Matej Krajnc
MOZH, KI JE ZGRADIL OMARO
IZ MODROSTNIH ZOB
I.
Svoje ime sem prestavil
za dva koraka v levo.
Prevech me je bolelo,
da bi lahko trezno gledal na zadevo.
Prevech me je shchemelo,
da bi lahko poslushal
shumenje vrochih kuhinjskih ploshch
in hladnega tusha.
In potem sem oblekel plashch
in shel.
Noch je bila odreshujocha.
In ves chas se mi je zdelo,
da mi glas mraka skoz obligatorno meglo
nekaj sporocha.
II.
Tovarishki nasmehi, ki sem jih srecheval na poti,
me niso preprichali, da
bi opustil potovanje
in se ustalil v narochjih bohotnih gospa.
Nisem si pustil blizu
in niti dalech ne.
Che bi si pustil dalech, bi bil ob nekaj,
che blizu, ob vse.
Oblekel sem si plashch
in shel.
Noch je bila rahlo nagnita.
Zaudarjala je po spominu.
Zato sem pobral shila
in tudi kopita.
III.
Sprehajalci so me vedno gledali
nekako 'kaj pa ta tu pochne?'
Shel sem jim v nos, ker so morali pred menoj umikati
svoje pse.
Shel sem jim v nos, ker so morali vedno zatisniti
eno oko.
Prav, sem si rekel in jim odshchipnil she drugega, chesh,
naj jim bo!
Nato sem si oblekel plashch
in shel.
Noch je bila bridka.
Kdo ve, kako bi shele vpila za menoj,
che po brezplodnem pogovoru z njo
ne bi poravnal zapitka.
IV.
Nekaj, kar je v zraku,
na mojo kapo nashteva imena.
Sproti jih pozabljam,
ker so prevech cenena.
Sproti jih vkujem v zvezde
in jim tam dovolim umreti.
To je moj konjichek.
Tega veselja si ne pustim vzeti.
Oblechem si plashch
in grem.
Noch je dragocena.
Tudi ona
brez posebnih tezhav
pozablja imena.
V.
Svoje ime prestavljam
od koraka do koraka.
Domishljam si, da sem tisti, ki gre,
in ne tisti, ki chaka.
Vendar pa ure na starih kolodvorih
ne govore v moj prid.
Do vratu se jim nasmiham.
Do grla sem jih zhe sit.
Oblechem si plashch
in grem.
Noch molchi.
To, da nima vech besed,
mi ne preprechuje rezanja teme.
Ustreza mi.