Revija SRP 99/100

Lev Detela

 

SLOVENSKA VECHKULTURNOST IN

HKRATNA NARODNA ISTOVETNOST

 

 

Janja Zhitnik Serafin: Vechkulturna Slovenija – Polozhaj migrantske knjizhevnosti in kulture v slovenskem prostoru. Inshtitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU (Migracije 15), Ljubljana 2008, 314 str.

 

Znanstvena shtudija Vechkulturna Slovenija izpod peresa dr. Janje Zhitnik Serafin je zanimiva iz vech razlogov, saj avtorica v njej med drugim na nov nachin aktualizira shtevilna kljuchna vprashanja danashnje slovenske knjizhevnosti in kulture.

Slovenci smo skozi dolga obdobja zgodovine zhiveli v sklopu mnogonarodnega in mnogokulturnega t. i. Rimskega (nemshkega) cesarstva in pozneje v avstrijski oziroma avstro-ogrski monarhiji, kjer so se zhe iz praktichnih razlogov prepletale shtevilne multikulturne vezi, le navidezno sami zase. Fevdalni vechjezikovni in vechkulturni sistemi, v katerih smo se nahajali, so namrech pogojevali tudi slovenski znachaj in kulturo, vendar se tega velikokrat premalo zavedamo.

V glavnem smo bili seveda ves chas v narodnoobrambni poziciji. Sredi pochasnega narodnega ozaveshchanja smo se spochetka skushali predvsem zashchititi, se kot narod afirmirati najprej v lokalnem kontekstu avstrijskih dezhel-kronovin, pozneje pa tudi vedno bolj sredi evropskih shovinizmov in sochasnih univerzalizmov. Predvsem pa smo hoteli v politichnih strukturah, v katerih smo se nahajali, uveljavljati nashe demokratichne pravice. Shele pozneje, zlasti v chasu gospodarskih kriz v 19. stoletju, smo postali tudi narod izseljencev. She manj smo se sprijaznili s tem, da se je po drugi svetovni vojni v chasu industrializacije Jugoslavije in ob zmanjshanju shtevila kmechkega prebivalstva v drzhavi obchutno povechal pritok priseljencev drugih jugoslovanskih narodnosti v Slovenijo. Po osamosvojitvi v letu 1991 in balkanskih vojnah je narasel tudi dotok nove vrste priseljencev, vojnih beguncev. To se zdi delu slovenske narodnostno dokaj zaprte in samozadostne druzhbe ogrozhajoche. Na novo stanje se slovenska druzhba, kot vse kazhe, namrech le tezhko privaja. Vendar po drugi strani glede tega v Evropski skupnosti ni kaka posebna izjema.

Janja Zhitnik Serafin skusha dosedanjo dokaj »elitno« oziroma prevech samozadostno pojmovanje slovenske kulture in umetnosti, ujete v corpus separatum ekskluzivne nacionalne literature slovenskega naroda, pogumno dopolniti in redefinirati z drugachnim pogledom na polozhaj tako imenovane nacionalne knjizhevnosti in kulture v sodobnem svetu. Na to gleda iz novega in v shirshi javnosti she ne dovolj uveljavljenega zornega kota, ki si ga je pridobila zhe s svojimi predhodnimi raziskavami slovenske izseljenske knjizhevnosti ter s preuchevanjem polozhaja piscev in umetnikov, ki so se priselili v Slovenijo.

Tudi slovenska knjizhevnost se namrech ne nahaja v zaprtem prostoru, v nekakshni Faradayevi kletki, temvech je v chasu multikulturalne globalizacije izpostavljena v sklop shtevilnih premikov, migracijskih procesov, soochenj in tudi trenj s tujimi in tujejezichnimi kulturami. Janja Zhitnik Serafin soocha kulturno in knjizhevno situacijo v Sloveniji s pojavom slovenske izseljenske knjizhevnosti v najrazlichnejshih predelih sveta ter z aktualno prisotnostjo avtoric in avtorjev, ki so se priselili v Slovenijo iz razlichnih tujejezichnih podrochij. O teh v posebnem dopolnilnem poglavju pishe iz Makedonije priseljena Lidija Dimkovska, ki je tudi sama pesnica. Najvech v Slovenijo priseljenih piscev je iz predelov nekdanje Jugoslavije. Nekateri, na primer v Bosni rojeni pesnik Josip Osti, so se vidno uveljavili tudi kot avtorji izvirno slovenskih besedil. V ta sklop sodita tudi iz Slovashke priseljena Stanislava Chrobákova Repar in iz Zdruzhenih drzhav Amerike prishla Erica Johnson Debeljak.

Medtem ko mnogi priseljeni avtorji ostajajo v ozhjem obmochju svojega materinskega jezika in prvotnega kulturnega kroga, pa se je nekaterim drugim, kot na primer trem omenjenim, posrechil preskok v ustvarjalno dvojezichnost ter v jezik novega naroda in njegove kulture. Isto se je reciprochno dogodilo vrsti slovenskih izseljenskih pisateljev v Juzhni in Severni Ameriki ter v Avstraliji in Evropi. Medtem ko so nekateri postali ustvarjalno dvojezichni, pa predvsem mlajshi avtorji iz druge ali tretje generacije slovenskih priseljencev v Argentino in na angleshka ali nemshka govorna podrochja pishejo samo v jeziku tujejezichnih jezikovnih krogov, cheprav je v mnogih njihovih tekstih she veliko spominskih in mentalnih povezav s slovenskim narodnim izrochilom in s slovensko kulturo in omiko. Kot rdecha nit se zato skozi vso knjigo vije avtorichin namig, da »znotraj sodobnih pojmov narodova / nacionalna / kultura in literatura vse bolj bledijo nekdaj odlochilne jezikovne lochnice.« (Vechkulturna Slovenija, str. 271). Obenem avtorica meni, da »ta proces ... v nobenem pogledu ne ogrozha nacionalnih jezikov, knjizhevnosti in kultur, temvech jim – ravno nasprotno – le odpira vrata v nove zhivljenjske prostore in oblike.« (Vechkulturna Slovenija, str. 272), ta teza pa bo za mnoge vprashljiva, ker bodo menili, da je odmik od slovenshchine hkrati tudi izguba prvotne jezikovne narodne substance.

Znanstvena publikacija dr. Janje Zhitnik Serafin je razdeljena na shtiri osnovne dele. Po uvodnem poglavju, v katerem avtorica med drugim podaja nekatera teoretska izhodishcha in metodoloshka pojasnila, preide v prvem delu k opisu in analizi »polozhaja izseljenske knjizhevnosti v matichnem prostoru«. Cheprav ugotavlja, da se je polozhaj tega dela slovenske knjizhevnosti po letu 1990 (ko se je v zvezi z velikimi politichnimi spremembami in demokratizacijo Slovenije zrushila nekdanja tabuizacija in stigmatizacija tako imenovane »domovini sovrazhne zdomske knjizhevnosti«) bistveno izboljshal, pa je slovenska zdomska oziroma izseljenska knjizhevnost she vedno, kljub shtevilnim poskusom njene afirmacije, obravnavana kot poseben duhovno-jezikovni pojav izven jasnega dialektichnega konteksta s sochasnimi paralelnimi literarnimi pojavi in tokovi v matichnem prostoru.

Zdomska knjizhevnost she vedno lebdi (podobno kot slovenska knjizhevnost v zamejstvih) prevech marginalizirano na robu. Zdi se, da je she zmeraj premalo integrirana v sploshni kontekst in razvoj slovenske knjizhevnosti kot take. Izjema je le sintetichna monografija Slovenska izseljenska knjizhevnost v urednishtvu Janje Zhitnik in s sodelovanjem Helge Glushich, ki je izshla leta 1999 v treh knjigah pri Zalozhbi ZRC in zalozhbi Rokus v Ljubljani. Ta evidentira glavne poteze in predstavnike izseljenskega dela slovenske knjizhevnosti. Predvsem boli dejstvo, da v nasprotju z relativno dobrim uposhtevanjem slovenskih avtorjev iz zamejstva slovenski izseljenski in (oziroma) zdomski besedni ustvarjalci she vedno niso samoumevno vkljucheni v uchbenike matichnega sholstva, cheprav bi lahko vsaj nekaj imen (na primer Ruda Jurchec, Zorko Simchich, France Papezh, Milena Merlak, Bert Pribac itd.) s svojo vsebinsko in stilistichno kvaliteto, povezano s prikazi zhivljenja v tujini, obogatilo vednost o aktualnem dogajanju v slovenski knjizhevnosti in utemeljilo poznavanje razvejanega slovenskega knjizhevnega utripa v globalnem kontekstu sveta.

V drugem – posebno obsezhnem – delu knjige je predstavljen polozhaj literarnega ustvarjanja priseljencev v Sloveniji, ki je, kot ugotavlja zhe omenjena avtorica tega poglavja Lidija Dimkovska, ugoden le za »elitne« in zhe v njihovi prvotni domovini uveljavljene pisce, a je Slovenijo »...dvakrat zaklenil za marginalizirane ...« (Vechkulturna Slovenija, str. 107).

V tretjem delu z naslovom Kulturni polozhaj priseljencev in njihovih potomcev v Sloveniji avtorica s pomochjo analize rezultatov posebnega anketnega vprashalnika predstavlja sedanje izkushnje priseljencev v Sloveniji. Moteche dejstvo je zlasti ksenofobija dolochenih krogov slovenskega prebivalstva do tujejezichnih priseljencev, ki se velikokrat povezuje tudi z versko nestrpnostjo (na primer v zvezi z vprashanjem zgraditve dzhamije v Ljubljani) in potiska priseljence v polozhaj drugorazrednih drzhavljanov, ki svoje tradicionalne navade in obichaje lahko gojijo le v svojih kulturnih drushtvih.

V zadnjem poglavju Na poti k enakopravni jezikovni in kulturni integraciji avtorica ugotavlja, da je »kulturna dedishchina priseljenske skupnosti sestavni del nacionalne /multi/ kulturne dedishchine dveh narodov, izvornega in ´ciljnega´.« (Vechkulturna Slovenija, str. 189).

Dejstvo je seveda, da manj izobrazheni sloji priseljencev, ki sestavljajo vechino, razmeroma dolgo chasa ostajajo tudi po lastni krivdi v nekakshnem zaprtem getu, brez pravega kontakta s stvarnostjo dezhele, v katero so se priselili. To ne velja le za priseljence v Sloveniji, saj so podobni priseljenski problemi znachilni tudi za druge drzhave v Evropi in drugod, na primer v Zdruzhenih drzhavah Amerike, v Kanadi in v Avstraliji, cheprav se zlasti v slednjih onstran oceanov vidneje uveljavlja tolerantnejsha politika multikulturalizma s poudarjenim podpiranjem kulture priseljenskih narodnih skupin.

Nacionalno knjizhevnost lahko strukturalno dopolni in razshiri »literarna dvojezichnost«. Janja Zhitnik Serafin med drugim ugotavlja, da je ta tesno pogojena z avtorjevo izobrazbo. Uporabili so jo tudi nekateri slovenski avtorji v obeh Amerikah, zlasti v Kanadi, Zdruzhenih drzhavah Amerike in v Argentini predvsem iz vrst novih generacij, delno tudi v Evropi v Nemchiji in she posebej v Avstriji. Kritika v nemshkem prostoru je vechkrat opazila v nemshkih tekstih dvojezichnih, v slovenshchini in v nemshchini pishochih avtorjev, izvirnost in samosvoje posebnosti iz slovenske jezikovne in kulturne zakladnice v nemshki jezik prestavljenih stilistichnih zasukov in besednih tvorb, ki v sploshni jezikovni rabi v nemshchini niso obichajne.

Ob koncu svoje obshirne shtudije, ki so ji poleg imenskega kazala in povzetka v angleshchini dodani she seznami virov in literature, avtorica she enkrat naglasi, naj bo razpoznavnost danashnje mnogoetnichne, vechkulturne in vechjezikovne Slovenije »v sprejemanju, ne pa zavrachanju njene etnichne, jezikovne in kulturne pestrosti.« (Vechkulturna Slovenija, str. 272).