Revija SRP 99/100

Franjo Franchich

 

DEZH, DEZH…

 

Dezh, dezh…

Mi je vchasih rekla moja mama

drek si, ki sem ga posrala,

takrat prej, ko sem bil she na gradu,

zdaj vchasih stojim ure in ure na pokopalishchih,

zelo pomembno je, da so smeti in voda zraven,

noche in noche umreti, ne vem, zakaj

sem jo imel rad, strashno rad,

tudi ko me je klofutala, ko me je shchipala, ko me je izdala,

sem jo strashno pogreshal, menda zhe pred svojim rojstvom,

pa je ni bilo na proslavah, pa tako sem se uchil pesmi na

pamet, tako sem si zhelel, da bi bila ponosna name,

ne, kar jokaj, je rekla, ko me je sesuvala, vsaj scat ne bo treba,

moja lepa mati, ki je znala shlogati, zrihtati splave, poroke,

ki je govorila sto kilometrov na uro,

sem si rekel, bila je napaka, nesrechna je, prishel bo chas,

spoznala bo, kako strashno rad jo imam,

slishala bo, da znam vse pesmi na pamet, v prvi vrsti bo sedela,

ta pizda zafukana me je lomila naprej in naprej,

dala me je v rejo, dala me u tri pichke materine,

moja lepa mati na Tromostovju, v belih nogavichkah,

taka prasica, da ji ni para, mi je potem le nekoch priznala.

Dezh, dezh…

To je bilo zhe potem, ko je zbolela,

ko sva nekaj krpala, u tri pichke materine sva se trudila,

mimo, ves chas je dezhevalo,

sploh nisem mogel razumeti,

ker moj oche je bil opica, orangutan,

pozabili so ga zapreti v kletko, zato je blodil okoli,

s chrno skorjo vina na ustnicah, s tistim kalnim, praznim pogledom,

znal se je po ure in ure pijan igrati s smrkavim robcem,

vzel me je s sabo, ko je fukal tuje zhenske,

tista redka leta, ko smo bili skupaj,

od prvega do shestega razreda,

ko sem si izmishljal, kako bi ju ubil,

s plinom, s strupom, s sekiro v spanju,

on me je shutiral enkrat na tri mesece,

che ne shtejem tiste flashe, ki mi jo je razbil na glavi,

pa to, da je shutiral tudi njo, takrat, ko je bil res zajeban,

samo sfukalo me je chakanje,

ker nisi nikoli vedel, v kakshnem stanju se vrne,

samo njega se komaj kaj spomnim,

no, mama je leto in pol umirala, vse manjsha in manjsha je postajala,

ni imela vech ochi in ust, samo bala pa se ni,

vedela je, da bo dobila prvovrstno vstopnico za parter pekla,

samo se ji je jebalo, mogoche pa je tako dobro igrala,

njemu sem obljubil, nekoch, da, da ga bom razchefukal,

pa je bilo she lazhje, pozabil sem ga, komaj kdaj pride,

ponavadi v paru z njo,

taka zmeshana zafukanca sta,

moj oche in moja mati.

Dezh, dezh…

Potem je mama dobivala samo she umetno hrano,

kot mali otrok je bila, sprashevala me je po kokoshih,

po zheni, po vremenu, po nepomembnih zadevah,

ne vem, je chakala, da ji bom odpustil ali kaj,

sem chakal jaz, samo se je le izdala,

ko je rekla, da ji je zhal samo to, da so me zapirali,

tako po par dni so pozabili name,

pil sem svojo scalino ali kaj,

vem samo, da so si môre zdaj podobne,

ne morem ven iz avta, ki potone, iz goreche hishe,

chutim zublje, napalm, dushi me,

zato vedno vstanem kot vojak, v delcu sekunde,

v teh sesekanih belih nocheh, kadim na dvorishchu,

gledam to tujo hisho, ki postaja grobnica,

vidim svojo hchi na oknu, lunin obraz ima,

sprashujem se, che sem manj zafukan oche,

v bistvu pa to sploh nisem jaz,

kot da bi ostal v tisti luknji, na gradu,

na nekih tochkah, kjer ves chas dezhuje,

samo sem vedno spil tri, shtiri pijache pred obiskom v bolnici,

ker me je bilo najbolj strah, kaj naj ji rechem,

ker njej nisem mogel lagati,

ona je bila moja mama, zafukana mama,

ki sem jo imel rad, she zmeraj, za vedno,

ker vchasih, ko jo je oche shutiral,

je potem padla na linolej, sem shel po vseh shtirih k njej,

sem lizal tisto njeno kri,

chez kakshen dan, dva je vsa plava sedela skupaj z njim na divanu,

kot da ni nich.

Dezh, dezh…

Ko je umrl oche, sem bil zhidane volje,

prvich sem videl, kako velik mojster je bil Plechnik,

tisti njegovi kamniti oboki te ponesejo direktno v nebo,

kot je navada za slovenske pravljice, je bila tam she grbasta babica,

cel kup otrok, cel pizdunsko socialni cirkus,

kako lepo, kako pouchno,

imel sem zhe kakshnih shestnajst let,

samo chakal sem, da ujamem pravi trenutek,

da bo oche sesut, dovolj zapit,

da ga gladko razbijem na milijon kosov,

odrinil je grbasto babico, da je padla na tla,

opotekel se je, zunaj je bil hud naliv,

z enim shutom v glavo sem ga podrl,

s tezhkimi shkornji sem ga nabil pod rebra,

brcal sem ga v glavo na vso moch,

ni mi bilo dovolj, ko je padel v nezavest, sem skochil nanj,

davil sem ga, zagrizel sem v njegov goltanec,

hotel sem mu iztrgati srce, tako zhal mi je bilo, da nimam nozha,

pritekli so sosedje in me zvlekli proch, on pa je bil mesece v bolnici,

samo bal sem se ga, vedno in za zmeraj, ker je bil na oni strani vrat,

njej pa sem nosil rozhe, moja lepa zafukana mati,

daj mi tisto moch igre, da se ne bom bal smrti,

skoraj nisem mogel verjeti,

tudi na njenem pogrebu nisem zmogel ene same solze,

ne vem zakaj, morda sem zhe vedel, da se bo vrachala,

vsako dezhevno noch.

Dezh, dezh…

Nichesar ne vem o ljudeh, o srechi, o ljubezni,

zelo pozno sem se nauchil osnovnih stvari,

kako napishesh pismo, kako ustavish ogenj napalma,

kako premagash vrochico, tisti bes, nemir, ki se shiri v spanec,

potem kasneje, ko sem srecheval zhenske,

vedno sem verjel, da so mesene igrache,

nisem jih prizadel namerno, nisem jih muchil nachrtno,

niso bile moja senca moje lepe zafukane mame,

pach nisem znal, nisem zmogel,

na kakshen dezheven dan sem znal lagati tako dobro, da sem verjel sebi,

izmishljal sem si to ali ono,

kakshne grajske zgodbe, igrati zhrtev,

pomembno je bilo le to, da jaz vodim igro,

da ne bom na koncu tisti, ki bo ranjen,

iskal sem suzhnjo in nuno v isti osebi,

iskal sem kljucharko, ki bo znala odpreti tista vrata,

iskal sem shamanke, ki mi bi charobno odpoljubile môre,

ne na zachetku, kopichil sem izmishljotine,

lazh na lazh, prevaro na prevaro,

iskal sem zhrtev,

da ji izpijem vso kri, pozhgem vso dusho,

da mi bo potem vsaj malo podobna,

rojen v pushchavi sem prosil le dezhja,

tiste tihe glasbe dezhnih kapelj, da bi vsaj za trenutek-dva pozabil

na izgubljeni jutri, na zublje napalma,

in sledili so si polomi, drame, begi, porazi, beda,

in konchno samota dezhja.

Dezh, dezh…

Mnogo let kasneje, oche in mama zhivita v kleti,

balzamirana, lepo ohranjena, ona redno dobiva rozhe, on vino,

gospa pedagoginja zna vse pesmi na pamet,

pochuti se ogoljufano, ona skrbi za hrano, obleko, rozhe, rachune,

ona vechkrat reche, da so jo oglodali do kosti,

hchi in on, zajedalec,

vse nochi hodish gor in dol, spravil me bosh v norishnico,

dvajset unichenih let reche,

zunaj dezhne kaplje enakomerno bobnajo v sivino vechera,

krivde ni mogoche deliti, parole so iz razprodaj,

on vedno kritichen povzdigne glas, preklinja,

vsi tisti upi o zhenski, ki mu bo odpobljubila môre, so pozabljena utvara,

zdaj shtejejo male vojne, da se zapolni chas,

on se igra z besedami, ona je zelo prijazna do obiskov,

vloge so bile razdeljene zhe prej,

vchasih krpajo, niti igra ni, vajenost, utechenost,

on se je bal tistih prvih mesecev, ko se je rodila hchi,

a bila je lunin otrok, nasmejana zlatolaska,

velikokrat jo je opazoval v spanju in se chudil

njeni lepoti, zharenju, njeni mirnosti,

potem bi ji moral odgovoriti na nekaj vprashanj,

ona je znala krichati, same skrajnosti, da jo bo ubila,

da jo bo ubogala, da sta prava hinavca,

oche in mati v kleti sta se pochasi prebujala,

on je postajal zombi, selil se je v preteklost,

ni zmogel zhiveti v sedanjosti,

potvoril je, popravil, spremenil,

samo dezh ga zaziba v melanholijo,

opazuje ogenj v kaminu,

razmishlja, kako bo ogenj zajel njegovo truplo,

potem potrka mama na vrata,

prosi ga, che jo pelje s starim ford escortom en krog,

ja, ji reche, samo stari ne bo shel zraven,

mama se samo smeji.

Dezh, dezh…

Spet je ponavljala, da ji je unichil zhivljenje,

chakam na hcher, naenkrat ga je strah,

da srecha najhujshe bebce, da jo poshkodujejo,

mama se oglasha bolj poredko, njene besede so vse bolj nore,

oche je izginil, vchasih samo njegova velika roka prebije prosojno visecho tanchico,

nich lazhje ni, nich tezhje,

ona je zagrenjena, utrujenost materiala si razlaga kot zrelost,

on vse manj preklinja, komaj da spregovori po nekaj stavkov na dan,

postaja kemichni Ali, vsak dan s chikom poseda pod oljko,

chaka na kache, hijene, srebrne lisice, chudi se cvetovom granatnih jabolk,

te krvavo cvetoche bolechine, v dnevnik si zdaj zapisuje samo she shtevilke,

ko pade dvakrat na mesec v hipo, vidi miren obraz smrti,

to so lepi obeti, vsa ta belina tishine,

sedi na bolnishnichni postelji in drzhi mamo za roko,

si prinesel avtomobilchke za sina gospoda primarija? vprasha,

izza temnih oblakov je slishati violine,

hisha brez korenin vse bolj sameva,

pravi, da bo neko noch odshel,

prej preden bo klican,

komaj jih slishi, kako ihtijo,

njegova mati, hchi, zhena,

kolikokrat jih je videl, kako hodijo za njegovo zharo,

sijoche nasmejani, vsi v belem, potem pa prve dezhne kaplje,

ostri robovi sveta bledijo,

pesem dezhnih kapelj pozabe.

Dezh, dezh…

Nihche ne ve, kaj je odgovornost za praznike,

ko se ti rodi otrok, ti stopish na chelo vrste,

dezh se spreminja v sneg, ki se chudi pravljichni pokrajini,

koliko kurbirske lepote, koliko mrtvih sanj,

koliko blefa prividov, mrtvih ladij, vojn in izdaj,

jutro vechera, starec otrok, prazen pogled in zadnji obrok,

chas nima tezhe, svet izgublja barve, besede zgreshijo,

hvala za kri, crkni, crkni, ti mali pajac,

dezh, dezh.