Revija SRP 99/100

Damir Globochnik

 

SANJSKI SLIKARSKI VRTOVI

 

Darja Shtefanchich je postopoma izoblikovala zanimiv motivni repertoar, skozi katerega se nam razkriva kot zrela umetnishka osebnost. Referenchni okvir zgodnjih kompozicij v oljni tehniki je bila narava, vendar je bila pri podobah tihozhitij, cvetochih travnikov, dreves in skrivnostnega gozda vselej prisotna tudi tezhnja po preseganju videne stvarnosti. Za nekatere kompozicije se je zdelo, da bivajo na meji med resnichnostjo in domishljijo.

Razmerje do konkretnih motivnih vzpodbud je Darja Shtefanchich vselej povezovala s hotenjem po odkrivanju izpovednih razsezhnosti v slikarstvu, ki postaja vedno pomembnejshe in v zadnjem desetletju njenega slikarskega delovanja docela prevlada. Slikarka se je opredelila za samosvojo interpretacijo »fantastichnega pejsazha«, ki je zazhivel v razlichnih variacijah podob sanjskih vrtov in bolj kot likovno konkretnemu pripada zasebnemu, nemara izrecno duhovnemu svetu. Darja Shtefanchich je zapisala: »Slika je postala moj vzporedni zhivljenjski chas in prostor. V njem sem uresnichena po svoji podobi in volji. Slika je moje notranje bojishche in zatochishche. Vsaka slika zato nastaja dolgo, po vech mesecev.«

Srechujemo se s slikarskimi podobami kot poskusi likovne opredelitve svojevrstne »duhovne pokrajine« – slikarkinega sanjskega vrta. Slikarka je postala stvariteljica likovnega sveta, ki ga tvorijo fantazijski krajinski sestavi, v katerih se pojavljajo simbolichni poudarki, medsebojno prepletene naravne in umetne oblike ter intenzivne barve.

Fantazijske pejsazhe lahko povezhemo z razmishljanji, ki so v avtorici tlela od gimnazijskih let dalje. Darja Shtefanchich omenja, da je brala pogovore s francoskim kiparjem Augustom Rodinom na opushchenem vrtu stare grashchine in odtlej dozhivljala vrt kot prostor poln zhivljenja, barv, zvokov in strasti. »Vrt nas zajame kot neugasljivi plamen, nas razzhari, razboli in odnasha v vishave, kjer se v neshtetih malih plamenchkih razprshimo in zahrepenimo v blago svetlobo. Vrt je posvechen prostor, v katerem strast in hrepenenje potujeta z roko v roki in ju misel razplamteva v goreche zlato. Tak vrt slikam vse zhivljenje in ga vidim kot sanje, kot najvechje razkoshje, ki nam je lahko dano.« (»neodposlano pismo« D. Shtefanchich, objavljeno v besedilu Darka Slavca, zlozhenka samostojne razstave v Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki, februar 2009)

Darja Shtefanchich pomena naslikanega sicer izrecno ne pojasnjuje. Vsakomur dopushcha svojo interpretacijo. Ob gledanju njenih slik se skorajda ne moremo izogniti asociacijam na biblijski raj, mitoloshko Arkadijo, antichne vrtove, sozhitje shtirih elementov zraka, zemlje, ognja in vode … V enaki meri je dolg tudi spisek morebitnih slogovnih pobud, na katere nas opozarjajo pisci recenzij razstav Darje Shtefanchich (nadrealistichno in fantastichno slikarstvo, Janez Mesesnel: odmevi italijanskega trecenta in zgodnjega quattrocenta, Tatjana Pregl Kobe: sorodstvo s francoskim slikarjem Henryjem Rousseaujem in Maksimom Sedejem ml.) in jih nedvomno shiroko likovno razgledana in razmishljujocha slikarka dobro pozna, a se po njih samo bezhno ozira, saj je v ospredju njenega slikarskega nagovora sledenje notranjim ustvarjalnim vzgibom.

Magichni, zapleteno in hkrati idilichno urejeni pravljichni slikarski vrtovi Darje Shtefanchich se hkrati odpirajo tudi navzven. Pricha smo odkriti in vznemirljivi slikarski komunikaciji z gledalcem. Slike nas vabijo v brezmejne daljine, ki jih nakazujejo kompozicijske silnice, v obmochja posebnih razmishljanj in dozhivetij ...

Po likovni plati lahko govorimo o idealni sintezi med zhivahnimi barvami in z zgoshchevanjem pastoznih potez oblikovanimi rastlinskimi oblikami ter vanje vkljuchenimi geometrichno umerjeni arhitekturnimi poudarki kot so zid, stolpi, stopnishche in ribnik. Slikarka vsako podobo gradi premishljeno in skrbno pretehta vlogo, ki jo bo v celoti imel posamezen zhivahno obarvan motivni delchek. Ves motiv je podvrzhen koloristichni preobrazbi. Zamolkli barvni odtenki so odstopili svoje mesto barvni sprostitvi. Izbor barv je drzen. Nekatere rastlinske oblike nas spominjajo na koralne tvorbe ali drobne plamene, celotna kompozicija pa na barvni kalejdoskop. Barve so tople in hladne, komplementarne in kontrastne, a praviloma uchinkujejo optimistichno. Pri razporejanju barvno potenciranih oblik v likovno ravnovesje sta potrebna pretanjena mera in trden koncept.

Zanimiv je vtis zhivljenjskega utripa upodobljenega fantazijskega pejsazha, ki je zasnovan kot enoten likovni organizem. Rastline in barve so ozhivele, dosezhen je vtis neprestanega ritmichnega, krozhnega ali vijugastega gibanja stezic, vode, zhive meje in drugih naslikanih motivov. Sestavni del pejsazhnega sistema je tudi nebo, v katerega se je prav tako naselilo vrtinchasto gibanje.