Revija SRP 97/98

Matej Krajnc

 

NMAU CHEZ IZARO, NMAU CHEZ KOLPICO?

 

Ko je glasbeni urednik na Radiu Slovenija in velik glasbeni poznavalec Dragan Bulich pred kratkim dobil viktorja za zhivljenjsko delo, je med nagovorom na odru omenil tudi nekaj zadev, ob katerih so se zachele tresti spodnje in verjetno tudi zgornje cheljusti tistim, ki neradi slishijo kaj na svoj rachun ali na rachun she tiste trohice pozitivnega v slovenski glasbi, kar je je ostalo. Bulicha so, ko je na glas povedal, kakshen je status glasbenih izvajalcev s prostora bivshe drzhave pri nas, zacheli oklicevati za nacionalista. Kar je seveda smeshno, a chisto tipichno za trenutno stanje slovenske mentalitete.

Che je sploh she premoremo kaj. Sam nisem ravno ne vem kak ljubitelj govorjenja in mahanja s »slovensko narodno substanco«, prav tako ne mislim, da se raven patriotizma meri s shtevilom izletov na Triglav ali Bled ali da je slovenska dezhela najlepsha na svetu. Prav tako se mi zdi, da so vprashanja juzhne meje vechkrat zgolj distrakcija od drugih pomembnih vprashanj, ki se jih mete pod preprogo, in da bi se to vprashanje dalo chisto enostavno in precej neboleche reshiti z zgodovinskimi dejstvi, che bi se jih kdo upal vrechi na mizo (namesto tega se raje klanjamo zlochinskim vojashkim in religioznim organizacijam in ideji Evropske unije, ki she sama ne ve, kaj bi s sabo, kaj shele z nami). Zhalostim se, ko vidim, v kaj se je izrodila ideja osamosvojitve in kdo vse si jo prilashcha, pa tudi, ko ugotavljam, da Slovenci ochitno nismo za samostojno zhivljenje – da zares uchinkovito funkcioniramo, nas mora nekdo tlachiti in karakterizacija 'dunajskih kochijazhev', s katero nas je nekoch 'onechastil' Bora Šorševichh, niti ni dalech od resnice, she manj Cankarjeva karakterizacija, ki jo vsi poznamo. Vendar pa sem od politichnih in narodnostnih vprashanj bolj ali manj dvignil roke, cheprav me seveda jezijo, kako me ne bi. A imam veliko pomembnejshega dela. V krdelu naj tulijo drugi. Bulichev govor pa me je spomnil na nekatera vprashanja, ki ostajajo vechno nedorechena in ki morda nimajo toliko opraviti s politiko kot s tistim Cankarjevim poimenovanjem, ki ga kot pripadnik tega naroda sicer so-prenasham, vendar se mu skusham izogibati, kar se le da.

Bulich je v svojem govoru med drugim na glas povedal, da hrvashki in drugi izvajalci s prostora ex-SFRJ na veliko nastopajo v Sloveniji, medtem ko mi v njihovih drzhavah ne nastopamo ali pa zelo redko. Che zhe, so ti nastopi zreducirani na kako obchasno Rebeko Dremelj, Tanjo Zhagar, Kreslina in Predina in je zhe konec. Omenil je tudi, da Plavi orkestar niso ravno svetovni bend shtevilka 1 in da bi na proslave sredi Ljubljane (kot tudi na viktorje) lahko vabili primarno slovenske izvajalce. To je chisto zdravorazumska ugotovitev chloveka, ki se v svojih oddajah ni nikoli branil vrteti kakovostne glasbe (izvzemshi njegovo zavzemanje za uboge revezhe tipa Pop Design in Vili Resnik, ki sodijo v naftalin in na police kakshnih starejshih gospa z zelo omejenim okusom). In ja, Plavi orkestar so sredi osemdesetih izdali en dober album. In to je bilo to. Pa niti tisti ni imel pesmi, ki bi sodile na kakrshno koli proslavo, nasho ali tujo.

Ljubljana ima zhupana, kakrshnega ima. O njegovi politiki ne bomo, she manj o shtadionu, ki je popolnoma nepotrebna, nepomembna in finance goltajocha investicija (v Ljubljani sta dva shtadiona, ki bi se ju dalo obnoviti in usposobiti), priznamo pa mu, da je uredil sredishche mesta, zaprl Tromostovje za promet in naredil promenado do Karlovshkega mosta. To, da se vchasih obnasha kot lastnik mesta in meni, da ima pravico, da hruje na vsakega mimoidochega, che mu ne ugaja, kako se obnasha, tudi ni relevantno. Ampak ko organizira proslave sredi mesta, je zraven nujno Danijela, nikjer pa nikoli, denimo, Tomazha Pengova. Da ne privablja mnozhic? Morda zato, ker se nihche ne potrudi, da bi ga kdaj povabil na mnozhice privabljajocho slovesnost?

Osebno nimam nich proti hrvashkim ali srbskim izvajalcem. Nekaj jih je dobrih, vechina povprechnih. Razni Oliverji, Gibonniji, Kesovije, Danijele, Grashoti, Dugmeti, Parni valjki in podobni so precej precenjeni. Vchasih so Hrvati in Srbi imeli odlichne pop bende – Nove fosile, Srebrna krila, Film, Bajago i Instruktore ... A njihovi chasi so mimo. Danijel je bil po moje najboljshi pevec na podrochju SFRJ z izjemo Pestnerja. A je zapravil kariero za prilagajanje trendom. Izmed vseh, ki redno prihajajo k nam z juga, je edino Balashevichh tak, ki, vsaj po moje, premore trubadurske kvalitete, ki ima pesnishko izrochilo, glasbeno in izpovedno moch te vrste, da ga lahko oznachimo za pravega umetnika. On in, ja, seveda, Arsen Dedichh. A svojevrstna nostalgija po starih chasih je na vrhuncu, kar po svoje ni chudno – Jugoslavija je vsaj na videz premogla svoje sanje in jih vsaj na videz 50 let tudi uresnichevala. Slovenija jih je imela dve, tri leta, jih pognala po grlu in jih ne uresnichuje niti na videz. She vech, iz lastnih drzhavljanov se odkrito in brezsramno dela norca. Hkrati pa politiki chvekajo o zgodbi o uspehu. Zgodbi o zapravljenem uspehu. Pa s tem ne govorim, da je bila SFRJ kaj boljsha. Saj je morala propasti.

In gre chlovek po Zagrebu in na glavnih trgih nikjer ne vidi Iztoka Mlakarja ali Ota Pestnerja, kaj shele kak plakat, ki bi vabil na njihov koncert. Pa je Oto na Hrvashkem (upravicheno) veliko vechji kot pri nas. A Hrvati se ne sramujejo svoje glasbe, vsaj ne v taki meri. In ker so jim posli v kulturi vedno bolje shli, si rechejo: pa naj grejo malo na sever, tam itak pozhrejo vse, kar dishi po tistem, chesar imamo mi zhe dovolj. Vechina tistih njihovih izvajalcev, ki veselo nastopa pri nas, na Hrvashkem ni nujno ravno v vrhu.

Res je, da ljudem ne moresh narekovati, kaj naj poslushajo. Tega Bulich niti ni hotel. Pa naj politiki uzhivajo v Danijeli! Sramota je, da se nihche niti ne potrudi, da bi v slovenski glasbi izbrskal dobre izvajalce in jim dal prilozhnost – raje instantno uvazhamo tuje. Radijske postaje se izgovarjajo, da »ljudje pach zhelijo to poslushati«. Kar velja tudi za slovenski mishmash. Che ne bi vrteli Rebeke Dremelj, Chukov (ki so od obetavnih 'preshernovskih' pop zadev preshli v popolno destrukcijo vsega, na chemer so zastavili), Helene Blagne, Brendija (pa ta vsaj prizna, da dela shit), Atomikov in podobnih, jih tudi poslushali ne bi. Che taisti izvajalci ne bi imeli vsakotedenskega ekspozeja na nacionalki pri slovenistu, ki se izgublja v 'druzhinskosti' in osladnih klishejih, bi ljudje morda res she vedno poslushali tisto, kar so poslushali v sedemdesetih in osemdesetih – kvalitetno slovensko glasbo in takrat ne bi bilo treba vabit tujih izvajalcev, ker bi nas pred lastnimi ne bilo sram in ker bi jih znali ceniti. Lahko bi pa enakopravno soobstajali z njimi. Hja, komisija za shund in cenzura le nista bili tako slabi zadevi, kot kazhe!

Verjetno bom zdaj po temle pisanju tudi jaz nacionalist, cheprav nimam nikakrshne tezhnje po tujih ozemljih. Pa bodi! Doma si bom z veseljem vrtel Danijela, Fosile, Balashevichha, pa tudi Pengova, Martine Krpane, Hazarde, Majdo Sepe ... Morda bom tu pa tam rahlo nostalgichno pomislil na chase, ko smo she imeli jajca, da smo zavrnili skupna jedra. Ampak hej, imamo politike, kot si jih zasluzhimo. Imamo kulturo, kot si jo zasluzhimo in tudi tak odnos do nje, kot si ga zasluzhimo. In che kdo odpre kljun in pove, da nas je vchasih lahko sram, ni to nich slabega. Potem pa upajmo dochakati dan, ko bomo Je v Shishki she kaj odprtega ali Danajo slishali na podelitvi porinov. Takrat bomo lahko rekli, da kulturna izmenjava poteka pravichno in bomo tudi mi povabili koga na viktorje. Samo, lepo prosim, vsaj Arsena. Pustite samozagledane modre orkestrante pri miru, oni sodijo res kvechjemu na kako vashko feshto.