Revija SRP 99/100

Matej Krajnc

 

DESET DNI DO POROKE

 

Ne prevech velik kombi Kotilnicharstva Zhagek se je ustavil pred prav tako ne prevech veliko hisho v naselju.

 

»Letni pregled, gospa!«

»Kak letni pregled?«

»Kotilnicharstvo Zhagek, gospa. Lansko leto smo vam preg...«

»She nikoli vas nisem videla. Ali kaj prodajate? Zdaj spet hodite od vrat do vrat? A ni dovolj, da me kar naprej klichete po telefonu?«

»Lansko leto sem se oglasil februarja. Kotilnicharstvo Zhagek. Kotilnica. Vasha kotilnica, gospa? Enkrat letno jo morate pre...«

»Sandi, pridi ti ven!«

»Kaj pa je?«

»Tule je nek tip, nekaj prodaja!«

»Reci mu, naj spizdi!«

»Pridi ti ven!«

 

Mozh pred vhodom je potrpezhljivo chakal.

 

»Kaj chesh od mame?«

»Dober dan, letni pregled, Kotilnicharstvo Zhagek!«

»Nobenega pregleda ne rabimo, spizdi!«

»Vsako leto mora biti opravljen kotilnishki pregled, che ne se vam lahko zasmoli ob...«

»Nehi tezhit mami! Kdo pa si, pizda? A si pizda? A bi se rad krvavo useknu? Aush spizdu, al nej ti pomagam?«

»Vsi bi radi denar, Sandi, povej mu!«

»CHRTA!«

 

Bojan Zhagek je stal pred svojim kombijem in premishljeval, kaj zdaj. Apatija ljudi je postala neverjetna. Nihche noche vech letnega pregleda kotilnice. Gledajo ga, kot bi padel z ... Sploh ne vejo vech, kaj je kotilnica! Da tega ne ve Sandi, zhe v redu. Mulc je she mlad. Ampak njegova mama! A so res vsi deinshtalirali kotilnice iz hish?

 

»Tezhko bosh prezhivel, Zhagek!« je zavzdihnil Bojan Zhagek in odpiral kombijeva vrata. Hej! Kdo pa je razbil shipo na oknu? Pa po strani je kombi ves oshremfan. Unichen!

 

Chez napis KOTILNICHARSTVO ZHAGEK je nekdo potegnil debelo chrto z debelim razprshilcem. Saj se to ni zgodilo prvich, ampak zdaj je manjkal tudi auspuh. Pa streho je nekdo potegnil dol.

 

Bojana Zhagka so obshli chudni obchutki. Hlastno je odprl pokrov motorja. Pokrov je bil neposhkodovan, motor pa kot ob ajdi zhetve al pshenice.

 

»Hudicha!«

 

Bojan Zhagek je tisti dan ugotovil, da je njegova obrt dokonchno izumrla.

 

*

 

Slovenski Protokol Zhalovanja (SPZh) veli, da je poraz treba zapiti.

 

Doda she:

 

Che je poraz kljub vechjim kolichinam alkohola she vedno pregrenak in che v tej fazi she nimate alkoholnih halucinacij (gl. à delirium tremens), velja nadaljevati do bridkega konca ali vsaj do à osme stopnje zhalovanja.

 

Bojan Zhagek je utrujen sedel za velikim shankom v pajzlu svojega srednjesholskega prijatelja Zastavonoshe. Tako so mu pravili, ker je bila to edina beseda, daljsha od dveh zlogov, ki jo je zmogel napisati brez napak.

 

»Pa menda ne mislish spit vsega tega, chlovek?«

»Kar tiho bodi! SPZh veli, da je poraz treba dostojno zalit! Si ti morda avtoriteta, ki si upa spodbijat SPZh?«

»Nikakor!« je kriknil Zastavonosha. »Na dolochilih SPZh-ja temelji ves moj prihodek, nisem nor, da bi ga spodbijal! Ampak tebe ne poznam takega! Tu pa tam si prishel, spil kako miniaturno pivo, nesel she kombiju enega, che je bil biznis slab, si nesel kombiju dva ...«

»Obrt mi je shla po zlu, kaj naj naredim? Ljudem dol visi za letne preglede kotilnic, imajo me za akviziterja, razsuli so mi kombi, a prichakujesh, naj skachem od sreche?«

»Obrt ti nikoli ni shla prav dobro, zato pa si prodajal steklenice in chasopise!« je zamrmral Zastavonosha. »Kaj sploh je kotilnicharstvo? Tega she vedno ne vem!«

»Eh, pusti,« je zagodrnjal Bojan Zhagek. »Raje prinesi vse, kar sem narochil!«

»Zadnjih trideset litrov ti bom dal s popustom!« je rekel Zastavonosha. »Che ne bosh prezhivel, mi prosim razliko zapusti v oporoki!«

 

*

 

Bojan Zhagek je odprl svoje kotilnicharske ochi in shiroko zazeval s svojimi kotilnicharskimi usti.

Nak, tegale se pa ne spominja!

 

Lezhal je ob nekakshnem starem zguncanem plotu. Ni mu bilo jasno, kako se je znashel tu. Zadnje, chesar se spominja, je bilo, ko je Zastavonosha ...

 

Zastavonosha!

Alkohol!

Zhlampanje!

 

Saj res!!!

 

Bojanu Zhagku je naenkrat postalo neznansko slabo. Vashki makadam, na katerem je lezhal, je v naslednje pol urice dobil dodatno patino.

 

V Zastavonoshin lokal so prishli muzikanti s harmonikof. Izzival jih je, etanoloid, pa se niso zmenili zanj. Potem so prishli she muzikanti z gitarami. Tudi njih je izzival, pa se niso zmenili zanj. Nakar so prishli she muzikanti s trubof. Izzival jih je, pa so ga prebutali, vrgli v avto in zavrgli na temle makadamu.

 

Bojan Zhagek je padel tako globoko, kot le lahko pade bivshi obrtnik.

 

Ko je vstal, se ni pochutil nich bolje. Chutil je, da navodil SPZh-ja she ni docela izpolnil. Nekaj pitja, izzivanja in kozlanja – in to naj bi bilo zhalovanje! Phe!

 

Chas je bil za osmo stopnjo zhalovanja, kot jo definira SPZh.

 

Bojan Zhagek je bil linearen chlovek. Tudi dojemal je tako, kot je videl. Od takih so sicer bila odvisna cela kraljestva, ki so nato tudi propadla.

 

In z njimi kotilnicharji.

 

SPZh veli, da je osma stopnja zhalovanja skok chez plot. Enostavno.

 

Bojan Zhagek je pogledal okrog sebe, opazil star, zguncan plot, ob katerem je she malce prej lezhal, zbral zadnje kvarke mochi in skochil chezenj.

 

Nich posebnega!

Pa toliko govorijo o unichujochih posledicah takih dejanj!

 

Vedel je, da mora chim prej domov. V mestnem bloku je imel garsonjerico, trideset kvadratov. Uporabljal jih je enaindvajset. Na preostalih devetih je uredil t.i. Prostorchek Zlatih Zob, v katerem je hranil druzhinske spominke.

 

Ko je odklenil vrata, je vanj najprej butnil vonj po neprezrachenem, potem pa she intenzivnejshi vonj po neprezrachenem. Planil je k oknu in ga odprl, pa se sesedel na oblizhnji stol.

 

»Tako! Kaj pa zdaj?« je zastokal.

 

Zholtooranzhna svetloba, ki ga je obsijala z odprtega okna, je usmerila enega od zharkov na mizico. Na njej je opazil nekaj v oker barvi. Nikoli ni na mizico polagal nichesar oker.

 

Tisto oker je bilo podobno pisemski ovojnici. Kako neki?! Poshte ni bilo, ni pa se spominjal, da bi bil vcheraj kaj prinesel gor ... Tudi naslova ni bilo na njej, she manj ime poshiljatelja.

 

Odprl jo je.

 

Sem ti rekla, kam te bo pripeljalo kotilnicharstvo! Lepo se prijavi na Zavod, da bosh dobival vsaj tisti drobizh, pa ne pozabi, da se chez deset dni porochiva, cheprav sploh ne vem, odkod bova jemala!

 

Brez podpisa.

 

Zavod? Porochiva? Jemala? Zavod?

POROCHIVA????

 

DESET DNI???

Deset dni do poroke????

 

Bojan Zhagek je najprej pomislil, da je SPZh popolnoma odpovedal. Chisto nerabna knjiga! Chlovek se napije, skochi chez plot, vse po navodilih, nakar ugotovi, da mu je alkohol popil ves spomin!

S kom pa naj bi se porochil? A s kom zhivi? Je morda celo oche?

 

Prevech vprashanj za enega samega Zhageka!

 

Ja nich, che pishe, bo zhe res! Treba se bo pripraviti na poroko, kar je, je!

 

Zavod?

 

Ti, tale je prehuda! si je rekel in zaspal.

 

*

 

»... rojen materi Sirkvi, roj. Kozhveh-Lamboc, in ochetu Arahnofobu Milanu Zhagek ... ali vzamesh za zakonsko zheno in partnerico Km... Ali obljubish, da jo bosh sposhtoval in ljubil, dokler vaju lochitev ne usmrti? Ha, Zhagek? Ha??? HA?????«

 

»Obljubljam, obljubljam!«

 

POF!!!

 

Bojan Zhagek se je zbudil iz tako resnichnih sanj, da se mu je zdelo, da ni vech dvoma. She deset dni, porka madona! On pa tule spi, namesto da bi kupoval porochni gvant!

 

*

 

Kupovanje porochnega gvanta je svojevrstna procedura. Gre za srajco, obleko in kravato. Obleko sestavljajo suknjich in hlache. Pa na rob morajo biti!

 

Dobro je, da je srajca v kontrastu z obleko, kravata pa s srajco. Razen seveda, che gre za t.i. 'kameleonsko poroko', kjer morajo biti vsi kosi oblachila povsem iste ali enake barve, da se zhenin stopi z okolico, ki mora biti takisto enake ali iste barve, che ne zhe tochno take.

 

Bojan Zhagek ni premishljeval o kameleonski poroki. Premishljeval je o poceni poroki, cheprav ni imel pojma, kako si je to zamislila nevesta. Minila sta zhe dva dneva od tistega pijanskega izleta, pa se she vedno ni nichesar spomnil. Niti njenega imena, tudi telefonske ne. Ochitno tudi ona ni imela njegove ali kaj? Nich ni klicala!

 

Tretji dan se je, ko se je vrnil iz trgovine, na mizici pojavilo novo pismo.

 

Chez teden dni opoldne pri Svetega Jozhefa cerkvi, ki stoji sredi mesta, nikar praznih besed ne razdiraj! Opravljen bodi bolj v rjavo barvo, tudi chrna ne bo odvech, slishish? A sploh poslushash? Pizda ti mila materina! A bo tako naslednjih 50 let?

 

Spet nich podpisa.

 

Spodaj pa dodatek:

 

Pa prstana prinesi, saj vesh, da Holzhmeku ne gre zaupati! She manj gre zaupati stari Prizhmovki, materi Ele. Ne vem, zakaj ti sploh vse to razlagam! Da bi pa poklical, pa ne! Pizda ti mila materina! A bo naslednjih 50 let ves chas tako?

Prstana? Jozhef? Holzhmek? Prizhmovka, mati Ele?

 

Alkohol je res hudich!

 

Kupiti mora torej she prstana! Po tem mu ne bo ostalo kaj dosti denarja! Na tesno bo shlo! Koliko pa sploh stanejo prstani? Aaaa, po gvant she mora! Pa sluzhbo bi si moral iskati, steklenice slabo grejo, chasopise odpovedujejo ...

 

Che bi prodal kombi ...

 

Koliko pa je vreden kombi s sesutim motorjem?

 

Letnik 1966?

 

Hm ...

 

V eni od mestnih prodajaln oblachil se je kar trlo ljudi. Ochitno se zdaj vsi porochajo, je pomislil Bojan Zhagek. Razmishljal je enoznachno, sploh mu ni prishlo na pamet, da bi ljudje kupovali she kaj.

 

»Ekstralarch srajco bi imel, gospa, pa kako obleko, se porocham!«

»Ste pogledali med obeshala, gospod?«

»Ja, same neke chudne barve so, chrno bi imel!«

»V chrnem bi shli na poroko? Je kdo umrl?«

»Ne ne, porochil se bom!«

»V chrni obleki?«

»Elegantno je!«

»Ja, leta 1972! Tamle imamo svetle porochne obleke, vasha konfekcijska je pa?«

»Ekstralarch!«

»Shtevilka?«

»Pojma nimam!«

»Pojdite tole pomerit!«

»Pa je tale ekstralarch?«

»Tole je shtevilka za slona, kabina 4 je prazna!«

»Nekdo je not, vidim!«

»Eh, gospa Jorman je spet zaspala! Cvetica, zbudi se! CVETICA!«

»Kaj pa je?«

»Zbudi se, gospod rabi kabino! Gospod, kar pomerite!«

»Upam, da je res ekstralarch!«

 

Bojan Zhagek je imel srecho, kot je nima mnogo zheninov. Obleka mu je pristajala brez nadaljnjih posegov. Srajca tudi. Kravata tudi. Kaj pa zdaj s prstanoma? Kako pa naj ve, kako shapo ima njegova nevesta? Mogoche je pustila she kako pismo?

 

Obleko je odnesel domov in na omari nashel listek, na katerem je pisalo: ZA PRSTAN – NE OBRACHAJ, IDIOT, BO ZLATAR POGLEDAL!

 

Bojan Zhagek seveda ni znal izbrati drugega zlatarja kot Prijaznega Acota, najbolj chudnega zlatarja v mestu. Imel je navado, da ni nich govoril in zelo grdo gledal izpod monoobrvi. Bil je tudi nekakshen entertajner, vsaj tako so pravili tisti, ki so hodili po klubih.

Prijazni Aco je imel dober dan. Celo govoril je.

 

»En mesec bo za chakat, nimam materiala!«

»Emmm ... porochim se chez en teden!«

»In ste, kurba, chakali do zadnjega? Veste, koliko jih pride, kurba, takole zadnji hip, jaz naj pa, kurba, iz lufta jemljem zlato?«

»Imel sem tezhave z zdravjem!«

»Tudi jaz jih imam, putiko, kurba, pa tule stojim cel dan! Kurba, nehajte se izgovarjat, koliko ima nevesta mero?«

 

Bojan Zhagek mu je izrochil listek.

 

»Kurba, tale vas pa ma na kratko!« se je zarezhal Prijazni Aco, ko je videl sporochilo. »Ja, prou, kurba, no, pridite chez dva dni! Kurba samo poceni ne bo glih!«

»Koliko pa bo?«

»Smo shkrti, kurba? Shparate pri poroki? Bo tam nekje, da bo. Chak ... material ... delo ... kurba ... ihta ... tule imate listek, tole cifro povejte pojutrishnjem, kurba, tule sem vam pa napisal ceno, nizhje, kurba, pa ne morem!«

 

Bojan Zhagek je rahlo prebledel. Obleka in tole – poshteno ga bo osushilo. In sploh she ni prodal kombija!

 

Ko je prishel domov, je jedel.

 

*

 

Stoletni hrast je poshumeval v noch, Bojan Zhagek pa ni mogel spati. Jutri se porochi! In sploh ne ve, s kom! In od kod sporochila na mizici in na omari? Ima kdo kljuche od stanovanja?

 

Razmishljanje utruja in potem sploh ni treba shteti nobenih zhivali. Ure so bile pa zhe preshtete, she en shiht do poroke!

 

*

 

Cerkev Svetega Jozhefa sredi mesta so podrli leta 1877. Na njenem mestu so zgradili cerkev Svetega Jozhefa. Tisto so podrli leta 1945. Zgradili so muzej revolucije. Nato je leta 1980 zelo zraven skrivoma zrasla zhe tretja cerkev Svetega Jozhefa.

 

Bilo je trichetrt na dvanajst, ura je shibala proti poldnevu. Bojan Zhagek je stal pri cerkvi in se chudil, kako da je prvi tam.

 

Odbilo je poldne. V melodiji I Got You Babe.

 

Odbilo je minuto chez poldne. Nekdo se je priblizheval chez trg. Bojan Zhagek je bolje pogledal. Zastavonosha!

 

»No, vsaj ne bom sam na ohceti!« je zavzdihnil, ko se je Zastavonosha priblizhal.

»Ohceti?«

»A ti nisem nich omenil?«

»Ne! Po tisti pijani eskapadi te ni nich vech bilo k meni!«

»Ampak zdaj se porochim!«

»Bosh prej pa she nekaj pojedel!«

»Ej, nimam chasa ...«

»Pomiri se, no. Nobene tvoje ohceti ne bo!«

»Kako da ne? Saj sem kupil obleko in prstana in ...«

»To je bil nachin, da te malce zamotim. Jaz se porochim, ampak ne tukaj!«

»Ti? Kdaj?«

»Chez eno uro!«

»In chemu vsa ta mashkarada? Ves denar sem zapravil, pobralo me je od skrbi!«

»Tja, kamor greva, ta hip ne potrebujesh denarja!«

»Nich denarja? Kje za vraga se bosh pa porochil?«

»V knjigarni nedalech od tod!«

»V knjigarni se bosh porochal?«

»Porochil se bom s knjigarno! Dobil sem dober plac, razshiril bom dejavnost, ti bosh pa dobil sluzhbo!«

»Sluzhbo? Saj nimam pojma o knjigah!«

»Tudi jaz ne! Zato bova midva za pultom, za biznis pa bova najela Promiskuitetni Trio.«

»O njih sem bral! Dobre so!«

»No, vidish!«

»In zakaj si me tako vlekel za nos?«

»Ker se ti nikoli nich ne dogaja!«

 

*

 

Bojan Zhagek ni imel pojma o knjigah.

Nich boljshega!

 

KONEC