Revija SRP 99/100

Andrej Lenarchich

 

NACI-FASHI-KLERO-KOMU VRAGOLIJE NAD SLOVENCI

 (Kritichna refleksija, ne »sporazumska« evforija)

 

Nujno bi bilo treba podrobno raziskati, zakaj je NDH tolerirala partizansko Belo krajino in zakaj so se Rupnikovi domobranci posebej intenzivno ukvarjali z njo ter zakaj je »pomotoma« (?) prishlo do tistega meddomobranskega spopada tam, ki je bil tezhji od vseh porazov domobrancev v bojih s partizani, slovenski partizani pa so se iz Bele krajine umaknili (shele tik pred italijansko kapitulacijo so spet zmagovito prekorachili Kolpo).

Zelo pomembna in povedna »podrobnost« je nadaljevanje premierskega »pojezda« – Medmurje s Sanaderjem, Kranjska s Kosorko. Kje na slovenskem ozemlju sta se srechala predsednika vlad? Tokrat v Bohinju: v stavbi, ki je last Hrvata (torej hrvashka lastnina), privatizirana stavba CK Hrvashke. (Kranjska gora je najvechje hrvashko smuchishche – Kosorka je bila med svojimi!) Je treba she kaj vech?

  
1) Glede udinjanja Zagrebu:

 
Kako globoko so padli nashi vodilni, najbolj nazorno pokazhe dejstvo, da je bil bolj zaveden Slovenec celo kot izdajalec pred vojashkim sodishchem obsojeni in ustreljeni Rupnik!

Na straneh 97-99 knjige Rupnikov proces (Dushan Zheljeznov, CZ, Ljubljana 1980) so citirani Rupnikovi zapiski:

(Rupnik je hotel) »... ograditi se proti aspiracijam hrvatskih ustashev do nashe zemlje, katerih aspiracije so bile takrat zhe na vidiku in so povzrochale ostre komentarje pri nashih ljudeh.«

»Ivanich [predstavnik Pavelicha – op. A. L.] je po uvodnih besedah o skupnih hrvatsko-slovenskih interesih, tradicijah, prijateljstvu in bratstvu takoj preshel k zheljam Slovencev, zhivechih na Hrvatskem, katerih zhelje so kulminirale v ustvaritvi nekakshne personalne unije bratskih narodov pod poglavnikom.«

»Vprashal me je she, kako gledam na vprashanje Shtajerske, ki Hrvate zelo zanima.«

»... da je Ivanich she nadaljeval svojo agitacijo za personalno unijo tudi po pokrajinski upravi in po Ljubljani.«

Glede politike Zagreba do Slovenije je zgovorno Rupnikovo porochilo o dogajanju (ibid., str. 100), kjer pove, da je bila Nemcem italijanska politika do Slovencev v napoto, saj so skupaj s Hrvati (s Pavelichevo NDH) hoteli dokonchno zbrisati Slovence:

»8. IX. 1943. leta je zvecher Hitler pozval poglavnika na oseben telefonski pogovor, mu dodelil Hrvatsko primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino. Poglavnik v poslednje ni privolil; s tem je bil razgovor konchan, vendar je poglavnik v svojem znanem polnochnem radijskem govoru lahko Hrvatom razglasil nove meje.«

Tekst na isti strani she pojasnjuje dogajanje, ki ni sledilo Hitler-Pavelichevemu dogovoru, kajti »... ustanovitev pokrajinske uprave v Ljubljani in konchno upostavitev vrhovnega komisariata za Jadransko primorje so postali nujnost.«

Na strani 101 je citiran Rupnik, da je bil za vsem tem tudi slovenski kler (Rozhman - Shkrbec itd.) in Stepinac z zagrebshkim Kaptolom.

 
2) Pri vsem tem je najbolj zanimivo tole:

 
Rupnika so blokirali kot poveljnika domobrancev in ga niso sprejeli za poveljnika »Slovenske vojske« maja 1945.

Rupnika so Anglo-Americhani edinega od visokih voditeljev vrnili in nemudoma je bil ustreljen.

Hitler-Pavelichev dogovor, da NDH dobi slovensko Primorsko (torej Istro, Reko in Kvarner), che napade in okupira juzhni del Kranjske z Ljubljano, je onemogochil Rupnik.

Torej je jasno:

Hrvashko (ustashko) okupacijo Slovenije (kar je ni okupirala zhe Nemchija) je podpiral cerkveni vrh (Rozhman je celo poslal Shkrbca na pogovore v Zagreb (mimo Rupnika!). Ker Rupnik tega ni podprl, so ga klerikalci in hrvashki plachanci odpisali. In so ga celo izrochili zaveznikom, da so ga vrnili v YU, kjer so ga tisti, ki so slovensko ozemlje izrochili she vcherajshnjim ustashem, takoj ustrelili.
Da je danashnja hrvashka politika nacionalistichna (zgolj nadaljevanje ustashko-nacistichne politike), je evidentno: Reko, Kvarner in Istro (s poskusi dobiti she vech) ter Medmurje so si prisvojili v chasu, ko so postavljali spomenike ustashem. Kolaboracija s slovenskim klerom se je manifestirala s spominsko ploshcho Stepincu na (drzhavnem!) simbolu Slovenije – Triglavu. Nadaljevalo se je s »pojezdom«,* ko je Sanader peljal v svojem avtu slovenskega predsednika vlade po slovenskem ozemlju. Nadaljuje se s pohodom hrvashke premijerke, ki ji slovenski premijer razkazuje skrajni severozahodni del (Kranjska gora, Bohinj) njene pridobitve** (pravijo, da je bila gojenka Kumrovca, tesna sodelavka ustashkega Tudjmana, ki pa je bil partizan in general JLA – torej gre za neposredno nadaljevanje ustashkega pohoda na Slovenijo pod Hitlerjevim blagoslovom!).

 
Nazadnje se bo izkazalo, da je Rupnik najbolj zasluzhen, da jim ni uspelo unichiti Slovencev – kaj bi naredili Hrvati (hrvashki ustashi) z nami takrat, je jasno, chetudi si zdrav razum to tezhko predstavlja, a che pogledamo Jasenovce in kaj so napravili s pregnanimi slovenskimi duhovniki ter s Slovenci med Muro in Dravo pa v Istri (po vojni, kot komunisti!), ni nobenega dvoma, da bi vsi do zadnjega odplavali po Savi ...

 


___________
* – pojèzd je simbolno dejanje, s katerim je novi lastnik fevdalne posesti prevzel pridobitev v dejansko last in posest; novi je v spremstvu starega objahal vse ozemlje.

** – sumim, da je domislica takale: Glede meje kot Sporazum o arbitrazhi, ki ga Slovenci ne bodo »znali« izkoristiti (tisto, kar sem jaz povedal, da nam sporazum ponuja, bodo nashi gladko zaobshli in tribunal ne bo mogel drugache, kot da maksimalno ustrezhe Hrvashki), glede NLB pa mozhost poravnave (milijarda njihovega dolga za 300 milijonov nashega ...). Che dodamo Stepinca na Triglavu (spominska ploshcha na slovenskem drzhavnem simbolu!), – potem ...