Revija SRP 97/98

Matej Krajnc

 

MOZH, KI JE ZGRADIL OMARO

IZ MODROSTNIH ZOB

 

I.

 

Svoje ime sem prestavil

za dva koraka v levo.

Prevech me je bolelo,

da bi lahko trezno gledal na zadevo.

 

Prevech me je shchemelo,

da bi lahko poslushal

shumenje vrochih kuhinjskih ploshch

in hladnega tusha.

 

In potem sem oblekel plashch

in shel.

Noch je bila odreshujocha.

 

In ves chas se mi je zdelo,

da mi glas mraka skoz obligatorno meglo

nekaj sporocha.

 

 

 

II.

 

Tovarishki nasmehi, ki sem jih srecheval na poti,

me niso preprichali, da

bi opustil potovanje

in se ustalil v narochjih bohotnih gospa.

 

Nisem si pustil blizu

in niti dalech ne.

Che bi si pustil dalech, bi bil ob nekaj,

che blizu, ob vse.

 

Oblekel sem si plashch

in shel.

Noch je bila rahlo nagnita.

 

Zaudarjala je po spominu.

Zato sem pobral shila

in tudi kopita.

 

 

 

III.

 

Sprehajalci so me vedno gledali

nekako 'kaj pa ta tu pochne?'

Shel sem jim v nos, ker so morali pred menoj umikati

svoje pse.

 

Shel sem jim v nos, ker so morali vedno zatisniti

eno oko.

Prav, sem si rekel in jim odshchipnil she drugega, chesh,

naj jim bo!

 

Nato sem si oblekel plashch

in shel.

Noch je bila bridka.

 

Kdo ve, kako bi shele vpila za menoj,

che po brezplodnem pogovoru z njo

ne bi poravnal zapitka.

 

 

 

IV.

 

Nekaj, kar je v zraku,

na mojo kapo nashteva imena.

Sproti jih pozabljam,

ker so prevech cenena.

 

Sproti jih vkujem v zvezde

in jim tam dovolim umreti.

To je moj konjichek.

Tega veselja si ne pustim vzeti.

 

Oblechem si plashch

in grem.

Noch je dragocena.

 

Tudi ona

brez posebnih tezhav

pozablja imena.

 

 

 

V.

 

Svoje ime prestavljam

od koraka do koraka.

Domishljam si, da sem tisti, ki gre,

in ne tisti, ki chaka.

 

Vendar pa ure na starih kolodvorih

ne govore v moj prid.

Do vratu se jim nasmiham.

Do grla sem jih zhe sit.

 

Oblechem si plashch

in grem.

Noch molchi.

 

To, da nima vech besed,

mi ne preprechuje rezanja teme.

Ustreza mi.