Revija SRP 99/100

Rajko Shushtarshich

 

VRAZOV ILIRIZEM

(She Gaj in gajica)

 

 

OB DVESTOLETNICI VRAZOVEGA ROJSTVA

 

Spominjamo se ga z meshanimi obchutki ali z grenkobo, kot tragichnega pesnika hrvashko-ilirskega preporoda, ali pa bolj njegovega odpada »v uskoshko ilirstvo«. Obravnava Stanka Vraza torej ni samo literarnozgodovinska, posvechena 200-letnici Vrazovega rojstva, ampak je tudi ideoloshka. Opredelitvi do panslavizma in ilirizma se v tem primeru – ko gre za Stanka Vraza – seveda ni mogoche izogniti. Zame je to njegovo odpadnishtvo she vedno narodna izdaja v chasu narodnega prebujenja Slovencev. Skratka, »ilirske sanje« ne navdushujejo, tudi »ilirizem« ne; literarnozgodovinski eksperti in uvodnicharji ter drugi tvorci (manipulatorji) nashe zavesti pa ga she raje zamolche. Vendar zgodba o ilirizmu za nas ni konchana, »ilirizem« pri nas she kar zhivi, she vech, ozhivlja se: kot »neoilirizem«. Velikohrvashki nachrt ilirizma je na hrvashkem trajal sedem let, potem pa je spremenil le ime. Nobeno moje razpravljanje o ilirizmu kot vsaj zame vazhni zadevi ne more v nashi usmerjani zavesti nichesar ne popraviti ne dopolniti. Torej, zadeva se na tak ali drugachen nachin zame nikakor ne izide. Zadnje pa, kar bi si zhelel, je, da bi ta moj prispevek razumeli kot poskus uravnavanja mishljenja in pisanja bodisi bralcev revije bodisi sodelavcev v neko dolocheno istomiselnost.

Prelomljena kolektivna zavest – indentiteta je sila kochljiva premena za integriteto individuuma. Narodna identiteta je ena, ne moreta biti dve hkrati. Zaporedno pach, kot pri Vrazu, ena opushchena, druga povelichevana. Slovenstvo ali ilirstvo? Posledichno konvertitstvo ali izdaja je bila pri njem neizogibna. Slovenci smo bili pred dvesto leti svoj narod, in she smo. Ne zanikamo, in ne moremo zatajiti svojega slovanskega rodu ne nam sorodnih (nedavno bratskih) rodov, narodov, tudi Hrvatov ne. Nismo pa zato – vsaj vsi ne – panslavisti ali iliristi (tudi ne »podalpski Hrvati«). Ko so v igri ideologije z razvidnimi ali prikritimi geostrateshkimi interesi, nas vedno ogrozhajo kot narod, zanikajo nash obstoj, zato je pravi chudezh, da nas niso in da se mi sami she nismo izbrisali iz zgodovine.

 

Zelo na grobo in na kratko: Vraz, najpomembnejshi hrvashki lirik v prvi polovici 19. stoletja, je po nashi literarnozgodovinski vedi lahko tudi pomemben slovenski knjizhevnik. V nashem zgodovinskem spominu pa je Vraz predvsem odpadnik slovenstva. V redu, njegova stvar, mislim Vrazova; ni ne prvi ne zadnji individuum – Slovenec, ki je zamenjal svojo identiteto. A naj ga slavijo predvsem Hrvati in novoilirci. Za Slovence je Presheren zasluzhen za narodno prebujenje, Vraz pa je simbol (nesrechni idol) izdaje narodne identitete. Ne rechem, da to ni stereotipno razumljeno, a tezhko bo tu karkoli spremeniti, ker je resnichno vsaj to, da je po prelomu (odpadu) Vraz ustvarjal zgolj za ilirsko, torej za neko drugo – neslovensko identiteto. To je bistveno, in tako je to zapisano v narodovem spominu zhe sto petdeset let.

Na srecho pa v Reviji SRP ne usmerjamo slovenske druzhbene zavesti; prispevek o dvomih in pomislekih nekega urednika pa morda ne more posebej shkoditi.

Kaj me torej pri obravnavi Vrazovega ilirizma vznemirja, da se ukvarjam z njim? Morebitna hladna, korektna ali t. i. objektivna – na dejstvih temeljecha – analiza bi zahtevala temeljit shtudij virov, tudi primeren chas. Zadovoljil se bom s kratko predstavitvijo iz danes aktualnih (najlazhje dostopnih, dalech najbolj uporabljanih slovenskih in hrvashkih ideoloshkih virov), tj. Wikipedija, “prosta”, “svobodna” enciklopedija v slovenshchini in hrvashchini*:

 

»Stanko Vraz (s pravim imenom Jakob Fras (oziroma Frass), slovenski pesnik in eden od pomembnejshih pripadnikov ilirskega gibanja, * 30. junij 1810, Cerovec, Shtajerska (danashnja Slovenija); † 20. maj 1851, Zagreb (danashnja Hrvashka).

Rodil se je v vasi Cerovec med Ormozhem in Ljutomerom. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru in licej v Gradcu. Na grashki pravni fakulteti ni bil uspeshen in je opustil shtudij.

Leta 1836 je privzel pesnishko ime Stanko Vraz. Prvotno se je zhelel uveljaviti kot slovenski pesnik, posvechal pa se je tudi zapisovanju slovenskih ljudskih pesmi. Nekaj pesmi je poslal reviji Kranjska chbelica, kjer pa jih niso hoteli objaviti zaradi jezikovnih posebnosti. Leta 1835 je zhelel izdati pesnishki zbornik Cvetlice pozneje pa she zbornik Metuljchki, vendar mu ni uspelo. Po tem se je navdushil za ilirizem. Vechina slovenskih izobrazhencev je ilirizem zavrachala, ker jim je pomenil opushchanje slovenshchine, za Vraza pa je bila knjizhna (ljubljanska) slovenshchina ravno tako tuja kot (zagrebshka) hrvashchina. Vraz je v ilirizmu videl predvsem mozhnost za zblizhevanje Slovanov. Leta 1839 se je preselil v Zagreb in zachel izdajati pesmi v stari panonski slovenshchini.

Za Slovence je najpomembnejsha Vrazova knjiga Narodne pesmi ilirske, ki se pojejo na Shtajerskem, Kranjskem, Koroshkem in na zahodni strani Ogrske (1839).

V knjigi Vraz navaja ljudske in umetne pesmi v slovenskem jeziku, komentarji pa so v hrvashchini. Navedene pesmi so prvo slovensko besedilo v gajici – pisavi, ki so jo na Hrvashkem zhe uporabljali, med Slovence pa se je razshirila shele nekaj let pozneje.

Vrazov pesnishki opus v slovenshchini je precej obsezhen, vendar zhal vechinoma samo v rokopisu.

Vrazova najpomembnejsha dela v panonski slovenshchini, danes hrvashchini so:

Dzhulabije (Rdecha jabolka) – cikel ljubezenskih pesmi; Sanak i istina (Sen in resnichnost) – zbirka sonetov; Glasi iz dubrave Zherovinske (Glasovi iz gaja Zherovinskega); Gusle i tambura (Gosli in tamburice).«

 

(Wikivir: Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, geslo Vraz, Stanko) http://sl.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz

 

Samo she na kratko o Vrazu iz aktualnih hrvashkih ideoloshkih virov: Wikipedija, Slobodna enciklopedija, http://hr.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz

(prevedeno v slovenshchino):

»Po svoji razvejani dejavnosti (pesnik, knjizhevnik kritik, potopisec, prevajalec, in pisec chlankov o jeziku i narodnih obichajih) je Vraz eden najbolj izstopajochih ilircev in prvi hrvashki profesionalni knjizhevnik. Gimnazijo je konchal v Mariboru, zakljuchne razrede je obiskoval v Gradcu. Govoril je pet jezikov. Prevajal je latinske klasike in slovanske pesnike. Od leta 1839 je zhivel in delal v Zagrebu kot eden od vodilnih preporoditeljev.

Leta 1842 je soizdajatelj kritichnega chasopisa Kolo. Bojuje se za evropske kriterije v kritiki in proti diletantizmu, v knjizhevnosti se je zavzemal za poudarjanje dosezhkov narodne (hrvashke) in slovanske knjizhevnosti. V njegovem delu je najpomembnejsha njegova ljubezenska lirika. Nasprotnik deklamacij in retorike, ki je prevladovala v pesmih vechine ilircev. V satirah in epigramih se posebej posmehuje utilitarizmu in diletantizmu patetichnih tamburashev in buditeljev. Njegova lirika je navdihnjena z romantichno erotiko v stilu in po modi njegove dobe, posvechena domishljijskim ljubezenskim idealom.

Uporabljal je razlichne forme: od klasichnih sonetov do romanc in balad, ter gazele; tudi s tem je obogatil hrvashko knjizhevnost tistega chasa. V tem iskanju ni manjkalo zablod in slabih stihov, she posebej v boju z jezikom, kar ni chudno, ker je bil Vraz Slovenec. Kljub tem slabostim je Vraz v svojo poezijo vnesel veliko iskrenih, osebnih trenutkov, ki variirajo od vedrih do temachnih motivov in vzdushij.«

 

Ko govorimo o Vrazovem ilirizmu, se ne moremo izogniti njegovemu vzorniku, navdihovalcu – ustanovitelju ilirizma – Ljudevitu Gaju. Le na kratko povzeto, iz aktualnih hrvashkih virov, Wikipedija, Slobodna enciklopedija: http://hr.wikipedia.org/wiki/Ljudevit_Gaj

 

»Ljudevit Gaj (Krapina, 8. julija 1809 – Zagreb, 20. aprila 1872), hrvashki politik, jezikoslovec, ideolog, novinar in knjizhevnik. Osrednja oseba hrvashkega narodnega preporoda ali ilirskega gibanja.

V resnici je bil to velikohrvashki nachrt (koncept, zasnova), ki je trajal le sedem let. Mnozhica pesmi, neskonchno stihov je bilo izpetih za slavo Velike Ilirije in ilirske enotnosti, cheprav nobenemu (med temi pushchobnimi pesmotvori) ne moremo rechi poezija.

Gaju je bilo ilirstvo le sinonim za hrvatstvo. Ko je kralj [avstrijski cesar Franc Habsburshki (Ferenc kot madzharski kralj) 1792-1835; op. prev.] 17. januarja 1843 prepovedal naziv ilirizem, ilirski, Ilirija, Gaju ilirski mit ni bil vech potreben.

Hrvashko abecedo, ki jo je reformiral hrvashki preporoditelj Ljudevit Gaj za Hrvate in hrvashki jezik, uporabljajo tudi sosednji narodi; Slovenci, Boshnjaki, Srbi in Chrnogorci.«

 

Zakljuchek: Lahko ste uganili, mene pri Vrazu, bolj kot njegov narodni odpad in njegova ideologija ilirizem (kot recheno – njegova stvar) pekli to, kar sta nam zapustila skupaj s svojim vzornikom Ljudevitom Gajem – hrvashki chrkopis gajico, s katero se she danes otepamo. In pa posledica, da smo danes zmozhni le she ene premene ali modernizacije chrkopisa – v latinsko abecedo brez shumnikov, to je v SMS-ico ali sicnico. Zhe uveljavljena raba sichnikov namesto shumnikov v internetnem dopisovanju in v SMS sporochilih ima razdiralen uchinek, ki je dosti vechji, kot smo si danes sposobni priznati. To je poseg v slovenski jezik in identiteto individuuma (z malichenjem imen kot simbolov identitete osebe – individuuma; z malichenjem jezika – simbola narodne identitete). »Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zhe izgubil. Zlasti che to pochne povsod in za vsako ceno. Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja. Vseeno smo si obupno prizadevali za svoje sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Zaradi izgube zgodovinskega spomina,  da smo tri stoletja pred gajico pisali bohorichico.«1

Lahko torej razberete, che hochete seveda, da izbira chrkopisa ni le stvar navdiha nekega navdushenca niti se ne »razshiri sama od sebe« (v nashem primeru gajica Ljudevita Gaja med Slovence). Tudi ne gre za zgolj praktichno pravopisno vprashanje; primarna je geostrateshko interesno pogojena ideja – v nashem primeru Velike Ilirije (krinka, ki je trajala samo sedem let), potem pa Velike Hrvashke. V resnici je bilo Gaju ilirstvo le krinka za velehrvatstvo.

Resnici na ljubo pa je treba rechi, da so tudi Adamu Bohorichu pravopis narochili. Takole pravi: »Ustregel sem rodoljubnemu in chastnemu nasvetu in vechkrat zhe kar zahtevi teh mozh in se lotil tega dela. Toda cheprav sem od kraja nameraval prirediti samo pravopis, sem kasneje, ker me je duh tiral chez namero dalje, sklenil, da po sploshni rabi pravilne govorice posnamem pravila tudi za druge dele slovnice in jih spravim v dolochen red ter vso stvar zaobjamem v tej svoji drobni knjizhici kot kranjsko slovnico.«2

 

 

 

____________________

1 Rajko Shushtarshich, Smoter zbornika bohorichica; Bohorichica II, Zbornik Revije SRP  2003.)

2 Adam Bohorich, Zimske urice; Bohorichica I, Zbornik Revije SRP  2001

(Glej tudi utemeljitev chrkopisa: Bohorichica I, II, III; Zbornik 2001, 2003, 2006)

* Enciklopedija Wikipedia je prosta spletna enciklopedija, ki nastaja s sodelovanjem stotisochev prostovoljcev z vsega sveta, ureja jo lahko vsakdo. Njeni sestavki (geselski chlanki) in viri (Wikiviri) se »prosto, svobodno« spreminjajo, zamenjujejo – po potrebah sestavljavcev. Odgovor na vprashanje, kdo ima pri tem prevladujoch interes in vpliv (npr. v Wikipediji v slovenshchini in hrvashchini), pa bi terjal posebno obsezhno raziskavo. Gornji podatki so bili povzeti 15. julija 2010. (Op. avt.)