Revija SRP 99/100

Damir Globochnik

 

SHALJIVI LIST SHKRAT (1883–1885)

 

Prva shtevilka »zabavno-zbadljivega in shaljivega lista« Shkrat je izshla sredi januarja 1883 v Ljubljani. Obsegala je shtiri strani oziroma polovico tiskarske pole. Liberalni chasnik Slovenski narod je z naslednjimi besedami priporochil satirichni shtirinajstdnevnik, ki ga je tiskala liberalna Narodna tiskarna v Ljubljani: »Pohvale vreden je zhe zato, ker je pisan v chistej, gladki slovenshchini, a tudi njegovi vtipi so vechinoma tako duhoviti, da nas zhivo spominjajo na ranjkega “Pavliho”.« (»Chasnikarstvo in nashi chasniki«, Slovenski narod, 1883, sht. 289)

Satirichni list je v treh letih zamenjal tri urednike. Njegov prvi zalozhnik in urednik je bil knjizhevnik, politik, filozof in eden vidnih sodelavcev Slovenskega naroda Janko Pajk (1837-1899). Marca 1884 ga je nasledil urednik Slovenskega naroda Ivan Zheleznikar (1839–1892). Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik tretjega, zadnjega letnika je bil tiskar Srechko Magolich (1860-1943).

 

Che je verjeti »Vabilu na narochbo«, naj bi bil Shkrat »nezavisen list, kajti zavisen je jednako od dobrega humorja in od naklonjenosti svojih narochnikov, do katerih se obracha s proshnjo, da ga tudi v prihodnjem letu s sodelovanjem in narochbo podpirajo, da bode vsestranski ustrezal prevzetej nalogi« (Slovenski narod, 1884, sht. 1).

V resnici so odlochilno besedo pri urednishki politiki Shkrata imeli liberalni »radikali« (radikalna liberalna struja). Satirichni list naj bi bil v precejshnji meri namenjen napadom na zmerno liberalne in zmerno narodne, provladne »elastikarje« oziroma »elastike« (F. Shukljeta, J. Kersnika, F. Levca), katerim so »radikali« (I. Hribar in I. Tavchar) zaradi spravne politike do nemshkih konservativcev ochitali nezanimanje za narodno vprashanje in oportunizem. Zato je Shkrat moral zanikati obtozhbe Shukljetovega Ljubljanskega lista (1884-1885), da bi za svoje izhajanje potreboval financhno podporo Narodne tiskarne (»V obrambo«, Shkrat, 1884, sht. 16).

Shkrat je o Ljubljanskem listu, imenovanem tudi »Laibacherica« (izhajal je kot vecherna priloga dezhelnega uradnega lista Laibacher Zeitung), leta 1883 zapisal: »4000 gld. letne podpore bode dobival neki slovenski list pochenshi od novega leta. 4000 gld. za slovenske reptilije«. Izraz »reptilski fond« oziroma »reptiljen-fond«, fond za »reptilije« ali »plazilce«, je bil povzet iz nemshchine: der Reptilienfonds. Z njim je bil mishljen vladni oziroma dispozicijski fond za plachevanje usluzhnih in kupljivih chasnikarjev. Shkrat je torej poskusil diskreditirati Ljubljanski list z obtozhbo o vladnem podkupovanju oziroma podkupovanju s strani kranjskega dezhelnega predsednika Andreja Winklerja. Podobno obtozhbo so mladoslovenci leta 1870 z uspehom uporabili pri Levstikovem Pavlihi. Shkratovo pisanje naj bi bilo glede na Shukljetovo zagotovilo povsem neutemeljeno (po: Fran Shuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1926, str. 116).

Shkrat je napadal tudi nemshkutarje in katolishki tabor ter bil sovrazhno razpolozhen do gibanja ljubljanskih malih obrtnikov, ki se je zachelo s prvim shodom leta 1880 in konchalo leta 1884 s procesom zoper »krvavce«. Glasilo obrtnishkih demokratov Ljudski glas (1882-1885) Shkratu ni ostalo dolzhno: »“Shkrat”, nek v Ljubljani izhajajoch, jako aboten listich, prebudil se je 10. t. m. zopet iz svojega chez tri mesece trajajochega spanja in menda le zarad tega, da leto koncha in lazhje zopet peshico svojih narochnikov v prihodnjem letu na led spelje. Zanimivo je to, kako nenavadno chudno njegov vrednik, g. Zheleznikar, rachuniti zna. Letos izshlo je 8 shtevilk, a zaznamovana je zadnja z 19! Mi sicer ne razumimo te vishje matematike, a kakor nam je to nekdo razlozhil, je stvar tako-le: 12 x 12 = 24 in 24/3 = 8, ali pa “Shkrat” : 8 = “Srshen” : 2, ali pa Zheleznikar : spomenik = Ivan Tomshich : 0!« (Ljudski glas, 1883, sht. 23).

Ostro gonjo zoper t. i. obrtnishko skupino in z njo povezane socialne demokrate je vodil tudi Slovenski narod. Dushan Kermavner meni, da je Shkrat »res jemal na tarcho tudi nemshkutarje, toda obrtnishki demokrati so bili v tolikshni meri predmet njegovih zafrkancij, da se ne moremo ogniti zakljuchku, da so ga voditelji “Narodove” frakcije ustanovili predvsem za boj proti njim!« (po: Dushan Kermavner, »Obrtnishkodemokratichna skupina in “Ljudski glas” v letu 1882«, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, Politichnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, Ljubljana 1966, str. 707). Urednik Shkrata Ivan Zheleznikar je bil na »krvavshkem« procesu v Celovcu celo ena najbolj obremenilnih prich zoper delavskega organizatorja, krojacha Franceta Zheleznikarja (1843-1903), ki je bil zaradi anarhizma obsojen na 8 do 10 let tezhke jeche.

Zaradi nekaterih prispevkov je na Shkrata postalo pozorno tudi c. k. drzhavno pravdnishtvo (drzhavno tozhilstvo), ki je zaplenilo 1. sht., tako da se je list javnosti pravzaprav predstavil shele z 2. sht. Zaplenjena je bila tudi polovica 14. sht. iz leta 1884 in zaradi podlistka Resna premishljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzlovicha tudi naslednja, 15. sht. Drzhavni pravdnik je urednishtvu Shkrata dolochil tudi 10 goldinarjev globe.

Med Shkratove redne podlistke so sodili Shkratogrami, Vashke slike in Pogovori. Imena sodelavcev so danes neznana. Leta 1884 je v Shkratu pod psevdonimom »Chikoslav Lazhan« objavljal humoristichne verze mladi slushatelj moderne filologije na Dunaju Josip Krzhishnik (1865-1926), doma iz Sht. Lenarta pri Shkofji Loki (po: Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 584).

 

Naslovno zaglavje Shkrata poleg z velikimi chrkami izpisanega naslova lista krasi podoba shkrata na konju, ki z bichem v roki preganja svoje nasprotnike. Podobne »govoreche« naslovnice so bile znachilne za mnoge satirichne liste 19. stoletja.

Shkrat ni objavljal portretnih karikatur, temvech satirichne oziroma humoristichne ilustracije in t. i. karikature nravi, ki so bile delo tujih avtorjev. Karikature in ilustracije so bile za spremljavo besedilom, »raznovrstnim daljshim zabavnim spisom, pesmim, dovtipom«, in se nanje niso neposredno nanashale. Med drugim so bile v Shkratu objavljene karikature dveh znamenitih cheshkih karikaturistov Karla Krejchíka in Frantishka Kolárja. Na prakso objavljanja uvozhenih klishejev lahko naletimo pri vseh domachih listih iz zadnjih dveh desetletij 19. stoletja.