Revija SRP 97/98

Matej Krajnc

 

TIKPREDVECHERNI SONETJE

 

 

I.

 

Svezh kadavrchek teche, teche

in se skotali.

V medenico ga zbada vecher.

Bolijo ga vse kosti.

 

Pa je mislil, da ne bo nikoli vech

nichesar chutil in poznal.

Svoje zmote se she predobro zaveda.

Boji se, da se ne bo tako kmalu pobral.

 

Tik pred nochjo je

ne prevech ugleden chas.

Tik pred zimo je

ne prevech topel chas.

 

Svezh kadavrchek se zaveda, da bi krichal,

che bi le she imel glas!

 

 

 

II.

 

Svezh kadavrchek lezhe v travo.

Dalech je she do piramid.

Lezhe in si misli: lepo je lezhati

takole, v klobchich zvit.

 

Ochi ga bolijo od pretirane teme.

Ushesa ga bolijo od tishine.

Nich ne pogresha zhivega sebe

narahlo se najezhi, pa ga mine.

 

Zvoki harmonike iz daljave

mu nichesar ne govore.

Chudne solzave oprave

pogrebcev ga ne razzhaloste.

 

Lezhi in pomisli: na bok ali na hrbet?

Naj ga koklja brcne, che ve!

 

 

 

III.

 

Svezh kadavrchek gleda skoz temo na reko.

Do nje se je prikotalil po neumnem.

Njegove misli o njej so valovite.

Njegove misli o njej so postumne.

 

Najlazhje bi bilo rechi: mrtva reka,

a to bi bilo le prevech ochitno.

Svezh kadavrchek se smeji tej misli.

(Ochitno to ni to ...

 

Ochitno bo treba pochakati she kako noch

in spet techi, techi.

Reka bo ostala, kjer je.

 

Ne splacha se ji z belim kruhom sporechi

in se odpovedati povezavi z davno pesmijo.

A ochitno tudi to ni povsem to ...)

 

 

 

IV.

 

Svezh kadavrchek se je zhe navadil,

da pri pasjansi ne more zmagati.

To bo zaradi lege.

Zhe vse predolgo lezhi.

 

Mrak nad njim je tih in dober.

Mravljishche ob njem sameva.

Svezh kadavrchek grebe po njem s prstom.

Nekoga morash imeti rad, si prepeva,

 

cheprav koprivo, ki te opeche,

che prevech grebesh po mravljishchu.

Vsaj tako se mu zdi.

 

Eh, pa saj nisem nadarjen za rime,

si nekolikanj zarotnishko reche

in po tikpredvecherno zasuche z ochmi.

 

 

 

V.

 

Svezh kadavrchek se ogrne z mislijo

na she en skorajshnji tik predvecher.

Silno samoto obchuti.

A hkrati vsaj tolikanj silen mir.

 

Nihche mu ne prigovarja.

Nihche mu ne govori.

Nihche mu iz objestnosti

ne zatika vilic v ochi.

 

Nihche ga ne kliche po imenu.

Lepo se je prikotalil in zdaj je, kjer je.

Ni ustvarjen za dnevne kaprice,

za nochne pa tudi ne.

 

Chisto malce ga boli le to,

da je she svezh kadavrchek; che bi bil vsaj zhe pepel, bi she shlo ...