se mora prav tako neizbezhno, che hoche biti kolikor toliko radikalna, soochiti z »ruskim vprashanjem« (Bohorich v slovnici predstavi tudi cirilico in glagolico, nanju opo­zarja zhe v podaljshku naslova, prevod naslova v reprintu iz 1987 pa je brez njune navedbe). Zhe Bohorichev naslov omogocha aluzijo »severne orientacije« (Arktika ali »Medvedija«, gr. arktos – medved; »zimske« urice zoper »rimske«?).

Seveda v sedanjem chasu kampanjske mode vsakrshnega »zahodnjashtva«, ki ga v dobrshni meri forsirajo tudi mnogi, ki so bili she vcheraj praktichno panslovansko-jugoslovanski »rdechi aparatchiki« ali so vsaj njihovi neposredni (idejni) potomci, zhe kakrshnakoli omemba »ruskega vprashanja« vzbuja simptome alergije, izposta­vitev njegove neprekinjene usodnosti za srednjeevropski prostor pa izzove po­smeh ali sovrazhnost. Jedro danashnje Evropske unije kot edine aktualne »rajske vizije«, ki je preostala v zahodnem (severnoatlantskem) vetru liberaliziranim mit­televropskim totalitaristom, je EGS (Evropska gospodarska skupnost), ki so jo leta 1957 v Rimu ustanovile Zah. Nemchija, Francija in Italija (Belgija, Nizozemska in Luksemburg so zraven kot »zameglitveni okrasek«, podobno »prestolnica« Bruselj; predhodnica EGS je t. im. CECA, ust. 1951 na predlog francoskega politika z nemshkim imenom Roberta Schumana). To je trdo jedro klasichne »prave Evro­pe«, ki ima celó Britanijo, Shpanijo, Skandinavijo ali Grchijo (kasnejshe pridruzhit­ve) za nekakshno »eksotiko«, medtem ko celotno vzhodnoevropsko, pretezhno slovansko podrochje v tem kontekstu sploh ni vredno resne omembe (farsa tre­nutno aktualnega »enakopravnega pridruzhevanja« novink z vzhodne strani nek­danje »zhelezne zavese« ima edini smisel v ustvarjanju vmesnega varovalnega pasu med »Venedskim in Venetskim Jadranskim zalivom«, kot bi rekel Bohorich, se pravi v specifichnem odrivanju ruskega vpliva). Vzhodne kandidatke za EU so potemtakem lahko tako rekoch hvalezhne za odkritost predsedniku Chiracu, ki ni mogel iz svoje francoske kozhe in mu je nedavno »temperamentno ushla« njim namenjena opomba, naj molchijo ob sporih med velikimi.

Trdo jedro evropske politekonomije ima seveda tudi kulturno stran, ki jo najbolje ponazarja danes zhe tradicionalna ali klasichna komparativistika, se pravi t. im. primerjalna literarna zgodovina. Ta je v temeljnih zasnovah osredishchena v tri­kotniku Francija – Italija – Nemchija, k tej »sveti trojici« pa so bile naknadno »pri­pushchene« Anglija s Shakespearom, Shpanija s Cervantesom, Norveshka z Ibse­nom in Shvedska s Strindbergom (morda she Danska z Jacobsenom); od slovan­skih literatur je tehtnejshe pozornosti vredna le ruska z Dostojevskim (in morda she Gogoljem). Seveda se je vse skupaj »zakompliciralo« zlasti po drugi svetovni vojni, ko so zacheli na globalni literarni sceni z mochnimi vlogami nastopati she drugi kontinenti, zlasti anglofonska in latinska Amerika, deloma Avstralija in Ja­ponska, tako da se je komparativistika skorajda preimenovala, za marsikoga nabu­hlo, v »svetovno knjizhevnost«. Danes je ta veda v nekakshnem »razprshenem sta­nju«, ki zajema zelo raznovrstne raziskave, tudi t. im. shtudije identitet (spolnih, ra­snih, kulturnih, nacionalnih…), na sploshno pa seveda sodi med tiste humanisti­chne panoge, ki po nekaterih mnenjih zaradi premajhne eksaktnosti ali racionalno­sti niti niso prave znanosti, cheprav je danes zhe bolj ali manj jasno, da je stopnja »razumskosti« v vseh znanostih v bistvu priblizhno enaka (celo matematika, kralji­ca racionalnosti, operira z iracionalnimi shtevili).

Za radikalni diskurz resnica ne pomirja, temvech vznemirja (amicus Plato, sed ma­gis amica veritas). Se pravi, recheno mitoloshko metaforichno, refleksija mora zdrzhati »Meduzin pogled«, to pa je najvechkrat skrajno zoprn, komaj she znosen, kirurshki vpogled (ali vsaj poskus vpogleda) v bistvo, »v popek« dolochenega pro­blema (»Meduzina glava« je medicinska oznaka za vozel ozhilja okoli chlovekovega popka). Slovanstvo je bilo sredi 20. stoletja od vechjega dela evropskega »trdega jedra« obsojeno na smrt; tak je bil polozhaj v svoji goloti (Hitler v Mariboru napo­ve ponemchenje dezhele, Mussolini v Gorici poboj vseh moshkih »te preklete slo­vanske rase«). Poljaki so prezhiveli le zaradi ruskega zaledja (ne glede, koliko je ta ugotovitev komu vshech in koliko se strinja z njo). Che to velja za »veliki« poljski narod, se zastavlja vprashanje, koliko isto velja za ostali, she manjshi slovanski »vmesni drobizh« (ki sicer niti za nemshki klasichni marksizem ni imel resne histo­richne tezhe). K »slikovitosti« problema prispeva dejstvo, da so Nemci med drugo svetovno vojno nekaterim od teh »drobizhkov« celo omogochili ustanovitev naci­onalne drzhave: Slovakom, Hrvatom, »nachrtovana« je bila BiH, Ukrajina… (ma­hinacije v smislu »deli in vladaj« so eno, dolgorochnejshi cilji pach drugo). Slovenci tovrstne proshnje niso mogli niti formulirati, morda so nekateri rachunali, da si bodo drzhavo prisluzhili domobranci; v emigrantskem tisku je bilo npr. zaslediti tezo, da bi Slovenija v primeru nemshko-domobranske zmage obsegala pol sever­ne Italije in vso Istro, torej »Alpenvorland« ali »Adriatisches Küstenland«. Nemci, katerih »bioloshki« cilj je zhe tisoch let kot evrohrbtenica zvezati Baltik in Jadran, (prim. nachrt potopitve Ljubljane), naj bi dopustili »Veliko Slovenijo«, morda kot »branik« pred Italijani, katerim so zhe na Berlinskem kongresu 1875-78 dovolili le osvajanje Albanije (k njej so Italijani med 2. svet. vojno prikljuchili Kosovo in zah. Makedonijo)?

Po svoje je »severnoslovanska orientacija« she bolj kot pri Bohorichu ochitna pri Chopu in Preshernu, saj zanju juzhno slovanstvo praktichno ne obstaja, kvechje­mu je tarcha kakshne pesnikove ironichne pushchice. Cheprav je z vidika klasich­nega »trdega jedra« komparativistike Presheren nedvomno drugorazredni pesnik, pravzaprav soliden bidermajerski provincialni pesnishki »kompilator« (Stritarjevo mahanje s Preshernovo knjizhico Poezij ima le lokalno relevanco, za Evropo je brezpredmetno), ima njegova predstavitev »Chrtomirove shizofrenije« na prelom­nici Zahod – Vzhod v Krstu pri Savici (ki je po mnenju nekaterih slovenskih stro­kovnjakov tako rekoch plagiat Mickiewiczeve pesnitve Konrad Wallenrod) v bis­tvu ne le slovensko, ampak sploshnoslovansko pomenljivost. Med drugim tudi v luchi takih »kuriozumov«, kot je npr. mnenje nekaterih hrvashkih intelektualcev, da je treba zacheti z deslavizacijo hrvashchine (morda z afganistanskimi ali s kav­kashkimi besedami?), ali pa stranka ruskih »nacistov«, ki podobno kot shpanski falangisti chastijo Hitlerja in trdijo, da so Judi (menda najbogatejshi in najvplivnej­shi tudi v postkomunistichni Rusiji in torej zmeraj krivi zla) povzrochili razdor med brati, »chistimi arijci«, kot so Nemci in Rusi. Kako je s tem »bratstvom« en­krat sem, drugich tja, je ochitno poseben problem; zhe mnenja o pokristjanjevanju v Chrtomirovih chasih so razlichna (spominska ploshcha za »dar vere« stoji od leta 1999 na Bavarskem, na otoku v Chiemsee, ne na Irskem, cheprav naj bi bili misi­jonarji vechinoma posebej »ljudomili Irci«); ko so se nekakshni slovenski »neonaci­sti« nedavno skushali vchlaniti med angleshke »brate po dushi«, so jim ti gladko pokazali vrata… Postberlinski nastanek novih samostojnih, v glavnem slovanskih drzhav(ic) in njihov »prodor« v Zahodno Evropo sta simptomalno pogojena s so­vjetskim razsulom in ruskim prevratom, kajti Rusija je edina v globalnem smislu res pomembna slovanska drzhava, na to dejstvo pa se navezuje cel vzhodnoevrop­ski spekter politichnih, ekonomskih in kulturnih komponent, ki jih tukaj ni mogo­che razvijati. V tem kontekstu, ki si ga marsikateri »svetovljanski« (ali moderneje recheno: »globalizirani«) Slovenec skusha preprosto odmisliti, popevajoch si anglo­amerishke popevchice, ostajajo tudi iluzije o Sloveniji kot nekakshni »drugi Irski« ali »drugi Shvici« zunaj vsake resnejshe relevance.

 

 

Za zgodovinski spomin: Lucijan Vuga, Etrushchani – teorije za 21. stoletje