Revija SRP 97/98

Radivoje Peshich

 

CATENA MUNDI*

(Spona sveta – Balkan)

 

 

Obtozhujem molk

Pustite reko techi po njeni poti,

vendar naj to ne unichi moj dom. Beg

ne sme biti moja obramba /naj ne bo moja obramba/

Meni ni treba oditi nikamor /Ni mi treba oditi nikamor/

Ta prst je moja samo.

 

Zgodnje evropske civilizacije, katerih sredishche je bilo v Podonavju, so shirile svoj krog v smeri juga in severa, vendar zmeraj v navpichni chrti s tendenco vzhod-zahod, kar je v popolnem soglasju z naravnim tokom gibanja po zakonitosti harmonichnega ritma duhovnega mehanizma, iz katerega so izvirale in v katerem so trajale ali morda she trajajo, neopazne za oko modernega tehnoloshkega instrumentarija.

Tendenca vzhod-zahod pa ima tudi nasprotno usmeritev, ki je neizogibna tezhnja k izviru svetlobe. To dokazuje, da zgodnje evropske civilizacije po svojem smislu, zhe kot samo ravnovesje bivanja, na katerem je temeljila enotnost njihove strukture, veljajo kot univerzalno nachelo obstajanja. Niso niti uhajale iz uspavanega ravnovesja niti niso vstopale vanj, a vseeno je prishlo do motnje v njem. Ta motnja je med drugim prekrila s pozabo zgodnje evropske civilizacije in s tem izkljuchila njihov pomen za razvoj naslednjih civilizacij, ki so se mu pozneje resda zoperstavljale z obnavljanjem zapostavljenih zakonitosti ali z uvajanjem novih modelov. Vendar novi modeli niso v zadostni meri obnovili zapostavljenih zakonitosti niti niso svojih projekcij zasnovali na pravih temeljih. To je bil morda le privid o osvajanju neosvojljivega chasa in prostora, v vsakem primeru pa posledica neuposhtevanih zakonitosti. Radikalne spremembe, ki so jih zahtevale nove projekcije, so se zatekle h kljuchnemu brisanju sledov preteklosti, ker so se novi koncepti spopadali s tistimi, ki bi lahko bili dedishchina. Nastale so se nove vsebine in nov smisel teh vsebin preteklosti. Skratka, preteklost je bila preoblikovana kljub temu, da njena prava podoba ne bi mogla biti bistvena ovira za uresnichenje konceptov novih projekcij. To je paraliziralo preboj do korenin slovanske civilizacije, ki je bila v prvi vrsti zakrita z nenatanchno interpretacijo etnichnih arealov shirom po Evropi v spisih antichnih zgodovinopiscev, nato pa z indoevropsko lingvistichno teorijo in s teorijo o pozni slovanski pismenosti. Tako so bile zemljepisne karte Evrope napolnjene med drugim z manj znanimi ali neznanimi plemeni, z manj znanimi ali neznanimi etnichnimi skupinami, ki so bile nekako zachasno umeshchene v evropskem prostoru, pogosto brez porekla in brez usode.

Tisto, kar je predstavljalo novi svet, je zajemalo izbrane etnichne skupine, pogosto s kvalitetami tistih etnichnih skupin, ki niso bile zajete v to izbiro. Toda po lastni volji ali v nasprotju z njo so vse etnichne skupine, ki so se znashle na tleh Evrope v chasu nastanka tega novega sveta, neposredno ali posredno sodelovale pri njegovem oblikovanju. She enkrat je bila prikrita vloga slovanske civilizacije, in she enkrat je geografija dobila drugachne oblike, ki niso bile v skladu z njeno resnichno podobo. To je povzrochilo katastrofalne posledice v nadaljnjem razvoju sedaj zhe nove, evropske civilizacije. In te so se ponavljale v zelo kratkih chasovnih intervalih, ki so lahko tako sporochilo kot poduk.

Chrto vzhod-zahod ali zahod-vzhod zarisuje ravno Podonavje kot izvir in sredishche evropske in slovanske civilizacije. Staro ime za Donavo je Istar (Ister, gr. Istros – op. prev.), ki izhaja iz etrushchanske besede histrio ali ister ali po mnenju rimskih gramatikov iz ilirske istra, odtod Istra (terra rossa) po rdechi zemlji, na kateri lezhi Istra v severnem Jadranu. Tudi prebivalci Lepenskega vira ob Donavi so 7000 let pred Kristusom prekrivali tla v svojih bivalishchih z rdecho zemljo. Po tej rdechi zemlji so znani tudi Kanaanci, ki so ob koncu tretjega tisochletja pred Kristusom zhiveli na sirsko-palestinskem podrochju. Toda pri Grkih je ekvivalent za rdecho zemljo tudi Fenicija. Vendar pa Shtefan Bizantinec in Evstatij pisheta, da ima Istar oziroma Donava tudi ime Mataos, kar pomeni Mati. Che uposhtevamo dolzhino njenega toka, ob katerem je na obalah nashlo materinsko zatochishche vech etnichnih skupin, je izvor tega imena zanesljiv.

V chasu Strabona in Ptolemeja so na zemljepisnih kartah Evrope poudarjali gorsko verigo, ki se brez prekinitve razteza od Chrnega morja do Alp. V dobi renesanse so to verigo imenovali Catena Mundi. Njen vzhodni del, nedalech od Carigrada, se je imenoval Hemus. V 19. stoletju so odkrili, da je pravo ime za klasichni Hemus ravno Balkan. Kljub temu, da so geografi (A. Zeune, 1808) pomeshali njegov osrednji in vzhodni greben, je del Evrope, ki povezuje to verigo od Chrnega morja do Alp, poimenovan Balkanski polotok. Na vzhodni strani Balkanskega polotoka je Mala Azija, ki obsega Anatolijo, na zahodu pa je Apeninski polotok. Etimologija imena Anatolija (Anadolu) izhaja iz ana – mati in dolu – veliko, kar pomeni mnogomaterinska ali dezhela mnogih mater. A tudi etimologija Balkana ima enako vsebino, saj izhaja iz balk, kar pomeni zbiralishche, panj, in ani – mater. Torej zbiralishche mater. Etimologija Apeninskega polotoka izhaja iz ape, kar pomeni chebela, latinsko apis, to pa je tudi ime egiptovskega bozhanstva (bik), ki so ga sposhtovali tudi Slovani kot simbol mochi in svetlobe, ter iz nini, grshke besede za otroci oziroma panj, v katerem so chebele (matere) s svojimi otroki.

Ti trije polotoki so bili od najstarejshe zgodovine pravi panji plemen in narodov, istorodnih ali vsaj blizhnjih po sorodnosti. Najstarejshi med njimi so Pelasti, katerih zgodovinska navzochnost je dokumentirana na podrochjih danashnjega Balkana, Male Azije in Apeninskega polotoka. Na teh podrochjih so se nahajali Trachani in Iliri, Mezapi in Mizijci, Japodi, Japigi, Pelagonci in Peonci, Dardanci in Brigi oziroma Frigi (Frizhani), Enetoi, Vendi ali Veneti, ki se raztezajo od Paflagonije v Mali Aziji, prek danashnjega Balkana, v srednjem Podonavju, vzdolzh Timoka in Morave do Vardarja ter she naprej prek severne Italije, danashnje Shvice, Avstrije in Nemchije do Baltika, znanost pa jih je dokumentirano ugotovila kot Slovane.

Rim, Grchija in Bizanc, ki so pozneje prekrili ta podrochja kot nosilci nove civilizacije, niso prihajali na prazen prostor niti niso ustvarjali dosezhkov nove civilizacije brez ljudstva, ki je imelo svojo domovino na teh tleh. Duh tega ljudstva je vgrajen v temelje teh novih civilizacij, in kar je predvsem pomembno, je to, da je ta duh prezhivel te civilizacije. To je zelo pomembno odkrito povedati.

Vsi poskusi religij in ideologij, ki so si prizadevali za odtujevanje tega ljudstva, za njegovo drobljenje, delitve in selitve, da bi bilo chim bolj prirochno tako materialno kot duhovno dokonchno pokorjeno, ga niso mogli lochiti od porekla. Ne zametavanje zgodovinskih dejstev, ne zemljepisne spremembe, ne uvajanje novih druzhbenih sistemov ne morejo premagati preteklosti in izvirov. Mnoga nasilstva so se zlomila prav tukaj, na tej verigi sveta, kajti funkcija verige ni le v povezovanju sveta, temvech tudi v obvladovanju podivjanih strasti. Motnja v enem chlenu povzrocha motnjo v celotnem nizu, kot je to potrdila zgodovina. Zavedajoch se tega, Balkan kot krizhishche in zakladnica najzgodnejshih evropskih civilizacij s svojim polozhajem, s svojo usodo v sedanjem trenutku, zdi se, zavezuje nosilce nove evropske civilizacije, ki si predvsem prizadevajo za skupnost, da med drugim uposhtevajo tudi zanemarjena nachela bivanja minulih civilizacij, kot tudi nachelo, da pravi tako duhovni kot materialni prerod lahko nastane le iz energije, ki se je zbirala desetletja. Kajti tudi ob tej prilozhnosti ne kazhe pozabiti, da je pismenost kakor svetloba prishla prav z Balkana. To pa je eden od najvechjih dosezhkov civiliziranega chloveshtva.

 

 

Prevod iz srbshchine Ivo Antich

 

Chlanek Catena mundi srbskega arheologa Radivoja Peshicha (1931-1993); iz knjige Obtozhujem molk, zalozhnik Peshich & sinovi, Beograd, 2001 zgoshcheno predstavlja jedro njegovega pionirskega raziskovanja: Balkan s slovanstvom kot kljuchni »potlacheni fenomen« evropske civilizacije; gl. tudi njegovo razpravo Po sledovih avtohtonosti Slovanov na Balkanu, Revija SRP 91-92, junij 2009. (Op. ur.)