Revija SRP 99/100

Lev Detela

 

 

PROPAD

(V)

 

Eksplozija rushilne granate ob levi strani atomskega bunkerja vrzhe generala iz tezhkih sanj. Od strahu trepeta po vsem telesu.

Kaj je to? Ga she ni zadelo?

Pred trenutkom je v sanjah padal v prepad in mrak, vendar padanju in prepadu ni bilo ne konca ne kraja. Dushil se je v gosti zmesi dima in prahu. Se muchil v svetu brez svetlobe.

Prihaja torej konec? Ga hochejo mednarodne sile in svetovne organizacije kratko in malo unichiti? Je bilo res vse zaman? Kako nesebichno se je trudil za blaginjo drzhave in naroda, zdaj pa ta kriza in nehvalezhnost.

Vcheraj mu je tajnik Petelinchek povedal, da je avstrijski kancler ves zaripel krichal v dunajskem parlamentu, da »bomo nemarnega slovenskega predsednishkega prostaka zmechkali kot nagnusno ush«. Njega, zasluzhnega drzhavnega predsednika, je naduti Avstrijec imenoval »stenico v komunistichnem bunkerju, ki se ima za nekakshnega generala, a si zasluzhi smrt tiste vrste, ki je ne zhelimo niti nashemu najhujshemu sovrazhniku.«

Prizadevni tajnik mu je zhe vcheraj opisal nastali tezhavni polozhaj.

»Edina srecha za nas je, da se velesile she niso mogle sporazumeti o pogojih prisilnega vechnega miru med Slovenijo, Hrvashko in Avstrijo,« mu je povedal tajnik. »V Parizu so zhe izdelali nachrt za razkosanje nashega suverenega drzhavnega ozemlja na vech neenakih delov. Da bo mir, morajo v tistih zakotjih nastati nove minimalne drzhave, je v Versaillesu baje izjavil amerishki predsednik Ben Singer. Ker pa francoski kralj ostro nasprotuje nekaterim amerishkim nachrtom, do premirja in miru she ni prishlo. Morda grozi celo vojna med Francijo in Ameriko. To pa je zelo dobro za Slovenijo.«

Kljub temu general predsednik ve, da je polozhaj zagaten. Nevarnost se je nesramno priblizhala. Atomski elektrarni v Krshkem in v Radovljici so baje predvcherajshnjim neusmiljeno zbombardirali, shiri se usodna radiacija, skoraj vsa drzhava je brez elektrike, za namechek pa zmanjkuje celo pitne vode.

»V vojashkih vrstah se razrashcha narodno izdajalstvo. General Ribnichar se z Avstrijci baje zhe pogaja glede brezpogojne kapitulacije. Povsod same reve in strahopetci,« mu je zhe vcheraj popoldne zabrusil tajnik.

Ta neprijetna izjava mu je popolnoma pokvarila dan in dober tek ob chashi shampanjca in sladki mandeljnovi tortici. O Ribnicharju, tem starem preizkushenem borcu, si res ni mislil chesa takega.

»Takoj aretirati! Vse zapreti!« je zashkripal z zobmi in jezno treshchil z roko po mizi.

»Ja, razreshiti vseh funkcij!« je zalajal tajnik.

»Vsepovsod dezertirajo,« je she dodal.

»Ja, in?« se je zadrl general.

»Fronta se maje na levi in na desni. Po vseh shivih poka.«

»Potem pa se naj gre vse skupaj solit!« je zarjul general. Bil je ves rdech v obraz.

»Ja, ja,« je zajavkal tajnik. »Maje se, maje ... Svet se nam maje pod nogami ...«

»Torej je kapitulacija neizbezhna?« je zastokal general.

»Ja, neizbezhna,« je zahreshchal tajnik. »Vse skupaj je neizbezhno ...«

 

o o o

 

Z reshilnim avtomobilom odpeljejo ubogo Ano v bolnishnico usmiljenih bratov. Ko ji je vojashka oblast poslala sporochilo, da je njen mozh brez opravichila zapustil oddelek za intelektualno obrambo in humanitarno nacionalno propagando, ji je postalo na smrt slabo. V pismu ji je namrech neki porochnik Bratfisch ostro namignil, da je njen mozh profesor Artur izprijen narodni izdajalec. Po vsej verjetnosti je dezertiral v sovrazhno Slovenijo z dragocenimi, strateshko pomembnimi dokumenti o slavnih avstrijskih bitkah v prvi svetovni vojni.

»Obzhalujemo protidrzhavna dejanja vashega mozha in vam priporochamo, da se od tega zagrizenega narodnega izdajalca chimprej lochite,« je she prebrala, preden ji je pismo zdrsnilo iz rok in se je v omedlevici zrushila po tleh.

Shele po vech urah je slabost v njenem telesu nekoliko popustila, toda dusho ji je prebadala strashna bolechina.

»Zaboga svetega, gospa profesor,« je zatarnala soseda, ki jo je Ana z veliko tezhavo po telefonu poklicala k sebi. »Kaj se je zgodilo?«

»Pobegnil je, lump je pobegnil, dezertiral je v Slovenijo ...«

»Kaj, vash mozh? Gospod profesor je dezertiral?«

»Ja, dezertiral je ... In vem, zakaj.«

»Zakaj, gospa profesor?« dreza soseda vedno bolj radovedno v na smrt bledo Ano.

»Zaradi tiste zhenske, tiste chrnolase pocestnice je pobegnil ...«

»Kaj, gospa, o joj, zhenske ...«

»Ja, zaradi tiste novinarke STANDARDA, ki kljub vojni nemoteno porocha iz Slovenije, je pobegnil ...«

»Ah, gospa profesor, to je strashno ... Ja, to je grozno ... Ampak, kdo bi se chudil ... Moshki so lumpi, veste, moshki so faloti ... Profesor gor ali dol ... Samo eno jim gre po glavi ... Samo eno in isto, gospa profesor ... Ja, tako je to ... Joj, joj ... Kaj bo pa zdaj?«

»Umrla bom, draga gospa. Umrla bom. Srce mi bo pochilo. Tega ne bom prestala ... Ta lump ... Zaradi tiste babnice nas pusti vse na cedilu ...«

»In izda domovino, gospa profesor ... Zaradi neke nichvredne babnice izda domovino ...«

»Ja, oh joj, zaradi te Olivie Flopp, tako se cipa pishe, izda zheno in domovino in obesi vse na klin ...«

»Veste, niti v sanjah si nisem mislila, da bi bil vash gospod mozh zmozhen narediti kaj takega ... Tako miren in fin se mi je vedno zdel ... Tako uglajen ... Spodoben ... Joj ... Joj ... Kako videz vara ... Nesramno je to, kar je naredil z vami, gospa profesor ...«

»Srce mi bo pochilo ...«

»Ah, ne gospa profesor ... Vse bo spet dobro ... Bodite veseli, da ste se ga znebili ... Kaj bi s takim moshkim ... Ki je kot tiha voda. Taki so she posebno nevarni. Kaj bi pocheli z njim, saj bi vas vedno varal ...«

»Ah, kar umrla bom ... Slabo mi je, gospa ...«

»Ah, saj bo dobro ... Skochim po kozarec vode ... Takoj bo dobro ...«

»Strashno mi je slabo, gospa ...«

»Gospa profesor ... Vse bo dobro ... Takoj poklichem reshilca ...«

Sosedi se od razburjenja zatresejo kolena, ko pomisli:

»Joj, joj, kaj pa, che bo zdaj res umrla?«

 

o o o

 

»Sardine,« reche gospod v beli halji. »Na sardine ste verjetno pomislili.«

Debele leche na naochnikih stopnjujejo izbuljenost ostrih doktorjevih ochi.

»Lepa je, zelo lepa ...«

»Ja, gospod dvorni svetnik, sardina je zelo lepa ...«

Doktor Schoiswohl pijano zasuka glavo, jeclja, dvigne roke, se trese na kavchu, kot da ga meche bozhjast.

»Kje sem?« vzklikne in upre motni pogled v chloveka v beli halji pred njim. »Kdo ste?«

»Doktor Anemone, vodja psihiatrije tu v kliniki ...«

»V kakshni kliniki?« zajeclja dvorni svetnik in se zamaje na levo stran kavcha.

»V kliniki za psihichno rehabilitacijo ...«

»Kliniki?«

»Gospod zvezni kancler vas je iz hvalezhnosti za vashe velikanske zasluge za blagor naroda in domovine poslal ven iz temnega vojnega kotla ...«

»Kje sem? Na Dunaju?«

»Ne ... Ampak she vedno v Evropski uniji. Vsi v Evropi smo kot bratje in sestre in si tudi v najtezhjih trenutkih odlochilno pomagamo, da bo spet vse dobro.«

»Kaj dobro? Kje sem?«

»Zdaj ste v sanatoriju Lunapark na Mallorci. Jaz sem doktor Salvo Anemone, diplomirani psihiater inshtituta Deodorant de Diablo v Palmi ... V zelo dobrih rokah ste ... Nova bioshokpsihoterapija v nachinu zaprtih vrat s shtirimi zapahi in verigo.«

»Kaj je to?«

»Ja, kaj je kje?«

»No, kje je lepa?«

»Sardina je lepa ...«

»Ne, kje je lepa?«

»Mislite na sardino? Danes zjutraj je bil dober ulov.«

»Ne, ne, na lepo mislim ...«

»Na katero lepo ...«

»Na tisto lepo, ho, ho, z joshki, ja, z velikimi joshki ...«

»Kakshni joshki?«

»Veliki joshki., ho, ho ... Na joshke mislim ...«

»To ni prav. To ni dobro za zhivce. Mislite raje na sardino ... Na lepo sardino pomislite ... Na prijetno sardino mislite.«

»Ne, ho, ho, na lepo z joshki mislim!« krichi dvorni svetnik.

Doktor Anemone se zdrzne. Potipa pishtolo, skrito v levem zhepu bele zdravnishke halje. Pri teh norcih nikoli ne vesh, kaj te chaka. Vchasih je treba tudi streljati.

»Kje je lepa, kje je grozno lepa?« zatuli dvorni svetnik. Je v obraz od razburjenja rdech kot kuhan rak. Topota z nogo proti psihiatrovemu stolu. Dviga pest in grozi vsemu svetu.

»Gospod dvorni svetnik ... Pomirite se, prosim ... Malo so vas udarili po glavi. Zato pa vas bomo na Mallorci lepo pozdravili.«

»Kje so joshki?«

»Na sardino pomislite!«

»Ne, ho, ho ... Na joshke mislim ...«

»Obritoglavci so vas prevech udarili po glavi, gospod dvorni svetnik ... Zato ti prekleti joshki. A bo spet vse dobro ...«

»Kje je lepa?«

»Sardina je lepa ... Prevech so vas udarili po glavi, gospod dvorni svetnik.«

 

o o o

 

Po napornem peshachenju skozi slovenske gozdove profesor Artur konchno prikolovrati do Ljubljane. V zeleni nahrbtnik, ki med hojo po razpokanih gorskih poteh poskakuje kot napihnjena zhaba po njegovem razbolelem hrbtu, je skril tajne vojashke dokumente s soshke fronte v chasu prve svetovne vojne. Tja je vtaknil tudi pisma svojega praprapradeda, avstro-ogrskega chastnika pri topnishkih baterijah nad vojnim pristanishchem Pula, ki je leta 1918 zashel v italijansko ujetnishtvo. Pesh so ga skupaj z drugimi avstrijskimi vojnimi ujetniki gnali chez ves Apeninski polotok v taborishche na jugu Italije. Tam je kot oficir uzhival shtevilne svoboshchine. Smel se je nenadzirano sprehajati po okolici in se kopati v morju. Dalech stran od domachih je v Mojem dnevniku, ki ga je z roko vse dolgo leto pisal v taborishchu, preklel Avstrijo in njen politichni sistem. Zazhelel si je zhiveti v popolnoma drugachnem, prenovljenem, boljshem svetu ljubeznivih ljudi, ki sposhtujejo tudi drugachnega chloveka. Zhal se mu po vrnitvi domov ni posrechilo uresnichiti zhivljenjskega nachrta in se izseliti v Ameriko. Zdi se, da mu je zhivotarjenje brez pravega cilja izpodneslo tla pod nogami. Izgubil je vero v ljubezen in zaupanje v tvorno moch novih rodov. V njem se je kot rakasto obolenje razrastel obup. Vedno bolj se je predajal pijachi, v zakotnih pivnicah je pijano besedichil o polomu chlovechnosti in propadu chloveshtva, napovedal je nove, she bolj pogubne blizhnje vojne ... Obtichal je kot vsi njegovi nasledniki v umazanem avstrijskem blatu.

Artur je preprichan, da mu bodo ta praprapradedova protiavstrijska pisma koristila pri slovenskih oblasteh, kjer bo zdaj poiskal zashchito. She bolj pa jih bo lahko pridobil z dokumenti s soshke fronte, ki jih je ukradel v dunajskem vojashkem oddelku za intelektualno obrambo in humanitarno nacionalno propagando. V njih je pod skrivno shifro Potres v Posochju bistrovidno obelodanjena imenitna strategija cesarja Franca Jozhefa, ki jo lahko sedaj v svojo najvechjo korist v boju proti Avstriji uporabijo tezhko preizkushani Slovenci. She posebej zanimivi so temu dokumentu pridani podatki o posebnem, skrivnostnem izumu nevarnega veleorozhja, ki pa ga tedaj v svetovni vojni zaradi njegove izredne rushilne mochi niso uporabili. Potezhka z vazhnimi dokumenti nabasani nahrbtnik in se poredno nasmehne.

»Ja, ja, stari cesar ni bil od muh,« si reche, ko vstopi v najblizhjo policijsko postajo in zaprosi za politichni azil.

 

o o o

 

Mi smo vojaki ... Hop. Top ... Pok ... Korenjaki ...

Koraki strumnih in za vse pogumno vnetih mladenichev chofotajo chez luzhe in skozi praprot ...

Kako nas gledajo ljudje ...

V gozdu ni razen sove, treh krmezhljavih zvezd in blede lune, ki pa se je pravkar skrila za oblak, nikogar, ki bi karkoli videl ali gledal...

Chof ... Chof … Pok ...

Pa pravijo: To so junaki, ki se nikogar ne boje ...

Kako je lep vojashki stan ...

Pogumna pesem elitnega zbora slovenskih mladinskih oborozhenih sil, vsesploshno priznana zhe od chasov Franca Jozhefa, mogochno doni skozi nochno tishino. Med raztrganimi kosi pajchevinastih oblakov utrujeno zamigeta pet osamljenih zvezd. Sredi bedne samote zveni udarna vojashka pesem she bolj mogochno. Z rushilno mochjo prelepe melodije drvi chez gluho lozo v svincheni mrak gozda in prebudi she zadnje divje prashiche in lene ptice iz zasluzhenega spanja.

Vodja kolone, shtiridesetletni porochnik Trdoglav, se ustavi na shiroki jasi. Iz nahrbnika privleche tajni vojashki zemljevid obmochja med Litijo in Chatezhem. Ko pribochnik Bogomil z zhepno svetilko posveti na shiroko razgrnjeno gmoto papirja, Trdoglav zadovoljno ugotovi, da se nahaja na predvideni glavni strateshki tochki, saj je z oficirsko natanchnostjo od stavka do stavka in od pike do pike brezpogojno sledil znamenitemu potopisu Frana Levstika.

Dolga kolona vojashkih mladinskih izbrancev se po porochnikovih izrachunih nahaja v zlatem sredishchu oziroma na vrhu manevrskega prostora oziroma, po vojashko, na pol poti na liniji med tochko Alfa (Litija) in tochko Omega (Chatezh).

V priblizhno dvajsetih minutah bo kolona dosegla prijazno samotno domachijo pri naselju Gobovnik. Tu bo jutri zjutraj Trdoglav razglasil oborozheni ljudski odpor zdruzhene slovenske napredne mladinske skupnosti proti zatiralskemu generalu predsedniku in proti celotnemu svetu, ki nam zheli diktirati nekakshno kapitulacijo z razkosanjem nashe ljube Slovenije. V spomin na starodavnega marshala Tita se bo she sam oklical za marshala. Z dvignjeno pestjo bo vsemu svetu v svarech opomin sporochil, da je s svojimi soborci ob petih zjutraj po srednjeevropskem poletnem chasu ustanovil Novo svobodno slovensko ozemlje. Z mladimi slovenskimi junaki se je pripravljen boriti na zhivljenje in smrt do zadnje kaplje krvi.

Ob treh ponochi bleda luna radovedno pokuka izza oblaka. Presenecheno opazuje prijetne prizore, ki se ji ponujajo na Podlipnikovi domachiji pri Gobovniku. Mati Johanca pravkar v velikem kotlu kuha polento za lachne tovarishe, porochnik Trdoglav v kotu pod razpelom bere Preshernove poezije, pet mladenichev utrujeno kinka na klopi ob pechi, nagajivi vojak Miha pa v stranski izbi shari po razgretem telesu dekle Anchke in ji med zhlobudranjem sladkih besed odpenja vse gumbe na vedno bolj razpeti srajci, iz katere radodarno polzijo charobne obline nagajivo prisrchnih mladenkinih prsi.

Potem se spet oglasi petje. Nekoliko naglushna luna, ki se proti jutru pochasi odpravlja spat, slishi samo she posamezne besede razlichnih borbenih melodij. Pod utrujene veke ji polzijo verzi:

 

hej tovarishi ...

nabrusimo kose ...

na jurish, na jurish ...

krik borcev vihra skozi hoste ...

udari, navali, usekaj, izpali ...

 

Luna she slishi, nekaj slishi, preslishi, na hitro zaspi.

 

o o o

 

V oddelku za zashchito naroda so vsi tajni strokovnjaki neprizanesljivo prepoteni.

Glavni zaslishevalec, vishji sekretar debeli Franchek, nejevoljno preklada porumenele papirje po mizi. Dolge znojne kaplje mu polzijo prek chela.

»Kaj je to? Kakshna strategija? Zakaj ste prinesli te stvari iz vashega vojashkega arhiva?«

Neprijazno bulji v chudnega chloveka pred seboj. Zagotovo spet kak shpijon!

»To so izredno vazhni dokumenti, ki lahko popolnoma spremenijo nachin vojskovanja in Slovenijo v najkrajshem mozhnem chasu privedejo k odlochilni zmagi,« se trudi Artur z besedami umiriti polozhaj.

»Soshka fronta, pravite,« robanti zaslishevalec in rokomasti z mastno roko po orumenelih papirjih, ki jih je pobegli profesor prinesel iz dunajskega arhiva.

»Druga izvidnica pri Flitschu na vijugasti cesti ... 800 korakov naprej, pred Italijani prvi armadni zbor pod vodstvom zmagovitega generala Alfreda Kraussa, vrhovnega poveljnika nemshkega pridruzhenega zbora, in ob njem, strumno in zvesto, bosansko-hercegovski avstrijski cesarski vojashki korpus s slavnim feldmarshalom Bojno Borojevichem na chelu – z novim tajnim orozhjem baon, ki prebije gorsko verigo v petih sekundah po krivem in pochez ... Vendar za razplet vojne odlochilnega eksploziva ne smejo uporabiti ...«

Debeli Franchek jeznorito treshchi papirje nekam chez mizo. V obraz je od jeze rdech kot puran.

Zadere se v prestrashenega chlovechka pred seboj: »Kaj besedichite?! Ne pripovedujte mi pravljic! S to prazno sharo si upate priti pred raziskovalno vojashko komisijo velike Slovenije!«

»Flitschu se po slovensko reche Bovec, gospod komisar, saj hochemo uposhtevati dvojezichnost,« s tresochim glasom zachivka Artur. »In tu imam she tajni dnevnik mojega praprapradeda iz italijanskega ujetnishtva, kjer se mu ni dobro godilo. Zato nadvse hvali Slovenijo!«

»Briga me vash prapraded in ta vash Flitsch!« se zarezhi debeli Franchek in z nogo zakopita proti stolu, na katerem se prestrasheno zvija avstrijski chlovechek.

»Sam nadvojvoda Evgen je preveril dokumente, ki sem vam jih prinesel. Potrdil je preprichanje takratnega avstrijskega generalnega shtaba, da se da udariti chez Socho in z enim samim zamahom s pomochjo tajnega orozhja potisniti italijanskega sovrazhnika nazaj prek Rima in she naprej. Kar do Neaplja ...«

»Chlovek, kaj se vam blede? Tajno orozhje? O chem govorite?«

Nejevoljno, a vendarle tudi nekoliko radovedno zasuka glavo:

»Za kakshno orozhje gre?«

»No, za baon 413. Formulo je izdelal albansko-avstrijski fizik dr. Enver Hodzha-Rombon. Pozneje se mu je zmeshalo. Zavedel se je namrech, da je odkril orozhje, ki lahko v eni sekundi unichi celotno chloveshtvo. Naredil je samomor. Obesil se je na domachem stranishchu. Novega orozhja niso nikoli izdelali in uporabili, ker je neverjetno rushilno. Ena sama granata, napolnjena z baonom 413, unichi polovico danashnje Avstrije oziroma vso Slovenijo.«

»Kaj neki pravite?« znizha glas debeli Franchek. Chuti, da zadeva postaja vrocha. Morda se je glede chlovechka pred seboj vendarle zmotil in je v resnici kljub vsemu nekaj na tej stvari.

»Baon, pravite?« reche in she enkrat pogleda osumljenca.

»Kje je ta baon? Ga imate pri sebi?«

»Ne, gospod komisar ...«

»Gospod vishji sekretar, che smem prositi ...«

»Oprostite, gospod vishji sekretar ... Formula orozhja se nahaja na enem od papirjev, ki ste jih zaluchali pod mizo ... Habsburshki nadvojvoda Evgen je hotel zhe leta 1915 dati nalog za izdelavo prvih sto baonskih bomb, vendar mu je cesar to prepovedal.«

»Zakaj?« zavrta neprijetni zaslishevalec z novim vprashanjem v razburjeno profesorjevo dusho.

»Ah, cesar ni hotel povzrochiti unichenja vsega sveta. Rushilna moch baona je namrech potencirano visoka, bistveno hujsha od unichevalne mochi, kot jo ima vodikova bomba. Bistvo baonske eksplozije je namrech v tem, da se tedaj, ko se sprozhi unichevalna reakcija, proces iznichevanja substance sveta sploh vech ne zaustavi. Pride do novih verizhnih presezhnih eksplozij, ki so tako vroche in mochne, da zagori celo voda. Shele ko je celotni kompleks shirshega geografskega predela totalno iznichen, baonska rushilna reakcija izgubi energetski naboj in se postopoma zaustavi.«

»Pravite, da avstrijski cesar ni hotel povzrochiti propada sveta,« reche Franchek. »In zakaj ne?«

Ugrizne se v jezik, ker zachuti, da je vprashanje nekoliko neumno. A za popravek je zhe prepozno.

»Ja, zakaj?« reche Artur. »Cesar je bil chlovekoljub najvishjega kova in globoko veren. Proti nadvojvodu Evgenu, ki je hotel takoj zacheti z izdelavo stokilskih baonskih bomb in petdesetkilskih baonskih granat, je rezko zasikal: Raje dopustim, da propade habsburshko cesarstvo in ostane svet. Zato teh bomb ne bomo izdelali.«

»To je torej skrivnost dokumentov, ki ste jih prinesli z Dunaja?« reche debeli Franchek in pomigne asistentu za svojim hrbtom, naj pobere po tleh raztresene papirje in jih spet postavi na mizo.

»Ja, gospod vishji sekretar. Avstro-ogrska monarhija pod skrbnim vodstvom njegovega apostolskega cesarskega velichanstva Franca Jozhefa I. je morala propasti, ker iz nagibov najvishje chlovechnosti ni izdelala superrushilnega orozhja baon 413! Dokumenti, ki sem vam jih prinesel, popolnoma spremenijo dosedanje zgodovinopisno mnenje o takratnem dogajanju!«

Debelemu Franchku se v glavi zavrti od chudnega razburjenja. Gospodu generalu predsedniku je treba nemudoma javiti celotno zadevo. Che je res kaj na stvari, o kateri govorichi avstrijski chlovechek, potem bo Slovenija zhe v naslednjih tednih svetovna velesila in gospodar sveta.

Toda, ne, ne! Saj bo baonska bomba, che jo uporabimo, unichila ves svet! Torej tudi Slovenijo!

Z od razburjenja skrajno rdechim obrazom se obrne k profesorju in mu z odsekanim uradnim glasom reche: »Zadevo bodo nashi vojashki tehniki, inzhenirji, kemiki in fiziki nadrobno preuchili. Bomo videli, kaj ste nam prinesli ... Razumeti morate, da ostanete do nadaljnjega v vojashkem priporu. Za nas ste sumljiva oseba.«

Obrne se k vojakom pri vhodnih vratih v zaslishevalnico.

»Odpeljite ujetnika v glavne zapore pod Rozhnikom!« reche in se mrko zahihita.

 

o o o

 

V obveshchevalnem uradu dunajskega ministrskega odseka za humanitarno drzhavno obrambo pri uradu zveznega kanclerja vlada popolna zmeda. Dolgotrajna odsotnost she nedavno izredno delavnega dvornega svetnika doktorja Schoiswohla samo stopnjuje zagatni polozhaj, v katerem so se znashli marljivi uradniki zunanjega ministrstva. O svetnikovi chudni bolezni krozhijo najrazlichnejshe vznemirljive govorice.

»Pravijo, da se mu je popolnoma zmeshalo,« pikro poudari doktor Kurz, ki velja za strokovnjaka za jugovzhodno Evropo.

»Ja, tisti napad na cesti je bil za obchutljivega Schoiswohla prevech,« s solzami v ocheh pristavi tajnica Agnes. »Saj veste, kako rahlochuten je bil gospod doktor do vsega hudega na tem svetu. In kako ljubech do nas vseh. Res nash pravi ochka.«

»Ja, ta nash ochka«, zarezgeta magister Valentin. »Le zakaj je stalno silil na cesto? In potem pesh do kavarne ... Kar sam. Brez spremstva. Saj veste, kako je to nevarno. She posebno v vechernih urah ...«

»Z napadom obritoglavcev sploh ni rachunal ... Cheprav bi bil moral ... Samo shkodo nam je naredil ... Sam je kriv za vse, kar ga je doletelo,« reche v uradu skrajno nepriljubljeni doktor Kurz s povishanim glasom in dvigne glavo.

Ima se zhe za nekakshnega naravnega naslednika doktorja Schoiswohla, vendar prav zato njegova samopashna prizadevanja naletijo na oster odpor pri vseh ostalih.

»Ah, kako ga pogresham!« zavzdihne Agnes in milo zajoka. »Odkar ga ni vech med nami, ni pravega vodstva!«

»Schoiswohl je tezhko bolan,« reche Kurz kratko in jedrnato. »Pri njem gre za ochitno paranojo. Sporochili so mi, da je v neki umobolnici na Mallorci. She lastne matere ne bi vech prepoznal.«

»Zaboga, gospod doktor,« zajavka Agnes. »Kdo vam je povedal to zhalostno novico?«

»To ni vazhno, gospa tajnica. Hud bolnik je. In pika! Nich ne bo vech z njim. Za nas je ad acta!« jo Kurz zabije s trdim glasom.

»Ne, ne. Ne verjamem, kar pravite,« jeclja nesrechna zhenska.

»Mi je vseeno, che verjamete ali ne,« zasika strokovnjak za jugovzhodno Evropo.

Kot prekla suha svetlolaska preplasheno prebledi.

 Kurz se zlobno nasmehne.

»Ja, Agnes, navaditi se boste morali delati brez njega, drugache ta sluzhba sploh ni za vas,« neprijazno poudari.

»Toda, preidimo vendar k stvari, che smem pripomniti,« skusha pomirjati prizadevni magister Valentin.

»Torej k stvari,« zahrza doktor Kurz in pogleda navzoche. »Gospod minister mi je narochil, naj aktiviramo tisto novinarko, ki jo je Schoiswohl ob izbruhu vojne poslal v Slovenijo. Je namrech, kot so mi povedali, specha podmornica. Nihche v zagamani Ljubljani ne sluti, kako sposobna obveshchevalka in vohunka je ta mlada zhenska. Po mojih podatkih jo imajo tamkajshnji obveshchevalci za navadno lahkozhivko, ki goji intimne stike z najrazlichnejshimi moshkimi. Vendar vseeno uzhiva nekakshen ugled pri tamkajshnjih oblasteh.«

»In?« zastoka magister Valentin. »S chim naj nam sluzhi?«

»Ja, s chim? Gospod minister je menil, da je chas, da naredi intervju s slovenskim generalom predsednikom ...«

»Ah, kaj,« zabrni Valentin. »Vojna bo kmalu konchana. Francoski kralj zheli slovenskega generala postaviti pred mednarodno sodishche za vojne zlochine ... Njegovi dnevi so shteti.«

»Kljub temu bi bilo dobro, da gospa Olivia naredi z njim primeren pogovor ... Bedak se bo gotovo zapletel v dvoumnosti ... Naredil bo ochitne napake, ki ga bodo she bolj obremenile pri velikih silah ... To bo nam v Avstriji le koristilo ... Mogoche si pridobimo prav na podlagi intervjuja z generalom nazaj del ozemlja, ki smo ga po koncu prve svetovne vojne morali prepustiti ...«

»Zhe dobro, zhe dobro, gospod doktor,« reche magister Valentin. »In kako naprej, da bo stvar uspela?«

»V Ljubljano bomo poslali nashega agenta OO9. Saj veste, tistega debelega Jacka, ki je strokovnjak za take stvari ... Poleg tega zna ta stari kurbir ravnati z zhenskami. V primeru ///te/// zelo chutne in hotne Olivie Flopp je tak chlovek najboljsha reshitev. Novinarko bo pripravil za nastop pri slovenskem generalu ... Pa che ne gre drugache, kar s strokovnim poukom v postelji ...«

 

o o o

 

Vchasih sanjamo, da sanjamo sanje. Danes sanjamo chudne sanje. Sanjamo, da smo se zbudili, vendar so to samo sanje. Sanjamo môro. Sanjamo, da nam chrnolasa Olivia Flopp zabija zhebelj v zobe. Nekdo strelja z mitraljezom s stolpa cerkve v Ljubljani. Krogle zhvizhgajo okrog golih muz na Preshernovem spomeniku. Ljudje padajo po plochniku, zadeti od smrtonosnih rafalov ostrega strelca v cerkvenem zvoniku. Dvorni svetnik doktor Schoiswohl lezhi mrtev v kopalni kadi sanatorija za umobolne na Mallorci. Ministru za zunanje zadeve Ljudske republike Kitajske na sprejemu pri francoskem kralju Ludviku XXVII. v Parizu izpadejo vsi zobje. Slovenskega predsednika ugrizne podivjana opica, ki je pobegnila iz zhivalskega vrta pod Rozhnikom. Zato se zvecher chudashko prelevi v orjashkega pajka, ki je velik za pol Dunaja. Sanja, da po levem plochniku Dunajske ceste kobaca glavna gospoda, ki je pobegnila iz nekega chudashkega parlamenta. Siti pogledi v sluzhbi tujega velekapitala, nestrpnost proti lachnim in drugachnim, prostashko namasirana kozha. Po glavnem plochniku se razposajeno sprehaja nag vishji gospod s tremi bojnimi psicami, okrog razgaljenega pasu mu ob lastnem lulchku binglja velikanski umetni gumijasti penis, s katerim kroti divjo strast svojih popadljivih psov. Gospod she ne ve, da ga bodo psice iz mashchevanja, ker jih je premalo zadovoljil, na vogalu za Figovcem raztrgale na drobne kose. Pishe se nova slovenska zgodovina.

Sanje ali kaj?

Pod cestnim tlakom zamolklo doni. Verjetno se trese zemlja. Lachni zasedejo zakotna skladishcha, trgovine, banke in tovarne. Vdirajo v zlatarne, ropajo in se sprenevedajo. Najpogumnejshi gradijo barikade, zaprejo mostove in ceste. Podivjana otrochad s kamni in zheleznimi palicami razbija cestne svetilke. Franchek Fichafaj pobija machke starih gospa in jih obesha v javno svarilo na telefonske drogove. Janez Smrtnik skupaj z nekaterimi prostovoljci zasede most nad reko in razdere trachnice tamkajshnje zheleznishke proge. Jaka Ravbar s trumo pristashev vdere v glavno cerkev. Podivjanci se ob pijani glasbi lokalnega tamburashkega zbora majejo pred oltarji. Nekateri brskajo za zlatimi svechniki, monshtrancami in drugimi dragocenostmi. Poskakujejo chez cerkvene praporje, ki so jih pometali po tleh. Z oltarjev pomechejo kipe svetnikov in dragocene slike. Mlade smrklje se ovijejo v razkoshne mashnishke plashche, ki so jih odkrile v skrinji v zakristiji. S porednim nasmehom na ustnicah se pozhenejo na glavne in stranske oltarje. Odpnejo si vse pasove in s predrznimi kretnjami uprizorijo uchinkovit striptiz za domache in tuje obchinstvo.

Delovne chete devete postrevolucionarne brigade posekajo nasade okrasnega drevja v javnih parkih in drevoredih ter jih spremenijo v javna smetishcha in v zaprashena gradbishcha novih veleblagovnic. Mladoletna drhal v nochnih urah opustoshi glavne predele mesta. Tolpe pobesnelih nepridipravov zazhigajo muzeje, cerkve, shole, gledalishcha in gradove. Predrzni sholarji na she obratujochih avtobusih in tramvajih napadajo invalide ter sramotijo bolne in starejshe. Samovoljni predrznezhi izzivajo mimoidoche in jim sredi belega dne odvzemajo denarnice, mobilne telefone, potne liste in druge dokumente. Nekateri se z velikimi praznimi vrechami plazijo v banke in od tamkajshnjih usluzhbencev zahtevajo izrochitev vsega denarja.

Tisti politiki, ki she niso z drzhavnim kapitalom pobegnili v tujino, prirejajo ozaveshchevalne mitinge in slavnostne manifestacije. Na grobo otesanih odrih mlatijo prazno slamo. Z napihnjenimi trebuhi se pozibavajo na levo in na desno. Med svarilnimi kriki o vsesploshni nevarnosti in pomenu dobrodelnega boja za blagor domovine in naroda jim tolste zadnjice neenakomerno poskakujejo v vse napachne smeri.

Pobozhni izbranci se sredi hudega chasa, ko nihche ni varen, zbirajo na velikih procesijah. Po strmih poteh prepoteno sopihajo k romarskim kapelicam. Pod visokimi cerkvenimi zvoniki izrekajo bogabojechi duhovni gospodje vazhne misli o pogubnih dejanjih brezbozhnega chloveshtva, zaradi katerega drvi ves svet v razkroj in propad.

Berach ropa beracha, vran kljuva vranu oko. Zadaj na hribu grmi in poka. Levi udarijo na desne in desni na leve in srednji na debele in debeli na suhe in tepci na cepce in cepci na osle in osli na cepce in tujce in vsi na Zhide, cigane, ljudozherce, buzarante, Indijance, lopove in druge barabe.

Zaradi napetega stanja generalski zbor priredi drzhavno parado, sredi katere ponovna nevihta s shtirimi za drzhavo usodnimi hurikani do onemoglosti premlati ubogo, tezhko preizkusheno dezhelo. Vsi sodelujochi zatolcheno popadajo po tleh. Glavni general zdaj konchno ve, da nichesar vech ne ve.

 

o o o

 

Strogo zaupni zapisnik tajne seje slovenske obrambne policije in kontraobveshchevalnih enot pri komisariatu za vseljudsko obrambo v kabinetu velikega generala predsednika in istochasnega generalnega poveljnika narodnoobrambnih sil:

 

Glavni obveshchevalec, tovarish vishji sekretar Franchek Boshtjanchich, pove, da so za sodelovanje pridobili shvicarsko novinarko in ljubljansko dopisnico uglednega dunajskega dnevnika DER STANDARD Olivio Flopp Lichterloh. Ta radozhiva mlajsha zhenska je pripravljena iz avstrijskega zunanjega ministrstva na Dunaju in iz tamkajshnje centralne vojashke pisarne dostavljati nashim obveshchevalnim obrambnim sluzhbam dragocene podatke, saj ima zaradi prijateljskih zvez z vidnimi avstrijskimi osebnostmi dober vpogled v tamkajshnje politichno in druzhbeno pa tudi zasebno druzhabno dogajanje.

Obveshchevalec Franchek nato poudari, da so obveshchevalne sluzhbe zajele dunajskega profesorja zgodovinopisnih ved Arturja, ki je po lastnih besedah zaradi obchudovanja Slovenije dezertiral iz avstrijske vojske. Pristojnim slovenskim organom je predlozhil nekakshne stare dokumente in nachrte s soshke italijansko- avstro-ogrske fronte v prvi svetovni vojni, vendar se je izkazalo, da so omenjeni dokumenti brez vrednosti in zelo verjetno celo ponaredek.

Tovarish Franchek nato pove, da je bil omenjeni profesor Artur slovenskim zashchitnim organom takoj skrajno sumljiv. Med drugim nam je ponudil izmishljeni dnevnik svojega domnevnega prapradeda z nepravilnimi ugotovitvami o nekdanji Sloveniji. She bolj sumljivo je, da nam je priporochil univerzalno tajno orozhje baon 413, ki da ga je baje sredi prve svetovne vojne izumil albansko- avstrijski fizik dr. Enver Hodzha-Rombon, ki pa so ga po nashih she nepreverjenih podatkih avstro-ogrske vojashke enote zaradi veleizdaje po hitrem postopku usmrtile 17. avgusta 1918 v Bovcu.

Zadevno orozhje, ki bi nam, che bi res obstajalo, izredno koristilo v boju proti Avstriji, je po nashih ugotovitvah chista izmishljotina omenjenega norega pa tudi zlobnega avstrijskega profesorja.

Namestnik glavnega obveshchevalca Franchka Boshtjanchicha tovarish Matjazh Pogorelec v nadaljnjih izvajanjih zatrdi, da je tajna sluzhba ugotovila, da je omenjeni profesor brezumno zaljubljen v mednarodno uveljavljeno novinarko in nasho sodelavko Olivio Flopp Lichterloh ter da je samo zaradi nje pobegnil v Slovenijo. Vendar tovarish komisar Urbanchich temu ugovarja in nasprotno meni, da je profesor Artur prishel k nam verjetno po nalogu avstrijske tajne sluzhbe z namenom, da bi nasho sodelavko Olivio Flopp umoril, che ga ne bi spolno uslishala. Vendar to teorijo po daljshem posvetu z veliko vechino zavrzhemo, ker menimo, da je profesor Artur v vseh ozirih popolnoma nepriseben.

Obveshchevalec tovarish Matjazh nato izjavi, da je tajna policija, ko je ugotovila, zakaj se ochitno zmedeni profesor mudi v Ljubljani, naredila preizkus in profesorja izpustila iz zapora. Ta je takoj, ko je izvedel za novinarkin naslov, odshel k Olivii Flopp, vendar ga ni spustila k sebi v stanovanje, cheprav je pred njo padel na kolena in se skliceval na ljubezensko noch z njo v dunajskem hotelu. Zabrusila mu je v obraz, da je afera konchana in naj uzhiva ob spominu na njuno edino intimno srechanje.

Tovarish Matjazh nato poudari, da je omenjena izjava gospe Flopp narodnoobrambne obveshchevalne organe ponovno preprichala, da je mednarodno uveljavljena novinarka konchala vsakrshno prijateljsko povezanost z Avstrijo, zato ji lahko v vsem zaupamo.

Po teh izvajanjih obveshchevalca Matjazha glavni obveshchevalec tovarish Franchek poudari, da se je po omenjenem neuspelem obisku pri shvicarski novinarki gospe Olivii Flopp profesor Artur dushevno strl. Dobil je zhivchni napad. V obupu se je histerichno opotekal proti Ljubljanici. Na rechnem bregu se ni ustavil, temvech je s samomorilskimi nameni skochil v kalne valove. Nismo ga reshevali, ker smo bili preprichani, da si je na ta nachin po pravici sodil sam. She vedno nam je bil namrech sumljiv in bi ga morali, che bi ostal zhiv, likvidirati.

Generalni koordinator kontraobveshchevalnih enot pri komisariatu za vseljudsko obrambo tovarish Radovan Zhivkovich nato sporochi, da je tajna sluzhba k novinarki Olivii Flopp vrinila nasho vodilno obveshchevalko, ljubljansko operno pevko Aido Dolezhal. Ta bo za vsak primer nadzorovala Olivio Flopp pri njenih dejavnostih in ji po drugi strani sluzhila s koristnimi nasveti. Obe mladi zhenski, chrnolasa novinarka Olivia in svetlolasa pevka Aida, sta telesno privlachni in zelo erotichni, zato izredno mochno uchinkujeta na moshke, to pa je pri nashem raziskovanju skrivnih chloveshkih dejanj in misli zelo zazheleno in v veliko korist. Dobro nam je znano, da je Aida Dolezhal poleg stalnega zanimanja za moshki spol tudi izrazito lezbichno naravnana. S svojimi chari je hitro zasvojila Olivio Flopp, ki drugache, kolikor smo mogli ugotoviti, ljubi predvsem moshko druzhbo in se najraje intimno zabava z osebami moshkega spola. Vendar smo ugotovili, da je k srechi obenem naklonjena tudi zhenskim ljubezenskim namigom, che so ti zanjo dovolj zanimivi in prijetni. Nekoliko nas je zachudilo, da ni potochila za profesorjem Arturjem niti ene solze, ko je izvedela, da se je shel utopit v Ljubljanico. Po nashih ugotovitvah in sklepanjih sta zelo verjetno imela na Dunaju kratko, a intenzivno medsebojno intimno dozhivetje. Ko smo Olivii Flopp sporochili zhalostno novico, je le zamahnila z roko, chesh norec si je za vse sam kriv, zakaj pa je bil tako blazno zaljubljen vame in poleg tega tako bedasto nerealistichen.

Gornji dokument popolnoma ustreza resnici, kar po strogo zaupnem nalogu kabineta glavnega generala predsednika potrjuje

tovarishica Micka Kovacheva, narodnoobrambna zapisnikarica.

 

o o o

 

Francoski kralj je zelo zadovoljen. Niti eden od visokih gostov, ki so se zbrali na slavnostni vecherji v chast vechnemu miru med Slovenijo, Hrvashko in Avstrijo, ni opazil neprijetnega dogodka z drzhavnim poglavarjem Konga – generalom Gobutujem. Kar na vsem lepem mu je namrech v stranski sobani, kjer se je zabaval s tremi mladimi damami, postalo nenavadno slabo. Zelo na hitro so ga po hodniku za sluzhinchad neopazno odnesli v reshilni avto, ki je brez prizhganih luchi chakal pri odlagalishchu za smeti na stranski cesti zadaj za vladno palacho.

Pol ure pozneje je kraljeva pisarna priobchila majhen Communiqué, da je gospodu velikemu voditelju Konga kratka omedlevica zaradi prevlazhnega parishkega zraka preprechila nadaljnje povezovalno sodelovanje z ostalimi svetovnimi drzhavniki, vendar se gospodu generalu Gobutuju po ugotovitvi zdravnishke komisije zdravstveno stanje od minute do minute vidno izboljshuje, tako da bo lahko v kratkem spet prevzel opravljanje vseh najnujnejshih drzhavnishkih poslov.

Trideset minut pred polnochjo se Ludvik XXVII. srecha z amerishkim predsednikom Benom Singerjem na zaupnem pogovoru o tem, kako razkosati Avstrijo, Slovenijo in Hrvashko na trinajst nerazpoznavnih drzhavic. Po mnenju Amerike lahko samo take manjshe politichne tvorbe zaustavijo stalne evropske oborozhene spopade ter ohladijo vrocho kri med drzhavami in narodi.

Tajni pogovor med francoskim kraljem in amerishkim predsednikom se zhal ne koncha dobro, ker si oba visoka drzhavnika zhe po petih minutah skochita v lase. Amerishki predsednik namrech ostro nasprotuje francoskemu predlogu, da bi ljubeznivo mestece Kranj z okolico postalo suverena drzhava, ki bi dobila uradni naziv Samostojna vojvodina Ilirija-Kranjski Sever (SVI-KSe). Obenem francoski kralj z zvishanim glasom napade predsednika Bena Singerja. Ochita mu popolno nerazumevanje evropskih razmer. Ko amerishki predsednik predlaga, da hrvashko Medzhimurje prikljuchijo k slovenskemu Prekmurju v novo drzhavo Dvojezichni panonski ljudski teritorij (DPLT), se Ludvik XXVII. ne more vech premagati in prisoli amerishkemu predsedniku mastno zaushnico. Shkripajoch z zobmi, se Ben Singer uzhaljeno umakne v svoje zasebne prostore. Namesto prichakovanega miru med drzhavami grozi izbruh nove svetovne vojne. Kako in s chim je razjarjene nasprotnike sploh she mogoche pomiriti?

 

o o o

 

Migotanje neprimernih misli in chudne svetlobe. Nekakshne sanje. V Oliviine temne ochi vdira nasichena utrujenost. V zenicah lebdi razposajena domishljija. Pod dolgimi trepalnicami valovi zhenska strast. Skozi na pol priprte veke utripajo zabrisane poteze nekakshnega dogajanja. Sanje. Sanje. Chudne sanje:

 

»V tej ubogi dezheli moramo spet narediti red in mir ... In vzpostaviti nasho avstrijsko nacionalno chast,« reche dunajski agent Jack, ki se Olivii predstavi z lazhnim imenom Antonio Bombarotti.

Olivia ga radovedno pogleda.

Trebushasti mozhak se neumno razgleduje po prostoru. Pogled mu obtichi na razkoshnem novinarkinem oprsju, ki radostno kipi iz velikodushno razprtega dekolteja.

Stari policijski kurbir se takoj razzhivi. Zelo privlachna zhenska. Primerna za vrocho operacijo v postelji. Kar niti ni v nasprotju z direktivami dunajske centrale in s politichno nalogo, ki jo je potrebno izvrshiti.

»Lepo imate,« se zahihita. Shkili proti Oliviinim prsim. »Veste, moj ochi je bil Italijan, mati pa Avstrijka,« se zlazhe.

Dvigne glavo in se zazre dalech v globine Shvicarkinih temnih ochi. Domishlja si, da na tak demonski nachin preizkusha njeno zhensko naravo, ki mora biti vodilnemu moshkemu vedno in povsod pokorna.

Chrnolaska se je na agentov obisk, ki ji ga je po skrivnem kanalu napovedala shvicarska agentura Helvetia Carbonara Box, primerno pripravila. V shtudenta preoblecheni kurir ji je namrech pred tremi dnevi prinesel kratko zavozlano sporochilo s sliko nekega navideznega sorodnika, ki da jo bo obiskal ta torek.

Debeli moshki na fotografiji ji sicer ni bil posebno vshech. Na robatega mesarja spominjajochi merjasec! Ampak mogoche silak v postelji. Vsaka stvar ima dobro in slabo stran. Sluzhba je pach sluzhba. Take rechi shele zagotovijo uspeh v novinarstvu, v shpijonazhi in v politiki.

Na mizico v dnevni sobi pravochasno postavi elegantne kozarchke ter vech steklenic shampanjca in finega francoskega rdechega vina.

»Sedite,« reche zdaj chudnemu dunajskemu gostu in ga povabi k mizi. Ga natanchneje pogleda.

Obilni mozhakar z velikim trebuhom jo kljub vsemu zachenja zanimati.

Zakaj pa ne? Ta svet je brez ljubezni. Che ne ljubish, pa je vse dovoljeno. To she posebej velja za shpijonazhne zadeve.

Debeluha bo s svojimi chari tako omamila, da bo plesal okoli nje kot ponizhen psichek. Tak policijski chlovek ji lahko zelo koristi, che nastopijo nepredvidene tezhave.

Na videz lagodno se zlekne v fotelj, vendar tako, da se ji chipkasta svilena obleka zasuka visoko navzgor chez oblo izbochena kolena.

Bombarottijev pogled oplazi privlachno lesketajoche se, z dishecho kremo premazane okrogline novinarkinih razgaljenih stegen. Lepoto Shvicarkinih nog she posebej poudari chez levi glezhenj izzivalno pripeta zlata verizhica.

Agentov obraz preplavi rahla rdechica. Mlada gospa ga torej hoche izzivati, se mu upirati, se z njim igrati in zabavati. Ji bo zhe pokazal! Slediti mora njegovim strateshko vazhnim ukazom po navodilih dunajskega vodstva.

Ampak v redu! Saj mu novinarkina igra pride prav. Ravno sprevrzhene zhenske so izredno primerne za nachrtovano diverzantsko akcijo, v kateri bo Avstrija onemogochila slovenskega generala. Ne sme izgubiti zhivcev. Na Dunaju zhe vedo, zakaj so mu Olivio predlagali kot sodelavko in glavno izvajalko daljnosezhnih ukrepov proti slovenski vojashki diktaturi. Verjetno je v primeru slovenskega generala predsednika mogoche le s posebnimi zhenskimi chari izpeljati strateshko pomembne nachrte. Pri prevzetni gospe bo torej uporabil erotichno varianto vohunskega delovanja, kot je dolochena v avstrijskem tajnem prirochniku pod poglavjem Clip 9 in pod podpoglavjem Porno-Sex 13 – X.

Se rahlo zahihita. Dobro ve, kaj ga chaka. Radozhivo novinarko bo verjetno moral kar prek njenih razprtih beder in polne zadnjice z ljubezensko silo svoje zlate moshke sablje, kot mu je na Dunaju hudomushno priporochil vodja akcije doktor Kurz, zapeljati v strogo zaupno operacijo Atomski bunker. V tej mora po nalogu avstrijskih tajnih sluzhb Olivia Flopp odigrati glavno vlogo.

Novinarka opazi agentov nemir. Zanalashch stopnjuje razdrazheno napetost. Z vabechim premikanjem nog, ki se prostodushno ponujajo iz ocharljive, z nenavadnimi orientalskimi ornamenti pretkane obleke, opozarja grobega gosta na svoje glavne telesne izzivalnosti.

Bombarotti se ugrizne v ustnice in jo resno pogleda.

»O vas sem slishal zhe veliko lepega,« reche. »Res ste privlachni.«

»Ah, kaj pravite ... Prevech mi laskate!«

»Ja, ja, nich se ne sprenevedajte. Oba veva za vashe uspehe v visoki moshki druzhbi,« nadaljuje agent. »Vi ste nasha lepa dragocenost. Prav zaradi tega sem pri vas. Gospod doktor Kurz, ki v ministrstvu nadomeshcha tezhko bolnega doktorja Schoiswohla, meni ...«

Olivia se rezko zasmeje in privzdigne levo nogo. Spodaj, pod navzgor zasukano obleko, nima razen gole kozhe ochitno nichesar.

»Veste, obritoglavci so dvornega svetnika na Dunaju prostashko pobili na tla,« hiti Bombarotti z besedami in se dela, kot da ne vidi sladkosti, ki so pokukale iz Shvicarkine obleke.

»No, doktor Kurz meni, da je chas, da konchno prevzamete zgodovinsko pomembno nalogo in prodrete do slovenskega generala predsednika,« nadaljuje agent. »Izprashajte mu kosmato vest ... Napravite lep intervjuvchek za STANDARD in za mednarodni tisk ... Pa malo mu erotichno ponagajajte, da bo bolje steklo ... To prichakujemo z ozirom na vashe dosedanje sposobnosti ... Nachrt je zhe izdelan ... Poslushajte ...«

»Ah, Antonio, saj vas smem tako nagovoriti,« zagostoli chrnolaska. »Prevech enostavno si vse to predstavljate ... General je zelo previden ... Nedostopen ... Je sploh erotichen?«

»Vsakdo ima kako shibko stran ... Tudi ta lopov v bunkerju ... Nich se ne bojte ... Ga boste zhe ukrotili ...«

»Saj se ne bojim ...«

»Ga res nochete poblizhe spoznati? Pri vsej vashi radovednosti ... Saj ste bili takrat, ko je na slovenski televiziji sporochil, da je prevzel oblast, kar pesnishko zaljubljeni v nespametnega mozhiclja ... Primerjali ste ga z nekim starim znamenitim pisateljem.«

»Takrat, ja, a zdaj ne vech, cheprav bi tudi kot novinarka rada prishla z njim v stik,« se zdrzne Olivia. »Toda od kod veste vse to?«

»Neki profesor, ki je zaradi vas dezertiral v Slovenijo, je vsepovsod blebetal, da ste mu pravili, kako vas general zanima ...«

»Ja, ja, tisti ubogi profesor,« zavzdihne chrnolaska in spet iztegne nogo proti agentu. »Sam je kriv za svojo zhalostno smrt.«

»Naredili bomo majhen incident,« reche Bombarotti z resnim glasom.

»Menda ne boste ubijali?« se vznemiri novinarka.

Boji se, da se je ujela v past tajnih sluzhb; to jo lahko pogubi. Toda zdaj je prepozno za umik. Igro mora nadaljevati do srechnega konca, kot srchno upa. Mozhen je le she odlochilni napad. Z levo roko privzdigne spodnji rob obleke, si jo potegne nad goli trebuh.

Bombarottiju pride novinarkina vrocha ponudba zelo prav. Vendar strogo sledi navodilu tajnega prirochnika Clip 9 Porno-Sex 13 – X in zapre ochi, da ne bi videl Shvicarkinih privlachnosti med nogami.

Ne she zdaj! Tajna dolochila zahtevajo, da mora biti agent v prvi fazi stika z zhensko osebo, ki jo je treba osvojiti, mochan, jeklen, neizprosno trd.

»Najprej moramo govoriti o nachrtu,« reche skoraj jezno.

Vendar je vse zaman. Nora zhenska. Noro zhivljenje.

Mera zmeshnjav je polna, ker se popolnoma neprichakovano in proti vsem pravilom odpro stranska vrata. She preden lahko Bombarotti nadaljuje s pojasnjevanjem shpijonazhnega nachrta, stoji pred avstrijskim agentom visoka svetlolasa neznanka v rdechi domachi halji.

»Ali smem naprej?« zagostoli s pojochim glasom in se hudomushno zasmeje.

»Che smem predstaviti,« z nedolzhnim glasom reche Olivia Flopp. »To je moja dobra prijateljica in zachasna sostanovalka Aida. V Ljubljani je vsesploshno priznana operna pevka in plesalka.«

»Nisem vedel, da niste sami,« razburjeno zagrchi Bombarotti. »To ni dobro za nash nachrt ... Dovolite, da se odstranim ... Moram porochati na Dunaj.«

Jezno bulji v obe mladi zhenski. To, kar se mu dogaja, je proti vsem pravilom lepega vedenja. Zdi se mu, da bo izgubil tla pod nogami. Dve zhenski sta za vojnopolitichno odlochilno akcijo zares prevech. Kljub temu mora ohraniti mirno kri. Za nadaljnje postopke bo uporabil strogo zaupno podpoglavje dunajskega prirochnika Porno-Sex 2 X – X o shpijonazhno-politichnem stiku z dvema zhenskima elementoma. Agent razburjeno skloni glavo.

»Ne, ne, ostanite tu, dragi Antonio,« ga Olivia prebudi iz razmishljanja. »Aidi lahko popolnoma zaupate. Tudi ona je na nashi strani. Zaradi nemogochih razmer v tukajshnji operni hishi in zaradi druzhinskih prepirov s svojim nasilnim mozhem je vstopila v nasho obveshchevalno sluzhbo in je zdaj zachasno pri meni.«

»Na vasho odgovornost, Olivia, ker mi na Dunaju niso povedali, da imate sostanovalko,« se jezi Bombarotti.

»Dunajchani so po naravi povrshni in povrshinski,« nekoliko zasmehljivo reche Olivia.

»Naj dragi gospe torej dovolita, da nadaljujem z razlago nachrta!« se Bombarotti zatrese in nejevoljno pogleda mlado pevko, ki se je usedla k novinarki in jo tesno objela. »Slovenski vladi bomo s pomochjo razlichnih dezinformacij namignili, da samo vi, Olivia, veste za ime atentatorja, ki smo ga z Dunaja poslali v Slovenijo, da ubije tukajshnjega drzhavnega predsednika. Videli boste, da vas bodo takoj poklicali v drzhavno pisarno ... Od tam pa je le she kratek skok k mozhiclju v bunkerju sredi kochevskih gozdov...«

»Kdo je atentator?« se prestrashi Olivia in razburjeno odrine Aidino pregreshno roko s svojih stegen.

»Atentatorja ni ... Vse skupaj je navaden trik,« reche avstrijski agent.

»Ja, ampak zakaj?«

»Kar tako ... Raziskovanje terena ... Meshanje shtren ...«

»Torej samo past, v katero se mora zhrtev ujeti?«

»Ja.«

Aida se skloni nad novinarko. Jo nezhno bozha po dolgih chrnih laseh. Shari po Oliviinem telesu in razpenja pentlje na gornjem delu prijateljichinega oblachila.

»Gospa Flopp, upam, da boste prevzeli to za utrditev svetovnega miru odlochilno nalogo. Lahko Avstrija rachuna na vasho pomoch?« vzburjeno vzklikne Bombarotti ob pogledu na obe nezhno poljubljajochi se zhenski.

»Che mislite, da se bo posrechilo, pa naj bo,« se zasmeje chrnolaska.

Agent se zdrzne. Z neprikritim zanimanjem se zazre v novinarkino polno telo, ki se kot zrel sadezh, osvobojen iz trde lupine, pod Aidinimi spretnimi rokami vedno hitreje lushchi iz zadnjih delov njene za nadaljni potek dogodkov zares nepotrebne obleke.

»Vse bo dobro ...« zasope Bombarotti, vendar mu beseda zastane v grlu, saj ga omamna golota Oliviinega mesa oplazi kot hudobnost zapeljive kache iz raja.

»Pridite vendar sem, usedite se sem k nama,« zazhvrgoli zdaj zhe popolnoma slechena Olivia in poredno zamahne z roko. »Tudi Aida nima nich proti vam. Je resnichna suzhnja ljubezni, ki zna ljubiti celo sovrazhnike ... Zato pa je tem bolj predana pravim prijateljem, kot ste vi, Antonio.«

Gola chrnolasa lepotica z vabljivim pogledom oplazi vzburjenega debeluha. Vstane in stopi k mizici pri zidu. Natochi penechi se shampanjec v zhe pripravljene kozarce. Se skloni k omarici ob fotelju. Potegne iz skrivnega predala vech zhivopisanih shkatlic s kondomi. Se premakne proti stranski mizi. Pograbi tri ali shtiri rdeche in rumene brisache.

»Za vsak sluchaj,« vzklikne. »Che se bomo prevech razgreli.«

Se z nesramnim izrazom na obrazu obrne proti avstrijskemu agentu.

»Rdecha brisacha pa je za vas, gospod Antonio,« reche. »Che bi vam bilo morebiti prevroche in bi morali prevech neobvladljivo razgretost hladiti s kakimi mokrimi izbrizgi strasti ...«

Temnordecha vrshichka na polnih dojkah ji ob vsakem premiku telesa zhivahno poskochita, se kot dve pozhreshni debeli mishki prevzetno zatreseta.

»Zdaj bomo pili, da bo veselje!« reche Olivia in debelemu mozhakarju ponudi pijacho. Poljubi BombarOttija na chelo. Miga s shiroko, lepo zalito zadnjico.

Debeluhovo pozhelenje po obeh zhenskah je od trenutka do trenutka mochnejshe. Chuti, da je erotichna akcija neizogibna. Pomakne se proti Oliviinim razkrechenim stegnom. Novinarka privzdigne zadnjico, zdrsi z dlanjo chez svoj nabrekli sram. Bombarotti ostro zasope. Strast v njem je naravnost neznosna, cheprav je pomeshana s strahom in neugodjem. Kako bo izpeljal vazhno zadevo s slovenskim predsednikom? Ni mu vshech, da bi pri strateshko pomembnih drzhavnih poslih zhenske prevzele vodstvo.

»No, pokazhi, kaj znash,« nestrpno zagostoli novinarka. »Saj ne moremo nich izgubiti, che smo trdno povezani.«

»Ah, lepa gospa,« zajeclja Bombarotti, ko zachne Olivia shariti po njegovi obleki. »Vi ste res pravo brezno, v katero slej ko prej padejo vsi pravi moshki.«

»Ochitno se imash za pravega moshkega,« se hihita samovoljna chrnolaska, ko mu odpenja gumbe na hlachah. »Toda to morash shele dokazati.«

Ga drazhljivo bozha med nogami.

»Zdaj bosh videl, kaj zmorejo neuchakane zhenske,« zastoka, ko si zadihano ogleduje Bombarottijev tezhki mesnati ud, ki se je predrzno ujel med njene pozheljive prste.

Aida se z druge strani radovedno skloni k narashchajochi stvari v Oliviinih rokah. Jo zasuje z mokrimi poljubi. Pri tem se ji dolga domacha halja nedostojno razpre in zdrsi s telesa. Lepo oblikovane, zgoraj shpichasto zaokrozhene dojke z dolgima navzgor zasukanima vrshichkoma se izzivalno izbochijo.

Spolno neuchakani furiji postaneta neizprosni. Po kratki medigri z razdrazhenim penisom med svojima zadnjicama prevrneta debeluha na preprogo pred foteljem. Ga za ljubezenski finale slecheta do golega. Bozhata po zalitem trebushchku.

»Si pa res prasec,« zarezgeta Aida. Mu natakne prvi kondom na spolovilo. Zdaj bo debeluh dobil lekcijo dveh svobodnih zhensk, ki se ne podrejata moshki samovolji!

Aidina v obliki violinskega kljucha poetichno ukrivljena vrshichka melodichno oblikovanih dojk podrsata chez s chrno dlako porasle agentove prsi. Bombarottijev ud se neznosno mochno zagozdi v ozki pevkini nozhnici. Svetlolasa umetnica se nagne naprej, strast nima vech meja, vrocha pohota jo pahne proti ostremu vrhu, ne more se zaustaviti, vendar tik pred eksplozijo, ko moshki v njej naraste v vroch napad, zachuti na svojih razgretih stegnih nesramno Oliviino roko.

Chrnolasa novinarka jeznorito navali na v zadihano ljubljenje ujeti klopchich obeh teles na preprogi. Moshkega neprijazno porine iz prijateljichinih nesramnosti. Novi kondom se zasvetlika na napetem, mokro lesketajochem se penisu med novinarkinimi razkrechenimi stegni. Moshki ostro zastoka in se popolnoma razorozhen prepusti svoji grozni usodi. Od vseh strani chuti ugrize, poljube in objeme dveh divjih zhensk.

Zazdi se mu, da bo zaradi napornega ljubljenja vsak trenutek izgubil zavest. Zhe petich mora priti do vrha. Bo zmogel? Zhenski pozheljivo zahtevata she vech. Vedno vech. Vedno hitreje.

Le v megli she chuti Aidino in Oliviino razgaljeno meso na svoji razgreti kozhi. Ena od zhensk je dvignila steklenico z vinom, pijacha klokota po razdrazhenih grlih, se razliva chez dojke in trebuhe. Nekje od dalech tipa zhenska roka po njegovem vedno bolj utrujenem penisu. Pohotna roka na njegovem mesu zahteva ponovno dejanje. Uporabljeni mokri kondomi letijo kot onemogli metulji sredi chrne nevihte v temo in smrt.

Moshki zapre ochi. Razdrapano zhivljenje se divje zavrti po njegovi notranjosti. Zhensko meso v njegovem telesu je vsemogochno. Tolsta, z vinom polita Oliviina dojka drsi chez razburjeno moshko spolovilo, Aida pozhreshno loka vino, ga razliva po telesih, lizhe pijacho z Bombarottijevega trebuha, shpichasto izzivalne Aidine prsi poskakujejo po kosmati mozhakarjevi zadnjici, napeti ud se preriva chez razgaljeno zhensko stegno, drazhi sramne gube in kozhice na shiroko razprtem mednozhju, poshkodovani kondom je pohotna roka pravkar odvrgla pod mizo, druga roka spet grabi za napeto spolovilo, si ga vtika kar brez zashchite v ozko sluzasto nozhnico, nezhna umetnishka zhenska usta se dotikajo nabreklo razprtih novinarkinih mednozhnih ustnic, pevkin jezik z razdrazhljivo mochjo sili v trzajocho nozhnico, vendar je mesnati ud hitrejshi, shvigne mimo Aidinega obraza nad novinarkino razprto rezho in udari med obla stegna in pod tolsto chrnolaskino z vinom polito rit, najde ustje v vlazhne rdeche globine, nabrekli glavich se noro hitro prebije do maternice, zajetne prsi neke zhenske blazno zadrgetajo, obchutek neznosnega ugodja je neizprosen, nabrekla moshkost ne pozna milosti, klopchich chez preprogo trzajochih ljudi zavalovi v zamegljeno norost, razgreta novinarka hrza od ugodja, ko ji pride, Bombarotti zhivalsko cvili, ko se izliva v razkrecheno meso pod njim, nato se dvigne, preskochi na neko drugo zadnjico, pevka dvigne trebuh, rezgeche kot kobila na vishku parjenja, nabrekli moshki ud drsi po notranji strani njenega drgetajochega, z vinom in semeni oblitega stegna, se v kratkih bolechih izbrizgih izgublja prek razgretega zhenskega mesa v nich in temo ...

Bombarottiju od napora kot odsekano zastane dih. Zaliva ga mrzel pot. Da bi si opomogel, loka vino iz ponujene chashe. Srce mu na vsem lepem sunkovito poskochi. V prsih zachuti rezko bolechino. Zamegli se mu pred ochmi. Vendar zhenski ne opazita, kaj se dogaja. Hocheta, da ne popusti. Prav zdaj, v trenutku krize, stopnjujeta lastno spolno naslado z moshkim v njunem objemu. S privzdignjenima zadnjicama poskakujeta chez agentovo v chudnem krchu trzajoche telo in budno pazita, da mu ud ne omaga sredi tezhkega dela. Shele po dolgem chasu, omamljeni od vina, zaslutita, da chloveku med njunimi stegni od slabosti in utrujenosti zmanjkuje moch in sape. Popolnoma prepoteni se dvigneta z debeluhovega zadihanega telesa. Se vroche zasmejeta in veselo objameta. Se ne zmenita za Bombarottijevo slabo pochutje. Se zunaj in znotraj presherno zadovoljeni, z brisachama med mokrimi stegni zavalita na fotelj.

Olivia pritisne na tipke na rekorderju. Prostor preplavi osladna glasba. Medeni seksi ga-ga in go-go-ka-ka se preliva chez gola telesa. Zhenski se dvigneta, tesno objeti nagi plesheta po prostoru. Se zachneta ponovno bozhati in drazhiti. Ochitno sta zelo povezani. Obe dovolj samovoljni, zafrkljivi do drugega spola, pokvarjeni.

»Obrni se na desno stran in dvigni nogo,« zacvili Aida. Z roko zdrsi chez Oliviin nakodrani chrni puh. Mokro temno mednozhno meso se zamolklo zasveti. Pevka porine svoj poredni jezichek na chrnolaskin shchegetavchek, ki se pod vrochimi poljubi na hitro vzburi. Vitka svetlolaskina ritka se nekoliko zaustavi, ko privzdignjena chrnolaskina mesnata zadnjica sladoritno zatrza v ostrem orgazmu.

Bombarottija ponovno obide chudna slabost. Se utrujeno sesede na najblizhji stol. V obraz je mrtvashko bled. Chuti, da se kljub prevech izdatnemu spajanju z obema devicama ni mogel povzpeti v nasladno zmagoslavje nad osvojenim zhenskim mesom. Obe prevzetni pochepki ni spolno porazil, kot se spodobi za samca njegove vrste.

»Kaj pa shpijonazhni nachrt?« zajeclja nenadoma.

Olivia med poljubljanjem Aidine mokro lesketajoche se dojke nejevoljno zasope in ga jezno pogleda.

»Pozneje, prijatelj,« reche in zasuje svetlolaso prijateljico z novimi poljubi.

»To je torej emancipacija!« pomisli Bombarotti. Prsi mu prebode rezka bolechina.

 »In mi moshki?« zastoka, vendar ne dobi odgovora.

Obe zhenski, ostro dishechi po razlitem alkoholu in po samohotni spolnosti, ga sploh vech ne pogledata. Kot da ga ni na svetu. Bombarottiju se zazdi, da jima je popolnoma nepotreben. Medtem ko se prijateljici na preprogi pred njim nesramezhljivo medsebojno drazhita, lizheta in objemata, se osramocheno stiska na stol in tezhko diha. Z roko si pokriva zhalostno povesheni ud. Chuti se izrabljenega in ponizhanega, kot da je jalov kup smeti, ki jih bodo vsak chas vrgli na odpad.

»V novem svetu moshki ne bodo vech potrebni!« zajavka.

Kljub temu ve, da ne sme popustiti, che noche, da ga dunajsko vodstvo likvidira. Spet bo uporabil navodila tajnega prirochnika Porno-Sex 2 X – X. Mogoche bo operacijo z obema norima zhenskama vendarle pripeljal do zazhelenega cilja in do srechnega konca.

Nenadoma se mu usodno zavrti v glavi. Zdi se mu, da se je svet razpochil. Chuti, da mu v telesu zastaja kri. Njegovo nedavno she tako imenitno spolovilo mu zamira v zverizhenem krchu, kot da ga je rezka bolechina preklala na dvoje. Skusha vstati, planiti ven na svezhi zrak, vendar se zlomi v samem sebi in zgrmi nezavesten na tla.

Zhenski na preprogi se zdrzneta. Pristopita k Bombarottiju, ki lezhi negibno na tleh ob mizi. Strmita v njegov ohlapni, med noge stisnjeni ud. Se na smrt prestrashita.

»Mrtev je, mrtev!« zakrichi Aida. »Kaj bo pa zdaj? Oh, me uboge zhenske!«

 

o o o

 

General predsednik stopi v delovno sobo. Tajnik Petelinchek usluzhno poskochi. Se prikloni. Povesi pogled.

»Ekscelenca, kakshne posebne zhelje?«

»Danes bi rad igral pingpong,« reche predsednik.

»Kakor ekscelenca zhelijo,« reche Petelinchek.

»Zelo dobro,« reche predsednik.

»Kje?« vprasha Petelinchek.

»Zunaj pred bunkerjem,« reche general.

»Nemogoche,« reche Petelinchek. »Avstrijci ves chas bombardirajo.«

»Kje pa potem?« zastoka general predsednik.

»Samo v bunkerju bo mogoche,« reche Petelinchek.

»Kje v bunkerju?« vprasha general.

»V telovadnici pod kuhinjo,« reche Petelinchek.

»Torej v telovadnici, che ne gre drugache,» zajavka general.

»Ja, samo v telovadnici. Ker ne gre drugache, gospod generalni predsednik,« reche Petelinchek in se prikloni.

 

o o o

 

 

____________________

Glej tudi predhodne objave PROPAD (I), PROPAD (II), PROPAD (III), PROPAD (IV) v Reviji SRP sht. 91-92, junij 2009; sht. 93-94, oktober 2009; sht. 95-96, februar 2010; sht. 97-98, junij 2010.