Revija SRP 99/100

Milenko Strashek 

 

HOZANA 

 

Hozana

 

Kladiva mi razbijajo v glavi.

Krokarske tozhbe plazijo se v travi.

Nor sem, divji, poniglavo zaletav.

Nich ne vidim, nich ne slishim, nisem zdrav.

 

Klopi, kar vech, zdrsnili so v reko huligani.

She smetnjake, svetilke in sosholca tja so napotili maligani.

Policajev v parku ni, mraz je in rde nosovi.

Sprehajalci molche ubirajo korake v strahu pred malimi bogovi.

 

Pesnikov je povsod dovolj: zhenska me je zapustila.

Zdaj mrakoben sem in sam, usoda mi je zapretila,

da naj jezik za zobmi drzhim

in se brezskrbno kje drugje sprehodim.

 

Vcheraj so mi meni nich tebi nich ubili cucka,

danes zjutraj je potrkal sosed: ni vech mucka.

Nich ne vidim, nich ne slishim, nisem zdrav,

jokal bi in krichal in besnel, vse kar je prav …

 

Kot da so ukradli mi rozhenvenec materin.

Zdrvel sem k reki, da se reshim greshnih vseh skomin.

A glej hudicha: drobne negodno laja na crknjenega kormorana.

Ozrem se naokrog, v mislih kot svinec tezhkih slishim … hozana.

 

 

 

 

Ljudje pravijo

 

Veliko in prevech, podrhtevanje minljivosti.

Marsikaj. Zgodbe imajo char, pripovedovalci se zavedajo milosti

ocharljivosti, blagega koraka v neznano.

Iskrenje besed, igra senc in gub, gubic in trzljajev.

Teman zanos in zatohle skrivnosti so drobir mojih majhnih radosti.

Zakaj me muchijo; komu mar?

Kot strele z jasnega shvigajo za hrbtom stavki.

To se ne spodobi?

Da le toplina ostane

in gorkost naseli se v ude in prijazno srenjo:

Obilno, sosed, plejale so stare tepke tam ob meji!

In medile po volji bogu in ljudem.

Nalomili smo, bregu hvala, kamenja obilo

za nekaj apnenic, za bajte kozjanske.

Zgodbe, tudi o Vincu, ki ga je vince sesulo,

sosed na kratko, le bezhno, omenja.

Plashijo me.

Govore o strasteh in tresem se,

ko drezajo vame in mi zgodbe nalagajo na teme,

pazljivo, natanchno, neslishno in nevidno,

plast za plastjo lepijo name.

O imenih ne govorimo.

Bolj malo o bozhjih delih.

Nich o vabljivosti, ki hohoche v mraku.

Prepir, kreg in svaja zaprasketajo ob slehernem slepilu.

Iz gotskih lin pa tja do mochvirnatih dolin,

do belih rushevin, ki se bliskajo v soncu,

opushchenih trt in bregov zarastlih s shchavjem

umevanje prijazno vech ne sega.

Dobri smo, vsi za enega, eden za vse.

In kar v dolini leze in gre, z bregach, vasic in podlogov,

se bo jutri poslovilo od Vinca.

 

 

 

 

Nanashalka

 

Prizadevna nanashalka obetov ve:

hlapish, che se ne premikash, klobuchnjak si.

Iz smisla v nesmisel.

Iz zablode v zablodo potuje.

Vase zre, a se ne vidi.

Nemochna, nikomur potrebna zel.

 

Ve, prizadevna nanashalka,

in tke, chipkasto veze stavke robustnokipeche:

kdaj pa kdaj se ozre po svoji samoti,

ni si napoti, le spotika se ob kamnih,

neveshcha igralka, ob koreninah na poti

v daljo, tri pedi, morda kaj vech, od sreche.

 

Nanashalka ve, da z negotovostjo se ne pride dalech.

Ve, da si sam, nebogljen, kdaj tudi izdan.

Da pushchash za sabo podpise in zhige,

stopinje in potuhnjene tenje.

Da ti ni mar velikih pokov in trkov svetov.

Zbran nisi, zabrusi in hushkne v dlan.

 

Ko sem bahato treshchil na mizo pagata,

ljubega svata, je predme stopila podoba:

nanashalka, ki cizo poriva, v travah visokih skrita,

jechi, divjajoch od lajezha vetrov in bevska samote

v brezbrizhnost, norost, naravnost pred neznana vrata.

Z njo sem, strela bozhja, z njo, z beko sva povita …

 

 

 

 

Ne oziraj se v dolino

 

 Svetloba, kochija veseljakov, ki tishchi jih mrak,

 svetloba izza obronkov vetrnishkih trat,

 svetlobni trak,

 brat, she vesh,

 kako sva se smejala,

 stopajoch chez prag?

 

Zhrebichek, zhlahtnichek pozhelenja,

strast ishche, ne mara miru.

Vesh, brat: strast je sovrazhnik lebdenja,

ki zavaja in brezdushno podira kulise,

stenam vsiljuje barve sive in mrachne odtenke.

Pozabi zhival, ne oziraj se v dolino.

 

Stiskal si mi roko.Vrocho in vlazhno.

Nad Kosovim jezom so se zbirale meglice.

Polhe k sebi vabil je Cena spod gore

in chakala sva, da sonce utone za redke bore.

Tishina, ki se ljubeznivo privija k tebi.

V travah je upanje skrito.

 

Ne oziraj se v dolino, fant.

Voda mehko plivka, blago bozha jez.

Besede si zaklenil, vznemirjen, potnih rok,

trepetash, prezhech na zhrebe, ribji svet

onkraj sramezhljivih brez.

Orosiva si noge tostran tolmuna. She ta vecher.

                                              

Ptice, brat, so prhnile nad jezom.

Izginile so v mrak, odtavale v meglice,

pozabile na osamljeni tolmun s klenichi.

Nezadovoljeno hrepenenje po iluzijah.

Za gmajno nekdo vpije, jokavo krichi,

zvonjenje v rojstvu nochi se lomi in trga na vejah.

 

Ave Marija, nachenja pogovor na skalovju svetnik.

Bron bo izzvenel, odrevenel do zore bo bozhji vojak.

Napijva se rose, brat, nikoli ne vesh,

kje bosh nashel studenec,

kam bo izginila dolina,

kaj she smesh …

 

 

 

 

Nich ni narobe

 

Nich ni narobe, che hodite po robu

– chesarkoli – le priklanjajte se ne,

in kjerkoli zhe ste, povejte vsem,

da ste, strme, opazili hladno luch,

upirajoch se vztrajno robu.

 

Nich ni narobe, che ste izchrpani od zgodb:

zgodile se vam bodo nove in z njimi nova luch,

bleshchava poravnava bo za ovenele dni.

Zmedeni morda boste zachutili ostrega duha.

Nich ne bo ostalo: le she sposhtovanje zgodb.

 

Nich ni narobe, che ste morali oditi:

nagrajeni boste. Vrnili ste se in uzrli

morje zelene krhkosti. Poznate ga, duha,

ki vodi ga slepecha, v nelagodje odeta luch.

Veste: so kraji, kamor ne bi smeli priti.

 

Nich ni narobe, che ste odvrgli plashch.

Sneg grmi s streh, sveche butajo ob zmrzlino,

premrazhen je vsega vajeni mrkach!

In ko od sile poka drevje,

zhelim si zgodb, pokonchnosti in polnih kashch.

 

 

 

 

Veliki shmaren pod Dedcem

(ali romanje na Molichko planino)

 

… da tvegash biti srechen!

 

K tebi, nebo, sili vechina mojih poti,

prebliskov in preudarnosti, pasti,

k tebi,

za gorami bliska in grmi,

me upogiba

k tebi,

od vekomaj na poti

skozi borovje, rododendron,

z ovcami in kravami mimo preperelih stanov

trdo zastavlja korak Podvezhan,

gorjan iz Luchke Bele.

Srechujemo se v Shibju,

potovci, v Loncu, na povratku,

voda ne kipi,

se ne tolmunchi,

za Lastovcem in Desko bog zhmiri,

ljubim se s pechmi, s Planjavo,

zavidam soncu, ki she prezhi na Shkarjah,

ljubchka krasotico Koroshico,

Ojstrico nashpicheno objema,

nezhno bozha encijane plave, murke zapeljive …

Ljubeznivke po strminah svilnatozelenih spletajo se v vence.

Tonejo krnice v sence,

v sencah zhvizhgajo gospodje svizci radovedni,

na krtinah stojech, bukovo pokonchni,

modrujejo o pametnih recheh.

 

Na Starih stalah je mir, ljubezen

in vechnost trkata na vrata od povsod,

le sokol selec strmo udari izpod Praga.

Izpod Praga pish zaveje, ustavi se na mizci

pod slapichi mochno she shibke Luchke Bele,

da komaj jo dohajajo kotlichi.

V luknje so se skrili grizci.

Grizci svizci po planjavi.

Ledenko pijem iz kotlichev,

romarji zhebrajo,

z Molichke vidci,

mrzlorezka snezhnica praska grlo.

Trde misli se medijo.

Medijo sence se v krnici,

srecha se seshteva, ne deli.

Odzhebrali so, obup pustili, zhelje na Molichki gori,

strah, gorje, potuho polozhili na Marijin so oltar,

spovedani, pobotani s sosedi,

z ognjem, bognasvar,

z zhivino v hlevu,

s seboj, z naravo,

so utrujeno odshli domov.

Odzhebrali so,

a na Molichki planini je Gelchi dorekla:

»Che na velikega shmarna sonce peche,

dobro vino v sod priteche.«

Bo.