Revija SRP 97/98

Luka Hrovat

 

MRTVILO

 

1.

 

Chiste solze lezhijo na obrazu, spachenem, odtrganem, utrujenem

solznost oblivanja spominja na zidove hishe in znotraj nje sije luna,

mavrica pa bezhi skozi vzhodno okno k tebi v usta. Ne smesh

imeti imena. Zbrisano je, nevidno kot prostor sonca pred dezhjem;

 

suho, peshcheno, vtisnjeno. A dezh izpira, prikliche si smrt in poje o

ljubezni in pod sabo naredi povodenj, neurje, poplave, potrese,

plazove: brishe ime tvoje ime! Takrat se iz praznega mesta potochijo

solze, ne veselja, ne zhalosti. Lepote. Melanholije. Mesto praznine bozha

 

svoj lepi obraz. V njem izzharevata dve kroglici chasa, v zapiranju

in v odpiranju pa se v solzah zarisuje utajeno ime; za te trenutke,

ko nihche ne gleda in nihche ne ve, neme kapljice konchno spregovorijo.

 

 

 

2.

 

V ustnicah, v slinah telesa, v objemanjih srca, v prepletanju

tekochin drugo telo udarja ob prvo. V dolochanju polozhaja

ljubezni se telesa ne utrujajo, zhivijo v drugem okoli

sebe in sanjajo o sedechih objemih, ko se noge zapletejo

 

in ne zhelijo razvezati polozhaja, ki daje toplino. Ustnice nabirajo

pogum za poljube, ki prihajajo, in jezik zhivo meso se v

iztegnjenosti prekrije s plashchem ogretega spomina. In dlani

razklenejo prste, ki pochivajo na obrazu, polnem veselja, smeha:

 

v teh zlomih se zgodi dotik, ki osvobodi telo vseh

invalidnih stvari, v tem dotiku se telo odpre telesu in

zhivi sanje o sebi, da drugemu kazhe svoje lastno meso.

 

 

 

3.

 

Polno pozabe skozi mrezhe srca tolche bivanje, v plahosti

nochi, tujost teles pozhira spektralnost izrechenih besed.

Koraki otozhnosti se zlivajo v otochja jezika, ustnic in

nevidnih kretenj poplavljajo stopala, odlozhena na mivki

 

podob kot valovi, ki se zaletavajo na obalo in brishejo sprotnosti

vtisov, pechatov in grbov ubitih ljudi. Konec je sledi, ki vpijejo v

nemost jutra, v sonce, ki ne zheli odlozhiti njihovih skrbi. To konchno

mrmranje izzveni v razkosanju teles: jok se presushi, solze otopijo

 

in ochi zatisnejo spomine. V slepoti se prikazhejo zhivljenjske prikazni, v

toploti zharkov, v sredishchu sijaja pa chakajo sence teme chakajo na

tisti dan, ko se zharecha krogla utrudi in odpotuje na vogal nochi.

 

 

 

4.

 

Udarjanje mozhganov ob ograjo lobanje, v pritiskih bolechine in

v vakuumu glave prihaja duh spomina pri njem se voha pekel, v

tujosti nochi v prehladu rojevanja se kazhe drobtinica vonja, ki

izzhareva podlost, minljivost, pozhrtnost in krvavost zasutih ust,

 

tega zhrela temachnosti in globin. Duh se druzhi z nichem, z vrtino,

ki seka telo kot naftne ploshchadi, ki rezhejo zemeljsko morje in

chrpajo ostaline pozabljenih zhivljenj. Chrpajo, trgajo, sesajo ostanke

tujih in zunanjih objektov: predelanih odpadkov kloake in nepredelanih

 

v tiste nerazgradljive smeti, ki se pretakajo po udih, ki so zhe izumrli.

Stiskanje odpadlih, nerazlochljivih predmetov v prostore bodochih rezervoarjev,

kleti in trgovin, skladishch in stanovanjskih okraskov: v predelovanje, v mrtvilo.