Zbornik Revije SRP 2001

 

 

DOKUMENTI, PRICHEVANJA

 

UREDNISHTVO "REVIJE SRP" SVOJIM BRALCEM,
SLOVENSKI KULTURNI JAVNOSTI
 

BOHORICHICA, DRAGI BRALCI!

 

V imenu urednishtva se vam zahvaljujem za razumevanje, in za potrpljenje z nami tudi. To pot je v ospredju problem chrkopisa: poenostavljene oz. posodobljene bohorichice. Chakali smo in chakali, da se bo kdo lotil problema chrkopisa konkretno in uchinkovito, zaman. Tudi druge smo poshiljali v ogenj po zherjavico, zaman. Medtem ko smo se muchili s sichniki in shumniki v sodobnem strojepisju na rachunalniku, je iz dneva v dan kazalo, da je ta bitka izgubljena. Ker kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zhe izgubil. Posebej che to pochne povsod in za vsako ceno. Kajti identiteteta se ne le brani, ampak ustvarja. Vseeno smo si obupno prizadevali za svoje sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Che pa smo tri stoletja pisali bohorichico. Te nesrechne streshice so zamisel, dedishchina ilirizma. Tega nam je zdaj dovolj. Hochemo svojo bohorichico, slovenski chrkopis torej!

Vemo, da smo dregnili v srshenje gnezdo. Kdo drug, che ne Revija SRP, se bo lotil problema bolj svobodno, resnichno pogumno? S konkretnim izdelkom seveda. Ne boste verjeli, kako hitro se chlovek lahko navadi bohorichice. In potem mu odlezhe. Na Kranjskem pa bodo mnogi zopet vprashali, v "staropisu" seveda:

“Kaj je zdaj to?”
in
“Kdo je she za tem?”
ter
“Kaj hochejo, zhe spet?”
ipd.
itn.

Prispevke bomo she naprej sprejemali tudi v ilirskem staropisu ("chrkopisu"). Objavili pa jih bomo v posodobljeni bohorichici. Seveda bomo prisluhnili tudi nasprotnim argumentom.

Morda bomo zato nekatere sodelavce in bralce izgubili, ali pa tudi ne. Morda pa bomo koga she pridobili. Morda bomo morali odnehati, morda?
 
V imenu urednishtva Revije SRP vas pozdravlja odg. ur.
Rajko Shushtarshich
 
V Ljubljani, avgusta 1999
 

 

 
 
Lev Detela
 

SANJE ALI RESNICHNOST?

 

Kratka je bila doba ilirska, vendar je bila Slovencem v "lepo korist". Bohorich-eva nachela so pri nas sicer veljala tristo let, a bilo jih je treba spremeniti. Zakaj tudi ne! Bistroumni jezikoslovci so opominjali, da je v “Slovanih raba latinskih pismenk sramoten ostanek rimskega jarma” (J.Z.V. Popović, 1750). Bolje bi bilo pisati v najlepshi, nezamenljivo dovrsheni cirilici – ali pa celo v arhaichni glagolici.

Tla so se majala pod nogami. Treba se je bilo odpreti v slovanski svet, postati Ilir. Na Hrvashkem se je drzno s pravopisom na cheshki osnovi oglasil mladi Ljudevit Gaj, da vse (Jugo)Slovane zedini v vzajemno knjizhevno KOLO. V tem pravopisu je (svojo) prvo "slovensko" knjigo (Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske) leta 1839 izdal v Zagrebu Stanko Vraz. Slovenci se k srechi nismo predali ilirshchini, pach pa smo se ujeli v past njenega pravopisa. Tudi Dajnko na Shtajerskem in Metelko na Kranjskem sta krchevito iskala novih poti, izumljala pravopise in primerne chrkopise. Shlo je za razmeroma chudne rechi. Prekletstvo je bila zhe uporaba dveh chrk za en glas, chesh da je kaj takega pretezhka zmeshnjava. (Le kaj bi rekli Nemci, ki se jim ne udre pod nogami, cheprav uporabijo vchasih kar shtiri chrke za en glas!) Metelko in Dajnko sta na pomoch poklicala celo cirilico (in glagolico).* Neumorno so posebno nadebudni hoteli ujeti vse Slovane pod eno streho pisave in enotnega jezika.

Glasno in jasno so rekli, da slovenshchina ne sme ostati osamela v starinski pisavi. Toda prav tâko so si ohranili Poljaki – in ne v shkodo svojega jezika in literature, ki se lahko vseskozi meri s slovensko in jo velikokrat po uchinkih v svetovnem kontekstu prekasha ne le po uchinkovitosti, temvech tudi po univerzalni in vseeno avtohtoni kvaliteti.

V ospredju vsega tega prizadevanja je bil slovenski kompleks "majhnosti", nasha usodna zavrtost in lokalnost, ki bi jo naj premagali v zdruzhenem narochju vseslovanske "ilirske" vzajemnosti in celovitosti, po mozhnosti tudi z odpravo slovenshchine in uvedbo novega ilirskega jezika. Toda ta bi bil "babilonski". Po pravici so Presheren in njegovi somishljeniki nasprotovali nepotrebnim reformam, toda Presheren je prezgodaj umrl in Janez Bleiweis je v Kmetijskih in rokodelskih novicah postopoma po homeopatsko uvedel s Chehi in Hrvati nam zdaj skupno gajico. Ilirshchina sicer ni zmagala, a uveljavil se je njen chrkopis – popolnoma po nepotrebnem!

Toda kolegi pri SRP-u so me spet presenetili. Opozorili so nas na udar, ki pa ne prihaja od starokopitarjev, temvech iz najmodernejshega globalno-internacionalnega interneta. Sicer je prebivalcem New Yorka verjetno deveta briga, ali Slovenci pishemo slovito besedo kasha v resnici in po pravici kasha ali pa kaćha ali kascha ali kaša, nam pa vse to ne more biti vseeno!

In che v modernem medmrezhju izginja in na mah izgine svet shumnikov, ta simbol nashe danashnje identitete, se bi bilo dobro povrniti k vechstoletni tradicionalni slovenski zgodovinski pisavi bohorichici, ki je nasha dejanska abecedna identiteta. Ta ne izgine!

Kot otrok sem v pradedovi stari omari odkril nenavadne starinske slovenske knjige. Z najvechjim zanimanjem sem listal po njih, se chudil charovniji starih nenavadnih chrk. Seveda je to, kar sem odkrival, bila nekdanja nereformirana bohorichica. Spoznaval sem jo iz Baragove Dućhne paćhe za krićtjane. Ostri ć , ki so ga novi reformatorji zdaj odpravili, me je nadvse vznemiril. Zame je imel nenavaden agresivno-bistrilen uchinek, ki je vzpodbuden za aktivno razmishljanje ob prebranih besedah. Chrka ć prebode pokrajino strani, te predrami in razsvetli!

Toda tudi reformirana, poenostavljena bohorichica je dovolj uchinkovita. Zato lahko skupaj z jezikoslovcem Murkom menimo, da se lahko meri z vsemi evropskimi pravopisi, razen cirilice, ki da je kot iz enega kosa.

Slovenci z njo spet prihajamo h koreninam izvora nashega pisanja pri vsestranskih protestantih. To je nasha prava zgodovinska pisava, ki so ji zanesenjaki vseslovanstva in balkanstva po krivici oporekali. Je pa tudi strashno literarno uchinkovita. Vesel bi je bil kak mojster izvirnosti, kot je na primer avstrijski poet Artmann. S pridom jo lahko uporabi slovenski pisatelj kot primerno in za zdaj she izzivalno literarno sredstvo.

Naj torej nova bohorichica ne ostane muha enodnevnica! Odpre nam lahko vrata iz najstarejshega v najzanimivejsho sodobnost!
 
______
* Avtor v originalu in v tekstu revije navaja chrke v cirilici in glagolici, ta del stavka je izpushchen (zaradi tezhav s posebnimi znaki). (Op. ur.)
 

 

 
Ivo Antich
 
V EVROPO - Z BOHORICHICO?
(Evropa zdaj - zbogom, Gaj?)

 

Nich novega ni ugotovitev, da se pravzaprav pri vseh oblikah simbolizacije slovenske identitete pojavljajo problemi v smislu negotovosti, protislovij in paradoksov. Ta problematichnost sega do tako temeljnih zadev, kot so ime naroda in drzhave, zastava z grbom, valuta (t/d/olar), obseg nacionalnega in/ali drzhavnega ozemlja (aktualno zlasti v zvezi z morjem) ter sploh razlichno gradivo, s katerim narod in drzhava skushata uveljavljati svojo prepoznavnost (imidzh) v svetu. Dosti je bilo zhe napisano o nerodni blizhini pojmov Slovenija, Slavonija, Slovashka, slove/a/nski, s(c)lava, o “istosti” slovenske, slovashke ali ruske zastave (ni chudno, da kakshen tujec misli, da je Slovenija nekje v Rusiji ali da je slovenshchina le ruski dialekt), o neprijetnih asociacijah v angleshchini kot vodilnem planetarnem jeziku (sloven/e, Slowenia ali “Pochasnija”, slav/e, slavery itd). Celo che bi si Slovenija skushala izbrati kakshno novo ime za mednarodno rabo, kar sicer ne bi bilo nich posebnega (prim. Albanija, Montenegro itd.), bi prishlo do vsakrshnih zapletov (ob “Karantanijo” bi se gotovo spotaknili Avstrijci, “Venetija” po Venetih bi se krizhala z ital. Venezio, “Alpanija” z Albanijo, najbrzh bi preostala le “Triglavija”). Seveda razlichni paradoksi v zvezi s simbolizacijo identitete niso zgolj slovenska posebnost (Francozi in Rusi so po imenu “Germani”, ruska ali hrvashka zastava je “nizozemska” ali “paragvajska”, poljska in indonezijska sta le “obrnjeni”…), tovrstni problemi so pri malo znanem mikronarodu z mikrodrzhavo le po svoje “bolj usodno” zaostreni in obchuteni. Zato so besedichenja o slovenski zakompleksanosti (ni psihe brez kompleksov), o nekakshnem mitichnem in mistificiranem “hlapchevstvu”, ki se vlachi na dan ob vsaki prilozhnosti (majhna, ogrozhena bitja imajo pach svoje vedenjske vzorce), o potrebi po nekakshni “sproshcheni Sloveniji” ipd. – v glavnem brezpredmetna.

Narod, ki tako rekoch nima zgodovine, marvech ima le “zgodovino” kot obliko bolj ali manj anonimnega (kameleonskega) vegetiranja, pri tem pa niti ni nujno, da gre le za “drobizhek” (npr. Ukrajincev je toliko kot Francozov), seveda mora imeti dolochene probleme tudi z jezikom in pisavo. Meje slovenskega jezika niso povsem “eksaktno” dolochljive, zato pri razmejevanju “pomaga” politika; iz slovenskega zornega kota npr. hrvashka kajkavshchina v marsikaterem pogledu deluje bolj “slovensko” kot kakshno slovensko narechje, s hrvashkega vidika je slovenshchina lahko tudi le “podaljshek” kajkavshchine (tudi hrv. chakavshchina ima vech s slovenshchino skupnih potez). Iz hrvashkega kajkavskega konteksta izvira imenska oznaka danashnje slovenske pisave: gajica (po L. Gaju, ki po starshih ni bil Hrvat, voditelju hrv. ilirskega gibanja, ime “gajica” pri Hrvatih ni obichajno, Toporishich pa ga skusha nadomestiti z oznako “slovenica”). Ta slovenska gajica bi se lahko imenovala tudi “chehica”, ker je v slovenshchino vpeljala Gajevo priredbo (za hrvashke potrebe) cheshkega pravopisa, v katerem so najbolj opazna shumnishka diakritichna znamenja nad sichniki (menda izum Jana Husa, sicer pa ne gre za “streshice”, kot se vchasih reche, temvech za “rogove” ali za “rogate” ali “kravje” chrke; prim. nemshko “Kuhstabe” po Buchstabe). Medtem ko je bila na Hrvashkem dolgo v rabi glagolica, deloma tudi cirilica, obe prirejeni iz vzhodne (grshke) podlage, je pisna podoba slovenshchine v celoti zahodna, latinichna, in sicer od t.im. brizhinskih spomenikov (karolinshka minuskula, 10. stol.) prek bohorichice (z zachetno Trubarjevo gotico, 1550) in neznatnih epizod lahice, ogrice, metelchice z dajnchico (dvajseta leta 19. stol.) do gajice (po 1840). She vech: po mnenju t.im. venetologov (zlasti Bor, Shavli, Tomazhich) je slovenska “latinica” izvirna pra(slo)venetska pisava, ki so jo Latinci prevzeli od Etrushchanov, tj. juzhnih Venetov.

Chetudi uradna, etablirana znanost venetologije ne jemlje resno, je dejstvo, da venetska teorija o izvoru Slovencev (Slovanov) vzpostavlja neposredno zvezo z Bohorichevo prvo slovnico slovenskega jezika, napisano v latinshchini (Arcticae horulae, 1584), saj njen avtor v predgovoru enachi Slovence, Slovane, Venete. Ta slovnica poleg Trubarjevih del in prevoda biblije pomeni enega poglavitnih dosezhkov protestantskega gibanja na Slovenskem; z njo je bil “teoretichno” predstavljen slovenski jezik in v osnovnih potezah urejen pravopis, ki ga je sicer zasnoval zhe Trubar zlasti potem, ko je opustil gotico (menda po nasvetu koprskega shkofa Vergerija, se pravi, da je zhe tu shlo za znachilno slovensko soochenje severnega, nemshkega vpliva z jugozahodnim, mediteranskim, italijanskim). Brizhinski (t.im. alpska slovanshchina z znachilnostmi slovenshchine, chetudi ji skushajo oporekati cheshka, slovashka in hrvashka teorija) in drugi srednjeveshki rokopisni spomeniki izprichujejo razmeroma bogato predknjizhno tradicijo zapisovanja slovenskega jezika, vendar ga shele protestantske knjige uveljavijo kot enega od evropskih knjizhnih jezikov. Pisavo tega jezika so v chast Bohoricheve slovnice v 19. stoletju poimenovali “bohorichica”. To je bila pisava, s katero je bil, sicer z nekaterimi nihanji in nedoslednostmi, slovenski jezik solidno in avtentichno zapisovan tristo let, vse do srechanja Slovencev z ilirizmom, ki je bil pravzaprav le “juzhna veja” panslovanstva. Vprashanje sichnikov in shumnikov (obstaja tudi oznaka “shumevci”, a je odnos sich-nik : shum-nik sistemsko chistejshi) je bilo spet najbolj opazno: namesto zhe pri Trubarju zasnovane poenostavitve nemshkih trichrkovnih oznak v dvochrkovne (sch : sh) se pojavijo cheshko-ilirske “rogovile”. Tako gajica nastopi kot panilirska “gajbica”, zato deloma presenecha, da jo je Preshernov krog sprejel brez odpora, cheprav je Presheren Vraza v celoti zavrachal kot “uskoka” (ravno Vrazove Narodne pjesni ilirske, Zagreb 1839, so prva “slovenska” knjiga v gajici, sledi Smoletova izdaja Linharta in Vodnika, 1840). Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice so gajico postopoma uvajale 1843-46, Presheren jo je 1846 sprejel za natis svojih Poezij (chetudi je v glavnem ves svoj opus napisal v bohorichici), uradno priznana je bila 1848. Ochitno je obveljalo mnenje o njeni praktichnosti (zlasti pisanje shumnikov z enojnimi chrkami) in ustreznosti za slovenshchino.

Nov paradoks: globalizem spodbudi nacionalizme. Danashnja rachunalnishka tehnologija (z internetom), ki je znachilen fenomen nove dobe ob koncu stoletja in tisochletja, je kot izrazito globalen, internacionalen in s tem v dolochenem smislu lahko celo raznarodovalen proces slovenskemu jeziku zastavila dokaj radikalen izziv k sprashevanju ravno o praktichnosti in ustreznosti (do)sedanje “neslovenske” gajice. Rachunalnishki strokovnjaki in vse bolj tudi shirshi krogi uporabnikov se zaradi rachunalnishke tehnologije, ki temelji na angleshchini, tako ali drugache neprestano soochajo s problemom “rogatih” chrk, ki ga razlichna “prilagajanja” ne morejo zares odpraviti. Kolikor je znano, so menda pred leti zhe potekala neka rachunalnikarska iskanja v smeri bohorichice, ki pa v nekdanji YU gotovo niso bila politichno dobrodoshla, zato je vse skupaj zaspalo (v chasopisju, npr. v pismih bralcev se je zelo redko oglasil le she kak nostalgichen vzdih za bohorichico). Med chisto vsakdanjimi problemi, s katerimi so se srechevali uredniki SRPa pri delu za revijo, se je izlushchilo preprosto spoznanje, da so rachunalnishki problemi z gajico in njenimi shumniki povsem odvech, kajti “golo dejstvo” je, da so Slovenci zhe imeli zahodnim tradicijam blizhjo pisavo, ki je tudi avtentichno slovenska in so bila v njej napisana temeljna dela ne le slovenske literature, marvech slovenske zavesti sploh (Trubar, Dalmatin, Presheren…). Seveda pa nihche ni resno pomislil na kakshno konkretno “akcijo”, dokler se odgovorni urednik SRPa Rajko Shushtarshich, dinamichno in izvirno razmishljajochi sociolog in knjizhevnik, ni odlochil za “usodni” (iz)korak. Rezultat je tu: SRP 33-34/ 1999 kot prva publikacija v (prerojeni) bohorichici.

Predvsem gre za shumnike, cheprav je gajica sicer tudi v drugih pogledih pre-cej ohlapna in nenatanchna za zapisovanje slovenshchine (latinica v primerlji-vem slovashkem jeziku je neprimerno zahtevnejsha) in je boho-richica poznala zhe natanchnejsha pravila (npr. pri Krelju v 16. stol.), zato pach ni chudno, da mnogi sholani Slovenci ne vedo, kdaj npr. e oznachuje polglasnik, kdaj shiroko ali ozko inachico. “Nova” bohorichica dosle-dno in poenostavljeno pishe shum-nike po najbolj sploshni zahodni tradiciji z zvezo sichnik + h: ch (č), sh (š), zh (ž) (prej nekoliko drugache: npr. zh za č). Pri tem se seveda zaplete prav tam kot zhe pri stari bohorichici, s katero, kot je znano, ni bilo mogoche dobro razlikovati šema/ shema; kljub ne posebni shtevilnosti so pro-blem tudi ne-katere t.im. predponske tvorjenke (npr. shod, vzhod, shajati, vzhajati). Mozhne reshitve: prepus-titev izjemam v pravilih branja, uporaba kratkega vezaja ali opushchaja (s-hod, vz-hod; s'hod, vz'hod), uvedba pozicijske variante x, ki v fonetiki oznachuje h (sxod, vzxod ali zapis shumnikov cx, sx, zx), razlikovalna pika pod zadevnim h. Prva reshitev se zdi preohlapna, druga nerodna, tretja “eksotichna”, chetrta je verjetno naj-bolj elegantna. Nich posebnega vse skupaj, saj imajo tudi drugi narodi “identitetne” probleme v pisavi (Nemci, Hrvati, Bosh-njaki, Srbi, Moldavci, Turki, Japonci itd.). Pa brez iluzij o vplivnosti SRPa; za zachetek bo dovolj le kot malce (pre)drzna spodbuda za razmislek.

 

 

 
Ivo Antich
 
 
MLADINA: V EVROPO Z BOHORICHICO
(za MLADINO, rubrika PISMA)
 

V zvezi z (dez)informacijo pod zgornjim nalovom (rubrika “Manipulator”, str. 12) kazhe omeniti, da shtevilka “Revije SRP” v bohorichici ni “namenjena osvoboditvi jezika od ostanka rimskega jarma, latinskih pismenk” (cit.), kot pishe v zadevnem chlanku, marvech ravno obnovitvi izvirnejshe slovenske oblike latinichne pisave, ki jo predstavlja posodobljena bohorichica. Tudi se ni mogoche strinjati, da pri SRPu hochejo “novo interpretacijo zgodovine, po kateri bi spet prishla v ospredje teorija o venetskem izvoru Slovencev” (cit.), kajti SRP se nachelno ne uvrshcha ne med zagovornike ne med nasprotnike te teorije. Vprashanje venetskega izvora Slovencev je za prenovo pisave, kot jo predlaga SRP, povsem obstransko in prepushcheno kompetentnejshim od urednikov SRPa. Veneti kot eno od imen za Slovane so v SRPu omenjeni predvsem kot citirano dejstvo iz Bohorichevega uvoda v lastno slovnico.

Ivo Antich
Ljubljana
 
_______
PRIPIS POD CHRTO
Gornji dopis, poslan na urednishtvo M dne 4. 11. 1999, se nanasha na chlanek V Evropo z bohorichico v M sht. 40/1999, ki nakazuje, da SRP ukinja latinske pismenke in uvaja nekaj novega (najbrzh kakshen pravenetski klinopis?), cheprav dejansko spreminja le zapise treh glasov, in she to le v smislu vrnitve k tristoletni (predgajichni) slovenski praksi. Znana masmedijska finta: chimbolj je manipulacija imbecilna, tembolj je "uchinkovita", torej tudi neobjava "popravka" ne presenecha. (Op.ur.)

 

 

 

Ivo Antich

 
ODMEVI NA ODMEVE
Kaj ne bi bila boljsha reshitev bohorichica?
 

V motu Revije SRP je omenjena pomembnost shtevilnih, navidezno nepomembnih malenkosti, ki jih je mogoche videti le s spustom na nivo konkretnosti ali ukvarjanja z malenkostmi. To je to: vsaka "velichina" je sestavljena iz drobnih "banalnosti". Na sledi za malenkostmi se osvetljuje tudi odnos "javnosti" ali masmedijev do RSRP. "Odmevi" na delovanje revije so namrech obichajno zaznavni z mikroskopom. In she takrat se rado pokazhe, da se v malenkostih "skriva hudich" ali mimogrede podtaknjena (navidezno nepomembna) potvorba.

Knjizhevni listi (Delo) so 17. 2. 2000 z majhno belezhko pod naslovom "Nenehno novi aforizmi" oznanili izid ene od publikacij RSRP, ki ji je namenjen zachetni, manjshi del chlanka, v vechjem delu posvechenega drugi aforistichni knjigi (samozalozhbi Igorja Pleshka). O SRPovi izdaji je recheno:

"Pri nas so nove zbirke aforizmov vedno pogostejshe, ob tistih, ki jih vsebujejo kar nekaj tisoch, je ena zadnjih drobna knjizhica Iva Anticha Clintonizmi, ki jo je s ceno 500 SIT kot drugo publikacijo v svoji novi knjizhni zbirki Pogum izdala Revija SRP." (cit.)

Lepo in (navidezno) korektno. "Malenkostni" problem pa je seveda v tem, da ne gre za aforizme, ki so pach prozna zvrst, temvech za epigrame v njihovi najbolj obichajni obliki rimaníh kvartin. Ti so precej bolj redki kot aforizmi. Chlanchich torej "Clintonizme" odrine med shtevilne publikacije "nizhje" zvrsti. Dejstvo, da je zadevna knjizhica objavljena v posebni, obratnosmerni obliki (v dveh variantah pisave: gajici in bohorichici), pa seveda sploh ni bilo vredno omembe.

Dnevnikova priloga Kultura je 29. 2. 2000 v rubriki "Zobalnica verzov" objavila recenezijo Jurija Kovicha o zbirki pesmi Leva Detela "Starosvetni spevi", ki jo je (v bohorichici) prav tako izdala Revija SRP. V zapisu je recheno, da se je "nove bohorichice", namrech "tega trika", domislil avtor zbirke. Gre torej zgolj za "trik"..., ki pa se ga je "domislil" odg. ur. RSRP Rajko Shushtarshich, ki mu je avtor zbirke dal dragoceno podporo.

Ta "trik" je pred kratkim dobil (najbrzh nehoteno) podporo tudi onstran oceana: Tom Lozhar, literarni zgodovinar in prevajalec iz slovenshchine, profesor literature na univerzi v Montrealu, je v chlanku v KL (Delo, 4. 5. 2000) pod naslovom "Grdi Slovenci v lepi knjigi" ob anglosashkem zanemarjanju diakritichnih znakov (za slovenske/ slovanske shumnike) zapisal:

"Ne vem, kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica, ki bi jo vsak anglofoni bralec takoj razumel?" (cit.)

Ljubljana, 15. 5. 2000

 

 

 

Lev Detela

Dunaj, 24. 7. 2001

 

O CHRKAH IN CHRKOPISIH

(Nekaj misli ob poskusu nove slovenske abecedne reforme)

 

Ortografske reforme naletijo, kot kazhejo zgodovinske izkushnje, iz razlichnih razlogov vedno znova na odpor. Pravila tako imenovanega pravilnega pisanja si namrech velikokrat lastijo (oziroma se jih polastijo) dolochene “elitne” skupine. Te zhelijo svojo ne le kulturno, temvech v bistvu politichno vlogo obdrzhati tudi s pomochjo na poseben nachin sistematizirane nacionalne pisave. Svoj monopol skushajo utemeljiti z razlichnimi nacheli. Vchasih se sklicujejo na historichno tradicijo (ki dolocheno, na primer pred petsto leti fiksirano pisavo uporablja nespremenjeno naprej), drugich pa na etimoloshka nachela in pisavo izpeljejo iz starih etimonov, to je virov, korenov, izvorov, cheprav jih v prvotni obliki marsikdaj vech ne uporabljamo. A tudi po mnenju mnogih zelo praktichen princip fonetichnega pisanja (“pishi, kot govorish”) ni, kot pokazhejo analize, ponavadi dosleden in popoln, temvech gre za meshanico razlichnih principov, fonetichnega, historichnega, za namechek pa she morfoloshkega. V slovenshchini se pojavi cela vrsta problemov. Sicer smo opustili posebno oznachevanje “samoglasnishko zvenechega r” na nachin smert, kert, pa tudi razlichne historichne arhaizme v nachinu “solnce”, vendar vztrajamo pri zapisovanju nekdanjega velarnega l, mnogim pa povzrocha preglavico tudi etimoloshka pisava zaradi posebnosti prilikovanja: vrabec, vrabca – in ne vrapca.

Osnovni ortografski problem pa nastane zhe takoj na zachetku, pri zapisovanju oziroma adekvatnem dokumentiranju glasov, kot jih v dolochenem jeziku zares izgovarjajo. V mnogih jezikih je zapisovanje dejansko govorjenih glasov zelo povrshno, neadekvatno. Med te jezike sodi tudi slovenshchina z vsemi svojimi ortografijami. Pri slovenshchini se pojavi she druga posebna tezhava zaradi petinshtiridesetih posameznih narechij, v katerih zelo razlichno izgovarjajo dolochene glasove. Dajnkov chrkopis in njegova abecedna reforma, ki jo je podal v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache (1824), se zaradi drugachnosti shtajerskega glasotvorja lochi od Metelkovih reform. Dajnkov komplicirani chrkopis, ki je na veliko razburjal javnost, je bil za shole uradno prepovedan shele leta 1838.

Metelko je hotel leta 1825 s svojo slovnico slovenskega jezika (Lehrgebaeude der slowenischen Sprache im Koenigreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen), napisano po zgledu znamenite cheshke slovnice Dobrovskega (1753 - 1829), reformirati tudi chrkopis, da bi kar najbolj natanchno podal raznolikost slovenskih govorjenih glasov. Dvajsetim latinskim znakom je dodal kar dvanajst novih chrk, ki jih je velikokrat priredil po cirilici, vendar je s tem povzrochil she vechjo zmedo in razvnel znamenito slovensko chrkarsko pravdo. V prepiru je sodeloval tudi Presheren, a rezervirano, z univerzalnim pogledom na kulturno dogajanje. Chrka sama po sebi, taka ali drugachna, je v bistvu mrtva. Ozhivi jo shele duh, duhovno dejanje. Zato je v zabavljivem sonetu Al’ prav se pishe kasha... menil, da je tak prepir pravzaprav nekaj relativnega. Metelchica je bila nato leta 1834 uradno prepovedana.

Novejshe jezikovne reforme ponavadi zhele poenostaviti stara pravila in dolochila. Vendar vchasih nastane she vechja zmeda, kot na primer pri nedavni novi reformi nemshkega pravopisa, ki je z delnim navideznim poenostavljanjem pisavo samo zakomplicirala, tako da jo vechina pisateljev bojkotira (in sledi pravopisnim pravilom ortografske konference v Berlinu iz leta 1901), forsira pa jo politika. Za francoshchino je Francoska akademija zhe leta 1673 dokaj arogantno postavila “etimoloshka pravila”, s katerimi lahko ugotovish, kdo je “tepec in kdo izobrazhen chlovek”.

Tudi slovenska abecedna reforma, ki je okrog leta 1845 ob ilirskem gibanju ukinila staro slovensko protestantsko bohorichico in uvedla tako imenovano gajico, ni popolna. Zhe trditev, da pishemo po tej pisavi vsak glas z enim posebnim znakom, ne drzhi. Strogo gledano gre tudi pri diakritichni pisavi slovenskih shumnikov v gajici za dva znaka, pri ch-ju na primer za znak c in posebno dodatno znamenje v obliki majhnega, na osnovno chrko poveznjenega v-ja. Ta pisava uchinkuje v primeri s staro protestantsko neestetsko, a tudi nepraktichno, kot se je izkazalo zlasti v zadnjem chasu. In che za hrvaschino she drzhi, da znamenja za samoglasnike oznachujejo vse samoglasnike, to ne velja za slovenshchino. Chrka e zaznamuje namrech pri nas tri glasove, shiroki in ozki e ter polglasnik, chrka o pa dva glasova, shiroki in ozki o.

Tudi zato so razumljivi komplicirani Metelkovi in Dajnkovi ponesrecheni poskusi, da bi s chudnima pisavama precizirala slovenski pravopis. Na pomoch sta poklicala celo cirilico in glagolico. Ta bi bila po neki (paleografski) teoriji najstarejsha slovanska pisava, ker da se pojavlja pred cirilico, ki da sta jo oblikovala v 9. stoletju sv. Ciril in Metod, morda pa tudi njun uchenec Kliment. Toda cirilica in glagolica se pojavita v razlichnih prvih ohranjenih dokumentih skoraj sochasno, tako da bi bil utemeljitelj glagolice lahko sam Ciril – in je cirilica zhe sekundarna, iz grshkih chrk izpeljana pisava. To pa velja le delno za glagolico, ki ima vech kot tretjino znakov negrshkega, na primer koptskega ali she bolj tujega ali celo avtohtonega(?) izvora. Poleg tega se v glagolitskih tekstih pojavljajo bolj arhaichne praslovanske oblike. Mozhno je, da gre za staro pogansko svechenishko pisavo iz 6. stoletja, ki je bila morda skupna Slovanom in Gotom in se je pojavljala v zapisih v obliki run. (Beseda runa pomeni v gotshchini skrivnost, vdolbeno v skorjo drevesa, bukve; od tod izraz bukve, nemshko das Buch, angl. book za knjigo).

Slovenska gajica je vsekakor nastala iz vzajemnega bratskega vseslovanskega ilirskega gibanja, a se je v skladu s tedanjim zgodovinskim kontekstom omejila na slovensko “samolastnost”. Vendar nikakor ni samolastna, kar bi lahko she trdili za njen cheshki izvor. V primeri z hrvashko vzornico je tudi bistveno manj precizna; isto velja, che jo primerjamo s cheshko ali slovashko varianto, ki sta bistveno bolj popolni in poznata posebne dodatne znake za kratke ali dolge vokale, palatalizacije (mehchanja) in podobno.

Zato pa sedanji slovanski chrkopisi dokumentirajo veliko versko shizmo med Rimom in Bizancem. V cirilici po vzoru grshkih chrk pishejo pravoslavni narodi Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Srbov, Bolgarov in Makedoncev, v latinici pa katolishki – poleg Slovencev Hrvati, Chehi, Slovaki, Luzhishki Srbi, Kashubi – in tudi Poljaki, a ti v primeri z drugimi v bistveno bolj historichni obliki, medtem ko je arhaichna glagolica pravzaprav izumrla.

Sklicevanja na avtohtonost posameznih pisav so velikokrat vprashljiva. To ne velja le za slovensko gajico, ki ni slovenskega izvora, temvech tudi za staro ali novo reformirano bohorichico in konchno tudi za samo latinico. To je najbolj razshirjena svetovna pisava, ki pa so jo stari Rimljani zelo verjetno prevzeli iz etrushchansko-venetskih dokumentov, katerih chrke so nedvomno starogrshkega izvora. Takrat so Grki pisali le z velikimi chrkami z desne na levo in vse besede skupaj brez razmakov. Grki so svojo pisavo, kot kazhe, prevzeli od semitskih Fenichanov, za vokale, mochno izoblikovane v nesemitskih jezikih, pa so morali izumiti posebne znake. Ta grshki izum je bil za vse nadaljnje evropske pisave odlochilnega pomena.

Toda vrnimo se k nashi slovenski chrkovni arheologiji. Morda so bili slovenski narodni prvaki sredi 19. stoletja preprichani, da so z gajico zadeli za slovenshchino chrkopis, ki ji zares ustreza. Ochitno so menili, da so z njim izboljshali in poenostavili chrkopis Primozha Trubarja, Sebastijana Krelja, Jurija Dalmatina in drugih protestantov, ki ga je Adam Bohorich zapisal v svoji slovnici iz leta 1584. Toda ta chrkopis je bil, tudi che ga primerjamo z drugimi iz tedanjega chasa, dovolj popoln, natanchen, v nekem smislu celo genialen za pravilno zapisovanje slovenskih besed. Trubar se je intuitivno in z drzno odlochnostjo priblizhal strukturalnim znachilnostim slovenshchine in nashel zanje adekvatne mozhnosti, ki jih je s posebnim chutom oblikoval ob tujih zgledih. Najprej je skushal pisati v tedanji nemshki gotici (ki pa je tudi izpeljana iz latinskih chrk), toda tak “nemshki” nachin pisanja je kmalu opustil in takoj prevzel latinski vzor. Pri tem je za shumnike uporabil dva znaka. Tako je poenostavil nemshki zapisovalni nachin. Slovenska pisava se je s tem Trubarjevim postopkom ujela z drugimi evropskimi variantami zapisovanja jezikov, tudi z angleshko, francosko, italijansko, shpansko, nizozemsko, dansko, shvedsko. Prisilni jopich gajice pa nas je popolnoma po nepotrebnem odtujil od najpomembnejshih zahodnih evropskih jezikov in nas postavil v ozek krog (jarem) “habsburshkih” slovanskih narodov, ki naj bi narodnotvorno vplivali na celotno slovansko svetovno skupnost in jo konchno zedinili (tudi Kopitarjeva ideja!) pod starodavnim zhezlom avstrijskih rimskih cesarjev. Od teh iluzij ni ostalo seveda nich drugega kot preperele razvaline, vendar je chrkopisno vprashanje, pa naj gre za gajico ali pa za bohorichico, she vedno tudi politichno vprashanje, ki ga bo mogoche razreshiti le na politichen nachin. (Pri tem pa vendarle velja pripomniti, da uvedba gajice ni prav v nichemer izboljshala ali poenostavila starega pravopisa slovenskih verskih reformatorjev.)

Toda adekvatni chrkopis je tudi kulturno in tehnichno vprashanje oziroma pravi tehnichni problem. V sodobnem univerzumu svetovnega rachunalnishtva izgubijo sedanji slovenski znaki za shumnike svoje streshice in slovenshchina svojo identiteto. V elektronskih sistemih se znaki iz gajice velikokrat spremenijo v chudna znamenja, slovenschina pa postane neberljiva in nerazumljiva. Ko bi v 19. stoletju ne sledili Gajevi reformi, potem ko smo zavrgli najmanj dve drugi (Metelkovo in Dajnkovo) kot neuporabni, tedaj tega problema danes ne bi bilo, ker bi she vedno uporabljali le osnovne protestantske znake za slovenske potrebe preurejene klasichne latinice, ki so jo v baroku soglasno prevzeli tudi vsi pisci katolishke vechine. Na obrobju, pri prekmurski varianti slovenshchine, se je stara pisava (vendar prilagojena madzharskim pravopisnim pravilom) obdrzhala she mnogo dlje. Centralnoslovenska gajica pa je olajshala delo madzharonskih krogov v Prekmurju, ki so hoteli iz vzhodne slovenske veje oblikovati samostojno jezikovno skupnost s samolastno kulturo in literaturo ter s samolastnimi chrkopisnimi in ortografskimi pravili.

Che premerimo razvoj evropske kulture s shirshega stalishcha, potem je protestantska chrkopisna naveza bistveno bolj panevropska kot pa novejsha Gajeva in Bleiweisova reforma. Ta je namrech, ozhje gledano, sekundarna in nepopolna izposojenka iz hrvashkega, cheshkega in slovashkega ilirsko-panslovanskega zanesenjashkega obdobja, ki se je ob zgodovinskih preizkushnjah pokazalo kot za Slovence neproduktivno ali celo nevarno, narodno ogrozhajoche, v shirshem kontekstu celo zozhevalno. Ko bi tedanji prvaki ilirsko vizijo dejansko realizirali, Slovencev in slovenshchine danes ne bi bilo vech.

V sedanjem trenutku je ponovna ozhivitev bohorichice vsekakor izziv. Najprej seveda le kot praktichno opozorilo, da bi njena uporaba v modernem medmrezhju zelo olajshala delo njegovih uporabnikov in posredovala v vsa svetovna okolja avtentichno in nezmalicheno podobo slovenshchine v mnogo bolj primernih chrkovnih zapisih, kot to zmore gajica. Poleg tega pa sedanje prizadevanje za ponovno uporabo bohorichice v slovenskem kulturnem in praktichnem javnem zhivljenju ni nikakrshno igrachkanje lahkomiselnih posebnezhev, temvech revitalizacija za Slovence kulturno – historichno in socialno zelo pomembnega starega chrkopisnega dejanja, s pomochjo katerega smo se formirali kot narod z lastnim kulturnim knjizhnim jezikom in kot taki zhe relativno zgodaj, v 16. stoletju, ne glede na nashe tudi poznejshe dolgotrajno politichno zamudnishtvo, opozorili Evropo in svet na samolastne slovenske narodne posebnosti.

V sedanjem polozhaju se bohorichica pojavlja seveda predvsem kot kulturoloshki izziv, cheprav bi bila praktichno zelo uporabljiva. Toda ne samo v internetu in rachunalniku, temvech na sploh. Na primer na kulturnem podrocju. Kot “chrkopis v ilegali” lahko zdaj deluje literarno vzpodbudno in tvorno kot poseben faktor, ki dolochen tekst, che ga postavimo v kontekst reformiranega starega chrkopisa, pozhivi s svojo arhaichno strukturo in s tem na poseben nachin “modernizira”, kar sem poskushal pokazati s knjizhico Starosvetni spevi, ki je izshla v zalozhbi Revije SRP leta 1999. Da so tudi literarna besedila v reformirani bohorichici lahko berljiva in po kratki vaji branja v “novi pisavi” vsakomur hitro dostopna, dokazujejo shtevilni natisi tekstov razlichnih avtorjev v Reviji SRP. Novi znaki so zelo uchinkoviti za izzivalne besedne eksperimente, kar dokumentirajo med drugim prispevki Iva Anticha. Sicer pa je nova bohorichica uporabljiva za vse v razponu od znanstvene razprave do kuharskega recepta in banalne reklame.

Ob ponovni ozhivitvi tradicionalne slovenske historichne pisave bohorichice v moderni reformirani obliki se vrachamo k nashim zgodovinskim koreninam, ki so dale osnovo za nastanek slovenske kulturne in nacionalne tradicije. Vrachamo se na zachetek prelomnega dogajanja, v 16. stoletje. To je bil chas, ko se je kljub oborozhenim spopadom, velikim nevarnostim in chloveshkim zhrtvam zachela mochno uveljavljati slovenska narodna samozavest, ki je zdaj konchno nashla svoj dom tudi v samostojni drzhavi.

Dunaj, 24. 7. 2001

 

 

 

Ivo Antich

 

POTEM PA VSE TIHO JE BILO

(O bohorichici – post festum?)

 

Jeseni 1999 je izshla oktobrska shtevilka "Revije SRP" (1999/ 33-34), prva v "novi" pisavi, v prenovljeni bohorichici, torej prichujocha, spet oktobrska shtevilka (2001/ 45-46) prihaja natanko dve leti pozneje. Med zadnjo jesenjo prejshnjega in prvo jesenjo novega tisochletja (vmes je bila seveda she "nichelna" jesen 2000) je izshlo shest zvezkov revije z dvojnimi shtevilkami in nekaj posebnih knjizhnih publikacij (serija "Pogum RSRP") v isti pisavi. SRP je shel s poskusom prenovljene bohorichice ochitno najdlje doslej, vendar si nihche pri reviji ne lasti tega izuma ali zadevne izvirnosti, ker so pach v tej smeri razmishljali zhe ne tako redki, zlasti na rachunalnishkem podrochju (gl. npr. revija "Moj mikro" 1997/ 7-8), kot je razvidno tudi iz objav v predhodnih shtevilkah SRPa (prim. zlasti 2001/ 43-44, rubrika "Vprashalnica"). Ob "dveletnici" kazhe pogledati, kako je pravzaprav s tem projektom, kako se je tudi kot opozorilo na problem uveljavil v slovenski javnosti. Po vsem sodech, v boju proti "turshki gajici", ki prihaja z onkraj Kolpe, namrech ni "brodnika", ki bi bil pripravljen zhrtvovati toliko kot Ashkerchev…

Glede na odmevnost in odzivnost, je pach mogoche ugotoviti le po tej metaforichno omenjeni pesmi: "Potem pa vse tiho je bilo…" Nekaj zabelezhk v "lazhjem" tisku skoraj ni mogoche shteti za odmev; tudi na zasebni ravni je shlo poleg kakshne anonimne "grozhnje z bombo" v glavnem za posmehljive reakcije, ki so problem prepushchale sferi psihopatologije. Bile so she pripombe v smislu strokovnosti, chesh saj sploh ne gre res za "pravo bohorichico", marvech za "kompjuterico", in primerjave z amatersko "venetologijo", seveda mimo dejstva, da so bili trije najvechji juzhnoslovanski lingvisti 19. stoletja bolj ali manj "amaterji" (Kopitar "nachrtovani", Mikloshich promovirani pravnik, danes s spomenikom pred ljubljanskim Sodishchem, ne pred FF, Karadzhić v glavnem nesholani "folklorist"; slednja oba uchenca prvega). Obstaja tudi pomislek glede nerodnosti bohorichice zaradi specifichne znachilnosti slovenskega in sploh slovanskega "shchebetanja", tj. kopichenja shumnikov, npr. slov. ochishchati, ochishchevati, hrv. ochishćavati, rus. ochishchat' ipd. Nekateri menijo, da nove uvedbe "protestantske" pisave ne bo dopustila moch slovenske katolishke tradicije, ki je prek Bleiweisa tudi vpeljala gajico in se bolj tezhko sprijaznila z dejstvom, da so najvidnejshi zachetki slovenske pismenosti v znamenju protestantizma (zadevni pomislek se ne zdi prevech preprichljiv v chasu, ko je slovenski metropolit prevzel svoje geslo "Stati inu obstati" po protestantu Trubarju, cheprav je obstala le peshchica domachih "lutrovcev", tako rekoch "za okras"). Tehtnejshi je pomislek v zvezi s Preshernom, ki je vrh in konec bohorichice: s svojo avtoriteto je sprejel gajico; to je dejstvo, ki ima svojo tezho. Vprashanje o smiselnosti in vsaj dolocheni pouchnosti celotne zadeve je torej v tem trenutku vsekakor primerno. V to smer je naravnan prichujochi zapis kot nekakshen povzetek doslej na to temo napisanega, "dokonchni" odgovor pa si mora seveda dati vsakdo sam.

"Leksikon Cankarjeve zalozhbe", se pravi zhe kar "klasichni", v shirokem obchinstvu uveljavljeni sploshno informativni prirochnik, o t. im. gajici, zoper katero je naravnan projekt prenovljene bohorichice, pravi takole:

"gajica, chrkopis, ki ga je po cheshkem vzoru v 30. letih 19. st. vpeljal hrv. preporoditelj Lj. Gaj in se je tudi za slovenshchino dokonchno utrdil sredi 40. let 19. st. (danashnji znaki č, ž, š idr.)." (cit. izdaja 1984)

V tej zgoshcheni oznaki pozornost velja zlasti besedi "dokonchno", pa seveda tudi razvidni kontekstualni neizvirnosti gajice kot "prispevka", ki je prishel ne le iz druge, marvech iz tretje roke; she vech – sam termin "gajica" je slovenski "izum", saj na Hrvashkem v glavnem ni v rabi kot oznaka za Gajevo prenovo hrvashke pisave. V Anićevem "Rjechniku hrvatskoga jezika" (Zagreb 1991) te besede ni, v Klaićevem "Rjechniku stranih rijechi" (Zagreb 1983) je "gajica sloven. naziv za Gajevu abecedu odn. za njegov pravopis, preuzet i u Sloveniji u doba ilirizma", podobno v "Enciklopediji Leksikografskog zavoda" (Zagreb 1967): "GAJICA, kod Slovenaca, pravopis koji su preuzeli za vrijeme Ilirskog pokreta, nazvan po autoru Lj. Gaju". Toporishich za veljavno slovensko pisavo uporablja razlikovalno ime "sloven(j)ica" (gl. "Enciklopedija slovenskega jezika", Ljubljana 1992).

"Slovenska slovnica" (Bajec, Kolarich, Rupel in anon. Sholar; Ljubljana 1956), po mnenju nekaterih tako rekoch zadnja "normalna" slovnica slovenskega jezika, pri opisu uvajanja gajice ugotavlja:

"Vsa ta doba poskusov nam kazhe, kako je enkrat vpeljano pisavo, pa naj bo tudi nepopolna, tezhko spreminjati ali nadomeshchati. Tako pisava zmeraj zastaja za zhivim razvojem jezika in je le nepopoln odsev zhive besede." (cit. str. 43).

Vsak poskus sprememb v pisavi mora pach rachunati tudi z dejavnikom navade. Pesnik Jean-Antoine de Baif, chlan Ronsardove Plejade, je zhe v 16. stol. neuspeshno skushal reformirati francosko pisavo po fonetichnem nachelu; Shaw se je sarkastichno norcheval iz angleshkega pravopisa. Ni mogoche spregledati simptomalne funkcije pisave znotraj dolochenega konteksta. Jedro razmerja "bohorichica – gajica" se tako zdi ravno v radikalnem razvidu konstantne "problematichnosti" slovenske identitete (ki je del tovrstne, zhe po Heglu opazhene, vseslovanske "problematichnosti" v precepu "west-east", po svoje she zlasti znachilne za srednjeevropske, zahodne, katolishke Slovane). V tem smislu je predvsem znachilno, da se izhodishcha obeh slovenskih pisav tako ali drugache sklicujejo prek meja "kranjshchine" ali danashnje slovenshchine na shirshe slovansko zaledje. Natanchneje prebrani celotni naslov Bohoricheve v latinshchini napisane prve slovnice slovenshchine (Arcticae horulae succisivae, 1584; metaforichni "pomen": urice svobodne meditacije, zroche v severno vseslovansko perspektivo) pove, da knjiga sploh ne govori o kakshnem "kranjskem" ali "slovenskem" jeziku, marvech o "latinsko-kranjski pisavi" ("latinocarniolana literatura"; B. sinonimno uporablja: literatura, scriptura, orthographia), ki s priredbo po latinshchini omogocha spoznavanje ruskega, ukrajinskega, poljskega, cheshkega, luzhishkega z dalmatskim in hrvashkim jezikom; dalje razshirjeni naslov she opozarja na pregled cirilice in glagolice ter ukrajinskega in ruskega pravopisa. Zanimivo je, da sta po nizu predhodno nashtetih dalmatski in hrvatski jezik sintaktichno posebej izpostavljena, pravzaprav je z apozicijo poudarjeno poznavanje teh dveh ("cum Dalmatica et Croatica cognatio"), kot da bi bilo nekakshen pogoj za spoznanje (prim. "deprehenditur") ostalih; chetudi srbshchine ne omenja, na podrochju "srbohrvashchine" vidi dva jezika… V predgovoru k slovnici Bohorich tako rekoch manifestativno poudarja velichino in starodavno pomembnost slovanstva ter za slovenshchino (v danashnjem smislu), ki jo sicer slovnica opisuje, uporablja oznake "Slavonica/ Slavica lingua", "lingua patriae" (prvi prevajalec Josip Marn to prevaja "domachi jezik", 1883, Sovretov prevod 1934 in 1966 ima "materin jezik", 1987 pa "materni jezik"; Bohorichu je pach neznan ta infantilni rustikalno romantichni termin, ki je v danashnjem chasu vsakrshnih migracij skoraj povsem brezpredmeten) in "Carniolana lingua" ali "Dialecto Carniolana" (cit.); tako v predgovoru kot v sami slovnici v glavnem govori le o Slovanih ("Slavi"; v predg. omeni tudi kranjske ljudi ali Slovane, "hominibus Carniolanus seu Slavis"; torej: "shpraha" kranjska, ideja slovanska…), imenskega razlikovanja Slovani – Slovenci ne pozna (glede tega Sovretov prevod ni povsem dosleden). Podobno Kopitar dvesto let pozneje v nemshchini napishe slovnico "slovanskega jezika na Kranjskem, Koroshkem in Shtajerskem"; she pri Preshernu ni chisto gotovo, kaj v "Sonetnem vencu" misli s "Slovenshch'no celo". Na tej sledi bi bili Slovenci, poljski Slovinci in Slovaki "brezimni" etnichni relikti na zahodnih robovih slovanstva, saj so njihova imena le sinonimi etnonima Slovan, tako da niti ni chudno, da so nekateri v njih videli nacionalno neformirane priveske Hrvatov, Poljakov, Chehov. Danashnja "venetologija", katere zachetnik je pravzaprav Bohorich, ki je enachil Slovane, Venete, Vende, Vandale (Luzhichane) itd., naj bi korigirala ta primanjkljaj zlasti pri Slovencih z utemeljitvijo nove samozavesti v prednikih Venetih (cheprav se zhe ti krizhajo s Srbi, namrech luzhishkimi, in z Vandali, ki so jih bratje mogoche "ven dali"…).

Da je bil ilirizem, ki je prinesel gajico, nekakshna "panhrvashka" stranska veja panslovanstva, ki naj bi celotno, zlasti med rimsko in bizantinsko krshchansko tradicijo razklano slovanstvo "za zachetek" uglasila vsaj v smislu cirilichnega nachela "en glas – ena chrka" (Kopitarjev ideal), je pa toliko znano, da o tem tukaj ne kazhe shirshe govoriti. Gajica namrech simbolichno vpisuje identiteto narodov v zahodnem (od Drine), pretezhno katolishkem juzhnoslovanskem prostoru – Slovencev, Hrvatov, Boshnjakov (Muslimanov), deloma Srbov; obchasno jo uporabljajo tudi Srbi v Srbiji in Chrnogorci, vendar "nenachelno"; z njo se ti narodi vkljuchujejo v vmesni, baltsko-jadranski prostor (od Dvine do Drine), ki je v glavnem zahodnoslovanski in katolishki po verski tradiciji, vse tukajshnje narodne latinice so tako ali drugache okrashene z "rozhichki", tudi pri baltski trojici; zdi se, da bi se ravno slovenshchina, ki je najdlje na zahodu, tehnichno najlazhe "izpisala" iz tega kluba.

Vsekakor ne stara ne nova bohorichica nista brez zavesti o shirshem slovanskem zaledju slovenske identitete (brez te zavesti she nihche na Slovenskem ni storil nichesar pomembnejshega, ne na "levi" ne na "desni" strani, celo osamosvojitev je le del shirshega slovanskega "rdechega razsula"), zato npr. sodi med paradokse sicer razumljiva primorska obchutljivost za streshice; vse druge chrke so skupne z Italijani, le ilirsko "kukavichje jajce" naj bi bilo nosilec slovenske avtentichnosti (v stari bohorichici se je Bohorich podpisoval "Bohorizh"; v novi bi bil "Bohorich", odstotek "ujemanja" z vsakrshnim italijanskim posiljevanjem se pri tem ne zdi ravno katastrofalen). Zlasti v sodobni mednarodni (rachunalnishki) komunikaciji se slovenska (pa tudi drugoslovanska, zlasti ruska) imena in druge besede z novo bohorichico ohranijo v prepoznavno avtentichni obliki (za ilustracijo sedanje "shumnishke" zadrege: piscu teh vrstic je isti organ letos izdal novo osebno izkaznico in novi potni list; na prvi je priimek v mednarodni oznaki "ANTICH", v drugem "SVNANTIC" – pri slednjem je SVN koda Slovenije).*

 

OSNOVNA LITERATURA:

JEZICHNIK – Knjiga slovenska v dobah XVI. XVII. veka. Spisal J. Marn. V Ljubljani 1883.
SLOVENSKI PROTESTANTSKI PISCI. Izbral in uredil dr. Mirko Rupel. Ljubljana 1934 in 1966 (predgovor k Bohorichevi slovnici v prevodu Antona Sovreta).
Adam Bohorich: ARCTICAE HORULAE SUCCISIVAE. Prevedel in spremno shtudijo napisal Jozhe Toporishich. Uvodni del prevedel Anton Sovre, posodobil Kajetan Gantar. Maribor 1987.
 
______
* SVN – "orientalski" konzonantski zapis besede SVIN(J)A... (?) (Op. avt.)

 

 

Jolka Milich
Rajko Shushtarshich

 

UTRINKI OB IZIDU ZBORNIKA BOHORICHICA

 

Ob uvedbi staro-novopisa – posodobljene bohorichice v Reviji SRP 33/34, oktobra 1999

Shus: Draga Jolka! V imenu urednishtva se ti zahvaljujem za razumevanje, in tudi za potrpljenje z nami. To pot je v ospredju problem chrkopisa: poenostavljene oz. posodobljene bohorichice. Obupno smo si prizadevali za "svoje" sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Che pa smo tri stoletja pisali bohorichico. Te nesrechne streshice so zamisel, dedishchina ilirizma. Tega nam je zdaj dovolj. Hochemo svojo bohorichico, slovenski chrkopis torej!

Prispevke bomo she naprej sprejemali tudi v ilirskem staropisu ("chrkopisu"). Objavili pa jih bomo v posodobljeni bohorichici. Seveda bomo prisluhnili tudi nasprotnim argumentom. (Iz dokumenta: Bohorichica, dragi bralci!, v katerem je Urednishtvo Revije SRP svojim bralcem, slovenski kulturni javnosti /she prej pa sodelavcem/pojasnilo glavne razloge za uvedbo bohorichice.)

Jolka: Dragi Rajko (priimek bom spustila, ker ne vem, kako naj ga napishem, po starem ali po novem!), pred dobro uro sem prejela tvojo poshto in prebrala vse priloge. Pri Cigoiu, na strani 24 predzadnja vrstica, se mi je po nemarnem napisalo mod namesto med. Preden bom oddala to pismo, bom she enkrat pregledala, che je she kje kak shkrat in te nanj opozorila, a mislim, da ga ni.

Eh, prvo branje posodobljene bohorichice je kar malce travmatichno za nas Primorce, ki smo dozhivljali prisilne zamenjave priimkov, tako rekoch z dekretom, ker nashim sosedom slovenski barbarski zven besed in domala neberljiva pisava ni (bil) vshech, zato so nas kar naprej prekrshchevali, s kraji vred, da bo le po njihovo pelo, to je dovolj blagoglasno. In vsaj na videz nich shtrleche. Drugo branje pa je kar steklo, ker sem v svojem zhivljenju prebrala kar precej starih knjig in mi ne povzrochajo posebnih tezhav razlichne pisave, kar pa zhal ne velja za vechino, vsaj ne tisto, ki jo jaz poznam. Poznam ljudi, ki se niti ne potrudijo prebrati kaj malce neobichajnega, pa che je she tako preprosto. Vse je navsezadnje stvar dogovora. Radovedna sem, kako bodo eksperiment sprejeli odlochujuchi faktorji. Kakshna bo reakcija, recimo jezikoslovcev, chasnikarjev, sholstva etc. Pravzaprav che bi bili Anglezhi, Nemci, Francozi, tudi Italijani itd. dovolj prozhni – niso! – bi lahko oni volili nachin ene chrke magari s streshico za njihov neekonomichni nachin vech chrk za isti zvok: ch(o), sc(io), sc(ho) namesto kratkega in jedrnatega š(o).

(Recimo: Chateaubriand, Chapman, Chaucer, Schiller, Schubert, Shakespeare, Schlegel, Sciascia, Schulz, Shapiro, Shelley, Shaw itd., da se omejimo na chrko š. Vokali se lahko menjavajo.) Bojim se, da bo projekt pogorel na celi chrti in morda sprozhil celo nekaj ogorchenja. Kar firbec me martra.

Ponovim, vse je stvar dogovora. Jaz tu pripravljam dvojezichno zbirko pesmi in integralov Srechka Kosovela in sem kar trikrat menjala njegov mramor v marmor, chisto samovoljno, Ocvirk, ki si je dovolil she vech svobode, je marmorju dovolil to starinsko obliko mramor, ki je vsaj na nashem koncu zhe davno izumrla, niti metuzalemi je ne rabijo vech. Prichakujem pa vseeno, da se bo kdo oglasil in protestiral.

Leto kasneje

Shus: Veselilo me je, da sva se, cheprav za hip, videla na Premu. V sosednji vasi Chelje sem imel opravke – najnujnejsha opravila na Jadrankini (zhenini) domachiji, pretakanje kisa ipd. Med temi opravili pa sem za hip skochil she na Prem. Nisem te hotel obremenjevati she s problemi Revije SRP, she posebej, ker to lahko storim po poshti (che ta dela oz. funkcionira).

Z revijo ni tako hudo, da bi lahko rekli, da jo jemlje hudich. Na robu ali od danes do jutri pa smo itak zhe osem let, t.j. ves chas izhajanja. Ostrih pogojev, kot npr. jamstva za celotno uresnichenje projekta (za mal' denar), in natanchnih rokov izhajanja pa seveda ne morem vech jamchiti. Naslednja shtevilka pa mora she iziti natanko 1. oktobra 2000, ali kak dan prej. (Tako sem se zavezal v pogodbi, shkodljivi za zavod.) Moja polemika z Ministrstvom za kulturo (Jozhefom Shkolchem, Majdo Shirca, Rudijem Sheligo) in drugimi botri mochi, ki odlochajo o zalozhnishvu, je morda obchasno prevech zaostrena. Vsem sodelavcem ni vshech, a ker ni druge, je vseeno dobra taka, kot je, da "kljuchni dejavniki" ne pozabijo, da revija she obstaja. Vchasih pa ta neplazecha komunikacija le pomaga. Na intervencijo svetnika DS RS Poldeta Bibicha smo pred tremi leti dobili prvi denar od Ministrstva za kulturo, cheprav je bil in je she vedno po tezhi le simbolichne velichine, ga vseeno ne moremo zavrechi.

Pred kratkim sem konchal poletno dokumentno ofenzivo na kljuchne institucije. Nekaj papirjev, iz katerih lahko razberesh, za kaj oz. bolj, kako to delam, Ti poshiljam. Projekt “Bohorichica” pa se mi zdi tudi sicer pomemben, in ne le kot mogoche sredstvo za utemeljevanje pridobivanja denarja za zavod s t.im. "kulturnimi projekti".

She vedno ishchemo direktorja zavoda, sedaj sem v.d. in koncentracija funkcij pri reviji mi ne dene dobro, prevech jih imam.

Prichakujem Tvoj pesnishki prispevek – prevod pesnice, pesnika ... za naslednjo shtevilko Revije SRP 39/40.

Che pa bosh poslala she kak svoj prispevek, polemiko, ali kaj drugega po svojem okusu, ga bomo z veseljem objavili.

Poshiljam Ti she kup dokumentov. Seveda ni potrebno, da dokumente preuchish, a seznaniti z njimi Te vseeno moram. (V Ljubljani, 3. julija 2000.)

Ob otvoritvi Kosovelove domachije, avgusta 2000

Shus: Prisrchna hvala za povabilo na otvoritev Kosovelove domachije. Upam, da bova z Jadranko lahko prishla, t.j., da ne bo prishlo kaj vmes, susha nam namrech v Brkinih pobira pridelek, pa she nas po malem. Nadvse pa sem bil vesel Tvojega prispevka “OTVORITEV KOSOVELOVE DOMACHIJE...” in tvojega izbora MISLI IN UTRINKOV S. K., upam, da ga bodo veseli tudi nekateri bralci SRPa. Prav gotovo pa si ne bo vshech: “Topoumna slovenska javnost in slovenstvo. Slovenci she nikoli niso bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.” Vse se mi tako zdi, da velja ta misel ... danes she bolj kot takrat, ko jo je Srechko mislil. Kam to pelje?

Pri tejle misli: “Obraz tvoje dushe je kakor slika, ki se neprestano izpreminja. Njeno bistvo ni slika, marvech izpreminjanje.” pa je she posebej vidno (po drugih seveda tudi), da je nedvomno sorodna dusha Henriju Bergsonu, ki ga v tej shtevilki predstavljam z izborom njegovih misli iz “Eseja o neposrednih dejstvih zavesti”. (“...neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ...”).

Tvoj prispevek sem she lahko vkljuchil, tudi Anno Santoliquido. Mimma Morino pa sem le moral prikrajshati, dasiravno mi je njegova poezija vshech. A le za “PET SKUSHNJAV”. Cheprav menim, da poezije v SRPu ni nikoli dovolj, pa to pot po obsegu le nekoliko odstopa. Takega obsega in take razsezhnosti avtorjev (tudi meddrzhavne) prav gotovo ne bomo vzdrzhali v naslednjih shtevilkah. Vracham ti “Pet skushnjav”, kot si mi narochila, cheprav ne ravno za skushnjave.

Res hvala, da me bodrish, to pochne obchasno samo she Lev Detela. Seveda se bo izteklo najbrzh tako, kot pravish. Gural bom, ker sicer bi crknil od dolgochasja, natanchneje oz. kunshtneje zaradi pomanjkanja utemeljenosti smisla bivanja samemu sebi. Jezi me samo to, oziroma najbolj to, da se ne morem znebiti administrativnega managerskega dela. Da bom moral biti urednik, da mi je tako sojeno, pa kazhe tudi dosedanja praksa, tudi ko to nisem bil poimensko. Kdo drug je she tak ce(te)pec?

Ja, che bi imel potrpljenje in vsaj delchek tvojega daru, potem bi morda skushal polemizirati z dotichnima, ki ju omenjash (Zoltanom Janom, Miranom Hladnikom), in sploh v dnevnikih – medijih za mnozhice. Tako pa je bolje, da tega jabolka ne grizem. Poskushal pa bom izdati propagandno knjizhico “Bohorichica”, tudi v primeru, da ne minister Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (Rudi Sheligo), ne zhupanja Mesta Ljubljana (Viktorija Potochnik), ne njena nachelnica oddelka za kulturo Nelida Nemec, ne mestni svetnik Peter Bozhich ne bodo financirali projekta. To je osnutek, ki sem ti ga poslal kot “VPRASHALNIK O BOHORICHICI za Slovence, she posebej slovenske zamejce”. Tega bi dopolnili s she kakim tekstom. Tvojega prispevka bi bil nadvse vesel. In urednishkih sugestij tudi. Vendar ne gori voda, bomo zhe.

Jolka: Poshiljam ti Delo, Knjizhevni listi, 4/5/2000, prispevek Toma Lozharja – oceno knjige – Simon Winchester: The Fracture Zone: A return to the Balkans (Polje preloma: Vrnitev na Balkan) z naslovom “Grdi Slovenci v lepi knjigi; Z Dunaja prek Slovenije do Istambula” – podchrtala sem: “Ne vem, kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica, ki bi jo vsak anglofoni bralec takoj razumel?”, morda si spregledal?

Shus: Hvala za “Grde Slovence”, vendar jih Ivo kot vesten bralec KL Dela ni spregledal. Tako kot ti mi je podchrtal “kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica”. Tomu Lozharju je poslal prijazno pismo in kar tri zadnje revije v bohorichici. Poshtnina nas je stala precej vech, kot so vredne revije (kot stanejo v tolarjih). Pa smo vse lepo dobili (zapakirano) iz Kanade nazaj. Nepopoln naslov: Vanier College, Montreal (imena ulice nismo vedeli, tudi na Delu ne, ali pa ga Ivu niso smeli ali hoteli dati). Potrudil sem se in mu poslal isto pismo she po elektronski poshti: na ...@vaniercollege... (ta naslov je bil pravi), pa tudi nich. Potem smo seveda odnehali.

Malo kasneje, v zachetku leta 2001

Shus: Draga Jolka! Pogreshamo te. Upam, da se ti nisem ali nismo po nerodnosti zamerili. Pisno nerad moledujem za prispevke, posebej pri ozhjih sodelavcih. Vem, da si zelo obremenjena, pa she zdravje nam pesha, ko ne nam pa svojcem. Upam, da bo tvoj prispevek za naslednjo shtevilko zopet vsaj po stari meri. Tudi Lev je prezaseden, stalno je v stresu, vseeno je nekako uspel poslati dva prispevka za to shtevilko. Od obeh namrech (zelo) prichakujem prispevek za Zbornik Bohorichica 2001. Zaradi tvoje abstinence te nisem upal imenovati kot sodelavko zhe v prijavi na razpis Mestne obchine Ljubljana, vendar vseeno upam na tvoje sodelovanje v zborniku. Izshel naj bi do novembra 2001, na internetu pa je zhe (http://www.revijasrp.si), in to v zasnovi, tako kot nastaja.

Utemeljitev prijave na javni razpis, iz katere lahko vidish bistvo in namen Zbornika, ker vem, da ne marash interneta, je razvidna tudi v dokumentih 2.1 in 2.2 v tej shtevilki revije. Prilagam pa ti she pregled dosedanje vsebine zbornika, ki je le zachasen in nikakor ni obvezujoch program, ki bi sodelavce omejeval v njihovi ustvarjalni domiselnosti. Birokratizacija institucionalnega dela zavoda Revija SRP se vidno stopnjuje. She nikoli nisem moral tako in toliko utemeljevati neke prijave na razpis, pa sem kot nekdanji raziskovalec skusil zhe kar precej razpisov. Pripominjam, da ne rachunam prevech na mestni denar, in na prispevke omenjenih in neomenjenih strokovnjakov in drugih pristojnih za reshevanje problema ali zagate sodobnega slovenskega chrkopisa. Najverjetneje se bomo lahko oprli zopet le nase, zato pa bomo lahko svobodneje razshirili tematiko po nashem okusu, tudi chez ozhji problem samo chrkopisa. Morda se ne bom mogel izogniti skushnjavi, da se she malo pozabavam bodisi z zgodovinskim bodisi aktualnim odporom Slovencev zoper svojo narodno oz. narodovo identiteto. Ne tisto deklarirano, pach pa dejansko, konkretno, aktualno. S tem mislim na mnogotere manifestacije vcepljene evforije ob poti v novo obljubljeno dezhelo Evropo in ochitno odsotnost jasne presoje te nove svobode – ki bi ji Étienne de La Boétie rekel "prostovoljno suzhenjstvo". (V Ljubljani, 1. februarja 2001)

Jolka: Predragi Rajko, da si najbolj prijazna oseba, ki jo poznam, sem ti he povedala. Zdaj bi se morala zacheti opravichevati zaradi svojega neodpustljivega molka. Morda bo zadostovalo to. Letos smo praznovali (na pol, drugi del bo avgusta, ko pride sestra in njeni najblizhji) 95 let moje mame. V zachetku junija sem zvedela od Ministrstva, da sem dobila subvencijo za prevod neke pesnishke zbirke (1000 verzov!), za katero sem bila preprichana, da je sploh ne bom dobila in me je prevajalsko delo praktichno she chakalo, kar naprej pa so se mi najavljali znanci in sorodniki za chez poletje, kar pomeni: adijo literatura, predpasnik in kuhalnico v roke in non stop druzhabnost, zato sem zachela kot nora prevajati in piliti in tipkati, da se mi she zdaj mesha. She to: Dobim od Ministrstva denar le, che dobim tudi italijanskega zalozhnika, ki bo pesnishko zbirko tiskal. Jaz vem o italijanskih zalozhnikih samo to, zlasti v zvezi z nich rentabilno, da ne rechem zgubashko poezijo: plachaj tisk in zalozhnishke usluge, che nisi svetovno znana velichina, in knjigo dobish v doglednem chasu. Drugache nich. Povedano po domache. Levji delezh subvencije bo shel za tisk, meni bo najbrzh ostala le (posmrtna) glorija, pa she tista menda ne. Se bo zhe nashel kdo, ki bo, recimo, postavljal pod vprashaj moj nachin prevajanja in se delal na moj rachun bolj kunshtnega, kot je. In zbogom slava! Fant moj, che ni nebes, sem zhe zdaj in za vselej potegnila ta kratko. Med tem – sredi julija – je imela moja vnuchka 18 let in tudi take gostije in slavja so veliki tatovi chasa. Moja hcherka, z izgovorom, da gredo meni bolj od rok slavnostni govori in omizja, je zhe od rojstva vnuchke delegirala mene (in mojo denarnico) za mojstrico ceremoniala, tako da hochesh nochesh morem chuvati te svetle tradicije, ni kaj. Gostija za shirshe sorodstvo bo chez osem dni. Prav danes mi je vnuchka sporochila, naj bom pripravljena, jaz pa se komaj drzhim pokonci zaradi neznosne vrochine, da ob besedi pripravljena dobim vrtoglavico, cheprav se tako vnuchke kot njene gostije iz srca veselim. Morda bo med tem padla kakshna rosica, da ne bo... stati ino obstati tako naporno.

Upam, da sem te preprichala. In da mi odpustish. Prej ali slej bom zlezla na kakshno zeleno vejo in imela zase toliko chasa, da ne bom vedela kam z njim. Upam. A za enkrat ga ne vidim. Poslala ti bom tudi neko pesnico. Gabriello Musetti. Je zhe davno prevedena, le chakam njo ali njeno poshto, kjer naj mi pove kaj vech o sebi, ker imam o njej le zelo nepopolne podatke. Pa she tu in tam ne vem, che sem prav prevedla, ker so pasusi dvoumni. Jaz bom vseeno vtaknila gradivo v kuverto, da rezervirash nekaj prostora, poiskala njeno telefonsko shtevilko in jo vprashala za podatke in pojasnila in ko mi bosh ti poslal krtachne odtise, ti bom vse manjkajoche pripisala.

Shus: Res je, da mi je odleglo, ko sem prejel tvoje pismo, bal sem se namrech, da se nam je "primerila" izguba sodelavke in chlanice urednishtva, skratka, da si se nas dokonchno navelichala.

Kar pa se tiche mojega odnehanja, nisi edina, ki me je razumela dobesedno. Odneham lahko samo zachasno ali le malo predahnem, potem pa spet meljem, gonim lajno, dokler se mi zdi zadeva smiselna ali pomembna. V primeru bohorichice smo, tako mislim, shele na zachetku obdelave kljuchnih institucij. Na javno mnenje neposredno pa lahko revija bore malo vpliva, tega kreirajo nashi mnozhichni mediji – mediji mochi. Posebej najmochnejshega med njimi sem dodobra obdelal. Ne bodo pozabili, she manj odpustili.

Na razpisu za zbornik pri ljubljanski zhupanji smo na srecho propadli. Komisija je odlochila, da nash zbornik ne sodi med publikacije, ki so vredne podpore. (Cit. Sklepa: “Komisija je pri predlogu izbora uposhtevala prijave za sofinanciranje tistih publikacij, ki so dobile najvech podpore v pogledu aktualnosti in pomena za Ljubljano oziroma shirshe uporabnosti za Ljubljanchane.”) Zakaj na srecho, bosh videla v obvestilu v tej shtevilki, tako rekoch zhe pripravljeni za tisk, je pa zhe na internetu v zborniku Bohorichica 2001. Bo pach malo bolj skromen ali "jedrnat", namesto bahavo reprezentativen za promocijo Mestne obchine Ljubljana oz. njenega zhupanstva.

Torej, vseeno prichakujem tudi tvoj prispevek za Zbornik Bohorichica 2001. Ko bo natisnjen, nekoch zagotovo bo, bosh kot sodelavka dobila zheleno sht. izvodov – skromno nadomestilo sodelavcem za zastonjske ali brezplachne oz. nehonorirane prispevke.

Tiskarskih shkratov, ki si jih nashla v zadnjem SRP-u, na internetu ni vech, sem jih takoj popravil. To je prednost elektronskega medija pred tiskanim. Ko bi le bilo vech takih avtorjev, ki bi poiskali shktate v svojih prispevkih in mi to sporochili.

Jan Zoltan nas kot pomemben predstavnik kulture v Drzhavnem svetu Republike Slovenije (za zdaj) nespodobno ignorira. Nekoch prej pa sta npr. prejshnji predsednik drzhavnega sveta Ivan Kristan in svetnik za kulturo Polde Bibich dala dragoceno podporo Reviji SP v nashi polemiki s kulturnim ministrstvom. (V Ljubljani, 24.april 2001)

 

Pred izidom zbornika Bohorichica 2001, v Lublani, od junija 2001 do januarja 2002

Jolka: Odgovor na pismo z dne 8. 6. 2001 – Prebrala sem zelo natanchno zhe ob prejemu junija in ta hip tudi, od zachetka do konca pismo Slovenskemu parlamentu. POPOLNOMA SE STRINJAM Z VAMI. She enkrat hvala za revije in za pisemca.

Mimogrede: Jaz sem v reviji Primorska srechanja (sht. 241-242) napisala chlanek O mishmash narechju, kjer se “jezim” na nashe sholnike, da niso naredili prav nich v teh petdesetih letih od prikljuchitve, da bi dopovedali uchencem, naj iz primorskih narechij – vsaj pisno – zmechejo ven vso tujo navlako, vse italijanske odvechne besede in kalke, ki zhe prevladujejo nad slovenshchino in si po nemarnem tudi utirajo pot v nashe chasopisje, saj zhe na debelo izpodrivajo lepe slovenske (in narechne) izraze. Rajko, nam Slovencem manjka narodni ponos. Ne lochimo tega lepega obchutka pokonchnosti od nacional(istich)ne nadutosti in zadrtosti. Nacionalisti in she kaj hujshega, to se ve, so lahko le pripadniki velikih drzhav, nisi opazil?

Shus: Sicer pa tudi Italijani niso tako zelo dosti na boljshem od nas Slovencev, kot jih vechina misli. Vechkrat se spomnim grenkobe v pesmi PESNITEV ZA VSE Carla Marcella Contija, prevedla si jo za Revijo SRP 29/30, izshla je februarja 1999, kot predzadnja v staropisu. (Naslov pesmi se mi je zdel posebej pomenljiv, v njej je Marcellov sonarodnjak zatajil mater brzh, ko je odmaknil pete domu. V pesmi je bilo to v Berlinu.) Lep pozdrav, Rajko Shus.

Vendar si izrekala strashno pogumne besede in povedala Primorcem zopet tisto resnico o malichenju jezika, narechja, ki je nikakor nochejo slishati. Saj si zahrumela o kvaru jezika kakor nekdaj Janez Vesel Koseski: “Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj!”* Sicer pa to velja za vsa slovenska narechja in ravno zato mislim, da bi morali prispevek ponatisniti v Reviji SRP. Knjizhna slovenshchina se ne samo oplaja z zhivim jezikom, t.j iz narechij, ampak jo ravno narechja in slengi po drugi plati grdo nachenjajo, malichijo. In ko temu dodadajo svoje she veliki jezikovni in narodni reformaterji, ki jo duhovno onesnazhijo (z lj-kanjem npr.) do mere, da jo skoraj dotolchejo, vsekakor pa priskutijo Slovencem, she najbolj pa sholarjem. *(Glej: Marijan Mauko: Slovenske kulturne dobe).

Jolka: V zvezi z bohorichico, ne bi ti – che she imash tisto moje prvo pismo z dvomi - iz njega nanizal nekaj mojih najbolj znachilnih dvomov-stavkov, ki so najbrzh precej sploshni za vechino Primorcev, pa tudi za druge neprimorske Slovence, ki so se samogibno in brez premisleka tako privadili na streshice, da mislijo (ali s(m)o mislili), da so del njihove slovenske biti? (Iz stavka je razvidno, da sem prebrala Ivo(to)v chlanek v zadnji shtevilki, kajne?). Ker je malokdo tako na Primorskem kot po vsej Sloveniji jezikoslovec, sploh ne ve natanchno, za kaj gre. Kot ste meni dopovedali in me preprichali, da bi bilo edino pametno, da uberemo (za zachetek vsaj internetsko) bohorichico in se nato postopoma ali kar chez noch dogovorimo zanjo, tako boste najbrzh preprichali tudi druge. Tiste, ki odlochajo, saj brez njih ne bo shlo. Ker zares je vse skupaj stvar dogovora. Che se pa pristojni iz inercije ali drugih vzgibov upirajo in obirajo, je upanja bolj malo.

Shus: Upamo lahko, da bo tako, kot pravish, ne more shkoditi. Morda pa bi skupaj nanizala teh nekaj stavkov v zbornik. Za poljudnejshe branje bi morda bili primerni kar utrinki iz najinega dopisovanja o zadevi. Tudi sicer sem, kot si videla, kako misel iz pisma kmalu uporabil v kakem kochljivem dokumentu, naslovljenem kulturnim in drugim instuticijam oziroma kljuchnim dejavnikom v njih.

Upam tudi, da programa zavoda za leto 2002 – variacije na temo iz preteklih let – nisi razumela kot ponovno pripravo za (samo)ukinitev ali samomor Revije SRP. Te zgodbe, upam Oni ne bodo videli she tako kmalu, pa cheprav ves chas visi nad nasho glavo, natanchneje, sedaj zhe devet let. Vesel sem najinega sodelovanja, takega, kot je, in bom zelo vesel, che bosh poslala svoja prevedena pesnika / pesnico, kot po navadi oz. kot doslej. In posebej sem vesel, che smo te vsaj malo vneli za bohorichico.

Jolka: V zvezi z bohorichico ste mene popolnoma preprichali. O svojih nekdanjih pomislekih sem ti izchrpno pisala, vse te meshane in kaotichne pisave po intemetu – vsak rabi svoj shifrarij, je kot da bi bral nerazberljiva sporochila s fronte' A ker si laik, ne pa Etrushchan Berlot ali Venet Matej Bor, kar preskochish – pa prav klichejo h kakshni koreniti intervenciji, ki naj z odlokom naredi vsaj na internetu red, potem pa se bomo dalje pogovarjali itd. In naj zmaga najboljshi! Zhal pa ne vidim nobene prave avtoritete ali karizmatichne osebnosti, ki bi ugriznila v to malce kislo, a sochno jabolko in preprichala vse druge dvomljivce ali omahljivce ali brezbrizhnike. Morda delno tudi zato, ker niso sami prishli na to idejo; prestizh pa je prestizh. Poznam svoje sorojake.

Z zhe omenjenim chlankom v Primorskih srechanjih (O mishmash narechju) sem se zapletla v polemiko, da se ne vidim iz nje. Pishejo mi namrech tudi na dom in se gremo pogosto chrkarsko pravdo na shtiri ochi.

Shus: Draga Jolka, tudi ti se potemtakem kdaj pa kdaj gresh "chrkarsko pravdo" na shtiri ochi. To zabavo prav dobro poznam. Vsakich sem jezen nase in se vprasham, ali mi je bilo treba? Boj za staro pravdo? Premlevam iste argumente, celo z istimi ljudmi, ki jih ne slishijo, dejstva jih ne zanimajo. Npr.: – da jih nihche ne sili, naj opuste kljuke na “shumevcih, ki se nam rogajo”*, che tega nochejo, – pa da so na internetu lahko zatajili svoja imena, vsi po vrsti, ki se pishejo s kako kljuko – da je chrkopis, ki ga poimenujemo posodobljena bohorichica, v resnici latinica, le simbolichno jo poimenujemo po A. Bohorichu, – itn., do onemoglosti. Da bi sogovorci kaj prebrali, kje pa, vsaj v SRPu, she manj. Iz nas – pravdarjev seva samo she energija zoprvanja, shumno sikamo "pish me v rit"!

Potem se pochasi spametujem. Teme ustno ne nachenjam vech. Kdaj pa kdaj pa le she nasedem provokaciji. Ko bo zbornik Bohorichica 2001 izshel, bo moj pogoj za debato, da ga sogovornik vsaj bezhno preleti, che zhe nima chasa za branje. Ne bom te vech silil k pisanju prispevka za zbornik. Kar zdi se mi, da je pri vas na Primorskem lahko debata she bolj temperamentna. Revija SRP ni ne mnozhichni ne pokrajinski medij, kratkorochno nima vpliva, in polemike ne prichakujemo tako kmalu. V tem pogledu se ti skoraj ne more primeriti podobna nevshechnost kot s chlankom v Primorskih srechanjih. O bohorichici bodo v medijih mochi polemizirali, ko bodo primorani, ko bodo le-ti dobili namig. Namig ali zahteva pa bo prishla od zunaj, takrat morda zhe od znotraj, in jo bodo Oni morali dati. Bojim se, da bo ta spontana minireforma nashe pisave bore malo pomagala slovenshchini, zhe zdaj z njo prevech kasnimo.

Vidim pa, da je tudi tebe vsaj malo pojezil moj stavek (opazka): “Namrech, che bi Slovenci imeli svojo pisavo, pisali v bohorichici (ne v ilirshchini – gajici), bi lahko vztrajali le na pravilni izgovorjavi svojih imen.”

*(Andrej Orel: Shumevci se nam Rogajo, Revija SRP 43/44.)

Jolka: Tvoja opazka, kaj bi bilo, che bi bilo – oz. che bi Primorci imeli bohorichico, ne pa gajice, ne bi jim bilo treba etc.

– Nagajiv odgovor: zakaj pa nam je prestolnichani niste dali oz. pustili? Bohorichice namrech. Saj ste vi tam gor vedrili in oblachili in odlochali zhe pod rajnko Avstrijo. Mi smo vam le pomagali drzhati zhakelj, in pisali recimo solnce, dokler ni prishel ukaz z vrha, da je l (el) odvech. A ne vem, che bi bila za Italijane pisava š-jev, č-jev in ž-jev brez streshice in z uvedbo h-ja dovolj. Vse tisto slove(a)nsko shumenje in chebljanje in zhuzhljanje jih (je) moti(lo), ko pa zveni... tako barbarsko. Pa toliko soglasnikov!!! Pa so Miliči postali Emili, Milli in she kaj; Gregorčiči Gregoretti, Gregorini, Gregori; Čehi Cecchi, Cechet (izgovori Čeket); Čehovini Cecovini; Grbci Gobet, Gerbelli Gherbez in she kaj; Vodopivci Bevilacqua; Kovači Covacci, Cova in tudi Fabbro in Kovačiči Covaccini in Favretto itd., da se je zhe od dalech slishalo in videlo, da gre za italianissime, ne pa za rovtarsko gmajno.

Shus: Ne huduj se name, stavek oz. odstavek z opazko je bil mishljen pogojno, ali sanjsko, kakor hochesh. Seveda tudi to ne bi zadoshchalo Italijanom, kot pravijo, "je tako barbarsko". Pa tudi nam samo slovenska pisava v boju zoper raznarodovanje ni kaj dosti pomagala, kakor tudi v prihodnje ne bo, che bo nekaj vech Slovencev pisalo v bohorichici (latinici) kot nekoch. A naj nas, peshchice svobodomiselnih, ne silijo vech, da vztrajamo v ilirski in panslovanski zablodi nashih chastitljivih, a ne prevech jasnovidnih prednikov. Streshice hvalezhno vrachamo, z isposojenkami vred! Naj se kar sprijaznijo z dejstvom, da sposhtujemo tiste, ki so praktichno mislili pred nami, in tiste, ki so svobodno mislili zhe davno pred nami v meri, ki jim po resnici gre. Prestolnichani nam ne bodo nichesar dali, kar ni v njihovem interesu. Ohranjanje narodove identitete ni! Tudi v pretekli slovenski zgodovini le-ta ni visoko kotirala, razen v izjemnih obdobjih. Ko sem na dushek prebral nadvse pouchen prispevek Marijana Mauka Slovenske kulturne dobe, me je prevzela prava slovenska otozhnost. Pa sem se vprashal, zakaj? Mislim, da zato, ker se je Mauko resnichno, pogumno lotil nashega narodnega znachaja, razkril je nasho hipokrizijo. Tudi v primerih sijochih obdobij nashe kulturne zgodovine povsem izgubimo mero ali pa nam zhe v sholah vzamejo obchutek zanjo. Ne bi nam shkodilo, che bi priznali velichinam le-to, kar jim v resnici gre. Povelichevanje enega pesnika ali pisatelja na rachun drugih, mitologizacija etabliranih kulturnikov je natanko po podobi vladavine enega, sluzhi ritualu sistemske elite. Ideoloshko statusno prestizhno vrednotenje in razvrshchanje pa kulturi, resnichni umetnosti in dojemanju konkretnih umetnin mochno shkodi, malichi jih. To se nam dogaja, kot recheno chez mero okusa skozi vse nashe kulturne dobe. Mauko je to razgalil: resnichno, svobodno in pogumno.

Resnici na ljubo, tudi Adamu Bohorichu so Oni dali "ukaz, nasvet, vechkrat zhe kar zahtevo" za pripravo slovenskega chrkopisa. To fineso takratne lozhe sem diskretno izpostavil v izboru njegovih misli iz predgovora knjige Arcticae horulae.

Adam: – “Da bi pri vsem tem tudi jaz za svojo osebo malce pripomogel k pospeshevanju slovanskega [Slavicam] jezika, sem izkoristil tole prilozhnost. Ko so se namrech lani bogoslovci in drugi izbrani mozhje slavnih plemenitashev Shtajerske, Koroshke in Kranjske posvetovali o prevodu in izdaji kranjskega svetega pisma ter odlochali med drugim tudi o nekem dolochnem, poslej veljavnem latinskokranjskem chrkopisu, za kar sem bil tem mozhem po ukazu kranjskih prvakov, svojih milostljivih gospodov, prishtet tudi jaz: mi je bila zaupana – ne bom prikrival – naloga, naj nekatere svoje opombe k latinskokranjskemu pravopisu, ki sem jih tedaj prvich predlozhil in jih niso zavrnili, smiselno uredim in zapishem, da se bo poslej (ker je pach raba tistega starega chrkopisa, namrech cirilice in glagolice, v nashi ljubi Kranjski zhe skoraj izginila) lahko po njihovem navodilu narechje Kranjcev in njim blizhnje in sorodno, po vsej Kranjski in vechjem delu Shtajerske in Koroshke udomacheno narechje pisalo z latinskimi chrkami. Ustregel sem rodoljubnemu in chastnemu nasvetu in vechkrat zhe kar zahtevi teh mozh in se lotil tega dela.”

Adam: – “Saj se zatrdno nadejam, da bo vechji del dobro mislechih – che rech le nekoliko marljiveje pretresejo – rad priznal, da sem kolikor toliko pripomogel k pravilnejshemu govorjenju in pisanju kranjskega jezika.” (...)

Shus: Ne le kolikor toliko, pach pa veliko, a zhal samo v svoji dobi – dobi protesta. Meni seveda niso dali ukaza, tudi nisem bi prishtet mednje, natanchneje, mene javno sploh ni, tajno pa se ne udejstvujem iz nachelnih razlogov. In jasno, da tako iz te moke ne bo kruha, vsaj za zdaj ne. Pa se vseeno ne dam ... A slej ali prej se bo nashel pravi, s pravo pobudo, ki Jim bo ustregel, "njihovemu rodoljubnemu in chastnemu nasvetu". A nekaj malega smo jim le "predlozhili" v premislek, in tozadevno nalozhili na njihovo vest.

Adam: – “Glejte, prosim Vas, da se ta dedishchina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist!”

Jolka: Z zheljo, da bi se dedishchina tudi pri nas ohranila, te prav prisrchno pozdravljam.

 

V Lublani, 10. novembra 2001

 

 

Jolka Milich

 

O MISHMASH NARECHJU

 

Odprto pismo dr. Zoltanu Janu, glavnemu in odgovornemu uredniku glasila Kronika Slavistichncga drushtva Slovenije, s proshnjo, da ga preberejo in se vanj zamislijo vsi slovenski slavisti (chlani in nechlani Slavistichnega drushtva) in seveda zapisovalci in zbiratelji narechnih pravljic, pripovedk, bajk, legend itd.

Dragi in sposhtovani Zoltan,

najprej, kot predtekst k vprashanju, ki me zhuli in ker nameravate - kot berem v Vashem prirochnem listu za chlane - vezati v knjigo silno zanimive snopiche Kronike, Vam predlagam te male, a nujne korekture, ne glede, kdo je pogreshke zakrivil, Pastirchek ali so se Vam v naglici pomotoma zapisale. Da pa bodo bralci lazhje razumeli, o chem teche beseda, mi dovolite, da iz 23. shtevilke zhe omenjene Kronike, ki je izshla lani decembra (glej 141. stran), prepishem uokvirjeno:

IDEJICO ALI PRISPEVEK K METODIKI ZA POTREBE PRAKTICHNEGA UCHENJA V RAZREDU (NI ZA ZNANSTVENE NAMENE)

V Pastirchku (sht. 3, str. 76), ki ga izdaja za slovenske osnovnosholske otroke Mohorjeva druzhba v Gorici (nekateri udelezhenci novogorishkega seminarja so jo obiskali med dopolnilnim programom in dobili v dar vech knjig), najdemo tudi tale vzorchek "napak in spak", ki jih ustvarjajo mali nadobudnezhi v italijanskih osnovnih sholah s slovenskim uchnim poukom:

"Ko je jesen pride autunno.1) Folje2) na drevesih ratajo3) rumene in ruse.3) Pole3) padejo dol iz ramotov4). Giornate2) se vsak dan skurtirajo5). Lastovke in rondini1) zhvolirajo5) proch preden se kongelirajo5). Kmetje vendemirajo3) grozdje in ga fino shtrukirajo5), da bo ratalo3) vino. Na koncu roshtirajo5) she kashtanje3) in brindirajo5) z rebulico."

___________
1) italijanska beseda z enakim pomenom, kot ga ima uporabljena slovenska;
2) italijanska beseda folje – listje;
3) narechno;
4) italijanska beseda, sklanjana po slovensko (ramo – veja);
5) italijanske popachenke, oblikovno in fonetichno prilagojene slovenshchini (shkurtirajo – iz it. scuro = temno, mrachno, mrak, iz tega je po slovenskem vzorcu napravljen glagol; zhvolirajo – it. volare = leteti, dodana predpona v narechni fonetiki, torej zleteti; kongelirajo – it. congelare = zmrzniti; shtrukirajo – it. strozzare = daviti, mechkati, odirati; roshtirajo – it. rostire = pechi, cvreti; brindirajo – it. brindare = napiti, nazdraviti).

 

Moji popravki:

2. opomba – italijanska beseda je FOGLIE, ne FOLJE.
5. opomba – (SE) SHKURTIRAJO, od povratnega glagola v trzhashkem, istrskem in bizjashkem narechju SCURTARSE. Po italijansko: ACCORCIARSI, SCORCIARSI, ABBREVIARSI, RACCORCIARSI.
Ni sploh v nobeni zvezi s SCURO, temen, pach pa s CURTO, po italijansko CORTO = kratek. Torej dnevi se krajshajo.
5. opomba – ZHVOLIRAJO, od glagola v trzhashkem, istrskem, bizjashkem narechju ZVOLAR.
Po italijansko VOLARE.
Kot ste najbrzh opazili, so kalki in slovenitve skoraj vedno iz sosednjih dialektov, bolj redko iz italijanshchine. Torej poiskati vir najprej v slovarjih sosednjih narechij, che tam nich ne najdesh, shele takrat odpreti italijanski slovar.
– VENDEMIRAJO, prav tako iz narechnega glagola VENDEMAR ali BENDEMAR. Po italijansko: VENDEMMIARE. VENDEMMIA je trgatev.
Narechna VENDEMA – v Istri tudi BANDEMA in BENDEMA (vedno z naglasom na drugem zlogu) – je postala nasha BENDIMA.
– KONGELIRAJO, tokrat od italijanskega povratnega glagola CONGELARSI, zmrzniti, zmrzovati.
– SHTRUKIRAJO, od narechnega glagola STRUCAR. Po italijansko: STRINGERE, (S)PREMERE, STRIZZARE. Pomeni stiskati, ozhemati, tudi ko gre za dva zaljubljenca, ki se stiskata in mechkata. Z italijanskim glagolom STROZZARE ni sploh v zvezi. Saj grozdja ne davimo (STROZAR), marvech ga lepo stiskamo do zadnje ali predzadnje kapljice.
– ROSHTIRAJO, od narechnega glagola ROSTIR. Po italijansko ARROSTIRE. Po starem so rabili tudi glagol ROSTIRE.
– BRINDIRAJO, od narechnega BRINDAR. Po italijansko BRINDARE, kot zhe pishe v opombah.

3. opomba: – Tudi KASHTANJE so obravnavane kot narechne, pa cheprav gre za italijansko (narechno in knjizhno besedo) CASTAGNE, le po slovensko napisano in na SH, to je nekoliko trshe, bolj po kmechko ali rovtarsko kot po mestno in fino izgovorjeno, da se vidi in chuti, kdo je kdo. No, katero narechje ste mislili vi ali opombar?

Mishmash narechje, ki je pri nas najbolj v chislih in modi – saj pravih in neonesnazhenih primorskih narechij niti ne znamo vech, pa plonkamo na debelo popachenke drug od drugega, e chi piu ne ha, piu ne metta! – in ga slovenske slavne shole, od osnovnih razredov, da ne rechem od vrtca tja do konca gimnazije in she dlje, prav vsiljujejo uchencem in dijakom, saj je tiha parola, naj poberejo vsako, rekla sem vsako tujo, beri italijansko smet in naj jo pridno zamenjajo za kakshno lepo slovensko narechno besedo, ker ni sploh pristno narechje, che ne dishi, da ne rechem zaudarja, po nashih sosedih. Petdeset let so na nashem koncu slovenske shole, pa se v narechju ne chuti chisto nobenega vpliva, preprosto zato ne, ker ga trshice ne pozhegnajo. Ni sploh nashe narechje, che v njem ne mrgolijo in gomazijo italijanski kalki. Bog ne daj zmerjati farmachista (farmacista) z lekarnarjem, borsho (borsa) s torho, facolet (fazzoletto) z ruto ali robcem, lisho (liscio) z gladko, bakoli (bacoli) s shchurki, kampanja (campagna) s poljem ali dezhelo, opalta (appalto) s trafiko, shempjo (scempio) z norcem ali bedakom, kantino (cantina) s hramom ali kletjo, vinja (vigna) z (vi)nogradom, kuader, kuadro (quadro) s sliko, kativerja (cattiveria) s hudobijo, dakordo (d'accordo) z v redu ali prav, andito (andito) z vezho, reshpetjeret (respetar, rispetar) s sposhtovati, rikamjeret (ricamar) z vesti ali shtikati, oka (oca) z gosjo, karocela (carrozzella) z vozichkom, riguardo (riguardo) z obzirom, lavaman (lavaman) z umivalnikom, dizhgracja (disgrazia) z nesrecho, prechizho (preciso) z enak ali tochno, valiđa ali validzha (valigia) s kovchkom.

Da je tako, ste krivi vi, slavisti. Ja, tudi vi! In tudi sicer zelo zasluzhna in silno simpatichna Marija Stanonik, ki je chisto prav, da spodbuja zbiranje narodnega blaga (pravljic, zgodb, rekel itd.), a ker se na primorska narechja spozna kot zajec na boben – sama je povedala, da jih ne zna in potemtakem ne more presoditi knjig po jezikovni plati – bi le morala zaprositi nekaj jezikoslovcev in strokovnjakov za slovenska narechja – jih sploh imamo za nash konec? In kaj delajo? Spijo? – da to delo opravijo oni in svetujejo dokaj nevednim zbiralcem, kaj je slovensko narechje in kaj je MISHMASH. Na zadnjem kongresu v Kopru o slovenski narechni knjizhevnosti je tekla beseda o tem in onem (in na golo oko se je videlo, da razpravljalci govorijo bolj na pamet, kot bi "snov" obvladali, vsaj sodech po porochilu v KL novembra lani).

Zhiv krst se ni dotaknil vprashanja, ali vse te hudo onesnazhene govorice smemo she shteti za slovenska narechja ali zhe sodijo kam drugam, v kakshen vmesni prostor na pol poti med asimilacijo in she po sili slovenstvom. Oglejte si kot primer, kaj sodi v narechje in kaj ne, bizjashki slovar Silvija Dominija et altri, pa trzhashke (ker jih je vech, lahko izbirate!) in koprski Giulija Manzinija in Luciana Rocchija in jih primerjajte, recimo, z Jakominovim (prehvaljenim celo!) Narechnim slovarjem Sv. Antona pri Kopru, in boste zvedeli, koliko je ura na nashem na moch razmajanem in razglashenem zvoniku, saj so nashi pojmi o narechnosti chisto zmedeni in skregani s slovensko pametjo. Ni dovolj, da so Italijani s prepovedjo slovenskih shol in z drugimi jezikovnimi shikanami posiljevali nashe ubogo ljudstvo in mu vsilili bolj zgrda kot zlepa italijanshchino, zdaj imamo za namechek slovenske pisce, profesorje in uchitelje, ki shtejejo tisto prisil(je)no meshanico za pristno narechje in mochno obzhalujejo za na vrh pri raznih predstavitvah, da ga mladi ne obvladajo vech, ker zhe meshajo – groza in strah – vanj slovenske besede, ki jih seveda narechno izgovarjajo, a vseeno ni tisto pravo, ni tisto pristno. V nas, Slovencih, je resnichno nekaj samomorilskega, drugache si ne morem razlozhiti nashega pochetja.

Da so v slovenshchini bolj slabo podkovani, pa povejo zhe njihovi slovarchki... "narechnih" besed, kjer shtejejo za narechne kar prevech izrazov, ki so bili zhe davno sprejeti v slovenski knjizhni slovar, in sicer: anti, dolina, blago (v pomenu zhivina), bozhjak, moment, oshtarija, beka, bat, borjach, beshtja, cajna, ciba, chok, chrepinja (v pomenu lobanja), dilca, fajmoshter, feral, fga, fin, financar, fovch, frakelj, frleti (v pomenu leteti), gospod (zhupnik), grinte, jenjati, jetika, kal, kamerad, kasno, kloshter, kolar (ovratnik), kolec, kolobocija, komad, konop, korci, streshniki, koralde, kotenina, krizhpotje, likof, lojtrnik, marsh, meh (harmonika), michken, mularija, naplahtati, ochec (trava), paternoshter (molek), perilnik, plahta, plenir, prshut, pupka, razkuril (razjezil), regiment, resheljika, rezanica (zhivinska krma), ribezhen, ris (krog), rokomavh, senozhet, shepast, stegniti se (umreti), shpeh, shtrbunkniti, teslo, vizha, veljaven, vnic, volar, (za)talikati, zatreskati se (zaljubiti se), zblojen, zriti, zhandarmerija, zhehta, zhlahta, in sploh nisem konchala, le paberkovala tu pa tam.

Lahko bi she in she nashtevala, pa prav debelo strmim in se chudim, da se ni noben zalozhnik ali recenzent zdrznil ob teh vech kot zgovornih seznamih "narechnih" besed. A najbrzh je vsem skupaj bolj malo mar, ali so narechne ali knjizhne, itak nashi otroci, mi je pred leti razlagal bivshi upravitelj nekega kulturnega doma, bodo govorili samo angleshko. Slovenshchino (kajpada spakedrano) pa tolkli samo doma, med hishnimi stenami, na shtiri, shest ali deset domachih ochi, sem dodala jaz, da se prehitro popolnoma ne potujchimo in nekako upravicheno obdrzhimo stari, zhe ustaljeni naziv Slovenci, skratka, da se nam ni treba takoj prekrstiti v evro ali anglobutalce.

Nameravala sem vam poslati samo popravke za Idejico, pa me je misel zapeljala po analogiji na to podrochje, ki ochitno razburja samo mene (trenutno berem namrech Rodishke zgodbe in pravce, ki so po svoje prav prisrchne, kot nekdanje Bejzhi zlodej, baba gre, saj je v njih kar na rafale ljudskega humorja in modrosti, da niti ne govorim o Marjanu Tomshichu in o Neldi Shtok–Vojska, a navkljub prikupnosti zgodb se mi zdijo s tujo sharo le prenasmetena in onesnazhena narechja, prej kot zares nasha, en sam, sicer ponekod zabaven, a jezikovno precej nemogoch mishmash. Sprashujem se, kaj so delale nashe shole 50 let, – so se praskale po rit...ki in na koncu meseca zahtevale plachilo za to zasluzhno delo? – che je zadostovalo dvajsetletje fashistichne Italije, da je spravilo nash jezik tako na kolena ali na psa, kot je razvidno iz omenjenih in neomenjenih knjig? Che shtejemo Slovenci iz matichne domovine, ne sholarji v italijanskih sholah v zamejstvu s slovenskim uchnim poukom, za slovensko narechje: dentista, dindjo (dindio), rjendet (render), donka (dunque), di reshto (del resto), devertjeret (divertir), dopjo (doppio), deshtreget (distrigar), deshposhent (dispossente), umidita (umidita), varichela (varicella – norice), profitjerat (profitar), chjondolo (ciondolo), poshto (posto), pivida (pivida – kurja bolezen), portafoljo (portafoglio), curlo (zurlo), perfin (perfin), chimberle (cimberle), pelica (pelisa, pelliccia), pikarin (picarin), penset (pensar), chikara (cicara ali cichera), piashtrele (piastrelle), moshtricho (mostricio), moreto (moreto), cho, chjo (cio) in tako dalje... , potem zamejskim fantichkom kar mirne dushe pustimo delali spake in napake, ne popravljajmo jih brez potrebe, bodo vsaj v stilu z nami. Pa she razumeli nas bodo za povrh, saj bodo vendar obvladali nash mishmash. In to, kar sem vam na pladnju prinesla, vendar postregla brez takta in obveznih belih rokavic, ni niti desetina ocvirkov, ki jih lahko sami okusite, che vzamete v roke samo Jakomina. A ne ustavite se le pri njem, ni samo on strasten zbiratelj vse te tuje, v sili razmer ponashene in (z)meshane robe iz uvoza.

 

 

Nelda Shtok–Vojska

 

JEZICHNA KRASHEVKA IN ISTRSKO NARECHJE

 

Hvala, draga Jolka, ker nam tako vztrajno (skozi vech let in v razlichnih medijih) polagash na srce, naj za bozhjo voljo vendarle prichnemo lepshe ravnati s svojim domachim jezikom. Tokrat si nas pisce, pa tudi druge, ki se ukvarjajo z narechjem, vkljuchno z dialektoloshko strokovnjakinjo Marijo Stanonik, temeljito okarala v predzadnji shtevilki Primorskih srechanj.

Lepo, da se zavzemash za chist jezik! Tudi v meni tichi nekaj puristke, kakor se temu reche, ne ravno po slovensko. Vesh, s kakshnim veseljem bi pometla z nepotrebnimi tujkami, kot destinacija, opcija, pa s popachenkami, prostashkimi izrazi, kopichenjem istopomenskih besed ali na kratko pleonazmom. Chist jezik je kot chista voda, chiste misli. In knjizhni jezik je lahko chist, oziroma bi lahko bil. Narechja pa ... Za nash "mishmash", kakor si nazvala istrsko narechje, pravish, da bi ga morali temeljito prechistiti. Toda kako?

Tebe najbolj motijo italijanizmi. Sorodnica s Shtajerskega je nestrpna do besed nemshkega izvora (shíntar, shpónta, patróna). Sosholka iz Ljubljane, do nedavnega porochena s Francozom, ochitno nesrechno, se zmrduje ob besedah péver, kokón. vitúra, kućéta, kadí. Znancu iz Postojne gredo najbolj na zhivce hrvashke besede. (Mimogrede: Slovarju slovenskega knjizhnega jezika navkljub pravimo v Istri govedu debelo blágo.) Nasprotno je cheshki turist veselo prepoznal njihov zitra (jutri zjutraj), Furlan pa besedo ćikara (skodelica). Gospa iz Milj, rojena Kranjchanka, pa se ne more nachuditi, kako spretno smo sposojenke ponashili z dodatkom slovenskih konchnic in predpon (razrábjat, se razćákolat – razjeziti, razklepetati se). "No, pa ochistimo nekaj stavkov!" sem si rekla in prichela istrska "skropucala" nadomeshchati s knjizhnimi izrazi. Rezultat: Prav chedne slovenske povedi. A neustrezne gradnje in ritma!

Je zhe tako, narechja ne prenesejo nasilnih posegov. Pri njih velja pravilo, da se jim ni treba ravnati po pravilih. Kakrshne jih zhivljenje izoblikuje, takshna so pravilna. In pristna.

Niveta Boberich je v popotnici h knjigi pregovorov Istrani pravijo zapisala stavek, ki si ga publicisti, ochitno ne brez razloga, radi sposodijo: "Istrsko narechje je kot jata razlichnih ptic, ki vsaka po svoje chivkajo..." A se imenitno razumejo!

Chemu je tako, je zapisano v narechni povedki Zakaj je nasha déshtra Istra tuzhna, ki jo pravkar dokonchujem, in v kateri novoustvarjenemu Istranu Bog takole govori:

"... roke bosh jemo trde vod zhuljov, vobraz vozhgan eno v shule bosh hodo sámo kashno leto ali dve. Ma, ne skrbi! V zameno zanje ti bon dav dve pisavi: latinico eno glagolico, tri jazike: slovenskega, hrvatskega eno taljanskega, za povrhe pa ti bon dovolo núcat besede tridaset eno sedmeh narodov: furlanske, latinske, angleshke, shpanske, portugalske, francoske, keltske, langobardske, hebrejske, grshke, madzharske, cheshke, ruske, turshke, arabske... prfín staroskandinavske."

Taku, moja déshtra Jolka, videsh, je nas Istrjane tokálo, da shrájamo an vero bogat eno miv domać jazek. Puno ga shtemamo, zatu v njame – prlózhen kur je – kashen bot spishemo ánka kashne bukve.

She naprej jih veselo in kritichno prebiraj in se spet kaj oglasi!
 
Tvoja Nelda Shtok–Vojska, Marezige
 
_______
Primorske novice, Pisma z znamko in brez, 28. september 2001

 

 

Jolka Milich

 

ODGOVOR ISTRSKI PRETEZHNO NARECHNI PISATELJICI NELDI SHTOK–VOJSKA

 

Ljuba Nelda,

ker rubrika Pisma z znamko in brez bolj poredko tiska odmeve, ki presegajo dolocheno shtevilo vrstic, bom morala poslati celotni odgovor na tvoj zapis v PN z dne 28/9/2001 Primorskim srechanjem, to je reviji, kjer se je polemika sploh zachela – urednishtvo Primorskih novic pa bom vseeno prosila, naj objavi moj komentar na tvojo srchkano povedko, ker sodi (komentar) v zvrst... hladnih prh, te pa navadno pomagajo ljudem tudi logichno misliti in sklepati, ne se samo prepushchati nekritichno vechjezichnemu (mishmash!) sentimentu in lirichni vznesenosti.

Saj vesh, da so argumenti pa najrazlichnejsha dokazovanja veliko bolj zamudna zadeva od improviziranih trditev. Dokaz: Pishesh, da sem vas pisce pa tudi druge, ki se ukvarjajo z narechjem, vkljuchno z dialektoloshko strokovnjakinjo Marijo Stanonik, temeljito okarala... Pri nashtevanju pa si kot zelo spretna balerina preskochila shole, ki so po mojem mnenju najvechje krivke. Kar navsezadnje so, pa che se bodo she tako otepale te obdolzhitve. Slishi se tudi kar bogokletno, da se laik (!) mojega kalibra ruva z nich manj kot z dialektoloshkimi strokovnjaki (!). Kolikor je meni znano, je dr. Stanonikova zelo zasluzhna etnologinja, folkloristka, literama zgodovinarka in she marsikaj (pokukaj v kakshen leksikon!), ni pa dialektologinja. Vsaj ne za narechja na nashem koncu, saj je sama priznala pred leti v Sezhani, zelo prostodushno in simpatichno celo, da po jezikovni plati ne more presoditi o kvaliteti predlozhenih nalog. Che pa bi bila zares dialektoloska strokovnjakinja, kot trdish ti, potem, ljuba Nelda, je stanje she hujshe, kot sem si ga predstavljala. Potem prav kazhe biti plat zvona, sklicati vkup na pomagajte vse modre glave in vse ljudi dobre volje, preden nas chrna noch ne zagrne.

Dovoli mi tudi, da te popravim: Jezichna Krashevka (jaz) se ni razpisala v Primorskih srechanjih le o istrskem narechju, marvech tudi in v nich manjshi oz. omiljeni meri o primorskih narechjih. Sebe in svoje si svojevoljno (ali samoljubno?) potisnila v ospredje, vse druge Primorchke (nas) pa kar prezrla.

Ne, Nelda, mene ne motijo najbolj italianizmi. Ko bi se razpisala o kakshnem gorenjskem ali koroshkem ali shtajerskem narechju, bi se najbrzh zaganjala proti nemshkim spakedrankam, che... bi jih bilo toliko in tako na gosto posejanih kot je v nashih govorih samo italijanskih, jezikovno she neprezhvechenih kalkov: koredo-corredo; kontrat-contratto; koleto-colletto; kolpo-colpo; kavelada-cavelada); brushtolin-brustolin; bira-bir(r)a; armaron-armaron ali armeron; amolo-amolo; njampolo-niampolo; punjo-pugno; krepelina-crepelina; pjat-piatto; pjan-piano; pitura-pit(t)ura; marka-marca, shtupideca-stupidesa; verdura-verdura; maj-mai; vicjo-vizio; puntina-puntina; mashma-massima; ladro-ladro; maco-mazzo; makako-macaco itd itn v... nedogled. Ko sem se uchila kot dekle francoshchine pri neki Lyonchanki v Trstu, me je vedno nadvse shegavo drazhila, da znam naravnost chudovito pritikati francoske konchnice italijanskim izrazom, a zhal s to sicer dokaj domiselno in zabavno metodo ne bom koristila ne italijanshchini ne francoshchini in vse tako kazhe, da se bom le morala (na)uchiti francoskih besed, che bom hotela govoriti po francosko, ne pa goltati naravnost neprebavljivo besedno solato.

Strinjam se le deloma s tabo, da narechja ne prenesejo nasilnih posegov. In she kako pogosto jih morajo prenashati. To velja tudi za jezike in she za marsikaj, celo za ljudi. Mar nismo bili Slovenci skozi zgodovino kar prevechkrat predmet nasilnih posegov? Skupaj z nashim jezikom in shtevilnimi narechji vred, in to nasilje konec koncev deloma she traja. Samo predstavljaj si, da bi se po kakshnem italijanskem chudezhnem (!) dekretu, morali avtomatichno spremeniti vsi tisti priimki v zamejstvu (ne samo slovenski, tudi Oberdankov in drugi!), ki so jih ital. oblasti za chasa fashizma z dekretom poitalijanchili. Na ta nekdanji jezikovni etnocid nad nami sem se spomnila ob prebiranju danashnjega Primorskega dnevnika (28. sept.), kjer Primorski pes predlaga bralcem, naj vlozhijo proshnjo za pridobitev starega priimka. Slutim, da bo bolj malo odziva, ker je v kosteh zdesetkanih ljudi she precej davnega prastrahu, pa tudi postopek je prebirokratsko kompliciran. Zaradi ljubega miru in neljubega strahu ali strahopetnosti pa se marsikaj ne... stori. A ti si vseeno zhivo predstavljaj, kako bi izgledala Trst in Gorica in njun telefonski imenik. Naravnost... eksotichno! Neprepoznavno! Ko da bi zashel na pravljichni otok... Niga. Stara bajka o prevladujochi italijanskosti obeh mest (tista na issimo, saj jo poznash) bi se v trenu razpochila kot pisan balonchek ali milni mehurchek.

Zelo lepa in jako ganljiva (tragichno ganljiva) je tudi tvoja nova povedka, s katero si konchala svoj zapis... o kar neverjetni radodarnosti gospoda boga do novoustvarjenega Istrana, seveda slovenskega porekla, in morda v manjshi meri tudi hrvashkega, vsekakor ne italijanskega. Do Italijanov je bil ta isti bog – kolikor nima vsaka narodnost svojega! – machehovsko trd in stiskashki, da bolj ne bi mogel biti. Chudim se, da ga nashi sosedi niso she nikoli javno obtozhili grobe nacionalistichne pristranosti in rasne diskriminacije. No, ta bozhji ljubitelj slovenskih Istranov jih sicer ni prikrajshal niti za en zhulj, za navrh jim je tudi ozhgal in razoral lica – pa upognil plecha, domnevam, – pri trdem garanju pod (ne)milim soncem, a zategadelj jim ni kradel chasa in jih odvechno obremenjeval s kakshno... pet ali osemletno obvezno sholo, en razred ali dva sta bila zanje chisto dovolj in she prevech, ko pa jim je v svoji neskonchni milosti kar iz lufta, tako rekoch izvensholsko, recimo kar magichno, pricharal dve pisavi, latinico in glagolico; slednjo so, se zdi, po nemarnem (ali ker jim je kdo mochnejshi od njih delal silo?) opustili. A nich zato, ko pa jim je istochasno velikodushno podaril – gospod bog seveda, kdo drug, anti ne hudich!? – tudi jezikovno trobojnico: slovenshchino, hrvashchino in italijanshchino. Umni, kot so (bili) – drugache jih ljubi bogec ne bi niti izbral! Vrh tega: kdor ne zna, naj ostane doma! – so vse tri jezike dodobra pomeshali med sabo in shćuhali na malem ognju v she bolj okusno... brbonto (strochno ali zelenjavno gostljato juho z zaseko), kot jo je moja tashcha rada pripravljala v sploshno veselje nas vseh. In nastalo je znamenito istrsko narechje, ochitno po bozhji intervenciji in nareku. Seveda po Neldinem evangeliju sodech. Naj mi potemtakem nihche ne reche, da ni tudi zanj she najbolj primerno ime mishmash. A ni dovolj, mi maha Nelda z rokami. Saj, saj, drzhimo se torej njene povedke. Da bo vechjezichna juhica ali obarica she bolj zhmahtna, jim je bog v svoji neizmerni ljubezni in velikodushnosti namignil, naj jo kar pridno zachinijo z izrazjem sedemintridesetih dodatnih narodov (Nelda, med njimi krvavo pogresham Ilire, Venete in Etrushchane!), a ker so njihove droge in arome, sicer brez izrecnih namigov od zgoraj in bozhjih zapovedi, bolj ali manj delezhni tudi drugi narodi, jih ne bom nashtevala, saj niso specifika le slovenskega jezika.

Jaz se vseeno sprashujem, notranje naravnost razdvojena in prizadeta, imam namrech zelo mochno razvit smisel za pravichnost, zakaj je... gromozansko velikodushni bog tvoje pripovedke videl samo slovenske Istrane in le njim navrgel toliko nezaslishanih dobrot, popolnoma pa je prezrl in spregledal istrske Italijane, ki se mi zdijo ravno tako v redu ljudje kot so nashi, da bi si prav zasluzhili enake pozornosti kot mi. Povej mi, deshtra Neldica, zakaj je bil bog do tebe, marezhganske Slovenke, tako zelo naklonjen in ljubezniv,... do, recimo, koprske italijanske in narechne pesnice Isabelle Flego pa ne, saj je tebi, buh te plenti!, dovolo nucat na 107 verzov kar 29 italijanskih besed, da o spakedrankah iz drugih jezikov niti ne govorimo, njej pa skrajno ekonomichno, da ne rechem blazno ozkosrchno eno samo (robida) na enako shtevilo stihov? Pa she robido so koprski Italijani posvojili, kot berem v italijanskem frazeoloshko etimoloshkem slovarju koprskega narechja, ker gre baje za latinski izraz rubetum, ki smo ga mi pach sfizhili v robido. Upam, da mi bosh izchrpno odgovorila na to vprashanje, ki me naravnost pekli. (Omenjam ti gospo Flego, ker sem ravno pred dnevi dobila zadnjo, 141. shtevilko reshke revije La battana s tremi njenimi narechnimi pesmimi notri in mi ni treba brskati po policah, da privlechem na dan kakshnega drugega, enako zgovornega pesnika kot primer. Nashla bi jih sicer na ducate, povedano mimogrede, a ti bom priklicala v spomin samo she enega, tokrat naravnost eksemplarichnega, – druge si sama poishchi! – in sicer tenkochutnega rovinjskega narechnega pesnika Eligia Zaninija, o katerem se je zelo lepo razpisal Roberto Dobran v isti reviji lani (shtev. 135) in kjer je med drugim z ochitnim dopadenjem pisca spremne besede recheno, da je rabil v vsem njegovem obshirnem opusu (napni ushesca, Neldka!) le dve slovanski (hrvashki) besedi. Vse druge, od prve do zadnje, so le narechno italijanske! Jezheshna! Le zakaj ga je gospod bog tako grozotno udaril po jeziku in pameti in ga prikrajshal za vse tiste blagre (dve pisavi, tri jezike, kar preogromno besed iz zakladnice sedemintridesetih narodov pa she kaj za namechek najbrzh), ki smo jih mi delezhni? Kaj naj rechem tvojemu bogu? Troppa grazia, padreterno! In seveda: Protestiram! Vzemi si, zanikrni in zadrti rasist, vsaj polovico tega... srachjega gnezda z nekurantnim in grozno neprebavljivim blagom nazaj in pusti tudi nashim pristnim domachim govorom, ne samo italijanskim et co. do besede. Ne strizhi nam, usmiljeni gospod bog, jezika z jezikovnimi trikolorami in mishmashi, pozabi na nas, kot si na Italijane, ki lahko mirne dushe chebljajo in chenchajo in brenchijo in govorijo – po lashko, saj jim – cheprav svojega ne dajo in tujega nochejo – nihche ne ochita, da ne storjo prav. Niti ti, Nelda, ki se pa gresh z nami, tvojimi sorojaki, veliko pridigarico pa zagovornico in posrednico bozhjih mishmashastih hotenj. Eh, bella mia, dokazhi mi, da ni tako, kot pravim, dokazhi mi, da nismo predmet diskriminacije. Ne bozhje, Nelda, bog nima v tem prekvashenem in zhe kiselkastem testu rok, on se na sploshno bolj redko vmeshava v chloveshke marnje in zadevshchine, pusti nas she najrajshi stat. Sami se, lub' moja, diskriminiramo in si mechemo polena pod noge pa kratimo domache besede. Sami si strizhemo jezik in zeleno vejo, na kateri sedimo. Vsi presrechni, se zdi, da bomo slej ko prej zleteli na tla in padli na rit. In zvezde nas z vishav mirno in neprizadeto motrijo pri teh samomorilskih prizadevanjih. Pa kaj! Prav nam bodi!

Prejmi prav prisrchne pozdrave od tvoje jezichne in nepomirljive Jolke.

 
________
Primorske novice, Pisma z znamko in brez, 16. oktober 2001
(Op. ur.: Odgovor objavljamo v celoti. V Primorskih novicah so objavili uvodni odstavek in drugi del odgovora.)

 

 

 

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA XII

 

UTOPIJA?

ALI CHLOVEKOV KULTURNI RAZVOJ
(globalizacija planeta – suprasistema in bohorichica)
 

Zbodljaj (izziv)

"Ne bi ti tiste svoje kom-pozicije Babilonskega stolpa malo pojasnil, deshifriral?" je vprashal Shusa neki nakljuchni bralec.

"Ne bi!" je nejevoljno dejal Shus. "Ni potrebno."

Pa mu zbodljaj le ni dal miru, ochitno je bil pravi. Po "preudarnem premisleku" (ki ga samega po sebi, kot zvrst duha, ni imel ravno v chislih) je kasneje ugotovil, da pa morda vendarle mora vsaj malo pokomentirati nagib za svoj umotvor, t.j. endofazni preblisk, kot je temu sam rekel. Narobe ga bodo razumeli, kot po navadi, ker tako hochejo, pa nich zato.

Vedno vas bolj zanima nagib kot pa samo sporochilo. Ali ni to malo chudno? Nagib je vedno oseben, izhaja iz lastnega izkustva dozhivetij, ki se individuumu globlje vtisnejo v spomin, hkrati pa ni chisto intimen, zaseben, ker ga hoche sporochiti vsaj she komu. Izkustvo pa ni le njegovo, vsaj upa, da ni, ker upa, da je v narodovem zavedanju sebe, ali vsaj pri nekaterih sonarodnjakih, in da podobno izkustvo gotovo ni tuje nekaterim individuumom v drugih narodih.

 

Samogovor (endofazni pogovor)

"Povej mi ti, ki sprashujesh, koliko tujih jezikov si se moral uchiti, ne da bi jih sam izbral po svojih lastni svobodni volji ali prosti izbiri? Meni so jih dolochili kar pet ali shest. Vsakega sem se moral uchiti, z odporom seveda. Zhe res, da tudi zato, ker nimam daru za jezike, a tudi zato, ker gre z obveznim poukom jezika vedno she nekaj zraven. Tezhko je to opisati, a nekateri se boste spomnili, to je silno zoprna oholost podajanja nekega nadjezika in neki priokus z njim povezane nadkulture.

Naj si jih obudim v spominu, ki zhe malo pesha:

Prvi je slovenshchina, knjizhni jezik mojega naroda, tudi eden uradnih jezikov v nashi nekdanji drzhavi Jugoslaviji (stari in novi, t.j. stari, kraljevini, in novi, socialistichni federativni republiki, v resnici diktaturi; obe sta nastali, seveda ne nakljuchno, po prvi in drugi svetovni oz. planetarni vojni). Pa tega ne bom shtel oz. bom to na koncu odshtel, ker se vechina drzhavljanov na tem planetu uchi in nauchi svoj narodni jezik. Zopet naj pripomnim, da pa nekateri narodi te sreche vseeno nimajo, in njihovi sholarji prichno redni pouk zhe kar v tujem jeziku."

"Kaj pa materni jezik (zhivi narechni govor in jezik)?"

"Ta je nekaj posebnega. Tega se vsak chlovek uchi spontano, zhe od rojstva ali svojega zavedanja naprej, kakor hochete, in sprejme ga kot dar, nikakor ne bi mogli rechi, da kot prisilo. In prav v tem jeziku se individuum pogovarja sam v sebi in s svojim bogom. To je njegov notranji govor - endofazija! V tem narechnem govoru se vechina zemljanov pogovarja od rojstva do smrti. To je torej najpomembnejshi jezik chloveka – zemljana. In tega na nasho srecho nobena institucija sistema niti suprasistema nikoli ne bi zmogla institucionalizirati niti poknjizhiti niti kako drugache kodificirati (kajti che bi ji to vseeno uspelo, to ne bi bil vech zhiv narechni govor, pach pa neki nov institucionalizirani knjizhni jezik).

Drugi in tretji jezik, ki sem se ga moral uchiti (v obvezni sholi) kot vsi someshchani moje generacije, je bil srbo-hrvashchina. Rodili smo se v kraljevini Srbov - Hrvatov - Slovencev. Imel pa sem tudi malo sreche, da sem se rodil kot otrok zheleznicharja, ki so ga pogosto premeshchali po tedanji kraljevini. Sholo sem samo zachel obiskovati v Banjaluki (nekoch Bosna, sedanja Srbska krajina), potem, she isto leto, nadaljeval v Mariboru. To je bilo zhe v drugi Jugoslaviji (FLRJ). Tudi v novi Jugoslaviji smo se obvezno uchili srbo-hrvashchio. Ne kot tuj jezik, rekli smo, prvi med bratskimi jeziki v vechnacionalni drzhavi (takrat shestih priznanih narodov). Srbo-hrvashchina mi torej naj ne bi nikakor ushla iz glave. Za las morda je manjkalo ali pa so oni prevech zamujali z uveljavitvijo skupnih jeder - z znamenito vsejugoslovansko izobrazhevalno-kulturno reformo. Naj pripomnim, da se Hrvatom in Srbom seveda ni bilo treba uchiti slovenshchine. Zlasti slednjim ne, ker smo domnevno ustvarjali narodni jezik in jugoslovansko identiteto.

"Govori srbski, da te razume ceo svet" pa je tisti oholi dodatek, ki ga otrok ne spregleda tako hitro kot vechina odraslih. Naj pripomnim she to, da smo se zaradi neprestane dinamike in rivalitete dveh bratskih jezikov pravzaprav ubadali z dvema jezikoma: srbshchino in hrvashchino. Tudi SH-S, S-SH slovar sta bila kombinirana, uradni pravopis je vseboval besede iz dveh tujih oz. bratskih jezikov.

Tretji oz. chetrti jezik, ki so nam ga dolochili, je bila rushchina. Nekaterim kljuchnim slovenskim politkomisarjem se je tozhilo po planetarni proletarski drzhavi, v kateri bi seveda imela glavno besedo rushchina. Pouk rushchine pa za mojo generacijo ni trajal dolgo. Kmalu po resoluciji Informbiroja kom. partij, po letu 1948, ko so Njega in z Njim nas izkljuchili iz snovanja prol. drzhave, je bilo konec tudi z nasho rushchino. Tako rekoch chez noch so nam jo ukinili. Pa she latinshchino, ko smo bili zhe ravno pri eni od mnogih sholskih reform, a ta je bila temeljita.

Latinshchina je bila obvezen uchni jezik v navadnih nizhjih gimnazijah (od chetrtega do petega razreda sploshnega sholanja), da ne bi kdo mislil, da sem obiskoval posebno, mislim, klasichno gimnazijo. To je bila oz. bi bila namrech za nas mogocha izbira posebne shole in z njo uchnega jezika, in ne bi sodila v to zgodbo. Latinshchina je bila torej moj chetrti ali peti neizbirni uchni jezik. Nismo je izbrali niti se ji nismo sami odrekli.

Tisto leto so nam izbrali nemshchino kot obvezni tuji uchni jezik. ("Schnellkurz", tako je bilo vsaj na nashi sholi.). Da bi nadomestili pomote sholskih reformatorjev, smo se morali uchiti nemshchino po intenzivnem ali pospeshenem programu. Nemshchina je bila torej peti ali shesti obvezni tuji jezik v mojem sholanju. Preshtevanje jezikov namrech ni enostavno tako kot shtetje dush. Posebnega navdushenja za uchenje tujih jezikov potemtakem pri meni kot pri vechini vrstnikov v moji generaciji po nashih in tudi zgodovinskih izkushnjah ni bilo mogoche prichakovati.

Pa mi vsi ti jeziki bore malo pomagajo, ker se moram sam, prostovoljno, cheprav sem jezen sam nase, sedaj uchiti she amerishko angleshchino, najprej tisto, ki jo najbolj potrebujem, t.j. rachunalnishko angleshchino. Zdaj pa me res nihche ne sili, da se je uchim, a se jo vseeno, za silo in kolikor zmorem seveda. A brez nje lahko kar pozabim na uporabo rachunalnika, brez rachunalnika pa na knjige in Revijo SRP, ki jih ravno s pomochjo te tehnologije lahko izdamo in celo objavimo v svetovnem spletu (i.a. http://www.revijasrp.si). Ker so prisotne v posodobljeni bohorichici (pisane v latinichni pisavi - na "univerzalni tipkovnici"), jih lahko prebirajo brez tezhav po planetu raztreseni (razseljeni) Slovenci in tisti, ki znajo slovensko. Prav radi pa bi izdajali Revijo SRP in njene publikacije dvojezichno. To je v slovenščini in v danashnjem globalnem jeziku, v jeziku planeta Zemlja, che bi ta obstajal. Che mislite, da ta obstaja, nam samo povejte, kateri jezik je to dejansko in uradno in kdo nam to jamchi. Zgodbe ali bolje pravljice o shtirih enakopravnih jezikih UN seveda ne bom pozhrl, kot tudi tiste o enakopravnih jezikih v EU ne. Nasprotno menim, da spodobnost sodobne komunikacije na planetu dandanes naravnost terja in kliche po taki dvojezichnosti. Kot recheno, prvo v izvornem jeziku govorechega, pishochega, in drugo v globalnem jeziku. Mi lahko poveste boljshi predlog za uveljavitev deklarirane enakopravnosti jezikov vseh narodov in kultur na tem planetu?

Pa pustimo mene in moje prizadevanje v nemar, kot posebej brezupen primer, in poglejmo, kaj se je dogajalo Slovencem, ozhje slovenskim drzhavljanom in njihovi pravici do rabe slovenshchine kot njihovega knjizhnega jezika in posebej maternega jezika (t.j. slovenskih narechij). Namrech, skozi vso zgodovino so nas kar naprej okupirali, poduchevali, potujchevali shtirje dobrohotni sosedje. Z globalizacijo nam ne uide peta okupacija. Mene zanima predvsem kulturna tujejezikovna dominacija. Poduk je to pot v petem tujem jeziku, v globalnem jeziku - v "sodobni latinshchini" - "lingua franca 21. stoletja". Nashi politiki so nam pohiteli oznanjati ta novi novogovor. Ponujajo poceni "pocketbook" namesto nerentabilne slovenske knjige in nas tolazhijo, da se angleshchine nauchimo mimogrede, tako kot smo se prej srbo-hrvashchine (moja opomba: pa nemshchine, pa italijanshchine, nekateri she madzharschine). Povejte mi, katera dezhela na tem planetu je bila delezna toliko pozornosti civilizatorjev skozi vso svojo zgodovino? Kot krokarji so se zgrnili nad nas, hochem rechi, da nas sedaj druzhno obletavajo. Ta ugotovitev dejstev nashe zavesti o slovenstvu, ki se mu po izjavah zhe omenjenih narodnih duhovnih vodnikov - prodajalcev narodove zavesti - she nikoli ni tako dobro godilo, pa naj bi bila le nacionalna, raje nacionalistichna paranoja. Lepo vas prosim, ali ni dejstvo, da Slovenci sploh she obstajamo, chudezh?

In nihche ne vprasha, koliko chasa bo she tako. Zakaj nam z univerzalnim jezikom podajate she njegov oholi dodatek, zakaj ta obvezno sodi poleg? To mi povejte!

Slovenci zagotovo nismo edini, ki bi sprejeli amerikanshchino kot jezik dejanske globalne, t.j. planetarne komunikacije in z njim kulturne dominacije, ker je le-ta najboljsha mogocha obramba pred asimilacijo sosedov. Samo potem oziroma od tod naprej, ko bi zanj skrbela institucija OZN (inshtitut za jezik pri Zdruzhenih narodih). Izhajamo iz dejstva namrech, da je to jezik dejanske planetarne komunikacije. Che tega ne bi mogli sprejeti, pa bi bil sedanji dominirajochi jezik na planetu vsaj eden od treh, v tem primeru nedvomno prvi od treh mogochih, ki se nakazujejo na nashem planetu, ne v Evropi. Tako bi naredili Zdruzheni narodi za mir na svetu vech kot z vsem dosedanjim prizadevanjem (npr. svojih mirovnih sil). In potem bi tudi Americhani imeli svoj lastni jezik kot temelj njihove narodne identitete. Dalech najpomembnejshe pa je, da bi le tako odpadel oholi dodatek - dejstvo kulturne dominacije, ko en narod ali celo ena njegova institucija diktira svoj jezik, ki ga sama spreminja in potem vsili kot domnevno obche sprejeti jezik globalne komunikacije na planetu. Utopija? Najverjetneje res, cheprav je temeljni problem planetarne dominacije tehnoloshko bliskovito reshljiv, namrech che bi tehnoloshko plat naloge poverili Microsoftu oz. Billu Gatesu."

 

Nagovor Enega mnozhici (tako rekoch narek)

Rekel je oz. sporochil nam je (po nashem najmochnejshem mediju), "da se Slovencem in slovenstvu se she nikoli ni godilo tako dobro kot dandanes (od osamosvojitve naprej)".

Dejal je: "Kultura je zabava". Pa smo spet tam, kjer smo zhe bili, a to pot iz drugih nagibov, nakan, kulturo namreč marginalizirajo tako, da jo tlachijo v subsistem iger – zabave1.

"Ni?!" sem dejal (samemu sebi), to pot she bolj jezno.

Nichesar ne razumete oz. nochete razumeti. Dominacija in ekspanzija naj-sistema prikriva oholo izvajanje akulturacije. Mendra kulturne identitete narodov. Marsikdaj in marsikod v mnogih dezhelah je globalizacija za njihovo staro in sposhtovanja vredno kulturo hudo zhaljiva, saj le-ta v prenekaterih svojskih sestavinah prekasha ponujeno. Slovenci bi samo npr. lahko rekli: "Najprej vzemite dvojino (dual)! Kulturna komunikacija - dialog se zachne v dvoje (z dvojino)!" Prav mogoche je, da mehanichni jezikovni preskok iz singularja na plural deformira mishljenje. Tu sem jaz, tam ste vi drugi - mnozhica, masa, drhal.

Smiselnost uchenja nenavadno dosti tujih jezikov in po drugi strani tako malo znanja prav teh jezikov (boren besedni zaklad pretezhno ali vechinoma zadoshcha le za komercialno in turistichno rabo) nam ne more biti v ponos. Saj ni chudno, da so nashi dobrotniki tako oholi. Mediji mochi – mediji za mnozhice nam smisel tujejezichne (po)rabe ponujajo v izobilju, poceni, skoraj zastonj.

Vprashajmo se raje, kaj pravzaprav nudi ta globalizacija v kulturnem razvoju chloveka – kulturi planeta? Naredite mi ta planet kulturno monoliten!, t.j. pushchoben. Ko pa nam bodo hoteli prodati "globalizacijo prijaznega obraza", bodo morali poprej resnichno ugotoviti, da je ta domnevna utopija nujnost za obstoj planeta ali vsaj zhivljenja na njem, in da njeno udejanjanje zhe mochno kasni.

 

George Orwell 1948

Winston Smith je delal na inshtitutu za jezik, Novorek imenovan.

"Mar ne razumesh, da je cilj Novoreka ravno v tem, da zmanjsha obseg mishljenja?"

Mimogrede, po Orwellu ni tako gotovo, da bomo tako kmalu imeli globalizacijo, ker pred njo bo, kot vse kazhe, she tripolarizacija planeta – Oceanija, Evrazija, Eastazija. Mislim, da Orwellu glede uvida nashe prihodnosti doslej ni mogoche ochitati pomote. Samo brati ga je treba z ochmi, odprtimi za nash danashnji svet.

 

Obljubljeno pojasnilo ali deshifrant kom-pozicije v prispevku Babilonski stolp:

To najbrzh ni vech potrebno. Svetopisemska zgodba pa je vseeno pouchna, predvsem pa spet mochno aktualna. Gradnja babilonskega stolpa je bila za tiste chase prevelik projekt, tako velikansko gromozanski projekt, da ga chlovek na tisti stopnji kulturnega razvoja ni zmogel uresnichiti. Niti v sanjah ne! Bog jim je za kazen pomeshal jezike. Analogija z nastajajochimi in vedno bolj razlikujochimi se angleshchinami ni privlechena za lase. Projekt globalizacije pa je za chloveka na danashnji stopnji kutlurnega razvoja vech kot ochitno pregromozanski. Neki hudich nam she dandanes mesha jezike, in to v casu, ko chlovekov tehnoloshki razvoj omogocha tako rekoch takojshnje reshitve temeljnega problema chlovekovega razvoja, namrech chlovekovega kulturnega razvoja.

Seveda so empirichne shtudije v Porochilih o chlovekovem razvoju ZN (Human Development Report UNDP), ki merijo kulturni razvoj drzhav, zelo koristne (npr.: stopnja oz. indeksi izobrazbe, pa funkcionalne pismenosti, bralne navade odraslih, pa npr. delezh populacije na eno revijo, itn.), saj se kulturne navade v posameznih dezhelah zelo razlikujejo. A koristnost ni ravno vrhunski nivo v nivojski strukturi chlovekovega uma. Lepo bi bilo, che bi sprevideli, da gre she za eno razvrshchanje narodov, hierarhijo civilizacij, to pot za kulturno hierarhijo ljudi na tem planetu. Hierarhe — anarhe2 ali hierarhija - anarh(e)ija.. Vechni zakon instuticij, strukture (supra)sistema. Zopet seveda po merilih dominantnih sistemov ali celo enega naj-sistema.

 

______
Kulturni subsistemi so dandanes, v 21. stoletju, v vseh sistemih nedominantni, enostavno recheno, v sistemih ne shtejejo dosti. Pa vendar bo glede obstoja nashih civilizacij odlochilna prav kultura sistemov, kultura suprasistema. (Vech o nedominantnih sistemih glej Vrednote sistema V. Tu sledi le kratek povzetek oz. izvlechek)

1 NEDOMINANTNI SUBSISTEMI (v vrednotnem sistemu institucionalne strukture)

Nedominantni so subsistemi ne zato, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu ne dominirajo, ampak zato, ker je njihovo vrednotno samoutemeljevanje neavtonomno. ...

To pa je seveda rezultat preprichevanja nashe zavesti s strani dominantnih propagand. Nasha zavest je pretezhno preprichana po dominantnih subsistemih oziroma njihovih propagandah ...

Kulturni subsistem: Krajsha oznaka zanj je kultura, pogojno pa ga lahko imenujemo tudi kulturna ureditev sistema, njegov kulturni red ali celo njegova civilizacija. Posebnost - svojskost - kulture in umetnosti je skoraj neopisna. ...

"Majhno je lepo", danes priljubljeni slogan, je suprasistemsko aktualen, le da ga zelo razlichno razumemo. Mi nekako takole: Majhen narod po shtevilu, velik po duhu, po svobodi duha, svobodni ustvarjalnosti. Ta ni shtevna. V subsistemskem izrazoslovju pa bi temu rekli nekako takole: Majhna drzhava, kar je dejstvo in ne le kompleks, je lahko (relativno) velika samo po svoji kulturni samobitnosti, ustvarjalnosti kulture (kulturnega subsistema). Le tako lahko nekaj pomeni v civilizaciji chloveshtva. Torej majhna drzhava, skromna pri sebi, svoji administraciji in velikodushna pri svoji kulturi - identiteti sebe, svoje posebnosti. (Obrabljene besede, zhal res, so pa resnichne.) Che hochemo za zgodovinski spomin zabelezhiti, koliko nash danashnji sistem "vrednoti" (t.j. v tem primeru ceni) svojo identiteto - kulturo, potem zadoshcha, che pogledamo v drzhavni prorachun. Drzhava Slovenija - danashnji zachasni reprezentant nashega sistema, se kaj dosti ne meni za kulturno ustvarjalnost, razen ko gre za statusno razvrshchanje vrhunskih in za sistem zasluzhnih kulturnikov. Sistem pozitivnih sankcij (podeljevanje nagrad, vencev in prstanov in druge share) je v nashi kulturi in umetnosti poglavitni mehanizem vladanja - nachin obvladovanja umetnikov, zhejnih slave in priznanja.

"Shalo in utopijo na stran", ta je tu le za ilustracijo vrednotenja. S slovensko kulturo bo shlo poslej le she navzdol in s slovenstvom ravno tako. Ker kultura je edini podsistem, ki ustvarja, kreira identiteto naroda - slovenstvo Slovencev. Mi pa zhe spet igramo "igre sistema" na napachne karte, sub-sistemske kombinacije drugih, t.j. po zgledu mochnih in mogochnih sistemov, take, ki so pogodu njim in pogubne za nas.

2 O HIERARHIJI

Zakaj imajo vrednote institucionalne legitimitete svoj evaluacijski predznak (so pozitivne ali negativne)? Odgovor: zgolj po svoji relaciji do temeljne vrednote "hierarhija je" ali njenih modalitet, medtem ko sama hierarhija kot chista utemeljitev vertikalne strukture sistema nima vrednotne evaluacije po drugih vrednotah.

Chista vrednotna relacija je: hierarhe - anarhe ali hierarhija - anarh(e)ija. V aktualni modaliteti antihierarhija in anarhija je chisti vrednotni relaciji zhe dodana heteronomna institucionalna evaluacija, in sicer: hierarhija je (+) pozitivna vrednota in anarhija je (-) negativna vrednota, tako v socialno veljavnem vrednotnem sistemu institucij.

Ljubljana, decembra 2001

 

PROTESTANTI IN ...