Lucijan Vuga
Iz zgodovinskega spomina
VENETI V TROJI
(XI)
ZAKLJUCHEK
Za obdobje prihoda »afrishkega chloveka« – homo sapiensa sapiensa – na severno obalo Sredozermlja se mi zdi zaradi nazornosti (ne da bi zanemarjal dela drugih genetistov: Luigi L. Cavalli Sforza, Anthony Edwards, A. J. Ammerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) primerno uporabiti izsledke mitohondrijskih raziskav Bryana Syksa.
Po Bryanu Syksu (Seven daughters of Eve): zemljevid paleolitskih prvih naseljencev modernega
chloveka v Evropi na osnovi mitohondrijskih analiz.
Nihanje povprechnih letnih temperatur od zadnjega obdobja paleolitika do neolitika, z mochnimi vmesnimi podhladitvami, ki so vplivale na zhivljenje sprva neandertalca, potem pa tudi na prednika sodobnega chloveka, ki je zachel prodirati iz Afrike med prvo otoplitvijo pred nekako 40.000 leti. Nato je sledil drugi poledenitveni sunek; neandertalec je izumrl, sodobni chlovek pa je moral prezhiveti dolgo obdobje – okoli 15.000 let – v surovih razmerah ponovne »ledene dobe«. Zelo verjetno se je takrat mochno skrchilo evropsko prebivalstvo, tudi naselitvena meja se je pomaknila na jug, prehrambene navade so se spremenile itd. Shele otoplitvev pred 10.000 leti omogochi ponovni razmah kultur in mnozhitev prebivalstva.
Gibanje povprechnih letnih temperatur
LEGENDA:
A – morska obala med poledenitvijo
B – obmochja poselitve
1 – Velda, 2 – Helena, 3 – Tara, 4 – Katarina, 5 – Urshula, 6 – Xenia, 7 – Jasmina
V luchi teorije kontinuitete hipotetichna poznopaleolitska difuzija »afrishkih sedmih Evinih
hchera«, ki naj bi do neolitika omogochila ob dodatni »azijski« komponenti genezo indoevropskih ljudstev.
Geomorfoloshke razmere na obmochju Chrnega morja in Kaspijskega morja med zadnjo
poledenitvijo proti koncu paleolitika.
Genski zemljevid Rh-negativnega krvnega faktorja, ki je zelo pogost pri Baskih in chedalje redkejshi proti vzhodu. Baski so torej ohranili sledove prvotnega, afrishkega prebivalstva Evrope, kamor so se kasneje postopoma primeshala she ljudstva iz Azije, izvirajocha prav tako iz Afrike, v Evropo pa so prihajala locheno v razlichnih obdobjih (povzeto po L. L. C. Sforza).
Geni in arheoloshke najdbe dopushchajo naslednjo rekonstrukcijo: najstarejshe genetsko drevo je v rdechi barvi in skrajni konci vej so na danashnjih ozemljih, oznacheni s krogci. Za paleolitske selitve iz Afrike v Azijo pa najnovejshe genske raziskave nakazujejo dve mozhni smeri (v rumeni barvi), seveda hipotetichno. Videti je, da se je ena od vej usmerila proti Evropi. Chas selitve je bil dolochen na osnovi arheoloshkih najdb (povzeto po L. L. C. Sforza).
Geomorfoloshke razmere v Jadranskem morju med zadnjo poledenitvijo proti koncu paleolitika.
VENETI V LUCHI TEORIJE KONTINUITETE
1. Po mojem mnenju je za genezo Indoevropejcev kljuchno obmochje Balkana in okoli Chrnega morja pred zadnjo poledenitvijo (paleolitik) in po zadnji poledenitvi 10.000 let pr.n.sht. (mezolitik, neolitik); chrnomorski bazen je imel tudi med poledenitvijo milejshe podnebje kot celinska Evropa, saj morje nacheloma uravnava toplotna nihanja. Takrat je bilo sicer Chrno morje locheno od Sredozemlja, povezano pa je bilo s Kaspijskim morjem, to pa kazhe, da je bil dotok velikih rek (Donava, Dneper, Dnester, Don, Bug itd.) v ta zaprti sistem in v Kaspijsko morje (Volga, Ahtuba, Ural itd.) dovolj mochan, da je bila raven voda pred zadnjo poledenitvijo vishja od danashnje. Pach pa je v neolitiku Chrno morje naraslo she za okoli pet metrov, in to se imenuje »novo Chrno morje« ali »neolitski prestop«, torej se je razshiril obseg morskega nabrezhja, zato je bila nova obala pomaknjena bolj proti celini, stran od danashnje obale; morje je prekrivalo vechjo povrshino kopnega, zlasti na ravninskem delu, medtem ko se pod gorami (npr. Kavkaz) zaradi strmejshih bregov ni veliko spremenilo. Proti koncu paleolitika, tj. zadnje poledenitve – v chasu naseljevanja afrishkega, se pravi danashnjega chloveka v Evropi – je bilo tudi Sredozemsko morje nizhje celo do 50 m (*2 op.), ker so bile velikanske kolichine vode ujete v ledenikih, ki so prekrivali ogromne povrshine zemeljske oble, po otoplitvi pa se je gladina postopoma dvigala in sredozemske vode so se spojile s chrnomorskimi. Spricho trdih podnebnih razmer so se tamkajshnja ljudstva zadrzhevala juzhneje, oziroma so prodirala severneje na celino le sezonsko kot lovci. Konfiguracija morskega dna Jadranskega morja pa je taka, da tudi pri 150 m nizhji gladini od danashnje ni bilo kopnega vech kakor njegova polovica.
2. Kot okvirna shema dogajanja od poznega paleolitika (nekako od 40.000 let pr.n.sht.) naprej, che uposhtevamo dognanja genetike (Bryan Sykes, Luigi Cavalli Sforza, Anthony Edwards, Albert J.Amerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) in teorijo kontinuitete, je po mojem mnenju mozhen naslednji scenarij:
- S Pirenejskega polotoka so se shirili potomci »Velde« (Protoiberci, Protobaski in druga ljudstva, ki jih sploh ne ali le slabo poznamo). Ti so bili v stiku s:
- potomci »Helene« (morda Protokelti in sorodna ljudstva, ki so malo poznana ali so povsem izginila) na jugu Francije ter so postopoma tezhili proti severu, kot so dopushchale podnebne razmere; morda so iz stika med ljudstvi »Velde« in »Helene« nastali Protoiberokelti.
- Pod Alpami na obalah sredozemske Ligurije so se shirili »potomci Tare«, ki pa jih je dokaj dolgo zadrzheval lok mochno zaledenelih Alp, zato so se pomikali bolj po zahodni obali Apeninskega polotoka navzdol. Proti zahodu so prihajali v stik s potomci »Helene«, iz tega stika morda izhajajo Protogalci; s tem bi bila vzpostavljena kasnejsha povezava med Kelti in Galci. Potomci »Tare« pa so proti vzhodu prihajali v stik s:
- potomci »Katarine« (morda Protoveneti) na podrochju, ki je (sicer veliko kasneje) pripisano jadranskim Venetom, na veliko obsezhnejshem ozemlju od danashnjega, saj je bilo Jadransko morje she do polovice kopno (tega se podvodna arheologija sploh she ni lotila!); to zajema tudi vzhodno obrobje Alp. Ti so imeli mozhnost shirjenja po vzhodni obali Apeninskega polotoka navzdol in po kopnem dnu Jadranske kotline do Dalmacije in Balkana ter proti centralni in vzhodni Evropi. Ta tok ljudstev se je srechal (kasneje bolj proti vzhodu tudi z ljudstvi »Ksenije«, tj. s Protokavkazijci) najprej s:
- potomci »Urshule« (morda Protopelazgijci), ki so prodirali iz juzhne Grchije. Predvsem iz tega stika so nastali Protoindoevropejci (ki so skozi tisochletja dozhivljali v vechji ali manjshi meri she dodatne vplive, tako kakor vse »Evine hchere«, kot potrjujejo genske raziskave). Potomci »Urshule« so prishli tudi v Malo Azijo, kjer so se srechali s:
- potomci »Jasmine«, ki so se shirili od zgornjega toka Evfrata in bi jih lahko imeli za Protomezopotamce ali Protosemite. Ti so se proti severu stikali s:
- potomci »Ksenije« s Kavkaza, to bi bili Protokavkazijci, ki so tudi sami prishli v stik s potomci »Urshule« z juga in »Katarine« z zahoda.
Vsi ti stiki so bili ponekod bolj, drugod manj intenzivni, odvisno od geografskih, podnebnih in drugih okolishchin; s tem lahko razlozhimo globino sprememb in medsebojne prezhetosti, razshirjenosti ter vsakrshne razlichnosti.
Videti je, da so se predvsem potomci »Jasmine« precej razshirjali zlasti okoli vzhodnega in juzhnega Sredozemlja – to so Mediteranci.
Ni treba posebej poudarjati, da so z azijske severne in vzhodne strani prihajali Uralci in Altajci: protougrofinska in druga severnoevropska ljudstva…
3. Kazhe, da so ljudstva, ki so se postopoma izoblikovala v Predindoevropejce, ob koncu paleolitika zhivela v pasu od »Helene« (Protokelti) na jugu Francije, po severni strani Alp do »Katarine« (Protoveneti) na vzhodnem obrobju Alp, chez Panonijo do zahodnega in severnega obrezhja Chrnega morja, medtem ko so na njegovi vzhodni obali zhivela kavkashka, ne-predindoevropska ljudstva.
4. V neolitiku se je podnebje zhe dodobra segrelo, ledeniki so se umaknili na sever in tudi Sredozemsko morje se je dvignilo ter predrlo Bosporsko ozhino ter se povezalo s Chrnim morjem. Nastajale so obsezhne ravnice plodne zemlje v juzhni Rusiji (chrnozjom), v spodnjem Podonavju itd. Obenem se je zachel proces razmnozhevanja in shirjenja Indoevropejcev, ker so se podnebne razmere toliko izboljshale, da je bilo vech obdelovalne zemlje (ledeniki so se umikali), zato se je povechalo pridobivanje hrane.
5. Ta scenarij omogocha povezavo »teorije kurganov« Marie Gimbutas (pradomovina IE na severni strani Chrnega morja) s »teorijo kontinuitete« Maria Alineija (da so bili v neolitiku, morda celo zhe v mezolitiku, danashnji IE narodi v Evropi priblizhno na ozemljih, kjer zhive she danes), medtem ko je »anatolska teorija« Colina Renfrewa (da je pradomovina IE v Anatoliji) lahko razumljena v smislu kasnejshe akulturacije, to je shirshega medsebojnega kulturnega vplivanja med »neolitsko revolucijo«.
6. S tem si lahko razlozhimo ne le Hetite v pasu ob morju in v notranjosti Anatolije, ampak tudi t. i. »odselitev paflagonskih Venetov« iz Anatolije na gornji Jadran, pri chemer pravzaprav ne gre za selitev velikega obsega, marvech le za skupine, v smislu akulturacije, skozi relativno daljshe obdobje (in ne naenkrat po t. i. trojanski vojni, za katero velja, da ni bila enkratno dejanje, ampak je shlo za daljshe obdobje trajajoche spopade, od katerih je bil, kot vse kazhe, eden odlochilnejshi); nazadnje se je del teh preseljencev povezal ali zdruzhil s sorodnimi jadranskimi Veneti, s katerimi so zhe tako imeli vseskozi stike, kot prichajo tudi najstarejshi antichni pisci (legenda o argonavtih); tako so Veneti predstavljali shirsho prostorsko kontinuiteto. Che je po trojanski vojni res »pobegnil« preostanek Venetov, ki so ushli grshkemu unichevanju in pobijanju, so vedeli, kam naj se zatechejo, niso shli v neznano …
7. Veneti na zgornjem Jadranu so bili v stiku z lokalnimi, italidskimi (po definiciji Maria Alineija v njegovi »teoriji kontinuitete« Italidi niso Italiki!) Medtiteranci, katerim so bili blizu tudi Veneti v Paflagoniji; zato se ne smemo chuditi, che je toliko besed Mediterancev, h katerim prishtevamo she ljudstva, ki so govorila akadsko (gl. Jantarska pot), najti tudi v slovenshchini, ki je bila v fizichnem stiku z mediteranskim svetom. Slednje gre delno pripisati prav stikom med paflagonskimi Veneti (Veneti iz Troje), toda ne kot enkratnemu priselitvenemu dejanju po trojanski vojni (tudi che je res do tega prishlo), ampak kot dolgotrajnemu procesu.
Torej povzemimo: sledech ugotovitvam tudi slovenskih uglednih jezikoslovcev (Karel Oshtir, France Bezlaj, Tine Logar), lahko izpeljemo sinonime Veneti=Anti=Slovani, po Semeranovih in Sergijevih navedbah pa se zdi dopustno domnevati, da Antenor izhaja iz korena ant-, ki je primerljiv z Anti, enim od slovanskih ljudstev. Ker so Veneti in Trachani zhiveli v sosedstvu (Devoto, Oshtir itd.), oboji pa so bili tako na Balkanu kakor v Anatoliji, ni odvech domneva, da Antenor res izhaja iz Antov. Antenor kazhe podoben razvoj kot konj-konjar, mech-mechar, morje-mornar; stan-stanar, a tudi moder (=modrec); hitro lahko odpravimo pomislek ob razliki v priponah -or in –ar s primerjavo grah-Grahor, pa Shmohor, Bohor(ich) itd. Obstaja sicer tudi zanimiva razlaga Gilferdinga (Davorin Trstenjak, Letopis Matice slovenske, 1875, str. 131), da naj bi Grki rekli Antenorju: »mozh Antov« – Antes aner (»Άντης άνήρ); sam Trstenjak pa dodaja she starocerkvenoslovansko anty, onti »utva, raca«. S tem she nismo odgovorili, od kod ime Anti, marvech le kazhemo, da je mogoch razvoj od Anti v Antenor; sicer pa je vech o tem vprashanju v moji knjigi Megalitski jeziki (str. 163), kjer omenjam mnenje Karla Oshtirja »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane« ter Franceta Bezlaja »… k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Za izpeljavo iz etnika Anti v osebno ime Antenor lahko primerjamo tudi redko uporabljane podobne oblike: npr. Hrvatar, Francozar itd.
ZAKLJUCHNA MISEL
Winfred P. Lehmann (RAD str. 249): »Rekonstrukcija protoindoevropejshchine, ki so jo izpeljali prvi preuchevalci indoevropejshchine, je trajala celo [devetnajsto] stoletje. Nekatere njihove ugotovitve so dopolnili v 20. stoletju; druge bodo morali she modificirati. Prvi del 21. stoletja bo moral biti posvechen analogni obdelavi predindoevropejshchine ter opisu njene evolucije v protoindoevropejshchino. V sodelovanju z arheologi, zgodovinarji kulture in genetiki bodo specialisti za preuchevanje jezikov imeli dodatno nalogo rekonstruirati druzhbo in kulturo njenih govorcev.«
Preprichan sem, da je v tem smislu zapushchina Karla Oshtirja nadvse dragocena in da bi njena ustrezno obdelana predstavitev shirshi svetovni strokovni javnosti pomenila pomemben prispevek k preuchevanju predindoevropejshchine – ali tudi, che uporabimo Oshtirjev izraz, »megalitskih jezikov«.
Pomembnejshi viri:
APO – Le Argonautiche, Apollonio Rodio, Rizzoli-BUR, Milano, 2000
AUB – Antichna imena po slovensko, Bronislava Aubelj, Modrijan, Ljubljana, 1997
BEN – L'antica Grecia, Hermann Bengtson, Il Mulino, Bologna, 1989
BEZ/E – Eseji o slovenskem jeziku, France Bezlaj, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967
BOI – Dictionnaire étymologique de la langue grecque, Émile Boisacq, Carl Winter Universitätsverlag, Heidelberg, 1950
BRY – The Kingdom of the Hittites, Trevor Bryce, Oxford University Press, New York, 1999
CAM – La preistoria dei Balcani, J.Boardman et.all., Cambridge Univ., Il Saggiatore, 1985
CAU – The Ancient Near East, Annie Caubet & Patrick Pouyssegur,Terrail, Paris, 1998
COO – The study of the Ancient Near East in 21st century, Jerrold S. Cooper & Glenn M. Schwartz, Eisenbrauns, Winona Lake, 1996
CVE – K metodologiji preuchevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov I., Varja Cvetko Oreshnik, Zalozhba ZRC, Ljubljana, 1998
DAN – Dictionary of the Ancient Near East, Piotr Bienkowski & Alan Millard, British Museum, London, 2000
DETI – Dizionario degli etnici e dei toponimi italiani, Teresa Cappello – Carlo Tagliavini, Patron Editore, Bologna, 1981
DOK – Grshko-slovenski slovar, Anton Dokler, CZ, Ljubljana, 1999
ESSJ – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj – Metka Furlan – Marko Snoj, SAZU-MK, Ljubljana, 1976-1995
FAL – Corso di storia I., G. Falco – A. Bozzola, G. B. Petrini Ed., Torino, (?)
GIA – Dagli antichi a noi, Giulio Giannelli – Alberto Olivetti, G. Barbera Ed., Firenze, 1934
GIU – Le citta dell'Apocalisse, Antonio Giuliano, Newton-Compton, Roma, 1978
GLU – Hrvatski etimoloshki rjechnik, Alemko Gluhak, Avgust Cesarec, Zagreb, 1993
GUI – El Enigma del Vascuence Ante las Lenguas Indeuropeas, Florentino C. Guisasola, Madrid, CSIC, 1944
GUZ – Dizionario della civilta fenicia, M. G. A. Guzzo – C. Bonnet – S. M. Cecchini – P. Xella, Gremese, Roma, 1992
HER – Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa (prevod Anton Sovré), DZS, Ljubljana, 1955
HOM/M – Iliada, Homer – prevod Vincenzo Monti, A. Valardi, Milano, 1920?
HOM/S – Iliada, Homer – prevod Anton Sovre, DZS, Ljubljana, 1965
HUE – A Grammar of Akkadian, John Huehnergard, Harvard Semitic Mus. Stud., Eisenbrauns, Idiana, 2000
KRA – I Sumeri alle radici della storia, S. N. Kramer, Newton-Compton, Roma, 1979
MAC – The Hittites and their Contemporaries in Asia Min., J. G. Macqueen, Thames &Hudson, London, 1999
MAK – Origins of the Proto-Greeks and Proto-Anatolians from a common perspective, Janos Makkay, Budapest, 2003
MOM – Sommario di storia delle civilta antiche I., Arnaldo Momigliano, La nuova Italia Ed., Firenze, 1967
PEL 1/2 – La lingua venetica, G. B. Pellegrini – A. L. Prosdocimi, Universita di Padova, 1967
PESh – Vinchansko pismo – The Vincha script, Radivoje Peshich, P&S, Beograd, 2001
POS – Early Mesopotamia, J. N. Postgate, Routledge, New York, 1999
PUE – Storia delle religioni-Egiziani e Sumeri, Henri-Charles Puech, Laterza,Roma, 1981
RAU – Horses, Chariots and Indo-Europeans, Peter Raulwing, Arhaeolingua, Budapest, 2000
REN/A – Archeologia e linguaggio, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999
REN/E – L'Europa della preistoria, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999
SAL/H – Hippologica Accadica, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1955
SAL/W – Der Abschnitt »wagen« der 5. Tafel der serie HAR-ra=hubullu, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1945
SAL/C – Notes on wagons and chariots in ancient Mesopotamia, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1950
SER/P – Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926
SER/A – Arii e Italici, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1898
SER/E – Gli Etruschi e la loro lingua, Giuseppe Sergi (arhiv Università degli studi di Pavia)
SER/I – Italia-Le origini, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1919
SFO – Storia e geografia dei geni umani, L. L. Cavalli-Sforza – P. Menozzi – A. Piazza, Adelphi, Milano, 1997
SKO – Etimologijski rjechnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-III, Petar Skok, JAZU, Zagreb, 1973
SNO – Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003
SOR – Le più antiche civiltà mediterranee, I. Sordi et all., Fabbri, Milano, 1970
SSKJ – Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU-DZS, Ljubljana, 1987-1991
STO 1-16 – La storia, Enrico Cravetto et all., La biblioteca di Repubblica, Roma, 2004
STR – Geografia: Il Caucaso e l'Asia Minore, Strabone, Rizzoli-BUR, Milano, 2000
TRS (z letnico) – Letopis Matice slovenske (vsakokrat z letnico), Davorin Trstenjak, Matica slovenska, Ljubljana, 1866-1895
UHL – I Sumeri, Helmut Uhlig, Garzanti, Milano, 1997
VUG/J – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Humar, Bilje, 2000
VUG/D – Davnina govori, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2003
VUG/M – Megalitski jeziki, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2004
WEB – Webster's Encyclopedic Dictionary
ZGO – Zgodovina chloveshtva (vech avtorjev), DZS, Ljubljana, 1969
O AVTORJU
Lucijan Vuga, literarno ustvarjanje in publicistika
Rojen 1939 v Solkanu Ani Shpacapan in Francu Vugi. Osnovno sholo obiskoval v Gorici 1945 ter po 1947 v Solkanu in Novi Gorici. Srednjo sholo in fakulteto opravil v Ljubljani, po vmesni specializaciji 1970 v Veliki Britaniji in ZDA magistriral 1980 ter bil habilitiran za predavatelja na Fakulteti za strojnishtvo Univerze v Ljubljani.
Chlan Zdruzhenja primorskih knjizhevnikov, Gorishkega literarnega kluba, od ustanovitve revije Primorska srechanja v svetu, urednishtvu in tudi predsednik revije.
Poleg obsezhnega strokovnega dela in publicistichnega udejstvovanja, ki obsega nekaj sto objav, desetletja prisoten s chlanki, eseji, shtudijami in literarnimi stvaritvami v slovenskih revijah in chasopisih Tribuni, Sodobnosti, Dialogih, Problemih, Nashih razgledih, Primorskih srechanjih, Atlantidi, SRP-u, Fontani, Kapljah, Jadranskem koledarju, Reviji za kritiko znanosti, Anthroposu idr.
Izvedeni in vechkrat ponovljeni sta bili radijski igri Shahovska kraljica (1998-2000) in Jutri ne bo vremena (druga nagrada Radia Trst 1999); dramsko besedilo Medeja objavljeno v Reviji SRP (2003).
Poleg sodelovanja v zbornikih Prelivanja (1991) in Tja in nazaj / Andata e ritorno (2000) she samostojna pesnishka zbirka Odtenchje sluchaja (1987; z recenzijo Cirila Zlobca) ter knjige Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), romansirana kronika Hisha na meji (2003; po tej posnet film), Megalitski jeziki (2004), zgodovinski roman Prah preteklosti (objavljen v e-obliki, internet 2005).
BIOGRAFSKI PODATKI O NEKATERIH ZNANSTVENIKIH, OMENJENIH V RAZPRAVI O VENETIH V TROJI
ALINEI, Mario
Rojen v Torinu (1926), profesor emeritus univerze v Utrechtu, kjer je predaval celih osemindvajset let, med 1959 in 1987. Ustanovil je in vodi revijo Quaderni di semantica, je predsednik in glavni urednik Atlas Linguarum Europae, predsednik Società internazionale di dialettologia e geolinguistica. Izmed njegovih del naj omenimo zlasti La struttura del lessico (1974), Lingua, dialetti, struttura (1985) in predvsem Origini delle lingue d'Europa (1996 in 2000) v dveh delih, kjer je podrobno, na 2000 straneh, obdelal in utemeljil teorijo kontinuitete, ki pomeni nov pogled na razvoj Indoevropejcev, temelji pa na hipotezi, da so bili narodi, ki danes zhive v Evropi, naseljeni na teh ozemljih zhe najmanj v neolitiku, vsaj 5000 let pr. n. sht., med njimi so izrecno navedeni tudi Slovenci, in da so bili premiki le lokalnega znachaja, niso bili masovni, niso se selila cela ljudstva, marvech le obchasno relativno majhne skupine vojashko organiziranih elit, ki so si podjarmljale lokalno prebivalstvo, to pa je ustvarjalo videz identifikacije staroselcev z novodoshlo elito. Seveda pa so obstajali med tedanjimi ljudstvi kulturni in tehnoloshki tokovi, ki so prinashali tudi jezikovne inovacije, vse od Mezopotamije chez Balkan do zahodne Evrope. (Bralec si lahko nekaj vech o tem prebere v mojih knjigah Jantarska pot, Davnina govor in Megalitski jeziki.) Alineijevo zadnje delo je Etrushchina: starinska oblika madzharshchine / Etrusco: una forma arcaica di ungherese (ALI 2003).
BEZLAJ, France
Eden najpomembnejshih slovenskih lingvistov, »oche« temeljnega dela za slovensko jezikoslovje – Etimoloshkega slovarja slovenskega jezika (5 knjig, 1976-2007). Rojen 19. septembra 1910 v Litiji, umrl 27. aprila 1993 v Ljubljani. Shtudiral je slavistiko, diplomiral je v Ljubljani in se specializiral za fonetiko v Pragi. Po Ramovshevi smrti je leta 1952 prevzel in vodil delo za slovenski etimoloshki slovar; bil je pobudnik in ustanovitelj revije Onomastica Jugoslavica (1969-1991) in vech let vodil njen urednishki odbor. Redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, chlan SAZU, upravnik instituta za slovansko etnologijo pri SAZU. Poleg disertacije Oris slovenskega knjizhnega jezika je napisal vrsto razprav, shtudij in chlankov s podrochja etimologije in onomastike, iz lingvogeneze slovenskega jezika. Objavljal v domachih in tujih znanstvenih revijah in strokovnih zbornikih. Za delo Slovenska vodna imena I. in II. (1956-1961) je dobil Preshernovo nagrado (1957). Objavil je she Drobci iz pradavnine, Osnove fonetike, Eseji o slovenskem jeziku (1967); vsekakor pa je njegov najpomembnejshi prispevek pri Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika I. in II.
GIMBUTAS, Marija
Litvansko-amerishka arheologinja (Vilnius, 1921 – Los Angeles, 1994) je razvila enkraten in celovit pristop v arheoloshkih raziskovanjih, s katerimi je bistveno prispevala k preuchevanju evropske prazgodovine. Izsholala se je v Litvaniji v lingvistiki, etnologiji in zgodovini ter diplomirala v Vilni leta 1942, doktorirala pa v Tübingenu 1946 z multidiscilinarno tezo iz arheologije, etnologije in primerjalne religije – arheomitologija. Raziskovalno delo je nadaljevala na Univerzi Harvard, kot profesorica pa na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Specializirala se je za evropsko prazgodovino in bronasto dobo baltskih in slovanskih ljudstev. Posebej jo je vznemirjala izjemna sorodnost med litvanshchino in sanskrtom, ki jo je privedla do sklepa, ki je bil pionirski, da je treba priblizhati lingvistiko in arheologijo (temu je sledil njen kasnejshi sodelavec Colin Renfrew). Po njenem mnenju je med 4500 in 2500 pr.n.sht. obdobje velikih ideoloshkih in socialnih sprememb, ki so bile posledica indoevropeizacije Evrope. Med leti 1967 in 1980 je vodila obsezhna arheoloshka izkopavanja na jugovzhodu Evrope – na Balkanu, ki ga je poimenovala neolitska, predindoevropska »stara Evropa«. Tod sta se srechali dve zelo razlichni kulturi, ki sta kot hibrid prezheli evropska ljudstva, in njune kontradiktorne elemente je zaznati do danashnjega dne.
Colin Renfrew, njen sodelavec med izkopavanji na Balkanu, je o njej rekel: »… da je ena najvechjih amerishkih avtoritet za vzhodnoevropsko prazgodovino (Before Civilization, str. 180). Na drugem mestu ji je izrekel priznanje: »Najbolj avtoritativna med novejshimi arheoloshkimi razpravljanji je nedvomno Marija Gimbutas, s California University v Los Angelesu, ki je, zachenshi z letom 1970, objavila niz spisov, v katerih postavlja izvor Indoevropejcev v stepe juzhne Rusije … in uporablja izraz "kultura kurganov" …« (Archaeology and Language, str. 22).
OSHTIR, Karel
Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov (Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975; mimogrede, ta ima napachno letnico njegovega rojstva 1881, pravilno 1888) je nakazal vrsto reshitev v zvezi z ugankami o Etrushchanih, Venetih, Slovanih itd. in o Indoevropejcih nasploh. V razlichnih enciklopedijah (Narodna enciklopedija srpsko-hrvatska-slovenachka, Bibliografski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU, Ljubljana, 1952; Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, 1961; Enciklopedija Slovenije, MK, Ljubljana, 1994; Veliki sploshni leksikon, DZS, Ljubljana, 1998) ter v arhivu SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani preberemo o njem naslednje:
Rojen 13. 10. 1888 v Arnachah pri Velenju, umrl v Ljubljani 27. 12. 1973. Primerjalno jezikoslovje je shtudiral v Gradcu in na Dunaju, zlasti pri slovitih profesorjih Rudolfu Mehringerju in Paulu Kretschmerju. She pred prvo svetovno vojno se je izpopolnjeval v Sankt Peterburgu na Akademiji znanosti (1912-13) in v British museum v Londonu (1913-14), kjer ga je zatekla prva svetovna vojna. Vrnil se je domov in prezhivel leta med 1915 in 1918 v rovih na soshki fronti. Po vojni je 1919 doktoriral v Gradcu z disertacijo o izvoru indoevropskega dolgovokalnega intranzitiva: Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs. V njej se loteva predvsem dveh izmed najtezhjih problemov sodobne lingvistike: (1) razmerje slovanskega naglashevanja do baltishkega, ugotavljajoch nastanek t. i. metatonije (sprememba zlogovne intonacije) zhe v dobi prabaltoslovanske jezikovne skupnosti, ter (2) alarodshchina (Alarodi, skupno ime za stara predindoevropska ljudstva; alarodshchina – istorodni jeziki ljudstev na ozemlju, ki so ga kasneje pretezhno zasedli Indoevropejci), raziskujoch alarodsko dedishchino v indoevropskih jezikih ter vpliv alarodshchine na razvoj indoevropskih jezikov. Zhe v zgodnjih letih se je najvech ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, pretezhno z etimologijo in glasoslovjem, manj z oblikoslovjem in narechji. Oshtir je mednarodno priznan kot eden od pionirjev laringalne teorije. Najobsezhnejshi del njegovega opusa pa je posvechen prav alarodskim jezikom. Vzpostavil je alarodsko glasoslovje, prozodeme (dolzhine zlogov in naglashevanje), shtevilne glasovne zakone, okoli 1200 besednih druzhin, praoblike slovarskih enot, v besedotvorju je dognal shtevilne predpone in pripone itd. Etimoloshko je obravnaval sredozemske izraze za poljedelska orodja, kovine, zhivali, druzhbene in naravne pojave, alarodske shtevnike in vodna imena.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1922 postal docent, prevzel ugledno mesto po Franu Ramovshu, 1924 izvoljen za izrednega in 1932 za rednega profesorja ter do leta 1959, ko se je nad sedemdeset let star upokojil, predaval indoevropsko primerjalno jezikoslovje; tudi vechina njegovega opusa je posvechena predindoevropskim jezikovnim ostankom v Evropi in na Blizhnjem vzhodu, posebej she v Mali Aziji. Udelezhil se je 1. bizantoloshkega kongresa v Beogradu in 1. etruskoloshkega kongresa v Firencah. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega chlana SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti, a nadvse nenavaden in kontroverzen je njegov izstop iz nje pet let kasneje. Tudi to, da po letu 1930 ni objavil nobenega znanstvenega dela vech, kazhe svojskost njegovega znachaja. Res, da je med vojno, leta 1944, pogorela knjizhnica njegovega seminarja in med pozharom je zgorelo tudi njegovo pomembno delo neprecenljive vrednosti – slovar alarodskih jezikov; po vsem sodech, je temu posvechal vso svojo energijo in chas. Njegov opus zajema dve knjigi in 28 razprav, vse je napisano v skrajno zgoshchenem slogu, veliko stvari je temeljnega in trajnega pomena za primerjalno jezikoslovje, zlasti nekatere njegove etimoloshke razlage ter njegovo vztrajanje pri neindoevropskem znachaju shtevilnih slovarskih enot v indoevropskih jezikih sredozemskega obmochja; mednarodna kritika poudarja Oshtirjevo velikansko erudicijo. (Vech o njem v moji knjigi Megalitski jeziki.)
RENFREW, Colin
Eden najodmevnejshih sodobnih arheologov, Andrew Colin Renfrew, Lord of Kaimsthorn, se je rodil 25. julija 1937 v Stockton-on-Tees (SV Anglija); profesor arheologije na univerzi v Cambridgeu in direktor McDonald Institute for Archaeological Research, chlan Britanske akademije in Akademije znanosti ZDA, predavatelj na mnogih univerzah, pomemben chlan shtevilnih znanstvenih zdruzhenj in ustanov ter pisec mnozhice knjig in razprav, objavljenih v vseh svetovnih vodilnih revijah. Zlasti je znan po svoji temeljni teoriji o anatolskem izvoru Indoevropejcev. Ko so mu leta 2003 podelili eno izmed prestizhnih priznanj, je v utemeljitvi med drugim pisalo: »V svetu arheologije je tri desetletja igral vodilno vlogo … in si prisluzhil najvishja priznanja.«
V odmevnem in znachilnem delu, kjer je razlozhen njegov temeljni pogled na arheologijo nasploh ter o izvoru Indoevropejcev – Arheologija in jezik, je vidno odstopil od ustaljenega stalishcha arheologov, da arheologije ni treba meshati z lingvistiko, ko je izrekel znamenito sodbo: arheologi se pri svojem argumentiranju prazgodovine sklicujejo na jezikoslovce, jezikoslovci pa na arheologe, tako je nastal zacharani krog, v katerem ni verodostojnih argumentov za posamezne teorije. In se je vprashal: Kaj lahko reche arheologija o izvoru jezikov? Njegov inovativni odgovor je bil, da mora tudi arheologija sama dajati dolochene odgovore o izvoru in razvoju jezikov, ne pa se zanashati le na to, kaj o tem pravijo lingvisti. Posebej je navajal, da je na osnovi arheoloshkih podatkov mogoche sklepati, da so zhe nekaj tisochletij prej, kakor se je doslej verjelo, torej vsaj 7000 let pr.n.sht., govorili nekatere oblike indoevropejshchine na razlichnih koncih Evrope in v zahodni Aziji. Pri tem je zastopal stalishche, da je izvor Indoevropejcev v Anatoliji, od koder pa se niso shirili toliko s preseljevanjem, kakor je bilo chutiti njihov akulturacijski vpliv zlasti med neolitsko (mlajshokamenodobno) revolucijo, ki je bistveno spremenila nachin chlovekovega zhivljenja in obnashanja z uvajanjem poljedelstva, loncharstva in kasneje kovinarstva. Nekateri arheologi izmed tistih, ki so mu nasprotovali glede same osnovne ideje, pa so ga napadali tudi z ochotanjem, da si je kot arheolog dovolil »sprehod v lingvistiko«. S tem so hoteli izpodbiti njegovo temeljno novost, ki pa je z leti pokazala svoje velike prednosti in svojo plodnost.
V marsichem prihaja danashnji areologiji in paleolingvistiki na pomoch sodobna genetika, ki z velikimi koraki vstopa tudi na to podrochje znanosti in v mnogih tochkah potrjuje Renfrewove hipoteze. Morda res ni bila prav Anatolija zibelka Indoevropejcev, vsekakor pa je okolica Chrnega morja, zlasti she Balkan, zelo blizu dejanskemu prvotnemu stanju, che sprejmemo Renfrewove datacije, saj je pomaknil dogajanja za nekaj tisochletij v preteklost. Sicer pa ostaja ena njegovih bistvenih postavk pri razumevanju prazgodovine, da ni bilo mnozhichnih preseljevanj, kot se je dotlej mislilo.
SEMERANO, Giovanni
(Ostuni, 1911 – Firence, 2005). Filolog iz shole znamenitih profesorjev na univerzi v Firencah, kot so bili helenist Ettore Bignone, semitolog Giuseppe Furlani, lingvisti Giacomo Devoto, Bruno Migliorini in Giorgio Pasquali. Med drugim je avtor monumentalnega dela Le origini della cultura europea (Izvori evropske kulture; Olschki, Firence, 1984-1994), v shtirih knjigah na vech kakor 2000 straneh. Na prelomu tisochletja je izshla L'infinito: un equivoco millenario (Neskonchnost: tisochletno dvoumje; Bruno Mondadori Ed., Milano, 2001). Nazadnje je spisal Il popolo che sconfisse la morte – gli Etruschi e la loro lingua (Bruno Mondadori, Milano, 2003); naslov v prevodu: Ljudstvo, ki je premagalo smrt – Etrushchani in njihov jezik (SEM 2003). Chlan Oriental Institute of Chicago. Semerano izhaja iz ugotovitve, da sta grshchina in latinshchina prepolni besed z oznako »etimologija neznana«. Kot priznan semitolog je postal pozoren na akadshchino, semitski jezik govorjen v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. sht., ki je postala znanstveno relevantna po odkritju in obdelavi tisochev glinenih tablic, izkopanih predvsem v drugi polovici 20. st. na podrochju Evfrata in Tigrisa. Z natanchno primerjalno analizo je odkril, da je mozhno vechino prej nerazlozhljivih grshkih in latinskih besed razvozlati prav na osnovi akadshchine. (O tem sem vech napisal v knjigah Jantarska pot, Davnina govori ter Megalitski jeziki.)
SERGI, Giuseppe
Leta 1922 je fashizem v naskoku zavzel Rim in uvedel fashistichno diktaturo. Chedalje bolj je zatiral vse neitalijansko; osnova napihnjenega nacionalistichnega »creda« je bil vechni Rim. Ena poglavidnih nalog, ki jo je Mussolini vselej in ob vsaki prilozhnosti vsiljeval, je bila obnovitev rimskega imperija. Italijanski kralj je po zavzetju afrishkih kolonij postal she imperator, uvedeni so bili rimski pozdrav z dvignjeno roko in drugi atributi rimske imperialnosti. Zakonsko predpisano je bilo tudi rimsko shtetje let, zachenjajoch z letom fashistichnega pohoda na Rim, ki naj bi bil vechen, kot bo vechen novi, fashistichni rimski imperij. V takem vzdushju je Giuseppe Sergi leta 1926 objavil svoje delo Le prime e le più antiche civiltà (Prve in najstarejshe civilizacije), ki je v osnovi nasprotno nacionalistichni ideologiji.
Sergi je bil rojen v Messini na Siciliji ob Mesinskem prelivu 20. marca 1841, umrl je v Rimu 7. marca 1936. Messina je prastaro kulturno in trgovsko pomembno mesto, ki so ga ustanovili Grki zhe v 8. st. pr. n. sht., z univerzo iz leta 1549. Mnogim je Mesinska ozhina, ki povezuje Jonsko s Tirenskim morjem, bolj znana po Scili in Karibdi, saj je med otokom in celino shiroka komaj 3,5 km in skozi njo teche mochan morski tok s shtevilnimi vrtinci, kar je burkalo chloveshko domishljijo, da so nastali mnogi miti o nevarnostih, prezhechih na mornarje in potnike. V takem okolju se je oblikoval mladi Sergi, ki se je komaj devetnajstleten pridruzhil Garibaldiju v Milazzu, od koder se je veliki revolucionar odpravil s tisocherico rdechesrajchnikov v juzhno Italijo, kjer je zbral kmechke upornike in od tam nadaljeval svoj znameniti pohod zedinjenja Italije.
Sergi je bil sicer po svoji osnovni izobrazbi antropolog ter je sprva predaval na liceju filozofijo in grshko knjizhevnost, dokler ni prevzel stolice za antropologijo na univerzi v Bologni (1880), nato pa she v Rimu (1884-1916). Ob antropoloshkih raziskavah je spoznal, da mora problematiko zajeti shirshe, zato se je lotil indoevropske filologije, s tem pa je nujno moral sechi na podrochje prazgodovine, zgodovine in arheologije. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln, veliko je objavljal, zapustil je nad 400 del, in tako sodi ne le med pomembne italijanske zgodovinarje in antropologe, marvech med pisce shirshega podrochja chloveshkega ustvarjanja. Posebej so cenjeni njegovi temeljni prispevki pri razvoju in sistematiki eksperimentalne psihologije ter zlasti antropologije, ki sta bili takrat shele v povojih. Ustvaril je fundamentalno antropoloshko klasifikacijo ter v Rimu ustanovil antropoloshki muzej, ki sodi med najpomembnejshe na svetu, in laboratorij za eksperimentalno psihologijo (njegovo delo je nadaljeval sin Sergio Sergi). V vech knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsichem odstopala od takrat in she danes uveljavljenih zgodovinskih teorij; med temi dognanji izstopajo tista, ki govorijo o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji.
Za prichujocho razpravo je pomembno njegovo razmishljanje o Indoevropejcih v Italiji in analogno v Grchiji. To je Sergi obdelal z antropoloshkega, arheoloshkega, zgodovinskega in lingvistichnega stalishcha; ni se omejil zgolj na en vidik, ker opozarja na premajhno multidiscplinarnost (Arii e Italici, Fratelli Bocca Ed., Torino, Milano, Roma, Firenze, 1898, str. 13-14) z besedami:
»Osrednji razlog, ki povzrocha zmedo in s tem napake pri sintezi, kot je mogoche zlahka ugotoviti, je v tem, da se to hoche storiti na osnovi arheoloshkih dosezhkov; ena stroka ne more dati vech od tistega, kar raziskuje, in siliti jo, da prestopi meje, znotraj katerih mora naravno ostati, pomeni napeljati jo k zgreshenim sklepanjem. Lingvistika ne more biti ne etnologija ne antropologija ljudstev ter jih ne more rasno razvrshchati, saj se jeziki izgubijo, se nauchijo ali spreminjajo; arheologija ne more obravnavati ne narodnosti ne antropologije, saj poznamo preprost in sploshno znan nachin, ki omogocha prenashanje kulture in njenih izdelkov – trgovino; tej je treba dodati invazije, kolonizacije in tuja osvajanja. Antropologija ne more govoriti o kulturi ali jeziku, saj preuchuje le telesne znachilnosti ljudstev in njihovo razshirjenost. Vendar, che vse te stroke na koristen nachin povezhemo, dosezhke enih zdruzhimo z dosezhki drugih, che se v kompleksni raziskavi, ki zajame lingvistichna, arheoloshka in antropoloshka vprashanja, tri stroke pri tem med seboj ujamejo, potem pridemo do rezultatov, ki so blizu resnici in so sprejemljivi. Na nesrecho – ni vselej tako.«
TRSTENJAK, Davorin
Davorin Trstenjak (Kraljevci v Sl. goricah, 1817 – Stari trg pri Sl. Gradcu, 1890), pesnik, pripovednik, publicist, dramatik in urednik. Kot duhovnik je sluzhboval v raznih krajih Shtajerske. Zagovarjal je panslavistichne ideje in teorije o avtohtonosti Slovencev. Ukvarjal se je s staro slovensko zgodovino, mitologijo in etimologijo ter o tem napisal vech razprav, vendar so jim »uveljavljeni« zgodovinarji nasprotovali. V drugi polovici 19. st. je veliko, predvsem pa nekonvencionalno pisal o Venetih oziroma nasploh o izvoru Slovanov, med katere je prishteval tudi Venete, in cheprav je she vedno ostajal na svoj nachin v okviru selitvene teorije, mu she danes delajo veliko krivico kljub temu, da ga je etimoloshka avtoriteta, akademik France Bezlaj, v veliki meri rehabilitiral, ko je v chlanku Trdi orehi slovenskega imenoslovja, objavljenem v Delu dne 7. novembra 1981, zapisal:
»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi Linguistica 150 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu »dobra« "eine wasserreiche Gegend" [op. L. V.: vodnata okolica], ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str.108). Ta beseda me je razumljivo vznemirila … Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ »smled« = strazhishche, die Warte (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal …«
To je dostojna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Trstenjak je strokovno poshteno in z neverjetno energijo zbral in interpretiral neznansko kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano, podcenjeno in odrinjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev. Poleg tega ne smemo prezreti, da je bil urednik Letopisa Matice slovenske, kjer je Davorin Trstenjak veliko objavljal, sloviti Maks(imiljan) Pletershnik, ki ga nashi jezikoslovci nenehno klichejo za pricho pri izvajanju etimologij slovenskih besed. Ne dvomim, da je Pletershnik (o)cenil Trstenjakovo delo, preden ga je objavil. V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.