Revija SRP 99/100

Matej Krajnc

 

ZARATUSTRA NI ZNAL RACHUNAT

 

IDIOTI

 

Idioti spet stojijo, samovshechni, ponosno okrancljani,

tihi kakor smeh in glasni kakor vcherajshnji fazani.

Lovijo jih rumene sile, v hordo zbrani bogatashi,

ki rezhejo meglene kocke in hodijo po riti k mashi.

 

Idioti delajo scene na vlakih in avtobusih,

zaprejo jih po dvajsetih najuspeshnejshih poskusih.

Lovijo jih rumene sile, dobro znan konglomerat,

ki z glavo v pesku natolcuje, da svet je zopet mlad.

 

Idioti kramljajo o vremenu kot o biseru iz shkoljk,

v omarah imajo kozarce s podpisi bogomoljk.

Lovijo jih rumene sile, Putifarjeve gospe,

ki se znajo podpisati s priimkom, pozabijo pa ime.

 

Idioti pushchajo sadje vedno navpichno v sadovnjaku

in vedno preskenirajo, kaj skriva se v tobaku.

Lovijo jih rumene sile, veterani lastnih sanj,

nesrechno porocheni s seznami odgovorov in vprashanj.

 

Idioti shchuvajo svoje bicepse proti tricepsom ostalih,

ker so manj razviti in sploh prekleto mali.

Lovijo jih rumene sile, trodimenzionalni barbari,

ki skrivaj jokajo v polmraku, ker so zhe prestari.

 

Idioti mahajo z robchki premirja shele takrat, ko umrejo,

ko po krematorijih duhovi njihov pepel pozhrejo.

Lovijo jih rumene sile, palchki velikani –

nich chudnega, da so tako brezkompromisno sebi vdani.

 

Idioti sedijo in ponavljajo: delam delash dela,

od njih ni haska, njihova vest je ostarela.

Lovijo jih rumene sile, izbuljene prikazni,

ki so srechne zhe zato, ker so oni do njih prijazni.

 

Idioti barvajo svoje pirhe shele v jeseni,

njihovi obroki so tlakovani z dobrimi nameni.

Lovijo jih rumene sile, ogromna bitja iz nochi,

ki se ustrashijo vélikega ognja in poniknejo v temí.

 

Idioti pishejo pesmi na pokrove toplotnih gred,

in ishchejo globlje pomene v reku curiosity killed the cat.

Lovijo jih rumene sile, dvorci iz papirja,

tolovaji iz davnih chasov, nepodpisana premirja.

 

Idioti pozabijo dihati, ker se pozabijo smejati,

zavihajo rokav, ko jih dobe po zadnji plati.

Lovijo jih rumene sile, cheshminove ochi,

Martin Krpan Nechednik, Cesar iz Masti.

 

Idioti prodajo svoje hishe in se pesh podajo v Tebe,

ko jih zagledamo, so opazheni, ko izginejo, nas zazebe.

Lovijo jih rumene sile, Lucifugi Rofokali,

njihova usoda so odvodi in integrali.

 

Idioti so in niso in pridejo in grejo,

prvich se stisnejo vase, drugich pod odejo.

Lovijo jih rumene sile, milijarde milosti,

ko padejo pod topol in ne najdejo poti.

 

Idioti se kreshejo kot iskre in prizhigajo kot kres,

zvodnice iz pravljic bdijo nad lazhmi njihovih teles.

Lovijo jih rumene sile, Marlon Brando in CIA,

kdo bo plachal varshchino, che bo shlo tako naprej?!

 

Idioti vidijo dalech in ostanejo blizu,

njihova zgodba se koncha takoj po zadnjem nochnem kvizu.

Lovijo jih rumene sile, ki jim avreola zhe bledi.

Povej mi, s kom se druzhish in idioti ti bodo povedali, kdo si.

 

 

 

 

TRUTH OR DARE

 

Truth or dare –

to je zdaj vprashanje,

no ja, niti ne vech vprashanje,

ampak ontoloshki problem.

Kam dalech ne vidim,

upam si ne,

da pa sem chuden,

zhe dlje chasa vem.

 

Zakaj bi hodil

po vrvi,

zakaj bi se obrachal

kot gradbenishki zherjavi,

che pa lahko pochnem

toliko mirnih stvari

ob soku

in drzhavni proslavi?

 

Strmim lahko na balkone

nich slutechih sosedov,

preganjam lahko chaplje

in ponirke.

Bonton sem sicer zavrgel,

imam pa precej kruha

in nekje globoko v omari

sodobne pesnishke zbirke.

 

Truth or dare –

izberem poniglavost,

to je lepa slovenska beseda

in jaz sem slovenski pisun.

Nichesar si ne upam,

kam dalech ne vidim,

in na ekonomijo

sem zhe dolgo imun.

 

 

 

 

VODNJAK

 

Mislil sem zhe,

da se ne bo nikoli zvecherilo.

Sence so popadale v vodnjak,

nich jih ni bilo sram.

Stari konjarji so razjezdili

in se skrili v nizko travo.

Iz nje so pregnali kobilice

neznano kam.

 

Opazham stvari,

ki jih she vcheraj ne bi opazil,

nikoli, to rad poudarim,

a kaj, ko mi ne gre verjeti.

Slab sanjach sem,

slab sanjach,

in tudi sonca

ne bom mogel nikoli prijeti.

 

Mislil sem zhe,

da se ne bo nikoli zvecherilo,

a misliti se pravi

vedeti preko napachnih virov.

Stari konjarji lezhe kot vkopani

in nekaj iz nizke trave brenchi:

nikoli ne hvali nochi,

preden se vodnjak ne pobota z vecherom.

 

 

 

 

PRILOZHNOST

 

Bodi pozdravljen, vecher, to je tvoja prilozhnost,

nikar ne odpiraj vrat moje hishe!

V njej je ena soba, v njej ena miza

in za to mizo zhe spet nekdo pishe.

 

Pishe o tem, kako je vecher lep, che je nekdo s teboj

in kako tesnoben, che si sam,

kako prezhivijo zimo trupla v kaminu

in kako, che jih zbashemo kam drugam ...

 

 

Bodi pozdravljen, vecher, to je tvoja seansa,

morda edina v tem vechernem utrinku!

Kje bosh jutri? Bosh mar spet pred to hisho?

Daj bodi kolega, ustavi se na naslednjem ovinku!

 

 

 

 

ODGOVOR

 

Odgovor niti ni tako zelo na dlani,

cheprav ga gledam v obraz in se smejim.

Pustim mu nekaj drobizha,

bankovcev mu pa ne pustim.

 

Najprej sem bil svetnik,

potem muchenik,

potem so me zhe tretjich umorili,

ker so mi prvich pozabili zlorabit telo.

Napili so se

in me vrgli v reko,

a jaz sem se vrnil in jim

mastno zarachunal za to.

 

Bil sem morski prashichek,

poskusni kunec,

chinchila za vsak dan,

levi in desni klovn.

A v vsaki vlogi sem uzhival

in poskushal biti obseden

in o Nancy sem pisal

prav tako depresivno kot Cohen.

 

Trajekt je odpeljal

in jaz zhivim na otoku,

kdor koli me bo nashel,

bo moral odpeljati tudi moje zapiske.

Pravijo, da prevech pishem,

in da ni vse kvalitetno,

a njihove stopnje literarne zavednosti

so zame precej prenizke.

 

Tiho, tiho padajo snezhinke,

svet pred snegom ni zavarovan

in pesmi niso avtohtone

in tole je shele njihov prvi dan.

 

 

 

 

MOZH S SIVO BARETKO

 

Imenovali so me za mozha s sivo baretko.

Nisem skochil v zrak od neprichakovane chasti.

Z baretko sem se pochutil nekako nelagodno.

Malce prevech mi je sedla na ochi.

 

Nato sem prishel domov in se prebudil.

Hotel sem vedeti, kako je bilo.

Povedal sem si za sivo baretko.

Ni mi bilo jasno, kaj bom pochel z njo.

 

Vrgel sem jo v omaro v kotu sobe

in spet zaspal brez chaja in tezhkih jermenov iz sira.

Sanjalo se mi je, da sesljam zid

in da se véliki stolp iz dlesni podira.

 

Vendar sem ostal mozh s sivo baretko.

Proti svoji volji, vendar nekako vdan v vse to.

Zanimalo me je, che bom kam povabljen.

Zanimalo me je, kaj bo.

 

 

 

 

PRVIH DESET DNI ZHRTVE MOZHGANSKE MANIPULACIJE

 

Prvi dan sem samo strmel v zid.

Drugi dan sem strmel v zid in v tla.

Tretji dan sem strmel v zid, tla in strop.

Chetrti dan sem prespal. Peti dan ... hja ...

 

Shesti dan sem zachel pochasi premishljevati

o tem, kar se mi je zgodilo.

Zachel sem hlastati za zrakom in medtem

se je zhe kar zvecherilo.

 

Sedmi dan sem odgovarjal na vprashanja.

Osmi dan sem ostal pod odejo skrit.

Deveti dan sem spal pri neonski luchi.

Deseti dan sem spet strmel v zid.