Revija SRP 99/100

Rajko Shushtarshich

 

DEMOKRATIZACIJA SLOVENSKIH MEDIJEV MOCHI? 

 

 

Uvod

Ali bosta slovenska TV in slovenski radio nacionalna medija? in Kashne TV nochemo!

Chlanka sta bila locheno objavljena: dve soboti v Sobotni prilogi Dela v pismih bralcev. To ni bil pravi prostor za njuno objavo. Prichakoval sem, da bo prvi chlanek, ker je izrazit esejistichno- teoretski prispevek, objavljen v rubriki "Prejeli smo", drugi pa v isti shtevilki med "pismi bralcev". To seveda ni kaprica, ampak vednost, s chim ne smesh obremenjevati bralcev, che nochesh dosechi negativnega propagandnega uchinka. In za to je shlo, za aktualizacijo vrednot nacionalnega medija – slovenske Radiotelevizije! Drugi chlanek pa je bil izrazit prispevek polemike ali bolje obrachunavanja z nasprotniki sindikata in kulturnih ustvarjalcev na Radioteleviziji Slovenija (z njihovim najvidnejshim predstavnikom B. B.)

Neprijetno delo, vendar to pot je shlo zares; chigava bo ta institucija in kdo bo shel ali ne bo shel na cesto, mi ali oni (takratna administracija – management ali ustvarjalci)? Tako je takrat kazalo in tudi kasneje ne dosti drugache. Chisto na koncu pa so se zadeve institucionalnega konflikta odvile nekoliko drugache, tako kot se navadno odvijajo po logiki rigidne institucionalne strukture-sistema, a pustimo sedaj to. Bralcem je vshech le tako obrachunavanje med protagonisti, ki jih zabava ali se vsaj nad njim lahko zgrazhajo; sicer je pisanje zaman, izguba chasa in propagandni efekt nichen. Uredniki medijev pa imajo pri tem svoje rachune in z njimi se je vchasih treba sprijazniti. Zato sem zavoljo interesa sindikalne propagandne akcije prenashal njihovo neutemeljeno samovoljo. Sedaj ko je sindikalna in raziskovalna akcija konchana, obe porochili napisani, mi je ta plat dejavnosti ostala v spominu kot neprijetna mora. Kulminirala pa je v polemiki z B. B. – nepodpisanim predsednikom Drushtva novinarjev Slovenije. (Op. avt.: Iz povzetka in pojasnila k chlankoma, objava v knjigi Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 1984)

 

Obeh chlankov pa v Reviji SRP nisem objavil zato, ker sta bila objavljena v Delu. Menil sem, da ima objava v kontekstu mnozhichnega medija, posebej v rubriki Pisma bralcev, hochesh nochesh predvsem propagandni znachaj. Vendar danes po dvajsetih letih menim, da oba chlanka propagandni znachaj vendarle presegata. Propagandna ali proti-propagandna sporochila (kar je variacija istega) so praviloma kratkega daha. Ko opravijo svojo manipulativno funkcijo v mnozhichni manipulaciji, je zanje najbolje, da se kar najhitreje pozabijo. O teh dveh chlankih pa mislim, da sta po dvajsetih letih she kar aktualna – tako po nastopajochih kot po tehniki manipulacije. V primerjavi z demokratichnostjo mnozhichnih medijev danes (glej naslednji prispevek: Kot môra – She o drugem referendumu za Slovenijo) sta ilustracija dejstva, kako malo se spreminjamo (razvijamo, demokratiziramo)*. Nash hrbet je domala enak (kot pred dvajsetimi leti), bich pa je tako rekoch isti. Presodite sami.

Ali bosta slovenska televizija in slovenski radio nacionalna medija?

Lahko ju imenujemo tudi Slovenska radiotelevizija, lahko ju lochimo v Televizijo Slovenija in Radio Slovenija, vendar tu ni bistveno ime niti organizacijska povezanost institucij, bistvo je globlje.

Che se poglobimo od oznachenega k njegovemu pomenu, potem je bistvo v dvojem: v mochnem mediju in v nacionalni identiteti. Tako je, che je nacionalna radiotelevizija mishljena resno. Ko zhe toliko govorimo o nacionalnem mediju, moramo skushati razjasniti predstavo she o dvojem: o narodu in o mochni instituciji medija, vendar ne o mediju kot zgolj instituciji, njegovi organizacijski strukturi, ampak o mediju, ki je zhiv, ker je v njem ustvarjalnost zhivih individuumov (ustvarjalcev). Samo tako lahko priblizhno naznachimo, kaj to pomeni: Slovenska radiotelevizija – nacionalna institucija.

Definirati pa je ne moremo, ker che bi jo, bi jo pri prichi omrtvichili, opredelili bi jo zgolj kot institucijo.

 

1 – Najprej bi bilo treba vedeti oziroma skushati opisati, kaj narod je. Prevelika naloga za takle sestavek. Zato bo tukaj zadoshchalo zhe, che povemo, kaj narod gotovo ni! Ni namrech tvorba, ki je nastala s kapitalizmom in bo skupaj z njim odmrla. Ta zmotna predstava o narodu je stala komunistichne sisteme neizrekljivo veliko: gre za nacionalne spore, ki se bodo pomirili shele, ko bodo narodi svobodno izoblikovali svoje narodne identitete. (Tudi glede sporov med narodi prednjachita nekdanji Sovjetska zveza in Jugoslavija.)

Skratka: che naj bo Slovenska radiotelevizija nacionalni medij, potem bo nacionalna ustvarjalnost tista, ki bo dajala osrednji ton dejavnosti tega medija, narodu pa njegovo identiteto. In ta ustvarjalnost je, che hochete ali ne, kulturna ustvarjalnost, slovenska kultura pa je tista dejavnost sistema, ki to zhivost slovenstva omogocha. Slovenci svoje identitete ne obchutimo po slovenskem gospodarstvu ali po slovenski znanosti, kajti slovenske znanosti ali slovenskega gospodarstva ni. Je samo znanost na Slovenskem, gospodarstvo v Sloveniji. Vse dejavnosti sistema razen kulture so namrech transnacionalne ali univerzalne, che hochete.

Dosedanje gledanje ideologov sistema (kot tudi vodstva te mochne masmedijske institucije) na radiotelevizijo ni kazalo nobenega posluha ne za narod ne za zhivo, svobodno ustvarjalnost individua. Saj tega niti ni moglo, ker po njihovem ideoloshkem preprichanju kmalu ne bo vech ne narodov ne narodne identitete. Svobodno ustvarjalnost pa lahko nadomeshcha dobra organizacija. Narod je zgolj taktichna boljshevishka predpostavka prehodnega znachaja, nenachelno zavzemanje za narod pa hipokrizija, lazh in prevara. Zato dosedanjemu vodstvu RTV odrekamo mozhnost avtoritarno utemeljevati nacionalni medij kot slovensko nacionalno institucijo, katere poslanstvo je, da osvobaja posameznikovo svobodno ustvarjalnost in ozaveshcha Slovence kot narod.

(V tem je prvi del bistva nashega razhajanja; ne bomo se razumeli ne sporazumeli glede temeljnih vrednotnih orientacij narodove televizije, moje raziskovanje vrednot je za vas neuporabno, neuporabljivo.)

2 – Radiotelevizija kot mochna institucija v sistemu, kot medij mochi: ni zgolj institucija posebnega druzhbenega pomena in ni zgolj najmochnejsha institucija za ustvarjanje javnega mnenja ali za opredelitev volivcev za eno od strank ali pri odlochitvi kupcev za eno od znamk artiklov shiroke potroshnje. To je institucija, ki je najmochnejsha v aktualizaciji vrednot, vrednotnih orientacij. Je institucija, ki najbolj shiri konzumerizem kot dominantno vrednotno orientacijo mas 20. stoletja, kot vrednotni sistem, v katerem so vrednote artikli in njih tvorci (vrednot je na kupe, toliko kot artiklov). Je institucija, ki ozhi zavest individua z reducirano, vsiljeno in usmerjeno informacijo. Je institucija, v kateri vladajo inzhenirji chloveshkih dush, manipulatorji z idejami in informacijami. Je institucija, kjer vlada ideja manipulacije s chlovekom, reduciranim na element sistema – z njegovo vlogo v sistemu.

Skratka, tri vrste mochnih propagand vsakega sistema so: politichna, ekonomska in religijska.Dve sta na Radioteleviziji Slovenije predimenzionirani, tretja pa je, kot da je ni. Za nasho RTVL je bila doslej resnichno pomembna samo ena, to je politichna propaganda, agitacija in propaganda partije – avantgarde delavskega razreda, propaganda njene mochi in njene vladavine na rachun svobode posameznika in svobode naroda. Vse ostale propagande so bile pod vplivom pre-prevladujoche politichne propagande ali pa jih ni bilo. (Ni she minilo deset let, ko so ideologi RTVL sanjali o socialistichni reklami, ki naj bi imela prednost pred kapitalistichno, chesh da ima informativno, izobrazhevalno, vzgojno in kulturno funkcijo. Rezultat pa je bil seveda zgolj slaba reklama, ki ni bila nich manj kapitalistichna.)

Nekdanjim in sedanjim voditeljem in ideologom RTVL ne verjamem, da bi sploh lahko opredelili to drugo bistvo in poslanstvo Radiotelevizije Slovenije. Dosedanja praksa (marksistichni kriterij resnice) in vash nachin mishljenja vam to onemogochata ali vsaj jemljeta legitimnost vashemu avtoritarnemu odlochanju.

Ali bo Radiotelevizija Slovenija bolj nacionalna kulturna institucija ali pa bolj politichno informativni medij, ali bo morda bolj komercialna televizija ali pa bo nesrechna kombinacija vseh treh – tega ne vem.

Odvisno je od razmerja sil, ki se bo oblikovalo med tremi najmochnejshimi podsistemi (politiko, ekonomiko, religijo), odvisno je od vrednotnih orientacij v nad-sistemu (recimo, da je to Evropa). Vem pa, da je institucionalna propaganda nachin (duhovne) ekspanzije transnacionalne politike, ekonomike, religije; je ekspanzija njihovih institucionalnih vrednotnih orientacij.

Moja predpostavka, na katero stavim, je: da je ravno najshibkejsha dejavnost v sistemu kultura, tista, ki je najmochnejsha v tvornosti nacionalne identitete in najmochnejsha v posredovanju neinstitucionaliziranih obchechloveshkih vrednot. In te zhive svojsko le v svobodnem individuumu in v svobodnem narodu. (Zato se mi mochno zdi, da vam pri definiranju narodovih kulturnih vrednot zgledi pri evropskih nacionalnih televizijah ne bodo kaj prida pomagali. Skoraj vse pa boste nashli v zhivi slovenski kulturni ustvarjalnosti.)

Tako bi bilo, che bi bila radiotelevizija nacionalna – slovenska, sicer zlorabljate zgolj ime, in pa narod seveda, tako kot doslej.

(Toliko o drugem delu bistva, o katerem se ne bomo sporazumeli, cheprav vam moram priznati, da je zadeva silno zapletena, a le che ne preskochite ovir, ki delijo besede od njih duha, ker besede so le posode, ki jih polnimo s pomeni.)

V Ljubljani, 2. septembra, 1990

 

 

 

Kakshne TV nochemo!

Najprej, zakaj pri nas do nedavno o medijih, zlasti radioteleviziji, ni bilo napisanega toliko, kot jim gre po njihovi mochi in pomenu? Che spustimo glavni razlog, to je odsotnost resnih druzhbenih sprememb v sistemu, je tu she poseben razlog, tipichen za medije: mediji so solidarno blokirali kritichno razpravo o sebi. Svobode misli in izrazhanja mediji niso gojili, ampak so jo zatirali. Selekcionirali so misli, razprave in razpravljavce. Trditev najbrzh ni treba dokazovati.

Sedaj pa: kaj je v hotenju gospoda Borisa Berganta za mene zaskrbljujoche.

Che bi ga razumel zgolj kot njegovo mnenje o nacionalni televiziji, ki ga lahko soglasno deli z vodstvom in koordinacijo hishe (ali pa tudi ne), bi rekel: »Prav, to je pach njihovo mnenje, v demokraciji so razlichna mnenja dobrodoshla.« Pa ni to zgolj mnenje. Njegov prispevek kazhe tisto pravo mnenje, ki ve, kaj hoche, ki ve, kakshna nacionalna televizija bo, ton mu daje jasnovidnost, ki jo B. B. bere kar z dlani. Odkrito recheno, ta ton razprave nam je znan, na zhivce nam gre, razvnema nam strasti, ker doslej je veljalo, da so take besede postale meso. Upam, da to pot ne bo tako. Vem, da take nacionalne televizije, kot jo hoche B. B., nochemo! Vem tudi, da je ta nachin govora omogochala linearna naveza z enim samim centrom mochi, z eno samo izstopajocho vrednoto, to je z lojalnostjo môchi, doslej partiji, njenemu CK-ju, njegovim sivim tipalkam. Na srecho je v isti prilogi prispevek Draga Jancharja Podaljshana preteklost in lahko prispevek Borisa Berganta Kakshno TV hochemo? razumemo kar kot dokument podaljshane preteklosti.

Che na kratko parafraziram hotenje B. B. (z domnevo, da to ni zgolj njegovo mnenje):

Naciji ponujajo televizijo, ki bo imela enovito vodstvo, ki nikogar vech ne spominja na zli duh preteklosti nekdanjega rezhima.

(No, potem je potreben res slab spomin ali pa povsem novo vodstvo.)

Ustvarjalce, zlasti s podrochja kulture in umetnosti, sili na cesto, ponudba bo res shiroka in trzhishche te delovne sile bo ceneno.

Na televiziji bodo igrali predvsem dve vrsti iger: eno z lego kockami in drugo »monopol«.

Za delavce informativnega programa pa ponuja druga pravila igre, rekli bi tej igri »privilego«.

Strankam ponuja pet minut avtonomije na dan, ki si jo bodo bratsko delile (kot pes in machka) she Gospodarska zbornica – predstavnik delodajalcev in Sindikat. Oni pa bodo vladali nacionalni televiziji, da ne bo kulturne revolucije Sindikata KUU RTVS.

Gledalci bodo veseli, ker bodo zashchitili svoj interes proti grdi drzhavi s tem, da bodo lahko plachevali narochnino.

Ena postavka v tem hotenju je vredna she posebne pozornosti:

Naenkrat se pojavlja hotenje, naj bo TV javna nacionalna institucija. Chemu ta zahteva? Kakshna je bila RTVL doslej? Tajna?

Tajnost je institucionalna vrednota mochnih institucij. Poznamo vojno tajno, policijsko tajnost, partijsko konspirativnost, pa druge vrste tajnosti: tajne, strogo zaupne informacije, tajnost kadrovanja, tajne plache, tajne spiske razrednih sovrazhnikov, ki ne smejo pred ekran, tajne bunkerje za ustvarjalne dosezhke itn., itn.

In kaj je pri tem narobe? Preprosto le to, da vi v tej zahtevi, hotenju niste preprichljivi. Ne verjamem vam vech. Zakaj bi vam verjel? S chim dokazujete svojo premeno v mishljenju in hotenju »Kakshno televizijo hochete«? Morda s tem, da posedujete objektivne kriterije resnice, jaz pa zgolj subjektivne? S tem, da veste, kakshen bo nacionalni (R)TV program, jaz pa tega ne vem? Dopushcham namrech, da bodo o tem mogli kaj rechi bodochi kompetentni soustvarjalci nacionalnega medija. Skromno upam le, da bo v ospredju ustvarjalnost in ne manipulacija z lego kockami, za katero se skriva manipulacija z ljudmi. Ne recite tem zahtevam kulturna revolucija!

Sedaj vam predlagam, da razmislite o svojem sestopu. Chas vas je prehitel, ne dojemate sprememb, na druzhbene spremembe se neustrezno odzivate. Niste vech v poziciji, da bi najprej preganjali ravno ustvarjalce, o odvechni administraciji pa iz taktichnih razlogov ne upate chrhniti niti besede. Kriterij resnice, ki izvira iz hierarhichne pozicije (mochi) govorechega, ni vech v modi.

Institucija bo ustvarjalna, ko se bo borila za vsakega ustvarjalca. Ustvarjalnost boste izkazali, ko boste za chim vech administratorjev poiskali ustvarjalno delo. Ne recite, da je to revanshizem.

V Ljubljani, 2. septembra, 1990

 

 

 

 

 

__________________

Rajko Shushtarshich, Ali bosta slovenska televizija in slovenski radio nacionalna medija? Delo, Sobotna priloga, pisma bralcev, datum: kak dan po 2. septembru 1990;

Objavljeno v knjigi: Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 195; in v el. knjigi: Traktat o svobodi, Pogum Revije SRP 2001/1 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-4dod.htm#ali_bosta

Rajko Shushtarshich, Kakshno TV hochemo? Delo, Sobotna priloga, pisma bralcev, 8. septembra 1990; (op.: moj naslov: Kakshne TV nochemo!)

Objavljeno v knjigi: Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 196;

in v el. knjigi: Traktat o svobodi, Pogum Revije SRP 2001/1 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-4dod.htm#kakshne)