Revija SRP 99/100

Branko Miljkovich

 

ORFEJSKO VOLILO

 

 

ORFEJSKO VOLILO

 

Che hochete pesem

Se spustite pod zemljo

Toda udomachite zhival

Da vas spusti mimo ob vrnitvi

 

Che hochete pesem

Jo izkopljite iz zemlje

Toda pazite se njenih navad

Njenega podzemeljskega znanja

 

Besede imajo dusho mnozhice

Raznezhita jih prostashtvo in grlica

Toda nevarnosti presezhene z metaforo

Bodo na drugem mestu zapele bolj nevarno

 

 

 

 

PESNIK

 

Pozna vse poti in vetrove,

vetrove in njihove vrtove,

vrtove, v katerih rastejo besede,

in poti od besede do upa.

 

Odnese ga pot po svetu navzdol,

odnese ga hudich med besede,

da bi dvoril svoji lastni senci,

da bi pel v lazhnem vrtu:

 

puhle drobnarije svoje charobne mesechine,

pasjo rozho in svojo gabljivost,

da bi oslepljal predel, vzet iz tujega ochesa,

da bi vrnil noch v imenu nezhnosti.

 

 

 

 

SMELI CVET

 

Cvet

 

Glej cvet ki je dovolj pogumen da dishi

Na praznem kraju in v spominu

 

Agon

 

Dokler so obale v sporu

Bodo vode mirno tekle mimo

 

Rudarji

 

Spustili so se v pekel po krivico

S katero se je mogoche pogreti

 

Epitaf

 

Ubila me je premochna beseda

 

 

 

 

OPOMBA K MILJKOVICHU

Po abecednem zaporedju etnonimov je mikroantologija sodobne (druga polovica XX. st.) poezije balkanskih narodov tokrat pri Srbih. »Zgodbo« novejshe (od romantike do danes) srbske lirike v skrajnem povzetku zajema znani izrek: od Branka do Branka (od Radichevicha do Miljkovicha). Che Njegosh kot Chrnogorec in epik ostaja v dolochenem »oklepaju«, je srbska poezija tudi »brez njega« v stoletju med obema Brankoma naredila znachilen »levji skok« balkanske moderne skoz prelom XIX-XX. st. in intenzivno transformacijo iz lokalistichne folkloristike v solidno evropsko enakovrednost. V drugi polovici XIX. st. je zlasti Vojislav Ilich pripravil tla srbski lirski moderni (neoromantika-simbolizem) z Jovanom Duchichem na chelu; mogochna, za mnoge mrachna in (tudi politichno) problematichna figura slednjega suvereno prerashcha vse kritichne pridrzhke z neovrgljivim dejstvom svoje popolne zrelosti srbskega (vezanega) stiha in vsebinske tehtnosti najboljshih dosezhkov. Duchichev biografski lok je razpet med »outsiderskim« rojstvom v BiH (Turchija / A-O) in emigrantsko smrtjo v ZDA (1943); kot njegovo ime pokriva srbsko liriko prve polovice stoletja, ima v drugi podobno veljavo (po poreklu tudi precej »outsiderski«) Vasko Popa. Kot so seveda ob Duchichu she mnoga druga imena, tudi Popa »ni sam«; podobno kot pri Albancih in Hrvatih prichujocha antologija tudi pri Srbih naredi »odmik od najvechjega« k posebej znachilnemu v dolochenem kontekstu. Kot je namrech Ali Podrimja nedvomno prvo ime sodobne albanske poezije, ki pa jo tukaj zastopa Ramadani, ali kot je Mihalich prvo ime hrvashke, ki pa jo v antologiji predstavlja Zidich, tako je tukaj srbski predstavnik Branko Miljkovich.

Rojstvo v Nishu (1934), znanem tudi po rojstvu Konstantina Velikega, po opisih pisatelja Stevana Sremca, sicer Vojvodinca, po Chele kuli (vanjo so Turki vzidali 962 srbskih glav) in po torlashkem narechju, ki je velja za najgrshi srbski govor (»starosrbski« ali »srbsko-bolgarski«). Po maturi se s starshi in bratom preseli v Beograd, shtudira filozofijo in se meteorsko uveljavi kot najvidnejshe ime druge povojne generacije srbskih pesnikov, t. i. neosimbolistov ali »sonetistov« (medtem ko sta se povojna slovenska in hrvashka poezija modernizirali z odmikom od tradicije, je sonet »razpoznavno znamenje« zadevnega vala srbskih modernistov, katerih iniciacija je znameniti cikel Soneti magu Borislava Radovicha iz 1954). Po shtirih objavljenih zbirkah, priznanjih kritike in nagradah je Miljkovich obchutil Beograd kot zadushljiv, spletkarski in poln zavisti, preselil se je v Zagreb (deloma »dolg materi«, Hrvatici iz Dalm. Zagore), kjer je dobil sobo v hishi Savke Dabchevich Kuchar, se izpisal iz beograjskega drushtva knjizhevnikov, se vchlanil v zagrebshko DKH, se v odprtem pismu (revija Duga, BG, 5. 2. 1961) »odrekel« vsega, kar je bil dotlej napisal, nekaj dni zatem so ga nashli obeshenega na drevo v zagrebshkem predmestju. Smrt, ki je za mnoge polna sumljivih indicev, nakazujochih umor, je dokonchno utrdila Branka Miljkovicha kot najbolj tragichni, v edinstveni mit razviti avtorski lik srbske literature; v tem mitu so utelesheni paradigmatichni tipoloshki elementi »balkanske shizofrenije« (prim. Foucault: alegorichna vloga pesnika »na meji« blaznosti). Cheprav superioren intelektualec, je zlasti pod vplivom alkohola nagibal k ekscesom, tudi pretepom po zakotnih gostilnah, kot da bi ognjevito izkushal nasprotja. Pregled hipotez o njegovi smrti se bere kot nereshljivo zavozlana »kriminalka«; po eni naj bi bila usodna zavrnitev plavolase francoske lepotice, ki ji je dvoril, hkrati znan po izjavi, da se ne bo nikoli zhenil, ker zakon ne gre s poezijo (prek te »ljubezni« naj bi le skushal priti v Francijo). Vse zadevne hipoteze obstanejo pred dvema dejstvoma: uradno policijsko porochilo izkljuchuje nasilje druge osebe, v Miljkovichevi poeziji, nasploh obsedeni s smrtjo, pa je najti tudi izjave, ki retrospektivno zvenijo kot »usodne napovedi«. Svojevrstna »simptomalnost« se kazhe she v tem, da je pri koncu istega leta kot Miljkovichevo tragedijo srbska literatura dozhivela tudi svoj najvechji, svetovno odmevni triumf: Andrich, glede na Miljkovicha »kontraprishlek« na relaciji ZG – BG (Hrvat, najvechji srbski pisatelj), je postal nobelovec.

Literarna zgodovina poezijo neosimbolistov oznachuje kot poetocentrichno, tj. kot avtorefleksivni solilokvij ali »dialog« poezije same s sabo (morda to, radikalno vzeto, velja za poezijo nasploh, tudi che »opeva muzo«; npr. Lavra v Petrarkovem Kanconjeru funkcionira »zgolj« kot ime ali lovor, tj. kot »hchi slave«, recheno po Kollárjevi zbirki sonetov). V smislu tega poetocentrizma je Miljkovicheva poezija izrazito filozofsko naravnana, a pri tej fokusiranosti na t. i. »chisto poezijo« zunaj kakrshnega koli prigodnicharstva gre za specifichno »poetichno filozofijo«, ki je filozofsko utemeljena »poetologija« kot zavest o pesmi (cikel Svest o pesmi) ali radikalna refleksija pesmotvorne besede v baladno usodni zvezi s smrtjo: »Isto je peti in umirati« (refren iz pesmi Balada). Na ta temeljni pesnikov habitus med besedo in smrtjo se navezujejo vsi drugi simptomalni pojmi v simbolnem sistemu Miljkovicheve poezije, predvsem ogenj, nich, ptica, ki nakazujejo pesnika kot ognjeno ptico pred zaumnim nichem (v srbski besedi »nishta« je asociativno »skrit« Miljkovichev rojstni topos kot kontekstualna determinanta obsesije s smrtjo od otroshtva v senci Chele kule in dozhivetja pokolov med vojno; v Nishu je bilo nemshko taborishche z desettisochi pobitih).

Poetika srbskih neosimbolistov pomeni tudi formalni perfekcionizem, katerega krona je sonet, deloma moderniziran z zrahljano metriko in opushchanjem interpunkcije. Miljkovich je zhe v svoji prvi zbirki Zaman jo budim (1957; naslov korespondira z Disovo pesmijo Mogoche spi in prek nje s sonetom Snu starega klasicista-petrarkista Jovana Pachicha, refleksija ognja pa z Muzo pri pozharu klasicista N. Grujicha) poleg »neoklasicistichnega« sonetnega venca Tragichni soneti objavil tudi vech pesmi brez interpunkcije (ta se izgublja zhe v vencu), eno z naslovom Razpored besed (pesem kot »svobodno« razporejanje besed). Kljub tematski koherenci v prepletu simbolizma in nadrealizma Miljkovichev opus v stilskem pogledu ni kompakten kot Duchichev ali Popov; ob izidu prve zbirke je izrecno poudarjal pomen stroge forme, ki edina zagotavlja tako popolnost kot inovativnost, toda v naslednjih zbirkah, po dveh-treh letih, se nakazuje povsem drugachen razvoj: odmik (Spremeni svojo pesem) od hermetichnega elitizma v smeri poetoloshke avtokritike z dvomom o besedi in z vechjim posluhom za svet (cikla Obchutenje sveta in Kritika poezije), razsipavanja, avantgardizma, konkretizma (Paralelna pesem) in celo izzivalno populistichne estrade (Poezijo bodo pisali vsi), dokaj opazne v srbski poeziji po Miljkovichevi smrti. V nekaterih apolinichnih pesmih mu verz preprichljivo zapoje; to je skoraj nemogoch dosezhek v sodobni poeziji, ki je predvsem v »verze« nalomljena prozaichna govorica z redkim obchutkom za mero. Vchasih sicer tudi Miljkovich zazveni retorichno, a takoj izstopi z zhgoche lucidno mislijo, naposled pa se mu pesem sploh zgosti v »ubitachan« minimalizem, v dvoverzni ali celo enoverzni aforizem, prehajajoch v ljudski izrek (zlasti kronski epitaf samemu sebi). Kot chlovek v zasebnem zhivljenju in kot avtor v literaturi je gojil »pozhigalnishtvo«: s »heraklitskim« ognjem ochistiti prostor za novo rast v dramatichnem soochanju dialektichnih skrajnosti. Tudi kot prevajalec je zdruzheval dva skrajna pola fascinacije v srbski kulturi: francoski (katolishki) zahod in ruski (pravoslavni) vzhod.

Vse stilske variacije pa se dogajajo v obzorju njegove markantne reafirmacije orfejskega mita, formativnega za svetovno pesnishtvo in nenehno aktualnega za pesnishtvo z balkanskih tal (Orfej iz Trakije, pomen imena: samotar, sirotnik, lat. orfanus; Miljkovich je svoj obrnjeni sonet Orfej v podzemlju posvetil Miodragu Pavlovichu, avtorju pesmi Orfej v Koreji iz 1953). V celoti je Miljkovichev opus »orfejsko volilo«, v katerem se elitizem in populizem dopolnjujeta v medsebojni »izkljuchnosti« (prim. »Besede imajo dusho mnozhice«, Orfejsko volilo). Na orfejsko témo je uglashena tudi dvostishna minipesem Rudarji, kjer je omenjena »krivica«, ki ob rudarjih, kot Orfej spushchajochih se v podzemlje, kontrastivno »in absentia« asociira izvirni grshki pomen imena Evridika – velika pravica.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich