Revija SRP 99/100

Lev Detela

 

 

BORIS PAHOR, PRICHEVALEC NASHEGA CHASA

 

Velika literatura nastaja zhe dolgo vrsto let tako rekoch pred nashimi ochmi in pred nashim domachim pragom. Boris Pahor, ki se je rodil leta 1913 v Trstu, kjer she danes zhivi, sodi zaradi subtilnih novel, romanov in dnevnikov, v katerih opisuje svoje boleche izkushnje v obdobjih politichnega nasilja v 20. stoletju, med najpomembnejshe slovenske sodobne avtorje. Podobo nashega chasa razvija iz zornega kota chloveka, ki je prezhivel italijanski fashizem, drugo svetovno vojno in grozo nacistichnih taborishch. Tako kot Jean Améry, Imre Kertész, Jorge Semprún ali Primo Levi tudi Pahor opisuje zunanji in notranji povratek v normalni svet tistih, ki so ushli unichevalnim akcijam v Dachauu, Bergen-Belsenu, Matthausenu ali Auschwitzu.

Obenem je Pahor tudi odkrit in zavzet kronist usode slovenske narodne skupnosti v Italiji in kritichna pricha destrukcije, ki so ji bili Slovenci izpostavljeni v chasu fashizma. Literarni spomini sedemindevetdeset let mladega avtorja so namrech hkrati dokument spodrsljajev in prestopkov neke nacionalistichne politike, ki se je izrodila v zatiranje »drugachnega« chloveka z drugachnim jezikom. So literarni dokument ogorchenja. S pomochjo najrazlichnejshih impresij, impulzov, preprichljivih scen nam Pahor brez sovrashtva, z zachudenjem in zhalostjo, posreduje svoje izkushnje z zgodovinsko sramoto v srcu Evrope.

Posreduje jih tudi novim, mlajshim rodovom. Ti tega tezhkega obdobja, ki nas skusha s svojimi sencami she vedno ogrozhati, niso dozhiveli. Nasproti destrukciji Pahor izpostavi princip pravice do domovine sredi multikulturnega sveta, ki ga nikoli ne postavlja pod vprashaj, in princip pravice do slovenskega jezika, katerega javno uporabo so prepovedali fashisti v Italiji in nacionalni socialisti pri nas na Koroshkem, na Shtajerskem in tudi na v drugi svetovni vojni zasedenih slovenskih podrochjih nekdanje Jugoslavije.

Tudi Pahor ni smel – podobno kot drugi Slovenci v Italiji pod Mussolinijem – po dokonchanju osnovne shole uporabljati slovenskega jezika. Kljub temu je zachel literarno ustvarjati v slovenskem jeziku in je prva besedila objavil zhe pred drugo svetovno vojno v tedanji ljubljanski reviji Dejanje, ki jo je urejal pomembni krshchansko-socialistichni lirik in esejist Edvard Kocbek. V romanu Parnik trobi nji iz leta 1964, ki je pred kratkim izshel v nemshkem prevodu pod naslovom Geheime Sprachgeschenke (Skrivna jezikovna darila) pri celovshki Mohorjevi zalozhbi, Pahor prikazuje, kako neka podtalna skupina v fashistichnem Trstu ilegalno deli »skrivna jezikovna darila« – slovenske knjige.

Leta 1940 je bil Pahor vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo. Po zlomu fashistichne Italije se je prikljuchil slovenskemu osvobodilnemu gibanju, vendar so ga leta 1944 – podobno kot njegovega prijatelja, znanega slikarja Zorana Mushicha – aretirali in poslali v nemshka koncentracijska taborishcha. Po drugi svetovni vojni je shtudiral na univerzi v Padovi. V Trstu je urejal vech slovenskih nekonformistichnih revij, med katerimi je Zaliv izhajal kar petindvajset let in bil zaradi kritike politichnega oportunizma, shovinizma in totalitarizmov vseh vrst posebno pomemben. Poucheval je na eni od trzhashkih gimnazij in pisal romane, novele, eseje, dnevnike, chlanke in polemike, v katerih se je zavzemal za demokratichno druzhbo in za svobodo umetnishkega izrazhanja. V razlichnih sestavkih je branil pravice slovenske manjshine v Italiji pa tudi v Avstriji ter opozarjal na polozhaj drugih manjshin v Evropi in po svetu, vendar za svoja prizadevanja dolgo chasa ni dobil zasluzhenega priznanja. Nasprotno: ko je v zalozhnishtvu njegove revije Zaliv leta 1975 izshla publikacija Edvard Kocbek, prichevalec nashega chasa, v kateri je Kocbek, ki se je med vojno kot katolik pridruzhil Titovim partizanom, svoje nekdanje komunistichne prijatelje obtozhil, da so spodkopali zachetno demokratichno strukturo Osvobodilne fronte, sestavljeno iz nazorsko razlichnih skupin, in jo instrumentalizirali za svoje lastne namene, po drugi svetovni vojni pa iz golega mashchevanja izvedli she pokol deset tisoch domobranskih vojnih ujetnikov in drugih protikomunistov, je Pahor prishel pri tedanjih jugoslovanskih oblastnikih v tezhave in celo v nemilost.

Tudi zdaj, v obdobju demokracije, je Pahor she vedno vest naroda. Po razpadu totalitarizma se bori proti oportunizmu politikov in proti ohlapnosti kapitalu in potroshnishtvu prevech podvrzhene druzhbe v Sloveniji, v Italiji, v Evropi. Zavzema se za vrednote jezika in naroda, za vrednote kulture in civilizacije, za vrednote humanizma in tolerance, ki shele naredijo chloveshko skupnost chloveka vredno.

Po desetletjih literarnega delovanja je sedaj mnogo romanov in novel izpod Pahorjevega peresa v prevodih dostopno tudi bralcem na nemshkih, francoskih, angleshkih, italijanskih in srbskih oziroma hrvashkih jezikovnih podrochjih.

 

Ob branju Pahorjevega literarnega opusa imash vchasih obchutek, da se nahajash sredi zgodovinske alegorije, v kateri se prekrivajo in drug ob drugem razvrshchajo najrazlichnejshi odtenki iz preteklosti in ostanki nekdanjih oblastnishkih sistemov. Ravno slovenski avtor Boris Pahor s svojimi literarnimi deli dokazuje, da je Trst ostal kraj iskanja zgodovinske, nacionalne in politichne istovetnosti. Veliko mesto v zalivu je zasidrano globoko v Pahorjevi podzavesti in tam prepleteno s prvimi, lepimi, a tudi pretresljivimi spomini iz otroshtva. V literarnih delih tega slovenskega avtorja Primorja in Krasa je Trst posebna metafora ne le za prostor, temvech tudi za chas, v katerem ne zazhivi le negativnost bivanjskega polozhaja, temvech, kot nasprotje, posebno obchutje z velikim morjem, povezano z razlichnimi, velikokrat zelo pesnishko in zanosno oblikovanimi pripadajochimi podobami, ki na poseben nachin obarvajo posamezne odtenke besedila. Skozi tako enkratno literarno okno sezhe pisateljev pogled do shiroke panorame vechplastnega geografskega pasu in usodnega chasa, to pa bralcu ponuja mozhnost nove perspektive. Pahor dosezhe v svojih delih, pri katerih velikokrat presadi oziroma vkljuchi odseke dolochenega besedila v novo besedilo in ga tako v spremenjeni varianti oblikuje na novo, da polozhaj njegovih rojakov in usoda sveta sama po sebi izstopita iz mnogobarvnega ozadja zhivljenja in postaneta na ta nachin chim bolj dostopna in razumljiva.

 

Trst je bil pred fashistichno represijo po prvi svetovni vojni vsaj v nastavkih veliko kozmopolitsko osishche na presechishchu treh kultur, bil je mesto, v katerem so bili poleg Italijanov aktivno navzochi predvsem Slovenci in kjer so zhiveli tudi nemshko govorechi cesarsko-kraljevski uradniki, chastniki in vojaki, trgovci in pesniki, kot na primer nemshko pishochi Theodor Däubler. Bivali so skupaj z razlichnimi manjshinami predvsem iz vzhodnega Levanta – in z Judi, katerih prisotnost je okronala ena najlepshih novih sinagog avstro-ogrske monarhije.

Pahor nas vodi po svojem vechsmernem rojstnem mestu in po velikokrat zhalostni in brutalni svetovni zgodovini prejshnjih desetletij z mladostno energijo in s plodovitim nemirom, ki vnashata razgibanost v kulturo in kulturno politiko ter spodbujata k razmishljanju. Njegovi teksti so kleno predstavljeni zgoshcheni spomin, ki obsega skorajda celotno 20. stoletje. Pahor je pomembna pricha, ki nas vodi krizhem po svojem chasu, ki je tudi nash chas oziroma ki to vedno bolj postaja ob branju njegovih del. V njegovih romanih, pripovedih in dnevnishkih zapiskih se zrcali nesramna ideoloshka predrznost preteklega stoletja, ki je prikazana tudi kot razkosanje smiselne povezanosti ter kot propad tolerance in chlovechnosti.

Vendar Pahorjeva literarna dela ne zazhivijo le v trzhashkem svetu, ki ga z znachilnimi poudarki zaznamujejo morje, mesto v zalivu in kras, saj avtor usodo svojih predvsem slovenskih protagonistov vkljuchuje v shirshi evropski oziroma mednarodni okvir.

V shirokem loku zazhivijo pred nami Slovenec Bojan Pertot, Pahorjev drugi jaz iz romana Nomadi brez oaze (1956), ki je sredi druge svetovne vojne vojak italijanske armade v Tripolisu, Bengasiju in v afrishki pushchavi, sanatorij pri Parizu v romanu Spopad s pomladjo (1958 oziroma 1978), v katerem po koncu vojne v letu 1945 bolni Radko, she nedavno zapornik v koncentracijskem taborishchu Bergen- Belsen, zdravi svoje fizichne in s pomochjo ljubezni tudi dushevne rane, spoprijem s totalitarno polpreteklostjo ob soochenju z nekdanjo Mussolinijevo vilo ob Gardskem jezeru v s subtilnim obchutkom za dushevne premike napisanem romanu Vila ob jezeru (1955), in, vedno znova, travma holokavsta, ki ga je Pahor kot zapornik pretrpel in prezhivel v Dachauu in drugih taborishchih Tretjega rajha.

Najprej pa so tu dozhivetja malega slovenskega otroka iz nekdanjega staroavstrijskega mesta Triest-Trst-Trieste, ki ni bil le za Slovence pomembno mesto dela pa tudi trgovine in trgovcev. In zhe tedaj, v chasu velikega avstrijskega razcveta v letu 1910, tudi mesto brez miru, »città senza pace«, kot ga je oznachil znani publicist Silvio Benco.

Zhe prva zgodba iz v nemshkem prevodu leta 2004 pri celovshki zalozhbi Kitab objavljene zbirke Rozhe za gobavca (Blumen für einen Aussätzigen) popelje bralca po trzhashki mestni pokrajini v chasu prve svetovne vojne, kjer sta sredi Miljskega zaliva pri Trstu zasidrani avstrijski vojni ladji »Tegetthoff« in »Wien«, ki sta se nekaj chasa zatem, kot izvemo v isti zbirki iz chrtice Ogenj v pristanishchu (Feuer im Hafen), »v zalivu neposredno pred mestom velichastno potopili«. V tej prozi opisuje Pahor tisto, kar je kot sedemletni dechek sam dozhivel, ko je shovinistichna mnozhica ob divjem razgrajanju italijanskih fashistov, ki spominja na podobno scenerijo nacistichnih pogromov proti Judom, zazhgala slovenski kulturni dom arhitekta Maxa Fabianija, ki je zasnoval tudi dunajsko Uranio. To sramotno dejanje je eno kljuchnih avtorjevih dozhivetij in hkrati metafora za psiholoshke travme slovenskega naroda pa tudi za zachetek velikega bojevanja med zhivljenjem in smrtjo; je metafora za zatemnitev sveta, tako znachilno tudi za nacistichna taborishcha.

Toda, kot sem zhe nakazal, Pahor je kljub temu svetel, skorajda bi rekel, slovenski mediteranski avtor, ki ljubi in sposhtuje zhivljenje. V njegovih delih utripa tudi sredi teme »luch notranjega zaupanja v dobri znachaj zhivljenja«, kot se je zhe leta 1972 izrazil literarni zgodovinar Jozhe Pogachnik v publikaciji Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, objavljeni v Kosovelovi knjizhnici Pahorjeve revije Zaliv.

Travmo holokavsta Pahor predstavi v mnogih novelah in romanih kot pandemonij med zhivljenjem in smrtjo; naj tu omenim predvsem roman Nekropola (1967), toda tudi sredi najgloblje teme avtor zasluti zharek upanja v obnovitvi zhivljenja na podlagi ljubezni in chlovechnosti.

Ljubezen je pravzaprav glavna Pahorjeva tema. V mnogih tekstih, na primer v romanih Spopad s pomladjo in Zatemnitev (1975), jo predstavi na preprichljiv nachin. Celo v najhujshih trenutkih in polozhajih je – oziroma naj bi bil – za vsakega chloveka nekje varen kraj, nekakshno zatochishche sredi nevarnega, groznega sveta. Za nekdanjega taborishchnika Igorja Sevkena (iz v nemshkem prevodu pod naslovom Die Wiege der Welt pri celovshki zalozhbi Kitab leta 2009 izdanega romana), ki ga je zaznamovalo prestano trpljenje, je to – poleg povezanosti z neko zdravnico iz francoskih Vogezov – obala ob Devinu in shiroko morje pri Trstu, cheprav so to morda le protagonistove lepe sanje ali sanjske zhelje.

 

Najvazhnejshi problem, ki se kot rdecha nit suche skozi Pahorjeva dela, je tako imenovani chloveshki faktor. Ta je odpovedal vedno znova tudi v dezhelah, ki so se po letu 1945 osvobodile fashizma. Odpovedali sta toleranca in solidarnost med ljudmi, kar Pahor na primer v romanu V labirintu (1984) s pomochjo zhivljenjske zgodbe Radka Subana opishe na analitichen nachin.

Pahor, ki je podobno kot Levi ali Améry, ushel izpod »pogubnega kolesja zgodovine«, skusha odlochilne trenutke, ki jih je dozhivel kot taborishchnik v muchilnicah Tretjega rajha, preprichljivo predstaviti tudi novim generacijam. Iz svoje zhivljenjske zgodbe oblikuje pozitivno vizijo upanja v bolj chloveshko prihodnost, v nasprotju z Améryjem, ki, kot se mi zdi, ni mogel nikoli uiti travmi geta oziroma koncentracijskega taborishcha kot »chakalnice smrti«. Pri svojem samotnem obupu ob razmishljanju o chloveshki problematiki, o problematiki chloveshke zhrtve in njenega zunanjega, vchasih pa tudi notranjega muchitelja, je Améry konchno skupaj z antifashistichnim pisateljem Jakobom Wassermannom menil, da lastnih izkushenj ne moresh nikomur posredovati, ker si lahko izkushnje pridobi le vsakdo sam na svoji lastni poti izkushenj – kot vedno vsakdo sam umre tudi svojo lastno smrt. Ko je Améry ob nekem obisku v Salzburgu polozhil roko na lastno zhivljenje, je hotel ubezhati velikemu muchitelju Zgodovini.

Boris Pahor si je izbral drugachno pot. Zgodovino oziroma svojo in nasho sodobnost skusha sooblikovati in na ta nachin izboljshati, narediti bolj chloveshko. Je to znachilna lastnost trdozhivega, trmastega, nepoboljshljivo optimistichnega Slovenca iz Trsta? Njegovo literarno sporochilo kljub vsem krivicam poziva k nujno potrebni spravi. Kljub kritichnim pogledom nam Boris Pahor sporocha vso svezhino in veselje svoje vizije v smiselno, chloveka vredno zhivljenje, ki ga je mogoche uresnichiti z osebno voljo in s pogumom. Celo ob soochenju s smrtjo iz lastne izkushnje pritrjuje zhivljenju in chloveshki vzajemnosti – prek vseh meja.

 

 

(Lavdacija ob podelitvi Chastnega krizha Republike Avstrije pisatelju Borisu Pahorju 26. aprila 2010 v Avstrijskem zveznem ministrstvu za pouk, umetnost in kulturo na Dunaju.)