Revija SRP 99/100

José Moreno Villa

 

RDECHELASKA HIJACINTA

 

Plesal bom z rdechelaso Hijacinto

 

Z njo bom seveda plesal

razbiti zamorski ritem

jazza. Evropa za Ameriko.

Plesala bova le, che bo krozhila vodna chrpalka

in bodo kosi odfrleli na topol sosede.

 

Ker – povejmo po pravici –

vsak obred zahteva svojo kapelico.

Kajne, Hijacinta?

O rdechelasa Hijacinta, rdechelasa

rdeche-rdeche-rde-che-las-ka.

Oh, kako sta lepi, oh lepi, kako sta lepi

tvoji dve, dve, dve pod milimi chipkastimi

naramnicami kost iz Malinasa.

O Hijacinta,

moja velika in najvechja dobrina.

Kos je odletel tja gor visoko in

vodna chrpalka z oslichem zhe krozhi.

 

 

 

 

Jejva orehe in pomaranche

 

Jejva orehe, Hijacinta,

ki so kot stara bitja, vsa zgubana in zakrnela,

in jejva pomaranche, Hijacinta,

ki so kot napoved tvoje mladosti.

Kako raznoter je chut okusa:

do suhih jedi pa she brez vonja,

in drugih dehtechih in sochnih.

Orehi, rjavi orehi, vsi grbanchasti,

brezoblichni, okrneli; orehi, da

se z njimi igrava in jih mecheva,

saj jih morava s kleshchicami treti

in jesti kot opice. Pomaranche,

ognjene pomaranche, s cedechimi se krhlji,  

meso – chutish! – meso sredi chiste geometrije,

vanj vtikava nozh in nohte,

pozhreshna kot pobesnela bika.

 

 

 

 

Kajpada v vas, vendar s tabo

 

Kajpada v vas, vendar s tabo, Hijacinta.

Vzdolzh zheleznice in reke.

Mimo vsega obcestnega cvetja,

mimo cerkve,

gradu,

oblaka

in lepih prikazni,

mimo zdravja.

Hitela bova in sledila pameti.

Pa nahranila najino meseno srce

s chistim mesom in nagonom.

Pridi, Hijacinta, rusoglava Hijacinta,

chasha brez noge, chisto ravnovesje.

Pojdiva v vas, vzdolzh vsega.

Zraka, svetlobe in bozhanske godbe.

 

 

 

 

Tako ali drugache

 

Che krilish z rokami po zraku, Hijacinta,

lahko ranish kakshno mimoidocho dusho.

Zato mi je bolj vshech, da imash poveshene roke

ali jih drzhish za svojo rdecho in svetlo glavo.

Stopaj ponovno, Hijacinta,

kot pokonchna kariatida ali rimska devica,

kot tiha in ponizhna senca

prek zaslona.

Ali pa, Hijacinta, se ulezhi

kot poganska zhena

pod poletni hrast

in zaspi z rokami za blazino;

na ta nachin bosh zaznala svojo sramezhljivost,

na drug pa moje pozhelenje.

 

 

 

 

V Hijacinti ljubezen ni prepoznavna

 

Taka je Hijacinta –

vedno popolnoma obvlada svet lastnih meja.

Nikoli sentimentalna,

nikoli pobita,

nikoli napihnjena ali topa,

nikoli dolgochasna ali suzhnja,

nihche ne prepozna njene ljubezni,

razen tistega, ki deli z njo njeno hladno polsenco.

Vsi poznajo njeno prozhnost

ali njen videz plahe danice.

Samo eden pozna pobochje

njene dushe, ko jo ljubezen obishche.

 

 

 

 

Hijacinta kupi Picassovo sliko

 

Za svoj premochrtni dom

- brez omar, z garazho in vrtom,

bazenom in mehkimi preprogami -,

Hijacinta kupi Picassa v treh tonih:

rozhnatem, belem in modrem.

Sprejme me in poskakuje. In me objame:

- Ne vidish, kakshna linija? - reche.

Ne vidish, kako je mochen in mil?

In Hijacinta si poljubi roko.

Svojo roko, ki je dala denar.

Denar za umetnost.

 

 

 

 

Konji niso primerni zate

 

Niti uzde niti stremena.

Ne znash in nikoli ne bosh znal jezditi take mochi.

Smejem se ti, kot da bi hotel v dir jahaje na oblakih

ali vprechi morske vale.

Hijacinta, kar opozarjaj me na nichevost mojih naprezanj.

Smej se na rovash mojega nachina, da se povzpnem na sedlo.

Norchuj se o moji nezadostni spretnosti

v zvezi s ciljem in sredstvi.

Nato pa, Hijacinta, nato,

kot prava shportnika,

se nasmejva na rachun tega odkritja.

Bova mochnejsha,

potem ko bova premerila svoje slabosti.

 

 

 

 

Ni porazov s Hijacinto

 

Hijacinta zanika poraze v ljubezni.

Ni ne porazhencev in ne zmagovalcev.

Iz njenih sladkih in muchnih prepirchkov

prilezeva na dan vedno obogatena.

Seveda, Hijacinta! Seveda!

 

Za to tvoje nebeshko hotenje zasluzhish krepak poljub.

Pa cheprav te vidim, kako prebledevash

spricho sentimentalne drame, v kateri

Gilbert, John Gilbert, she kako klavrno

nastrada zaradi fotogenichne filmske zvezde.

 

 

 

 

Hochem malicati s Hijacinto

 

Ah, kako lepo grizlja, Hijacinta, cheshnjo!

Kako drazhljivo grivo ima Hijacinta,

dolgo in valovito, kot so njene noge.

Hijacinta se zlekne na travniku

kot na morju;

Hijacinta je popolna zhenska

ob uri malice.

Hijacinto chisto prevzame Lincoln,

ta strogi in zhilavi politik,

ugrizne kos popechenca

in mi da ugriznjeni del.

 

 

 

 

Pechica kazhe 37 stopinj

 

Hijacinta, che se chloveshka pechica

dvigne na 42 stopinj, se ji zachne blesti.

Pomisli, Hijacinta, da najbolje deluje

pri 37 stopinjah v jeziku, ki ga govori,

v ledvicah, ki filtrirajo,

v nohtu, ki praska,

v mozhganih, ki naklepajo,

in v privilegiranem srcu, ki ljubi.

Hijacinta,

kdor se povzpne na shtirideset, se mu zachne blesti.

Jezheshna, Hijacinta, chimprej namochi platno v mrzli vodi!

 

 

 

 

Dve ljubezni, Hijacinta!

 

Obstajata shpanska ljubezen

in ona majcena anglosashka?

Glej ju, Hijacinta, kako se igrata v pesku.

Glej, kako skacheta po postelji.

Glej to, napol helensko in napol cigansko.

Glej ono drugo s kodrchki neomadezhevanega angelchka.

Ena je kot bikec – neustrashen bikec –

druga pa kot chipka ali plashch – varljivega videza –.

Glej te chrne ochi

in one sinjkaste.

Glej krvavo ljubezen

in ono snezhno belo.

Bikca-ljubezen s svojo krvavecho rozho

in planinsko, kocharsko ljubezen, iz snega in prepadov.

 

 

 

 

Opazovanja s Hijacinto

 

Glej, filmarka Hijacinta,

dobro si oglej to, kar ima slon kot nos.

Poglej, kaj potrebujeva, da sedeva,

oglej si ogromno hisho chloveka, ki mu pravimo kralj.

Glej to, da spimo in vstanemo, in spet zaspimo in spet vstanemo;

glej moshkega in zhensko, ki se dogovarjata, da se ne bosta nikoli

lochila;

opazuj malopridnezhe, gospodo nashe zemeljske krogle;

oglej si nezhni cvet, ki pozhene iz trde prsti;

oglej si, kako iz drv in polen

nastanejo slastne in prijetno disheche jedi.

Poglej, kako iz chistega neba k nam prihajajo

voda, strele, svetloba, mraz, toplota, kamenje, sneg.

Nesmisel in skrivnost je v vsem, Hijacinta.

 

 

 

 

Hijacinta na koncu ne razume vech nich

 

Hijacinta se ne zaveda, da je grenka, ker je sladka,

ne vidi, da je narejena iz kosti in mesa,

iz slonovine in rozhenine,

iz krvi, iz kozhe, iz las, iz vode,

iz spomina, iz volje, iz bistrosti,

iz ljubezni in sovrashtev,

iz zmedenih strasti in svetlih sanj.

Ne vidi, Hijacinta, zazna le konchni rezultat.

Ne vidi bozhjega nachrta.

Ne vidi dram skalovja na bregu,

misli, ki same sebe pohodijo,

vrtnice v blatu.

Razresheni svet,

razresheno zhivljenje

in dolg poljub na koncu filma!

Seveda … Ampak …

pod pohishtvom, za zavesami,

na dnu kopalne kadi, nad porochnim pajcholanom,

kilometri in milje dolgochasja.

 

 

 

 

Hijacinta me dolzhi, da sem zapravljiv

 

V primeri s stiskachem se pochutim darezhljiv, Hijacinta.

Ob pogledu na slone so bili ustvarjeni ptichi,

in nasha zemlja ob pogledu na neizmerno praznino.

Odpri, Hijacinta, ochi stvarstvu,

pa roke in vse svoje bitje.

Naj dolarji propadejo in se razgubijo.

Obstaja dolar, ki je zdalech vech vreden,

tak, ki ne zdrsne iz usnjene torbice;

tak, ki je kovan in nov vsak dan;

tak, ki potuje brez vetrovnice;

tak, ki uveljavi svojo voljo v skrivnostnih Indijah;

tak, ki usklajuje daljavo;

tak, ki razjasni, kar je nejasno;

tak, ki ne lazhe;

tak, ki ne pada;

tak, ki kar naprej rishe svojo chrto v samoto.

 

 

 

 

Izrael. Hijacinta

 

Po tako viharnem in neugodnem potovanju

sem obseden, Hijacinta, od Salomonovega templja:

– zlati stebri,

Modrost

in Ljubezen –.

Bradati kralj

je prepeval strastne himne.

Vse ljudstvo se je razkrajalo

ob bozhji ustvarjalni sapi,

vendar na koncu tisochletja

vsak podanik je kralj Salomon.

Chigava je ta knjiga? Judova.

Chigav je ta rudnik? Zhidov.

Chigava je ta znanost? Semitov.

Ni mar Jud najvechji igralec

in Minister vesoljnega gospodarstva,

in chudoviti izumitelj?

 

Davidi orjejo petrolejska morja

brez harfe in sonchnega zhezla;

s skrinjami, ki niso one od zaveze,

in z zakoni, ki niso ljubezenski.

Obstaja vechni Abraham z nabreklimi ochmi,

ki ubija in ne ubija po bozhjem ukazu,

in neki Mojzes, ki gre chez ocean

proti obljubljeni dezheli.

Je neka Sara pa Rut in Ester

v Hollywoodu, Minnesoti, v New Yorku,

in oslichke iz Nazareta

izdelujejo v Fordovih delavnicah.

Nich vech ne vem, kje lezhi Libanon,

in Golgota menjuje kri in narodnost.

Nosati in krivonosi preroki

stopajo na plan iz anglosaksonskih seminarjev

in vedno bos, zdihujoch in maziljen, podolzh in

pochez prepotuje sredozemsko obrezhje, Job.

 

 

 

 

Che premishljujesh, se luna povecha

 

Jaz imam vlak, ki iztirja,

iz katerega pa izstopim vedno zhiv.

Pridi, greva. Na stodnevno potovanje.

Potem pa nasmejana dvigneva roko.

 

Za nashe dobro, pa zakaj in kako,

umiramo od gnusa in dolgchasa.

Glej, da se luna povecha,

che jo dash na ogenj za dobro uro.

Glej, da te luna poje.

Glej, da ti je zlezla na tilnik.

Luna … luna.

 

Pripravil sem zrakoplov,

tistega, ki se v zraku zaletava,

zemlja pa ga ne zavira.

Pridi, greva! Brez zvezde in smeri.

Potem, lisichji rep v spokojnem ozrachju.

 

Che premishljujesh, se mesec povecha,

che premishljujesh, pesa

dishi po zemlji in po slani.

 

 

 

 

Kubistichna slika

 

Polozhim te sem, kitara,

na dno morskih voda,

tik zraven sidra.

Mar ni vseeno,

che tu ne moresh igrati?

Ti bosh druzhica

moje zapestne ure,

saj tudi ona ne bo smela

zvoniti, da me ob uri zbudi.

Za vedno bosh zhivela

s potopljeno kozo,

z golobico, ki ne leti

in z brkom samomorilca.

Udobno se zlekni, bodi v formi,

ohrani svojo bledo rumenino

in svojo strogo ebenovino;

drzhi se dobro razdalje

ali si poishchi presojnost.

Drugo zame sploh ne shteje.

 

 

 

 

Protislutnja

 

Ne prikazhi se, kuku uspeha.

Ne prikazhi se, pusti me nebogljenega.

 

Pusti me, abstraktnega,

preprostega, zagledanega;

noro zaljubljenega v cvet, ki poganja,

in v pticha, ki shchebeta;

noro zatrapanega v radio, ki poje,

in v Hijacintina usta.

 

Ne prikazhi se, kuku uspeha.

Pusti me nezavarovanega v morju.

 

 

 

 

Svet

 

Svet bo prepeval.

Potem, ko se bo razjokal.

Ni vse gora,

ni vse ravnina.

Po zhalobnem aj-u sonce spet vzhaja

in lastovke z golgote krozhijo nad mojim jazom.

Zemlja bo pa prepevala,

ker se je dovolj najokala.

Nato bodo prishli s kapucami

nadvse chrni spokorniki

in jo bodo obdolzhili, da je zblaznela.

Mar ni blazna zhoga, ki pleshe sama!

Ki vchasih pleshe

in drugich joka,

ne da bi zgubila korak niti iztirila;

ki she vedno pleshe

po obupnem rekordu

– cheprav zazhelenem –

in nadaljuje plesati

s svojim vinom in s penami joka.

 

 

 

 

O avtorju

Shpanski pesnik, pripovednik, esejist in prevajalec José Moreno Villa je bil rojen leta 1887 v Malagi. Po srednjih sholah v rojstnem mestu je v Freiburgu shtudiral kemijo, a shtudija ni dokonchal, ker je odkril, da je knjizhevnost tisto, kar ga resnichno veseli in zanima. Vrnil se je v Shpanijo in se kmalu preselil v Madrid, kjer se je prezhivljal s prevajalstvom in obenem doshtudiral zgodovino umetnosti. Zaposlil se je za nekaj chasa kot arhivar pri Sekciji lepih umetnosti in arheologije madridskega Centra za zgodovinske shtudije, nato drugod kot knjizhnichar. Cheprav nekoliko starejshi od njih, je prijateljeval skoraj z vsemi mladimi avantgardnimi umetniki in pesniki iz Generacije ‘27, in sicer z Lorco, Pradosom, Albertijem, Salinasom, Altolaguirrom, Dalíjem in she s kom. Veliko je potoval po Evropi. V Shpaniji je spoznal mlado, ocharljivo in zanj odlochno prebogato Amerikanko, judovskega porekla, in sta se nameravala tudi porochitii, a ko sta prishla v Ameriko, da bi sklenila zakon, je naletel na tako hudo nasprotovanje njene druzhine, pa na neverjetna ponizhanja in podkupovanja, da je namera kaj kmalu splavala po vodi in klavrno propadla, ne on in she manj izvoljenka nista bila kos pritiskom in sta se razshla. Morda je zaradi tega ponekod v pesmih do Judov piker. Nesojeni tast mu je namrech v obraz zabrusil, da che ni postal premozhen do 40. leta, naj to mozhnost kar odpishe in se vpishe med revezhe, ti pa nimajo kaj pri njem iskati. Po ljubezenski polomiji se je iz ZDA vrnil v Madrid. Leta 1924 je zachel tudi slikati – privlacheval ga je kubizem – in od leta 1927 do 1933 je urejal revijo o arhitekturi. Pisal je v revije España in El Sol. Ko je izbruhnila drzhavljanska vojna, je bil na strani republike. V Valenciji je bil eden od ustanoviteljev antifashistichne revije Hora de España. Leta 1937 so ga poslali v Ameriko, kjer je imel vech konferenc o shpanskih prizadevanjih za ohranitev umetnishkih in duhovnih dobrin v chasu vojne. V ZDA je ostal kar nekaj mesecev, nato se je zatekel v Mehiko in tam ostal do svoje smrti leta 1955. V Ciudad de México si je tudi ustvaril druzhino in se do konca svojih dni ukvarjal z umetnostjo in literaturo.

Izdal je kar lepo shtevilo pripovednih, esejistichnih in gledalishkih del ter she vech pesnishkih zbirk, med njimi: El Pasajero (Potnik), 1914; Luchas de Pena y Alegría (Boji za zhalost in veselje), 1915; Evolutiones (Obrati), 1918; Florilegio (Cvetnik), 1920; Coleccion (Zbirka), 1924; Jacinta la Pelirroja (Rdechelaska Hijacinta), 1929; Carambas (Prekleto!), 1931; Puentes que no acaban (Nedokonchani mostovi), 1933; Salón sin muros (Dvorana brez sten), 1936; La noche del Verbo (Noch Besede), 1942; La música que llevaba (Glasba, ki je prevzemala), 1949; Voz en vuelo a su cuna (Glas med poletom v svoj rojstni kraj), dve razlichni objavi, prva in dokonchna izdaja, 1961; Poesías completas (Zbrane pesmi), 1998, in La música que llevaba. Antología poética (Glasba, ki je prevzemala. Pesnishka antologija), 2010.

 

Prevod iz shpanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich