Revija SRP 99/100

Lev Detela

 

SOUSTVARJALCA SLOVENSKE KULTURNE IN POLITICHNE ZGODOVINE

 

 

Andrej Rot: Bojevnika za svobodo in slovenstvo France Dolinar – Ruda Jurchec. Epistolae 1947 - 1975. Arhivsko drushtvo Slovenije (Viri, sht. 28 – 29), Ljubljana 2009, 498 str.

 

V zbirki Viri, ki jo izdaja Arhivsko drushtvo Slovenije v Ljubljani, je Andrej Rot leta 2009 objavil obshirno korespondenco med dvema vodilnima predstavnikoma slovenske politichne emigracije po drugi svetovni vojni. Dopisovanje med pisateljem in publicistom Rudo Jurchecem (Ormozh 1905 – Buenos Aires 1975) ter teologom in publicistom Francetom Dolinarjem( Ljubljana 1915 – Rim 1983) je trajalo skoraj trideset let. Poleg obshirne spremne besede o obeh dopisovalcih izpod peresa Andreja Rota je v publikaciji objavljenih kar 308 povechini obsezhnih pisem, napisanih med letoma 1947 in 1975.

Objava pisem dveh samosvojih protagonistov slovenske emigracije je pomemben zgodovinski dokument, ki nudi zanimiv vpogled v dogajanja v tedanjem zdomskem zhivljenju. Kljub raziskavam, ki so jih po letu 1990 objavili razlichni strokovnjaki, sta tedanja razgibana struktura slovenskih politichnih beguncev in njihov polozhaj v Evropi ter v mnogih drugih predelih sveta she vedno premalo znana v matichni domovini.

Ruda Jurchec, ki je leta 1947 prishel iz Italije v Argentino, se je v novem okolju mochno angazhiral pri oblikovanju slovenskega kulturnega in duhovnega zhivljenja. Iz svojega predvojnega soochenja s svetovljanstvom Pariza je v tujino prinesel chut za kvaliteto in zheljo po realizaciji kulturnega zhivljenja s krshchansko usmeritvijo na visokem nivoju. Od njene ustanovitve v letu 1954 do ideoloshkega spora v letu 1969 je bil predsednik Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in med drugim urednik njene revije Meddobje, po izstopu iz te ustanove pa je s somishljeniki ustanovil chasopis Sij slovenske svobode.

Eden njegovih glavnih somishljenikov in podpornikov je bil duhovnik in publicist France Dolinar. Vsa povojna leta do svoje smrti je zhivel in deloval v Rimu kot teolog, publicist, urednik, strokovnjak v historiografiji in sociologiji ter kot arhivar v vatikanskem skrivnem arhivu. Podobno kot Jurchec je bil velik zagovornik ideje o samostojni slovenski drzhavi. Zhe leta 1948 so mu v begunskem taborishchu v Spittalu ob Dravi v Avstriji razmnozhili zgodovinsko-politoloshko delo Slovenska drzhavna misel.

Iz pisem, objavljenih v Virih, se dovolj jasno zarisujeta duhovna profila pa tudi psihograma obeh dopisovalcev. Podoba je, da sta si po znachaju precej razlichna. Na eni strani svetovljansko razgledani, chustveno vihravi, chasnikarsko hitri, v sodbah velikokrat nepremishljeni Jurchec, na drugi strani do skrajnosti minuciozni, janzenistichno strogi, pozitivistichno natanchni Dolinar. V pismih nastopata v kontekstu svojih privrzhencev in podpornikov, a sta vedno bolj tudi zaznamovana z bojem proti razlichnim resnichnim ali pa zgolj navideznim nasprotnikom.

Kaj ju je povezovalo?

Najprej zagotovo kritika provincialne zamejenosti, ki je bila vidno prisotna pri obshirnem delu slovenskega zdomstva, ki ni prishlo v tujino le iz vrst katolishkih intelektualcev, ampak predvsem iz preprostih kmechkih slojev slovenskega podezhelja. Druzhil ju je boj proti zanju nepravilnim duhovnim idejam, politichnim programom in zhivljenjskim nachinom v emigraciji in v domovini ter po svetu, po drugi strani pa ju je povezovala tudi skupna vizija neodvisne slovenske drzhave – z dolocheno distanco do programa slovenskega drzhavotvornega gibanja, ki ga je zlasti v ZDA in v Kanadi oblikoval dr. Zhebotov krog okoli mesechnika Slovenska drzhava. V Argentini je to gibanje podpiralo glasilo Smer v slovensko drzhavo, v Trstu pa za Jurcheca in Dolinarja prevech »levicharsko« usmerjeni Franc Jeza s svojimi zborniki in drugimi iniciativami, o katerem sta na trenutke celo namigovala, da je mogoche »jugoslovanski vohun«.

Iz objavljenih pisem ne odsevajo le fiziognomija obeh avtorjev, njuna upanja, zhelje in hrepenenja ter razocharanje in »sveta jeza« (posebno znachilna za Dolinarja), temvech tudi razgibana duhovna prizadevanja emigracije, o kateri razmishljata v skoraj vseh objavljenih pismih (mnoga so se ochitno izgubila), ki se v velikem loku pnejo od zachetka korespondence v letu 1947 vse do zadnjega Dolinarjevega pisma Jurchecu z dne 13. maja 1975.

Danes, v chasu skrchenega dopisovanja na spletu, kratkih sms obvestil prek mobilnega telefona in rachunalnishke tehnike, so taka »esejistichna« pisma dveh izobrazhenih moshkih prava redkost, za vechino kurioziteta in preostanek iz nekega drugachnega zgodovinskega chasa. Med glavnim delom dopisovanja lochena drug od drugega z Atlantskim oceanom in vendar ne le razumsko, temvech tudi chustveno povezana za skupno »dobro stvar« v boju proti »zlu chasa«, sta si za pisanje teh pisem morala velikokrat vzeti poseben chas. Zlasti Dolinar je rad zashel v dolgo znanstveno razpravo. Pisanje takega dolgega pisma je lahko trajalo vech kot en dan. To pisanje pisem ni bilo le nadomestilo za razgovor med dvema prijateljema, temvech je bilo predvsem izmenjava pretehtanih misli in dobrih nasvetov z vishjim ciljnim namenom: spremeniti slovensko druzhbeno strukturo ter postaviti Slovenijo in slovenski narod na najvishje mozhno mesto v Evropi in v svetu.

Bila sta gospoda »stare shole«, ki nista v obchevanju drug z drugim nikoli opustila vikanja. Nagovarjala sta se v obliki vljudnostnega stereotipa »dragi gospod in prijatelj«, to pa je za njuni konservativni naravi pomenilo zhe veliko. Chustvena navezanost obeh dopisovalcev se kazhe v stalnem nestrpnem prichakovanju novega pisma oziroma novih pisem, to pa ima seveda zvezo s praktichno platjo tega dopisovanja, h kateremu so bili vedno znova prilozheni tudi Dolinarjevi publicistichni prispevki, ki jih je Jurchec potreboval pri urejanju Sija slovenske svobode.

Jurchec je velikokrat naravnost odvisen od Dolinarjevih prispevkov. Vedno znova jih zelo nestrpno prichakuje. 6. oktobra 1972 na primer roti Dolinarja, naj se vendar oglasi: »Brez vashega gradiva sem kakor med nebom in zemljo – chutim, kako nisem ´v ravnotezhju´, nisem vech isti – vem, uganjam literaturo, a si ne morem kaj ...«

22. januarja 1973 v pismu izjavi: »Gotovo je, da smo bili in smo soustvarjavci slovenske zgodovine – hvalim Boga, da mi je dal v Vas takega prijatelja in obenem ga prosim, naj bi to ostalo she naprej, she posebej Vam naj pomaga do lepe in dolge dobe popolnega zdravja.«

Mlajshim generacijam Slovencev chas njunega dopisovanja ni vech dobro znan niti ne poznajo podrobnosti o dogodkih in idejno-kulturnih premikih v domovini, she manj znane pa so jim tedanje razmere v vrstah emigracije, ki so sicer z znanstvenega stalishcha zhe precej raziskane, vendar vednost o tem ochitno ni prodrla v shirsho javnost.

Jurchec in Dolinar sta si dopisovala v chasu hladne vojne med obema ideoloshkima taboroma in velesilama. Na zachetku njunega dopisovanja sledovi druge svetovne vojne v Sloveniji in Jugoslaviji she niso bili odpravljeni. Komunizem se je tedaj nahajal v radikalni stalinistichni obliki. Politichna emigracija, ki sta ji pripadala Dolinar in Jurchec, je pri novi oblasti veljala za reakcionarni izvrzhek naroda, in ta izvrzhek je bilo treba absolutno negirati in ignorirati, che ga zhe ni bilo mogoche v kali unichiti.

Cheprav je uradna jugoslovanska oblast tedaj govorila o »katolishkem klerofashizmu« in »narodnem izdajalstvu« ter »odpadnishtvu« zdomskih in tudi zamejskih krogov, takih intencij v pismih Franceta Dolinarja in Rude Jurcheca ni mogoche zaznati. V marsichem njuna korespondenca kazhe nekaj popolnoma nasprotnega, cheprav nista ljubezniva sodobnika in sta velikokrat neusmiljena pa tudi krivichna in trdosrchna do svojih begunskih zdomskih sopotnikov, ne le do dogajanja v komunistichni domovini. V osnovi ves chas zhivo gorita za slovensko stvar, za katero bi zhrtvovala vse.

Predvsem sta se razumela kot bojevnika za prenovo slovenske duhovnosti in kulture v osvoboditvi iz primezha totalitarne ideologije, vendar v njunih prizadevanjih ne kazhe prezreti nekakshne elitne katolishke ekskluzivnosti, s katero sta hotela kljubovati razlichnim (predvsem zdomskim) trivializacijam in zapechkarskim domachijskim posploshevanjem.

Takoj na zachetku dopisovanja, oba she v Rimu oziroma v Trstu, sta v skromnih razmerah zhe snovala visokoleteche nachrte o politichni in kulturni organiranosti Slovencev v begunstvu. Dejstvo je, da se je iz njunih sicer v bistvu konservativnih vizij zelo hitro razvila pobuda za nekakshno znanstveno akademijo v zdomstvu oziroma za Delovno obchestvo za slovenski katolishki inshtitut, v Dolinarjevem sourednishtvu pa je leta 1951 v Buenos Airesu zachela izhajati znanstveno-kulturna revija Vrednote. Ta je po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije v letu 1954, katere prvi predsednik je bil Jurchec, postala zbornik, a je njeno izhajanje zaradi nove revije Meddobje kmalu zamrlo.

Jurcheceva in Dolinarjeva prizadevanja so dobila nov zagon po duhovno-ideoloshki krizi pri Slovenski kulturni akciji; do krize je prishlo zaradi »progresistichnih« in »projugoslovanskih« tendenc jezuitskega teologa, pesnika in filozofa Karla Vladimirja Truhlarja ter duhovnika in pesnika Rafka Vodeba, katerim sta se oba dopisovalca odlochno uprla in s somishljeniki leta 1969 ustanovila Sij slovenske svobode, v katerem sta se med drugim mnogo chasa pred podobnim razvojem v matichni domovini zavzemala tudi za slovensko drzhavno neodvisnost.

14. aprila 1974 Jurchec pishe Dolinarju o programski usmeritvi glasila v zvezi s pogovorom z buenosaireshkim sodelavcem duhovnikom Glavachem tudi tole: »… najprej slovenstvo, nato antikomunizem, potem kulturna politichna problematika in nato protimodernizem ...« Slovenski narod je po njunem mnenju zhe novembra 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, zashel na nepravilno politichno pot, ko se je nekritichno podredil velikosrbski hegemoniji. O tem 22. januarja 1973 Jurchec med drugim trdi, da »nismo opozicija v stranki in nismo v trenju z nobeno skupino – bilo bi prav biti tam, kjer se je leta 1918 nasha politika prekinila – iti novo pot ...«

V tej fazi njunega dopisovanja so se stopnjevale najrazlichnejshe tezhave. Bila sta pod udarom razlichnih slovenskih begunskih katolishkih nasprotnikov in njihovih intrig, resen problem pa so pomenile tudi financhne tezhave – in ne nazadnje slabo zdravje obeh.

Predvsem iz Jurchecevih pisem je jasno razvidno, da se je znashel v resni eksistenchni stiski, vendar pa mu idealistichni zagon ni dopushchal, da bi v svojem boju popustil. Zaradi krhkega zdravja je moral France Dolinar v Rimu vechkrat prekiniti delo. Tudi deset let starejshi Jurchec se je vedno znova nahajal v dushevnih pa tudi drugachnih zdravstvenih stiskah.

V obsojanju drugache mislechih ali do njiju nasprotnih osebnosti iz slovenskega zdomstva, zlasti novega kroga pri Slovenski kulturni akciji ter progresivnih in liberalnih tendenc pri katolishki Cerkvi, sta v pismih vedno znova netolerantna, zbadljiva in krivichna. Neprijazno ocenjujeta sicer, objektivno gledano, pomembno kulturno delovanje dr. Tineta Debeljaka v Argentini, she bolj kritizirata po njunem mnenju zgresheno politiko dr. Milosha Stareta. Ostro polemizirata z deli duhovshchine. Dolinar v pismu z dne 31. januarja 1973 pishe o nekaterih slovenskih duhovnikih v domovini kot o »tonzurirancih, ki jim manjka celo poganske chlovechnosti«. Ochitno je oba vedno bolj tezhila izolacija od mnogih kulturnikov ali duhovnikov, ki pa sta jo delno sama zakrivila, ter neuposhtevanje njunih idej v javnosti.

France Dolinar je postal poleg Jurcheca, Mirka Javornika in Alojza Gerzhinicha glavni zagovornik ortodoksne protikomunistichne smeri. Mnoga pisma krozhijo okoli prodaje slovenske hishe na via Colli v Rimu in »oportunistichnega vedenja« dela emigrantske duhovshchine, ki da se zachenja vedno bolj vdinjati komunistichnemu rezhimu v Jugoslaviji. Na udaru Jurcheceve in Dolinarjeve kritike je tudi tedanji ljubljanski nadshkof Pogachnik, chesh da s svojo komunistom naklonjeno cerkveno politiko razkraja premochrtnost protikomunistichne emigracije. Zlasti Dolinarjeva pisma s tem v zvezi, kot sem zhe zapisal, rada narastejo v pravo razpravo. Velikokrat postanejo dognane analize aktualnega stanja v teologiji in filozofiji, vchasih pravi eseji o vsem mogochem, na primer o razpadu nekdanje jezuitske elitnosti in o »udbashko-klerikalnih povezavah«, to pa je za namechek zabeljeno she z ekskurzijami v zgodovino in z latinskimi citati.

Ta pisma je mogoche brati kot psihogram dveh talentiranih kulturnih osebnosti, ki sta se zacheli aktivno uveljavljati zhe v predvojnem chasu v domovini, v novih zdomskih razmerah pa sta imeli slabe pogoje za delo in premalo priznanja Ni chudno, da se dolocheni deli pisem berejo kot monolog o grozechi zaroti proti dobremu in resnichnemu, nepriznavanje njunega dela v slovenski javnosti pa rezhe kot mora v njuno dusho in malichi pozitiven razvoj njunih znachajev.

Andrej Rot je z izdajo te korespondence, ki skupaj z urednikovo spremno besedo, z biografijami shtevilnih v pismih omenjenih oseb in z imenskim kazalom obsega kar petsto strani velikega formata, opravil vazhno delo. Shkoda pa je, da se je v tekste vrinilo prevech tiskovnih in drugih napak. Pri takem znanstvenem delu naj bi bila natanchnost glavno vodilo za objavo. Vchasih se tudi zdi, zaradi nepravilne uporabe slovenskih sklonov in glagolskih oblik v nekaterih pismih, da prepisovalec obchasno ni obvladal slovenshchine, ker skoraj ni verjetno, da bi dopisovalca kljub nekaterim jezikovnim posebnostim, samovoljnostim (predvsem pri Dolinarju) in starinskosti delov besedishcha ne znala pravilno zapisati besed. Res je sicer, da sta vchasih zelo hitela. Minuciozni Dolinar se je sicer ves chas trudil za jasnost, vendar pa se je obenem zapletal v polemiko s svojimi nasprotniki ter je pri tem razsipavanju energije vchasih pozabil na rdecho nit bistvenega. Jurchec je bil sicer bolj umetnishko impresionistichen, toda vchasih tudi bolj povrshinski. Vendar bi v boljshih razmerah in ob priznavanju v domovinski javnosti verjetno delovala v jedru nacionalnega kulturnega pogona ter bi bila pri vrhu druzhbeno uveljavljenih kulturnih delavcev.

Omenjena publikacija lahko odpre pogled na nekatere she neraziskane odseke slovenskega zdomstva, vendar je pogoj za razumevanje te korespondence podrobna vednost o obshirnem, razvejanem in diferenciranem kulturnem zhivljenju v zdomstvu v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni.