Lev Detela
Andrej
Rot: Bojevnika za svobodo in slovenstvo France Dolinar – Ruda Jurchec.
Epistolae 1947 - 1975. Arhivsko drushtvo Slovenije (Viri, sht. 28 – 29),
Ljubljana 2009, 498 str.
V zbirki Viri, ki jo izdaja Arhivsko drushtvo
Slovenije v Ljubljani, je Andrej Rot leta 2009 objavil obshirno korespondenco
med dvema vodilnima predstavnikoma slovenske politichne emigracije po drugi
svetovni vojni. Dopisovanje med pisateljem in publicistom Rudo Jurchecem
(Ormozh 1905 – Buenos Aires 1975) ter teologom in publicistom Francetom
Dolinarjem( Ljubljana 1915 – Rim 1983) je trajalo skoraj trideset let. Poleg
obshirne spremne besede o obeh dopisovalcih izpod peresa Andreja Rota je v
publikaciji objavljenih kar 308 povechini obsezhnih pisem, napisanih med letoma
1947 in 1975.
Objava pisem dveh
samosvojih protagonistov slovenske emigracije je pomemben zgodovinski dokument,
ki nudi zanimiv vpogled v dogajanja v tedanjem zdomskem zhivljenju. Kljub raziskavam,
ki so jih po letu 1990 objavili razlichni strokovnjaki, sta tedanja razgibana
struktura slovenskih politichnih beguncev in njihov polozhaj v Evropi ter v
mnogih drugih predelih sveta she vedno premalo znana v matichni domovini.
Ruda Jurchec, ki je leta
1947 prishel iz Italije v Argentino, se je v novem okolju mochno angazhiral pri
oblikovanju slovenskega kulturnega in duhovnega zhivljenja. Iz svojega
predvojnega soochenja s svetovljanstvom Pariza je v tujino prinesel chut za
kvaliteto in zheljo po realizaciji kulturnega zhivljenja s krshchansko
usmeritvijo na visokem nivoju. Od njene ustanovitve v letu 1954 do ideoloshkega
spora v letu 1969 je bil predsednik Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu
in med drugim urednik njene revije Meddobje, po izstopu iz te ustanove
pa je s somishljeniki ustanovil chasopis Sij slovenske svobode.
Eden njegovih glavnih
somishljenikov in podpornikov je bil duhovnik in publicist France Dolinar. Vsa
povojna leta do svoje smrti je zhivel in deloval v Rimu kot teolog, publicist,
urednik, strokovnjak v historiografiji in sociologiji ter kot arhivar v
vatikanskem skrivnem arhivu. Podobno kot Jurchec je bil velik zagovornik ideje
o samostojni slovenski drzhavi. Zhe leta 1948 so mu v begunskem taborishchu v
Spittalu ob Dravi v Avstriji razmnozhili zgodovinsko-politoloshko delo
Slovenska drzhavna misel.
Iz pisem, objavljenih v Virih, se dovolj jasno zarisujeta
duhovna profila pa tudi psihograma obeh dopisovalcev. Podoba je, da sta si po
znachaju precej razlichna. Na eni strani svetovljansko razgledani, chustveno
vihravi, chasnikarsko hitri, v sodbah velikokrat nepremishljeni Jurchec, na
drugi strani do skrajnosti minuciozni, janzenistichno strogi, pozitivistichno
natanchni Dolinar. V pismih nastopata v kontekstu svojih privrzhencev in
podpornikov, a sta vedno bolj tudi zaznamovana z bojem proti razlichnim
resnichnim ali pa zgolj navideznim nasprotnikom.
Kaj ju je povezovalo?
Najprej zagotovo kritika
provincialne zamejenosti, ki je bila vidno prisotna pri obshirnem delu slovenskega
zdomstva, ki ni prishlo v tujino le iz vrst katolishkih intelektualcev, ampak
predvsem iz preprostih kmechkih slojev slovenskega podezhelja. Druzhil ju je
boj proti zanju nepravilnim duhovnim idejam, politichnim programom in zhivljenjskim
nachinom v emigraciji in v domovini ter po svetu, po drugi strani pa ju je
povezovala tudi skupna vizija neodvisne slovenske drzhave – z dolocheno
distanco do programa slovenskega drzhavotvornega gibanja, ki ga je zlasti v ZDA
in v Kanadi oblikoval dr. Zhebotov krog okoli mesechnika Slovenska drzhava.
V Argentini je to gibanje podpiralo glasilo Smer v slovensko drzhavo, v
Trstu pa za Jurcheca in Dolinarja prevech »levicharsko« usmerjeni Franc Jeza s
svojimi zborniki in drugimi iniciativami, o katerem sta na trenutke celo
namigovala, da je mogoche »jugoslovanski vohun«.
Iz objavljenih pisem ne
odsevajo le fiziognomija obeh avtorjev, njuna upanja, zhelje in hrepenenja ter
razocharanje in »sveta jeza« (posebno znachilna za Dolinarja), temvech tudi
razgibana duhovna prizadevanja emigracije, o kateri razmishljata v skoraj vseh
objavljenih pismih (mnoga so se ochitno izgubila), ki se v velikem loku pnejo
od zachetka korespondence v letu 1947 vse do zadnjega Dolinarjevega pisma
Jurchecu z dne 13. maja 1975.
Danes, v chasu skrchenega
dopisovanja na spletu, kratkih sms obvestil prek mobilnega telefona in
rachunalnishke tehnike, so taka »esejistichna« pisma dveh izobrazhenih moshkih
prava redkost, za vechino kurioziteta in preostanek iz nekega drugachnega
zgodovinskega chasa. Med glavnim delom dopisovanja lochena drug od drugega z
Atlantskim oceanom in vendar ne le razumsko, temvech tudi chustveno povezana za
skupno »dobro stvar« v boju proti »zlu chasa«, sta si za pisanje teh pisem
morala velikokrat vzeti poseben chas. Zlasti Dolinar je rad zashel v dolgo
znanstveno razpravo. Pisanje takega dolgega pisma je lahko trajalo vech kot en
dan. To pisanje pisem ni bilo le nadomestilo za razgovor med dvema
prijateljema, temvech je bilo predvsem izmenjava pretehtanih misli in dobrih
nasvetov z vishjim ciljnim namenom: spremeniti slovensko druzhbeno strukturo
ter postaviti Slovenijo in slovenski narod na najvishje mozhno mesto v Evropi
in v svetu.
Bila sta gospoda »stare
shole«, ki nista v obchevanju drug z drugim nikoli opustila vikanja. Nagovarjala
sta se v obliki vljudnostnega stereotipa »dragi gospod in prijatelj«, to pa je
za njuni konservativni naravi pomenilo zhe veliko. Chustvena navezanost obeh
dopisovalcev se kazhe v stalnem nestrpnem prichakovanju novega pisma oziroma
novih pisem, to pa ima seveda zvezo s praktichno platjo tega dopisovanja, h
kateremu so bili vedno znova prilozheni tudi Dolinarjevi publicistichni
prispevki, ki jih je Jurchec potreboval pri urejanju Sija slovenske svobode.
Jurchec je velikokrat
naravnost odvisen od Dolinarjevih prispevkov. Vedno znova jih zelo nestrpno
prichakuje. 6. oktobra 1972 na primer roti Dolinarja, naj se vendar oglasi: »Brez
vashega gradiva sem kakor med nebom in zemljo – chutim, kako nisem ´v
ravnotezhju´, nisem vech isti – vem, uganjam literaturo, a si ne morem kaj ...«
22. januarja 1973 v
pismu izjavi: »Gotovo je, da smo bili in smo soustvarjavci slovenske zgodovine
– hvalim Boga, da mi je dal v Vas takega prijatelja in obenem ga prosim, naj bi
to ostalo she naprej, she posebej Vam naj pomaga do lepe in dolge dobe
popolnega zdravja.«
Mlajshim generacijam
Slovencev chas njunega dopisovanja ni vech dobro znan niti ne poznajo
podrobnosti o dogodkih in idejno-kulturnih premikih v domovini, she manj znane pa
so jim tedanje razmere v vrstah emigracije, ki so sicer z znanstvenega
stalishcha zhe precej raziskane, vendar vednost o tem ochitno ni prodrla v
shirsho javnost.
Jurchec in Dolinar sta si
dopisovala v chasu hladne vojne med obema ideoloshkima taboroma in velesilama. Na
zachetku njunega dopisovanja sledovi druge svetovne vojne v Sloveniji in
Jugoslaviji she niso bili odpravljeni. Komunizem se je tedaj nahajal v
radikalni stalinistichni obliki. Politichna emigracija, ki sta ji pripadala
Dolinar in Jurchec, je pri novi oblasti veljala za reakcionarni izvrzhek
naroda, in ta izvrzhek je bilo treba absolutno negirati in ignorirati, che ga
zhe ni bilo mogoche v kali unichiti.
Cheprav je uradna
jugoslovanska oblast tedaj govorila o »katolishkem klerofashizmu« in »narodnem
izdajalstvu« ter »odpadnishtvu« zdomskih in tudi zamejskih krogov, takih
intencij v pismih Franceta Dolinarja in Rude Jurcheca ni mogoche zaznati. V
marsichem njuna korespondenca kazhe nekaj popolnoma nasprotnega, cheprav nista
ljubezniva sodobnika in sta velikokrat neusmiljena pa tudi krivichna in
trdosrchna do svojih begunskih zdomskih sopotnikov, ne le do dogajanja v
komunistichni domovini. V osnovi ves chas zhivo gorita za slovensko stvar, za
katero bi zhrtvovala vse.
Predvsem sta se razumela
kot bojevnika za prenovo slovenske duhovnosti in kulture v osvoboditvi iz
primezha totalitarne ideologije, vendar v njunih prizadevanjih ne kazhe
prezreti nekakshne elitne katolishke ekskluzivnosti, s katero sta hotela
kljubovati razlichnim (predvsem zdomskim) trivializacijam in zapechkarskim
domachijskim posploshevanjem.
Takoj na zachetku
dopisovanja, oba she v Rimu oziroma v Trstu, sta v skromnih razmerah zhe
snovala visokoleteche nachrte o politichni in kulturni organiranosti Slovencev
v begunstvu. Dejstvo je, da se je iz njunih sicer v bistvu konservativnih vizij
zelo hitro razvila pobuda za nekakshno znanstveno akademijo v zdomstvu oziroma
za Delovno obchestvo za slovenski katolishki inshtitut, v Dolinarjevem
sourednishtvu pa je leta 1951 v Buenos Airesu zachela izhajati znanstveno-kulturna
revija Vrednote. Ta je po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije v letu
1954, katere prvi predsednik je bil Jurchec, postala zbornik, a je njeno
izhajanje zaradi nove revije Meddobje kmalu zamrlo.
Jurcheceva in Dolinarjeva
prizadevanja so dobila nov zagon po duhovno-ideoloshki krizi pri Slovenski
kulturni akciji; do krize je prishlo zaradi »progresistichnih« in
»projugoslovanskih« tendenc jezuitskega teologa, pesnika in filozofa Karla
Vladimirja Truhlarja ter duhovnika in pesnika Rafka Vodeba, katerim sta se oba
dopisovalca odlochno uprla in s somishljeniki leta 1969 ustanovila Sij
slovenske svobode, v katerem sta se med drugim mnogo chasa pred podobnim
razvojem v matichni domovini zavzemala tudi za slovensko drzhavno neodvisnost.
14. aprila 1974 Jurchec pishe
Dolinarju o programski usmeritvi glasila v zvezi s pogovorom z buenosaireshkim
sodelavcem duhovnikom Glavachem tudi tole: »… najprej slovenstvo, nato
antikomunizem, potem kulturna politichna problematika in nato protimodernizem
...« Slovenski narod je po njunem mnenju zhe novembra 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske,
zashel na nepravilno politichno pot, ko se je nekritichno podredil velikosrbski
hegemoniji. O tem 22. januarja 1973 Jurchec med drugim trdi, da »nismo
opozicija v stranki in nismo v trenju z nobeno skupino – bilo bi prav biti tam,
kjer se je leta 1918 nasha politika prekinila – iti novo pot ...«
V tej fazi njunega
dopisovanja so se stopnjevale najrazlichnejshe tezhave. Bila sta pod udarom
razlichnih slovenskih begunskih katolishkih nasprotnikov in njihovih intrig,
resen problem pa so pomenile tudi financhne tezhave – in ne nazadnje slabo
zdravje obeh.
Predvsem iz Jurchecevih
pisem je jasno razvidno, da se je znashel v resni eksistenchni stiski, vendar
pa mu idealistichni zagon ni dopushchal, da bi v svojem boju popustil. Zaradi
krhkega zdravja je moral France Dolinar v Rimu vechkrat prekiniti delo. Tudi
deset let starejshi Jurchec se je vedno znova nahajal v dushevnih pa tudi
drugachnih zdravstvenih stiskah.
V obsojanju drugache
mislechih ali do njiju nasprotnih osebnosti iz slovenskega zdomstva, zlasti
novega kroga pri Slovenski kulturni akciji ter progresivnih in liberalnih
tendenc pri katolishki Cerkvi, sta v pismih vedno znova netolerantna, zbadljiva
in krivichna. Neprijazno ocenjujeta sicer, objektivno gledano, pomembno
kulturno delovanje dr. Tineta Debeljaka v Argentini, she bolj kritizirata po
njunem mnenju zgresheno politiko dr. Milosha Stareta. Ostro polemizirata z deli
duhovshchine. Dolinar v pismu z dne 31. januarja 1973 pishe o nekaterih slovenskih
duhovnikih v domovini kot o »tonzurirancih, ki jim manjka celo poganske
chlovechnosti«. Ochitno je oba vedno bolj tezhila izolacija od mnogih
kulturnikov ali duhovnikov, ki pa sta jo delno sama zakrivila, ter
neuposhtevanje njunih idej v javnosti.
France Dolinar je postal
poleg Jurcheca, Mirka Javornika in Alojza Gerzhinicha glavni zagovornik
ortodoksne protikomunistichne smeri. Mnoga pisma krozhijo okoli prodaje
slovenske hishe na via Colli v Rimu in »oportunistichnega vedenja« dela
emigrantske duhovshchine, ki da se zachenja vedno bolj vdinjati komunistichnemu
rezhimu v Jugoslaviji. Na udaru Jurcheceve in Dolinarjeve kritike je tudi
tedanji ljubljanski nadshkof Pogachnik, chesh da s svojo komunistom naklonjeno
cerkveno politiko razkraja premochrtnost protikomunistichne emigracije. Zlasti
Dolinarjeva pisma s tem v zvezi, kot sem zhe zapisal, rada narastejo v pravo
razpravo. Velikokrat postanejo dognane analize aktualnega stanja v teologiji in
filozofiji, vchasih pravi eseji o vsem mogochem, na primer o razpadu nekdanje
jezuitske elitnosti in o »udbashko-klerikalnih povezavah«, to pa je za namechek
zabeljeno she z ekskurzijami v zgodovino in z latinskimi citati.
Ta pisma je mogoche brati
kot psihogram dveh talentiranih kulturnih osebnosti, ki sta se zacheli aktivno
uveljavljati zhe v predvojnem chasu v domovini, v novih zdomskih razmerah pa
sta imeli slabe pogoje za delo in premalo priznanja Ni chudno, da se dolocheni
deli pisem berejo kot monolog o grozechi zaroti proti dobremu in resnichnemu, nepriznavanje
njunega dela v slovenski javnosti pa rezhe kot mora v njuno dusho in malichi pozitiven
razvoj njunih znachajev.
Andrej Rot je z izdajo te
korespondence, ki skupaj z urednikovo spremno besedo, z biografijami shtevilnih
v pismih omenjenih oseb in z imenskim kazalom obsega kar petsto strani velikega
formata, opravil vazhno delo. Shkoda pa je, da se je v tekste vrinilo prevech
tiskovnih in drugih napak. Pri takem znanstvenem delu naj bi bila natanchnost glavno
vodilo za objavo. Vchasih se tudi zdi, zaradi nepravilne uporabe slovenskih
sklonov in glagolskih oblik v nekaterih pismih, da prepisovalec obchasno ni
obvladal slovenshchine, ker skoraj ni verjetno, da bi dopisovalca kljub
nekaterim jezikovnim posebnostim, samovoljnostim (predvsem pri Dolinarju) in starinskosti
delov besedishcha ne znala pravilno zapisati besed. Res je sicer, da sta
vchasih zelo hitela. Minuciozni Dolinar se je sicer ves chas trudil za jasnost,
vendar pa se je obenem zapletal v polemiko s svojimi nasprotniki ter je pri tem
razsipavanju energije vchasih pozabil na rdecho nit bistvenega. Jurchec je bil
sicer bolj umetnishko impresionistichen, toda vchasih tudi bolj povrshinski.
Vendar bi v boljshih razmerah in ob priznavanju v domovinski javnosti verjetno
delovala v jedru nacionalnega kulturnega pogona ter bi bila pri vrhu druzhbeno
uveljavljenih kulturnih delavcev.
Omenjena publikacija lahko
odpre pogled na nekatere she neraziskane odseke slovenskega zdomstva, vendar je
pogoj za razumevanje te korespondence podrobna vednost o obshirnem, razvejanem
in diferenciranem kulturnem zhivljenju v zdomstvu v prvih treh desetletjih po
drugi svetovni vojni.