Revija SRP 99/100

Matej Krajnc

 

KAM DLJE POTREBNO NI

tri pesmi

 

SEDIM, STRMIM IN RAZMISHLJAM

 

Po ulicah se sprehajajo mutci

in vpijejo, che se jim da.

In na kolodvoru je sonce

zdolgochaseno do neba …

 

Sedim, strmim in razmishljam

o chasih, ko she nisem strmel,

ko nisem pretirano razmishljal,

ko nisem she niti sedel.

 

Sedim, strmim in razmishljam

o urah, ki she niso prishle,

o njihovih rezkih tiktakih,

ki umerijo nich ali vse.

 

Obrazi iz knjizhnic so mrki,

platnice jim zhrejo srca …

In deklice ob njihovih nogah

niso nikjer vech doma …

 

 

 

 

PUSHCHAVA SE JE ZREDILA

 

Pushchava se je zredila in kosi so vpili

nekaj rumenega.

Potrkal sem, preden sem vstopil,

vzgoja se mi pozna.

 

Kamele so izgubile grbo in hvalnicam je

pobegnila himnichnost z obrazov.

Zhe zhe, sem pokimal, a v odgovor mi je zarenchal

samo en brat Karamazov.

 

Stare navade imajo predolga imena,

she najbolj izurjenim se jezik zafeclja.

Kukavice v urah postajajo slepe.

In nikogar ni vech doma ...

 

Pushchava se je zredila, kaj pa ste drugega prichakovali!

Skushnjava je bila prevelika.

Potrkal bom, preden bom vstopil.

Snel klobuk, kot se shika.

 

 

 

 

VECHER PRIHAJA SKOZI PARK

 

Vecher prihaja skozi park,

oblechen kakor svat.

She hip, pa bo kochija shla,

povzpel se bo do vrat.

 

Poznam vecher, bil je zhe tu,

gostila sva ga zhe.

A zdaj prihaja spremenjen,

drugache mu je ime.

 

Frak je po meri narejen

in v gumbnici, se zdi,

malce neobichajen cvet

svetlika se v temí.

 

A glej, nasmeh njegov je tak,

kot gostu se poda.

Postreziva mu, naj se zdi,

da odobravava.

 

Naj misli, da v slovo pustil

par senc nama bo v dar!

Naj misli, da ponochi strah

spustil se bo iz omar!

 

Naj se gosti! Potem pa naj

se v gost objem nochi

poda s kochijo v vekomaj;

kam dlje potrebno ni ...