Revija SRP 99/100

Ivo Antich

 

POPARE

(Posthistorichne parabole)

 

FARSA OD FRASA

(Jakob Frass / Stanko Vraz: ob 200-letnici rojstva;

Frass – nem. pozhreshnost; fraz – otroshka bozhjast)

 

Gledano iz daljav Marsa

(preoral je z nedavno vojno

West-Balkan v polje bojno),

se vsaka muka zdi farsa.

To pach velja tudi za Frassa,

ki je transilirska trasa

od kranjske lirske torture

do ilirske politkulture,

ker od Beljaka do Varne

so bratske meje (ne)stvarne:

ko je le malo manjkalo,

pa bi Shtajercev zmanjkalo,

je odshel iz kranjskega (k)raja

pod veje ljutega gaja,

iz podalpskega chrevesa

po lestvi v ilirska nebesa.

Zapustil je Preshernovo pot,

»lachen slave, blaga« chez juzhni plot,

nekakshen »narobe uskok«,

ne le Vraz, zdaj she skoraj »vrag«,

v jeziku pa bozhjasten otrok,

ki je tako rekoch »naenkràt«

(»vraz« – bi rekel ruski brat)

prestopil usodni prag

in eno slovansko tugo

zamenjal z drugo trugo

(izbral je »vechje Slave« izraz,

sledech Kollárjev »výraz«),

saj prej ni pomenil nich,

zdaj pa kot lirski frazer

in novoshtokavski amater

je preskochil ilirski parter,

zapustil je kranjske ovce

in odshel med vuk-ovce

ter postal vechno zhiv mrlich

(kdor naredi harakiri,

se menda rad povampiri).

Odprto ostaja vprashanje

o mozhnostih za Dejanje.

Naj bi chakal kranjsko priznanje,

bolj sanjsko kot ilirske sanje?

Je to drugache zunaj kotanje

ali pa je povsod isto?

Shepnil mu je namrech Mefisto:

»V jeziku, ki je zgolj narechje,

je mozhno pisati le povprechje,

a kdor hoche do velichine,

naj sebe skoz popek preseka

in kot dvodelna pokveka

naj se raztegne do Kine!«