Revija SRP 99/100

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XV)

 

 

Ja, med lani in letos, a zlasti letos (gre nemara za efekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige?) so me s knjigami znanci in prijatelji (pa pesniki in pisatelji) naravnost zasuli, in she sama sem se z njimi zasipala, da smo si na jasnem: jaz zlasti z onimi po tri evre na izvod in zhepnega formata, to je s ceno, ki je za moj zhep she najbolj primerna, in s formatom, ki najbolj ustreza mojim rokam in navadam, da berem v postelji, s kakshno bolj drago izjemo seveda, da ne bo pravilo ostalo brez nje in se zategadelj pochutilo prikrajshano. Prevech bralne robe za chloveka, ki mu chasa prej primanjkuje, kot pa da ne bi vedel, kam z njim, in bi bile zanj nove gore knjig prava mana, ker bi ga reshile teh odvechnih chasovnih problemov, usojenih za zehanje in jadikovanje, saj bi zamashile vse luknje in vrzeli, iz katerih morebiti zija ali shtrli – bivanjska praznina.

Rezultat? Prevech neprebranih knjig vsepovsod, zlasti proznih, onih debelejshe sorte, ki zahtevajo kar celega chloveka, pa she kakshnega pomochnika zraven – kot generalno chishchenje, to je veliko chasa, da se srechno ali nesrechno prebijesh do konca kot skozi pragozd strani in vrstic. Ob pogledu nanje te obhaja malce nadlezhen obchutek, da nisi vech kos, che si kdaj sploh bil, takemu bralnemu tempu in she marsichemu, kot da bi bila tvoja stanovska dolzhnost, da prezhvechish vse, kar ti knjizhni trg sproti ponuja.

Kot ljubiteljica poezije sem zhe na zachetku iz kupov izbezala vse novejshe pesnishke zbirke in si jih, kot obichajno, najprej ogledala in nato drugo za drugo tudi prebrala. In ponovno ugotavljala, da imamo – za moj okus seveda – prav nadarjene oblikovalce zhe malodane v vseh vechjih zalozhbah, npr. pri Mladinski (omenila bom le tiste, ki sem jih dala na mizo ob rachunalnik, preden sem se lotila pisanja; bolj malo, skromen kupchek, da mi ne zasedejo vsega prostora in ne otezhijo zhivljenja): Ciril Zlobec, Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010, enako lepa kot predzadnja iz leta 2008 V viharjih in zavetrjih srca, ter France Presheren, Poezije, 2010. Pri Cankarjevi, ki je le podaljshana roka Mladinske: Janez Ramovesh, Chreda; Milan Dekleva, Sto zhalostnih in she ena malo manj vesela; Kristina Hochevar, Nihaji. In lanska Rimska cesta Petra Semolicha in predlanski Volarich Feo, saj zaradi nenadne in prerane smrti slednjega je antologijska knjiga spet prishla na plan. Pri Beletrini prav tako lanski zbrani Kovich Vse poti so, pa lanski prvenec Jureta Vuge Pod kamni pleshem, v njihovi zhepni izdaji po tri evre izborchek pesmi o Ljubljani LJ kot ljubezen in she marsikaj. Pri Shtudentski zalozhbi tudi antologija Davida Bandlja Rod lepe Vide, 2009. Tudi Apokalipsa izdaja lepe, le manj pretenciozne zbirke, naj omenim le Potapljacha, pesmi v prozi Martine Soldo. Pravzaprav zhe tudi manjshe zalozhbe (recimo ljubljanska Edina zadnja leta z otroshkimi slikanicami pa s pesnishko dvojezichno zbirko Tatjane Pregl Kobe Nisi in si / You are not and you are, ki jo je likovno zasnoval in opremil s slikami Klavdij Tutta, 2009) in zalozhbice izdajajo formalno vech kot decentne knjige, recimo kar za oko nadvse privlachne, pa cheprav na drugachen, manj vpadljiv nachin, tako da zhe po platnicah lahko vesh, kdo jo je izdal, ni ti treba iskati zalozhnika.

Knjige chisto dolochene vrste izdaja Center za slovensko knjizhevnost (Moral bi spet priti; sodobna evropska gejevska poezija, izbral in uredil Brane Mozetich, 2009),  malce drugachne Lud Sherpa in Prishleki (Tomislav Vrechar, Kurc – pesmi, 2009), Lud Literatura pod isto firmo spet za nianso drugachne (po ceni sodech zbirka »pesmi v prozi« Andreja Blatnika Saj razumesh? in Utrip oranzhnih luchi na semaforjih Ane Pepelnik), pa Kud France Presheren s prepoznavnimi svetlo rjavimi  platnicami (dvojezichna Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras Mateje Bizjak Petit – Mathèa), spet drugachne koprska Fontana (Stojan Rzhek, Potovanje po vodi, oktobra 2009) in Libris (Vera Vezovnik, Na obzorju dan, 2009), pa trzhashka Mladika (Ljubka Shorli, Izbrane pesmi) in ZTT (Alenka Rebula, V narochju, 2009; Claudio Grisancich, dvojezichna zbirka Domov grede – Su la strada de casa, 2009), Tipanja Igorja Bizjana, Drushtvo Obzorje, Piran 2010.

Lani junija sem tudi prejela v dar na moch razkoshno bibliofilsko pesnishko zbirko pesnice Milanke Dragar, ki je pri druzhinskem podjetju Dragar d.o.o. v Ljubljani izdala svoja Premishljevanja ob psalmih zhe leta 2007, a so pri meni v gosteh shele krajshi chas, tiskana so na posebnem malce bolj grobem ali debelejshem papirju, verjetno bolj dragocenem, z zlatimi platnicami in rjavim hrbtom, v chrnem, z zlatimi hebrejskimi chrkami, ki pomenijo Dal mi je v usta novo pesem, s popisanim in okrashenim ovitkom po zamisli oblikovalskega Studia pomarancha. Obracham jo levo in desno, ni kaj, lepa knjiga. Menda ni na prodaj, ker ni nikjer znachilnega chrtnega blagajnishkega znaka s ceno na vrhu. Ker sem radovedne sorte, bi me prav zanimalo vedeti, koliko stane nekaj tako – brezhibnega. Morda bi bilo pametno, kot pri unikatih iz NUK-a, imeti pri sebi kakshne mehke varovalne rokavice, za vsak primer in v izogib kakshnega sicer nenamernega madezha, ki pa se lahko zgodi …

Lahko bi seveda nashtevala she in she, a dlje od Ljubljane to pot sploh nisem prishla, pa bi morala, no, bom kdaj drugich, pa she v Ljubljani sem verjetno (marsi)kaj pomembnega spregledala. Tu se moram popraviti, ker precej dlje od Ljubljane je Marko Elsner Groshelj objavil svoje Jedkanice (v zbirki Vedute pri mariborski zalozhbi Litera, 2009) in se najbrzh tu pa tam sprashuje, kako to, da se mu niti ne zahvalim kar za dve knjigi v dar, cheprav zhe nekaj mesecev noch in dan vedrita kot nekakshen memento (ne pozabi se mu zahvaliti!) na moji delovni mizi. Upam, da bo prej ali slej dobil moje pismo s formulo: HVALA.

Mimogrede recheno: prevodne zbirke, ki sem jih medtem izdala v Italiji, pa kupljene ali podarjene zbirke v francoshchini in italijanshchini sem kratko malo izlochila iz seznama, ker je zhe brez njih prevech gneche. Knjigotrshka pota so za navadne zemljane, pa naj le bodo nenasitni knjigozheri moje vrste, zhe neprehodna in nepregledna, iztekajo se domala kot hudourniki v industrijsko zasnovano hiperprodukcijo, ki je zhe sama sebi namen in marsikoga navdaja le s sveto grozo, da ne rechem z gnevom. Recimo Cirila Zlobca, da se omejim le na en primer, a bi se lahko zatekla tudi k Tonetu Pavchku in Ivanu Minattiju, ker bi zatarnala podobno, in z lahkoto bi nashli tudi druge, ki bi se pridruzhili tercetu in sestavili mogochen zbor dvomljivcev in protestnikov: kam vsa ta knjizhna prerodovitna tvornost pelje – prava morja (naj rechem morija?) in oceani najvechkrat bla bla pisarije izpod peres pretezhno nepomembnih (?) – po mnenju zgoraj omenjenih vsekakor – osebkov.

In zdaj bi morala zacheti nashtevati prozna in esejistichna dela, ki so vsaj pri meni vechinoma bolj zajetna; jaz jim ljubkovalno pravim »tezhke Brede«, ko se pogovarjam z njimi in jih napol preplashena in napol ljubeche tezhkam. Recimo Drame Evalda Flisarja, debelushka s skoraj 700 stranmi, izshla pred leti v Ljubljani pri Vodnikovi zalozhbi in Sodobnosti international, a sem jo dobila letos v dar. Za nekaj kil lazhji ali manj tezhek – skoraj 600 strani – je letoshnji Kocbekov Osebni dosje sht. 584, avtor Igor Omerza. Med srednje tezhke Bred(ic)e formalno, bralno pa med najtezhje shtejem, recimo, Britev Sashe Vuge, Mladinska knjiga 2010, in Prvo od suhih krav Boshtjana M. Zupanchicha, Cankarjeva zalozhba 2010, zraven pa jima dodam tudi Zimo 1994 Janeza J. Shvajncerja, Vojni muzej, Logatec 2009, cheprav nima niti 300 strani, a je po vojashki vsebini, ki je nisem vajena, iz katere pa zashtrli kar prevechkrat iz kakshnega samomora pravi pravcati umor ali podobne samo po sebi neumevne rechi, ki te naravnost zmrazijo, che te ne presunejo, da ne vesh pravzaprav, ali gre za fikcijo ali za chiste izmishljotine, za vojashke podrobno opisane osebne spomine ali za verodostojno kasarnishko reportazho; vse tri so skrajno kondenzirane, bolj kot obichajen oz. klasichen roman in esejistichna premishljevanja so njihov koncentrat. Che bi se hotel o njih izchrpno razpisati, poizvedovati o vsem tistem, chesar nisi razumel ali si dojel le na pol, bi tudi sam potreboval najmanj 300-500 strani. In bi bilo celo veliko vprashanj. O Zimi 1994 bi se prav gotovo naprej zastavilo vprashanje: zakaj ga ni avtor, preden je odnesel besedilo v tiskarno, dal komu v korekturo ali ga sam poshlihtal? Potem: kako to, da o tej spotakljivi knjigi zhiv krst doslej she ni porochal? Zhivo protestiral? Zahteval, da jo umaknejo iz prodaje in iz knjizhnic? Oklical avtorja za lazhnivca ali vsaj prikrojevalca resnichnih dogodkov in ljudi? Zhe marsikoga sem opozorila, z dovoljenjem pisca, na morebitno (ne)spornost trditev, z upanjem, da se bo kdo oglasil. Recimo resorska ministrica dr. Ljubica Jelushicheva, ki je na samem chelu v knjigi oklevetane vojske? Ali Janez Jansha, ki se je tudi sukal okoli vojske in je vechkrat imenovan in postavljen v prav chudno luch? Kdo drug?

A naj se za hipec povrnem she k Sashi Vugi. V Delovih KL (19. maja 2010) sem prebrala nadvse zanimivo recenzijo Igorja Bratozha Tezha preklete preteklosti, pa se vseeno dokaj dvomeche sprashujem: je knjigo sploh prebral od prvih besed (Pod prashno uro … tja do konca: In v dezheli bo pomlad.) ali je shel chezhnjo le diagonalno in »po amerikansko« poklical na pomoch novinarsko rutino, ki chloveka redko pusti na cedilu, saj sodi med najuspeshnejshe pripomochke, da jih kar briljantno reshi iz zagate s skrajno ekonomijo chasa in besed. Saj chasnikarjem in poklicnim ocenjevalcem knjig ni treba niti brati; basta un'infarinatura, kot bi rekli Italijani (zadostuje nekaj povrshnega znanja). Bi znal narediti obnovo kakshnega Vugovega poglavja iz tega leposlovnega dela, ki je izshlo pri Mladinski, magari s knjigo v roki? Je sploh razumel vse besede in namigovanja? Mu ni ostala v glavi in med prsti nobena bela lisa ali nerazreshena besedna uganka?) Pa saj vsega tega sploh ni treba, sodim, da je bil avtorju zapis vech kot vshech, saj je bil tudi meni, le na drugachen nachin. Ob prebiranju Britve, a ne le pri njej, pa sama spet in spet odkrivam, da sploh ne znam deliti besed po slovensko, da mi gre delitev  italijanskih zdalech lazhje od rok. Jaz ne bi nikoli delila sme-shno, zalju-bljena, mehurchk-ov, che-vlje, neu-mnost, te-mnikastih, vla-zhno, zhele-znishki, cve-tlichnega, pla-tnico, pre-dlanskim, nara-mnicami, she-pnil, koru-zni, di-alektike, rudni-shkega, predvcherajsh-njim, zhalo-stno, vsakokra-tni itd. O tovrstnem deljenju sem zhe nekoch sprashevala, celo slovlitovce, se mi zdi, odgovora pa nisem dobila. Nihche mi ni niti namignil, kje bi nashla poglavje o tem, v kateri slovnici. Omejili so se na zamah z roko, chesh saj ni vazhno, ne zgubljaj se z malenkostmi, slovenska delitev je poljubna. Che pishe tako, pomeni, da je tako prav. In verjetno bi bilo prav tudi tako, kot bi ti delila, ker je dovoljeno chisto vse. Bodi rajshi vesela, da vsaj pri delitvi ne kompliciramo brez potrebe, saj nam ochitajo ravno obratno, da smo namrech v tem – v zapletanju preprostih rechi – naravnost mojstri. Pa she res je.    

Ja, kaj vse se lahko nabere v hishi v letu dni, che knjigam dash prosto pot! In vsi ti lepi zvezki prav na ves glas klichejo po novih policah, ker so stare vse zhe zasedene; ne moresh jih imeti razsutih po parketu za vse vechne chase, saj njih shtevilo kar naprej raste, vsak dan je bolj nevarno, da se ne spotaknesh ob katero, zgubish ravnovesje in si zlomish kolk ali potolchesh kakshno rebro.

Res, lepe knjige, pravi uzhitek za ochi, a ko jih prebirash in stikash po besedilih, kar prevechkrat naletish na tiskarske shkrate, ki kot nekakshni zhe abonirani hishni zajedalci hochejo imeti sobivalne pravice, vchasih skupaj – recimo bobu bob – z vsakovrstnimi pisateljskimi povrshnostmi in kot kokosov oreh debelimi napakami, zlasti pravopisnimi. Da slavni Shalamun, ki se ima za vrhunskega amerishkega  poeta in primadono sodobne slovenske poezije, pishe zhe nekaj desetletij Minessota namesto Minnesota pa Woodie Allen namesto Woody Allen, je malo manj kot shkandalozno, za njegove zalozhnike (Mladinsko, Kud France Presheren, Shtudentsko Beletrino, Hyperion et co) pa naravnost nedopustno. Jaz bolj njim zamerim kot Tomazhu, saj so zlasti oni krivi, da gre vsa ta besedna nesnaga skoz. Pa jim davkoplachevalci plachujemo filtre in drage chistilne naprave, da nas obvarujejo pred to specifichno onesnazhenostjo in vsakrshno sharo. Najbrzh si je Shalamun iz komodnosti vzel za svojega uchitelja v pravopisju hrvashkega pisca, zhivechega v Kopru, Milana Rakovca, ki je jezikovno, naj bo spet potozheno, she vechja katastrofa od njega, saj Primorcem, zlasti tistim pod najhujshim jezikovnim udarom onkraj nekdanje meje, tedensko kuje vechjezichno prav neprebavno brbotajocho zmes s tisoch in eno pravopisno napako. Tudi on bi najbrzh Goethejevega Eckermanna prikrajshal za nekaj znakov in Zeffirelliju odvzel en f in dodal kakshen r, da bo chrk enako shtevilo. S podvojenimi soglasniki imata oba enako hude tezhave, oba, se zdi, jih chisto brez posluha najrajshi postavljata na napachno in najbolj nemogoche mesto. Na pravo niti pomotoma. Oba – Rakovac sicer v duhu Tomizze, Shalamun pa nekoliko vishe, v duhu svetega duha – se sklicujeta, da je vse to, kar pravopisci predpisujejo, brez pomena. Mar ni vseeno, che sem Shalamun ali Salomon ali celo salament in shalobarda, ne nazadnje lahko tudi salamin, po nashe salamchek? Glavno je, da se razumemo in da vemo, za kaj sploh gre, ne glede, kaj rechemo in kako napishemo: Toma ali Roma, Rim ali Dim. Glavno je, da ne mislimo Vim, ker sploh ne govorimo o politichnem ali kakem drugem manj zahtevnemu chishchenju, marvech o Rimu, caput mundi. Zhal je s podobnimi cvetkami posuta she marsikatera domacha knjiga, da se zhe sprashujesh, ali ne gre kar za slovensko modo. Za predpisano pravilo, brez katerega se ne sme? Ali za nekakshno tetovazho, ki nas dela prepoznavne?

Da ne boste mislili, da natolcujem, vzemite v roke dvojezichno pesnishko zbirko Mateje Bizjak Petit – Mathèa Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras (Kud France Presheren, Ljubljana). Zhe pri prebiranju spremne besede Milana Vinceticha opazish, da se citati v navednicah ne ujemajo z verzi v knjigi, pa bi se morali. V pesmi »igram se stopljene ure« postane pri Vincetichu »stopljene ure, ki se jih igramo«. V francoskem prevodu se to glasi »je m'amuse des heures fondues«, v francoski spremni besedi pa »des heures fondues que nous inventons«. Kar she zdalech ni eno in isto, saj ni nujno, da kdor izumlja ali si izmishljuje stopljene ure, da se z njimi potem tudi igra ali zabava. Morda jih nato le na kakshnem semnju razprodaja ali komu podari za rojstni dan. Zdi se, da se tvorci te dvojezichne zbirke sploh niso usklajevali, zalozhnik Zhelko Pelicon in urednik Goran Janković pa jim nista gledala pod prste in budno pazila, kaj pochne ta mala banda »fataconov«, ki uzhiva denar davkoplachevalcev alias dobiva subvencijo Javne agencije za knjigo. Resno dela ali se le praska? Saj tu pa tam zmanjka kakshen verz in nekje cela kitica, pa je ni nihche pogreshal, nihche ni opazil zevajoche vrzeli, z Vincetichem vred, da o korektorki Branki Majerich niti ne govorimo, naj zalozhbi vrne denar za minulo nedelo, ali pa knjizhno zbirko Mi pojemo v pushchavi preimenujte v Mi pojemo v pushchavi in ga tudi precej kidamo. Tudi zhabji glas se v prevodu preobrazi v zhabo, v spremni besedi pa nich manj kot v zhabji krik (cri de la grenouille). Iz krakanja krokarja pa nastane krichanje. Utrjena omara postane utrujena, onkraj postane okraj, obsedena se preobrazi v zamracheno, machehe (bot.) v spominchiche, slajsha namesto olajsha in she in she. Chlovek vchasih ne ve, kateri jezik dela pesnici vech tezhav: slovenshchina? francoshchina? obe? Moj prijateljski nasvet za drugich, ko bo izdala she kakshno dvojezichno zbirko: na koncu ali na zachetku naj ne napishe pesmi v francoshchino prevedla, marvech pesmi v francoshchino prosto prevedla oziroma, she rajshi prosto prepesnila je ta pa ta. In s to malo umno formulo bo zaprla usta Drushtvu slovenskih knjizhevnih prevajalcev v celoti, ne samo znani ljubiteljici poezije in protestantki Jolki Milich.

 

No, ne bom vlekla na dan vse navlake, ki jo je moch nabrati v letoshnji knjizhni beri, saj brezhibnih knjig je pri nas bolj malo. Tudi tiste iz zhepne Beletrine po tri evre niso ravno shampionke dovrshenosti, prej obratno. Italijani bi rekli: Lasciano molto a desiderare, kar pomeni: ne izpolnjujejo prichakovanja. Vchasih sploh ne kapirash, po kakshnem kriterju so jih »skup djali«. Se jih drzhi sploh kakshen kriterij ali gre pretezhno za dokaj nespretne improvizacije? Saj za posrechene in uspele improvizacije morash biti velemojster, taki pa ne krozhijo kar mnozhichno po nashih kolovozih. Rezultat te prakse pa je bolj revcen.

Da ne bo moj govor preabstrakten, bom postavila konkretno vprashanje: Po kakshnem kriteriju so beletrinci sestavili recimo Lj kot Ljubezen – Pesmi o Ljubljani? Na uvodni stranichki je recheno, da je urednik Alesh Shteger prosil 44 pesnikov obeh spolov razlichnih generacij, naj napishejo pesem o Ljubljani. Ko pa pesmi prebirash, se ti zdi marsikatera pesem vech kot znana, saj jo znash zhe skoraj na pamet. A shele ko pridesh na konec broshure, kjer so podatki o avtorjih, vsaj pri osmih naletish na pripis: Pesem, ki je uvrshchena v prichujocho antologijo, je bila prvich objavljena tam pa tam (in je povedano kje). Pri Ihanu je urednik celo pozabil omeniti, da gre za pesem, ki je bila zhe objavljena v zbirki Ritem, ki je izshla pri zalozhbi Wieser v Celovcu leta 1993, le formalno je drugache razvrshchena in s kakshno malo ali veliko chrko premeshcheno drugam. V prvi izdaji ima enajst verzov, v zhepni Beletrini pa – skaramantichno? – trinajst. Zdaj se oglasha prevajalka in vprashuje tudi pesnika: Katero inachico bo namenil za prevod? To zadnjo, za katero bo treba prositi izrecno pisno dovoljenje zalozhbe, ali ono iz Ritma, kjer bo dovolj in chisto kolegialno kontaktirati avtorja pesmi? This is a question! Ljubi pesniki, za bozhjo voljo, ne komplicirajte brez potrebe zhivljenja vashim morebitnim bodochim prevajalcem in ne begajte pozornih bralcev z drugachnimi razporeditvami besed! Zhe tako, brez teh dodatnih komplikacij, je nasha eksistenca tezhka.

In zakaj ni Shteger zhe chisto na zachetku povedal, da je od osmih pesnikov dobil korbico, saj niso uslishali njegove proshnje? Poiskati si je moral kakshno staro ljubljansko vizho sam, che jih je hotel imeti zraven, in on je hotel, ker je shlo za imena dolochenega kalibra, brez katerih bi bil izbor bolj pomanjkljiv in siromashen. Deveti pa mu je za hrbtom, ne da bi sploh opazil, podtaknil – gnilo jajce?

Tudi fotografinja Mojca Pishek si je zaigrala edinstveno prilozhnost, da objavi v knjigi fotografije, ki bi imele zgodovinsko vrednost, bile bi torej zanimive tudi za zanamce, tako pa – tudi ona brez kriterijev? – ni videla dlje od svojega nosa in je pustila, da njene fotke postanejo le navadne bolj ali manj posrechene ilustracije, ki pomenijo, kar pomenijo, bolj malo in skoraj nich, saj niso datirane in za navrh so tezhko prostorsko dolochljive. Che pa bi bile diskretno opremljene z letnicami in z navedbo ovekovechenega kraja, bi bilo vse kaj drugega. No ja, pa drugich, nikoli ni prepozno.

Jaz pa ne bom zgubila prilozhnosti, ki mi jo ponuja sam urednik te antologijice, da ne bi navedla tudi kakshne pesmice, uvrshchene vanjo, in to, ne da bi se drzhala zalozhbinega petvrstichnega diktata, da nich, ma prav nich in chisto nich ne smemo citirati brez predhodnega pisnega dovoljenja Shtudentske zalozhbe. Ko me bodo zalozhniki klicali na raport, se bom pach sklicevala na Shtegerja, ki je napisal chrno na belem tudi v tej knjigi, ki so jo opremili z zhe obichajnimi prepovedmi, tole zlato misel in ugotovitev: »… saj pesem, kakor hitro je zapisana, postane prebivalka sveta in se izmuzne vsakrshnemu polashchanju.«

Spodaj prepisana »prebivalka sveta«, onstran vsakih polashchevalskih tezhenj, skozi Babachicheva usta opeva (ljubljanske) Poljane, in se glasi:

 

Vsega so krive

lubenice,

vihravo rdeche,

razbite,

kot nashe

glave,

prazne

od veselja.

 

Ker se mi zdi pesmica prekratka in preneznatna, navkljub njeni sochni ljubkosti, sem se ta hip poshteno zbala, da jo bodo tisti, ki se gredo radi lastnike in polashchevalce, kar spregledali, namesto da bi pravichnishko zagnali vik in krik in terjali od krshiteljice svetih lastninskih pravic kakshno odshkodnino; zato ji bom malce izzivalno in zafrkantsko dodala she eno daljsho in blazno nenaklonjeno in problematichno pesem o Ljubljani, da bodo bralci imeli od moje pisarije tudi kakshen neposreden lirski uzhitek, prvich toplo presvetljen od rdechine lubenic, drugich pa nekoliko zatemnjen od bolj mrachnih tonov (t)istega mesta, ki pa, vse tako kazhe, ni vsem enako naklonjeno:

 

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nochna mora. Prvo kar

ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal

zhile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skochil z

nebotichnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,

da bi zdrzhal. Prijatelji niso prijatelji, znanci

niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,

oche ni oche, zhena ni zhena, tla niso tla, vse lebdi

v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,

spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.

Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,

brez kakrshnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske

muke, je tishchanje v zhelodcu, je koncentracija vseh

negativnih sil, ki tezhijo le k temu, da naredijo

iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo

zvenecha kacha, ki ti nezhno ovije telo, pochasi,

z obchutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne

moresh reshiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,

tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v

mochvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,

odreshi nas.

 

Kdo jo je spesnil? Bi znal kdo povedati, da bi obenem zasluzhil – ker gre za mini pesnishki kviz – dve kepici sladoleda ali breskvin sok?

 

She nekaj moram obvezno dodati v zvezi z dvojezichno zbirko o Alici s tisoch rokami. Zanjo sem zvedela, ker sem letos spomladi prejela od sezhanskega Literarnega drushtva Zlati choln, v katerem sem vchlanjena tudi jaz, veliko in zelo estetsko vabilo v Kosovelovo sobo na ljudski univerzi v Sezhani v nedeljo 11. aprila ob 17. uri na literarni vecher z naslovom Alica 1000 (Alice aux mille sons) alias na glasbeno-recitacijsko predstavitev pesnishke zbirke Mateje Bizjak Petit. Napoved sporeda in zasedba koncertantov me je prav prijetno presenetila, obetala je veliko, a ker se ob nedeljah v Sezhani nich kulturnega ne dogaja, ker obichajno ni obchinstva za take rechi, she ob sobotah se komaj kdo oglasi na podobne prireditve, vsa kulturna in nekulturna zhivelj se namrech razhajka kdove kam, ceste se izpraznijo, del prebivalstva, ki je nikamor ne popiha, pa zhdi doma in se najbrzh odpochiva od tedenske delavnosti in druzhabnosti. Sprashevala sem se, komu bo igral skladatelj in izvajalec elektroakustichne glasbe v zhivo Michel Bertier, pa komu bo glas (performerja deZopilant /TribuSlam iz Reimsa) Didier-Culbutoke, komu bo pesnica tankochutno recitirala pesmi in muziciral s pojocho zhago Tomazh Podobnikar. Najbrzh organizatorjem, sorodnikom pesnice in – meni, morda se prikazhe tudi Slavka, znana kulturtreg'rca, ki bolj poredko, a vchasih se tudi to zgodi, pusti literate in umetnike na cedilu, in najvechkrat poskrbi, da ni prevech nezasedenih stolov v dvorani. Morda se prikazhe tudi kakshna narochena novinarka, da klik, klik, fotografira izvajalce in nato poshlje fotko svojemu lokalcu s porochilcem v objavo. In prav to se je zgodilo, ni bilo treba biti niti prerokinja in vedezhevalka. Koncert pa chudovit, trajal je vech kot dobro uro, vreden, da bi ga slishala ne samo nabito polna Kosovelova soba, marvech desetkrat vechja mala dvorana Kosovelovega doma in celo ona velika. Jaz bi ga zlahka poslushala she dve uri. Stane Sever je nekoch davno ustanovil »gledalishche enega«, kar je pomenilo, da bo on sam – morda ob njem she kdo, po njegovi izbiri – animiral in osrecheval s svojo umetnostjo vechje obchinstvo. A zdaj smo zhe na obratnem tiru ali na nasprotnem bregu: shtiri in vechchlanski ansambli pa veliki orkestri  bodo nastopali za obchinstvo enega ali dveh in najbrzh za sorodnike.

 

(se bo nadaljevalo)