Revija SRP 97/98

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

VENETI V TROJI

(X)

 

 

POVEZAVE MED HETITI IN PAFLAGONSKIMI VENETI

(4. nadaljevanje poglavja)

 

Najnovejshe teorije o izvoru Indoevropejcev

 

Prav nich nas ne sme presenetiti, da je v »enigmi o Indoevropejcih« tudi kontrovezno vprashanje o genezi Grkov, ki ga je pred kratkim she podzhgal Janos Makkay s svojim delom o izvoru Protogrkov in Protoanatolcev (MAK): Origins of the Proto-Greeks and Proto-Anatolians from a common perspective; ker sodi v skupino znanstvenikov, ki predstavljajo od standardnih drugachne poglede na prazgodovino, se mi zdi umestno, da si ogledamo njegova izvajanja, ki jih zachenja z izzivalno ugotovitvijo, da naj bi bilo v grshkem besednjaku veliko neindoevropskih besed – takih naj bi bilo nich manj kakor 80%. Ob tem se spomnimo na Semerana, ki je izdelal obsezhno etimologijo grshkih in latinskih besed, ki nosijo oznako »izvor neznan«, ter nashel razlago v akadshchini; podrobno jih je obdelal nad tri tisoch za grshchino in prav toliko za latinshchino, cheprav to niso vse. Tudi Makkay meni, da izvira vechina takih besed od predgrshkih Mediterancev, zgodnjih Semitov ter drugih substratov in adstratov (pri tem se sklicuje na dela M. Daviesa in J. D. Hawkinsa ter K. Strunka), med katere so se priselili indoevropski Grki z zagotovo nesemitskih ozemelj. Nekateri domnevajo, da se je predgrshchina razvila iz nekega sicer indoevropskega dialekta zunaj Grchije; ta protodialekt (ali dialekti?) ni dosegel Grchije s preprostim shirjenjem jezika, ampak z migracijami. V skladu s konvencionalnimi pogledi P. Kretschmerja naj bi Eolci dospeli na nova selishcha okoli 1900 pr.n.sht., Jonci priblizhno 1600 pr.n.sht. in Dorci nekako 1200 pr.n.sht. – skratka, gre znaten razpon sedemsto let!

Drugi zgodovinarji menijo, da so sicer bili trije locheni valovi priseljencev, a so zamenjali vrstni red: prvi so bili Ahajci, sledili so jim Jonci in konchno so prispeli Dorci. Novejshi prevladujochi pogledi zagovarjajo nastanek grshchine v sami Grchiji; le dorshchina naj bi se razvila zunaj orbite mikenske civilizacije, na obrobju heladske Grchije; torej naj ne bi zhe formirani Grki prishli od nekod v mediteranski svet, zato zavrachajo pojem »prihod Grkov«, saj naj bi se ti izoblikovali na danashnjem ozemlju po doselitvi. Posledichno predlagajo drugachno formulacijo: »prihod neke skupine z indoevropskim dialektom«, ki je vzpodbudila oblikovanje predgrshkega jezika (oziroma: dialektov), mikenshchina je bila zgolj ena od predgrshkih vej. Morda so predgrshke skupine migrirale proti jugu v enem valu (ob domnevi, da so se Jonci in Dorci razdelili zhe na severu Grchije, morebiti v Tesaliji, ali v severozahodni Grchiji); zdi se, da veliko pozneje v primeri z odcepitvijo Indoirancev, a ne veliko po odhodu Indoevropejcev, ki so v Mali Aziji tvorili predanatolsko jezikovno skupino: Predhetitov, Predluvijcev in Predpalaijcev. Ko si Makkay zastavi retorichno vprashanje, od kod pa so prishli ti Indoevropejci, si tudi retorichno odgovori, da je na prvi pogled odgovor preprost, chesh, obche je znano, da Afrika, Kreta in Ciper ne pridejo v poshtev, prav tako ne evropski zahod. A se pri kritichnejshem pristopu vseeno izkazhe, da reshitev ni tako na dlani, che uposhtevamo vzhod in Anatolijo. Nelagodje povzrocha t.i. »luvijska teorija«, ki se oslanja na arheoloshke podobnosti med Predgrki in anatolskimi Luvijci; te kazhejo na njihovo skupno preteklost, kar bi govorilo v prid prihoda Predgrkov z vzhoda nekako med leti 2200-2000 pr.n.sht. A ta domneva ima hibo, saj bi to terjalo dolgo obdobje predhodnih stikov med tema ljudstvoma ter tudi s Hetiti; obenem imamo zelo malo jezikovnih in arheoloshkih dokazov za tako razlago. Potem je pred nami teorija Colina Renfrewa o »anatolskem izvoru Indoevropejcev«: da so se ti shirili iz Anatolije (predvsem s svojo kulturo), niso pa vanjo imigrirali. Ob to se je spotaknil W. Euler s sodelavci, chesh da je nashel veliko skupnih besed med grshchino in iranskimi dialekti, torej bi morali Predgrki priti od nekod, kjer so bili v tesnejshem stiku z Iranci; spet drugi se opirajo na ugotovitev, da je relativno malo jezikovnih stichishch med grshchino in hetitshchino. Semerano, ki sem ga temeljiteje predstavil v svojih prejshnjih knjigah, je sestavil cel slovar grshkih (in tudi latinskih) besed, ki jih etimologi niso znali razlozhiti, a jih je on pojasnil na osnovi akadshchine (ki je semitski jezik ali semitizirana sumershchina). Ali je do tega (semitskega) vpliva prishlo na tleh Grchije po prihodu Predgrkov med Mediterance? Ker obstaja dokaj shiroko soglasje, da so okoli Sredozemlja zhivela ljudstva, ki jih nekateri oznachujejo z izrazom Alarodi (med te npr. Karel Oshtir ne prishteva Semitov, a mednje shteje Hamite; sodobno jezikoslovje oboje vezhe v sorodstvo), drugi pa uporabljajo termin Mediteranci, se zdi razumljivo, da je preshlo ponekod vech, drugod manj mediteranskih besed v indoevropske jezike. Makkay se opredeljuje za mnenje, da ostaja le severni Balkan kot mozhna pradomovina Predgrkov, ki so se shele potem podali na jug, ko so se drugi Indoevropejci z Balkana zhe premaknili v Anatolijo; s tem naj bi razlozhil domnevno oddaljenost med grshchino in hetitshchino, a tudi ta domneva ima svoje mochne in shibke tochke, je pa zanimiva in izzivalna zato, ker se v osnovi pridruzhuje tezhnjam tistih znanstvenikov, ki davna dogajanja postavljajo v novo luch.

 

Ob vseh teh in drugih teorijah je ochitno treba odgovoriti na naslednje:

- Ali so Hetiti (in druga indoevropska ljudstva na anatolskih tleh) domorodni v Anatoliji ali pa so vanjo prishli iz neke indoevropske pradomovine, za katero ne vemo, kje je bila?

- Che so Hetiti (in druga indoevropska ljudstva) v Anatoliji priseljenci in che nimamo odgovora, kje je pradomovina Indoevropejcev, se kazhe vprashati vsaj, iz katere smeri so prishli: prek Irana (teorija Gamkrelidze-Ivanov), chez Kavkaz ali z Balkana?

 

Po razlichnih domnevah zagovornikov migracijske teorije je zadnji rok, ko bi morali priti Predgrki na jug, v Tesalijo, med okoli 1600 pr.n.sht. do 1450 pr.n.sht. Toda od kod? Po »kurganski teoriji« Marije Gimbutas od nekod severno od Chrnega morja, iz Armenije, kar naj bi potrjevali dokazi o uvedbi bojnih voz ter arheoloshke najdbe komatov, konjske vprege in konjskih sedel med Indoiranci in Predgrki; prav to naj bi jih identificiralo.

Nasprotniki trde, da je ta chas postavljen prepozno in da bi morali pomisliti vsaj na 2500 let pr.n.sht.

Nasploh je tudi Makkay zaprepaden, ko se soocha z razlichnimi teorijami o prihodu ali prisotnosti (!) Grkov, ki segajo od 6500 do 1200 let pr.n.sht., pri chemer je zhe tistih kritichnih shest stoletij med npr. 2500 in 1900 pr.n.sht. veliko predolga doba za arheoloshko pojasnitev migracij s severa na jug ali z vzhoda na zahod; slednje se mu zdi manj verjetno, da o drugih tezhavah, ki nastajajo s tako datacijo, niti ne govorimo. Na sploshno so zelo trdovratni tisti preuchevalci, ki ponavljajo, da so bili indoevropski predniki Predgrkov ter zahodno krilo Indoirancev, nekaj kasneje pa she njihova odcepljena veja Predirancev, dolgo chasa sosedje nekje na pontskem obmochju in na severnem Balkanu; to naj bi potrjevale neke jezikovne posebnosti, vendar pa so arheoloshka dejstva v tem pogledu zelo kontroverzna. Makkay analizira na primer iranski izraz pusa kot »diadem, znamenje kraljevske chasti, a tudi zelo priljubljen med zhenstvom«; lahko ga primerjamo s starogrshkim izrazom za zhenski okrasni nachelek ampuks, ki ga najdemo pri Homerju. Oba izraza sodita v indoevropsko dedishchino iz dobe, ko so bili Predgrki in Prediranci she skupaj in je bilo v veljavi ime za (kovinski) diadem *puk; to naj bi bilo v 3. tisochletju pr.n.sht., ko so bili Predgrki she vedno nekje v jugovzhodni Evropi v sosedstvu s Prediranci, od tam so se pomaknili na jug, v Grchijo, shele v 2. tisochletju pr.n.sht. Da bi uskladili ta jezikoslovni argument s pojavom sive (minijske) keramike in plasti z znamenji opustoshenja, moramo kot najstarejshe sprejeti stike med tema ljudstvoma she pred 1900 leti pr.n.sht.

[Op. (WEB): Minyan, descendant of Minyas; being or pertaining to a gry, wheelthrown pottery produced in ancient Greece during the early part of the Helladic period c. 2000 B.C.; Minyas or Minyae, the descendants of Minyas who inhabited Orchomenus in Boeotia and Iolcus in Thessaly.]   

Poleg tega pomeni she vechjo tezhavo to, da rekonstruirani indoevropski besednjak ne pozna izraza za zlato. Dvomljivo je izvajati *(a)ues(k/h) oziroma *Haus>Huos>Aeusom iz sumerskega GUShKIN ali KUG.GI »zlato«, cheprav naj bi latinsko ausum>aurum, oskijsko ausom, prusko ausis, latvijsko aushas<aukshas, toharsko-A wäs, toharsko-B yasa<*wesa in armensko (v)oski vse skupaj prishlo iz oblike *(a)ues(k/h). Druga kandidatka za izhodishche je indoevropska beseda *g[h]el ali ghel »rumen«, ki naj bi vsebovala tudi staroindijsko hiranya, avesta zaranya, staroperzijsko daraniya, gotsko gult, staroangleshko in starovisokonemshko gold, latvijsko zeltas, letishko zheltas, starocerkvenoslovansko zlato [zholto=rumeno; zholch]; vendar si o teh rekonstrukcijah jezikoslovci niso enotni, zlasti she, ker je treba uposhtevati vsaj satemski in kentumski proces znotraj indoevropske skupine. She posebej presenecha, da grshka beseda hrusos »zlato« izpade iz gornjih poskusov, a je izpeljiva iz akadskega, (staro)semitskega in ugaritskega hurasu, izposojenega v bakreni dobi, ker je kuruso>khrusos zapisano v linearni-B (toharski) pisavi.

Te razlichne izvore za izraz »zlato« v indoevropejshchini je mogoche razlozhiti s tem, da Indoevropejci v chasu skupnega bivanja she niso poznali zlata; to naj bi v sploshnem bilo nekje na podrochju Evrazije, po tradicionalnih datacijah pred 3500 pr.n.sht., ker ni arheoloshkih zlatih najdb iz starejshega obdobja. Od tod sklepanje, da naj bi bila pradomovina Indoevropejcev nekako na shirshem obmochju Evrazije, kar je seveda zelo shiroko opredeljeno ozemlje. A so poleg tega potrebni she chasovni popravki!

Je mar chudno, da se ob tej in podobnih zagatah poraja v nekaterih glavah dvom, ali so Indoevropejci sploh kdaj zhiveli skupaj ali pa imamo opravka z drugachnimi procesi? Po mojem mnenju je prednost teorije kontinuitete v odgovoru, da so zhe vsaj od neolitika, che ne zhe od prej, danashnji evropski narodi zhiveli bolj ali manj na ozemljih, kjer prebivajo danes. Taka opredelitev dopushcha razlichno besedishche v indoevropskih jezikih, saj se je akulturacija shirila z razlichno intenzivnostjo in ne vselej po enakih linijah.

Po kalibriranih radiokarbonskih datacijah je omenjeno obdobje starejshe in sodi v chas pred 5000 pr.n.sht.; to nikakor ni zanemarljiva sprememba, che naj pomeni, da nobena skupina ljudi – ne le Indoevropejci – na tem velikanskem prostoru, ki vkljuchuje tudi Blizhnji vzhod in Anatolijo, ni poznala, zaznala, uporabljala zlata, saj bi se sicer to znanje razshirilo tudi na druge (MAK str. 16); prav zlato pa je ena od tistih kovin, ki jo nahajamo v naravi samorodno, poleg tega je s svojim sijajem tako atraktivno, da je nemogoche, da je primitivni chlovek ne bi opazil; kljub majhni praktichni vrednosti, bi bilo zlato primerno v magichnih ritualih. V Varni (Bolgarija) so nashli zlate predmete, ki jih ocenjujejo kot najstarejshe, iz 5. ali celo iz 6. tisochletja pr.n.sht., najnovejsha odkopavanja kazhejo morda celo na 7. – 6. tisochletje pr.n.sht. (Gulmenica); v Levantu so najdbe iz 5. tisochletja pr.n.sht., verjetno 4240 pr.n.sht., in tudi v Troji (I) so iz druge polovice 4. tisochletja pr.n.sht. Mislim, da she nismo odkrili vsega; datacije bodo she veliko, veliko starejshe.

 

Spet se je med raziskovalci vnela polemika o naslednjih vprashanjih:

- Je sploh mogoche pripisati Indoevropejcem to najstarejshe zlato? A che bi bilo tako, potem bi moral izraz za zlato izhajati iz osnove *(a)ues(k/h) ali *g[h]el, ne pa iz sumershchine. Mislim, da moramo biti izredno previdni pri sklicevanju na t.i. indoevropske osnove; indoevropejshchina je znanstveno rekonstruiran jezik, ki ga kot takega nikdar nihche ni govoril, poleg tega gre za tisochletne chasovne razpone na velikem ozemlju in je neverjetno, da bi tam vsi govorili enako indoevropejshchino.

- Druga mozhnost: tudi na podrochju Varne v Bolgariji so med eneolitikom zhiveli ljudje, ki so govorili neki protosemitski jezik. To se mi zdi zelo verjetno, che sprejmemo, da so bili tudi Semiti Mediteranci.

- Tretja mozhnost bi bila (ne glede na to, ali so bili takratni prebivalci Varne Indoevropejci ali ne), da je domnevna beseda za zlato iz 5. tisochletju pr.n.sht. ugasnila, preden so si jo lahko Predgrki izposodili, ali pa je bila pozabljena med selitvijo na jug in so si zato od Semitov izposodili khrusos.

To velja ob – negotovi – domnevi, da je bila prav Varna tista tochka, od koder se je shirila vednost o zlatu.

Da bo zagata she vechja, obstajajo domneve, da je v Sesklu (sever Grchije) najdeno zlato celo iz konca neolitika, medtem ko chesa podobnega v Anatoliji in Mezopotamiji she niso nashli; to je nekatere vzpodbudilo k drzni domnevi, da so na celotnem Blizhnjem vzhodu (na shirshem podrochju, torej tudi Sumerci in Akadchani) prevzeli besedo za zlato iz obmochja Varne. Ne drzhijo zavrachanja, chesh, da tam okoli ni lezhishch zlata, saj je she danes 60 km juzhneje v Burgosu rudnik; che pa vzamemo shirshe obmochje, so lezhishcha she v Rodopih, vse do Bora v Srbiji. Nikakor pa ne smemo izkljuchiti Karpatov, katerih skrajni krak se konchuje severno onkraj Donave, tudi za tisti chas ne posebno dalech od Varne. Vsekakor obstajajo resni indici, da iz okolice Varne ali s severnega Balkana izvira indoevropski izraz za zlato, ki so ga poznali tudi Predgrki, razbrati pa ga je iz *141 linearnega-B ideograma, A4WO, ki je verjetno zgodnji refleks originalnega indoevropskega *äwso »zlato«.

Kljub temu, da Makkay zagovarja tezo, da so Predgrki prishli v Grchijo s severa, ob neposrednem soochenju s »teorijo kurganov« Marie Gimbutas presenetljivo izjavi, da je ta skrajno nesprejemljiva (MAK str. 20). To utemeljuje s tem, da v Grchiji ni niti stepskih Yamna kurganov, kakor tudi ni sledu, da bi kurganska ljudstva kadar koli stopila na to ozemlje. Prav tako nekateri arheologi trde (A. Häusler), da ni nikakrshnih znamenj za potrditev t.i. »teorije egejske katastrofe«, ko naj bi v bronasti dobi pridrli Indoevropejci in unichili, pozhgali ter zasedli neshteto naselbin; prejkoslej je to bila posledica lokalnega dogajanja, ko so povsem izchrpali okoljske in ekonomske resurse, zato je tamkajshnje ljudstvo zapustilo naselja, ki so propadla. Ob tem je mozhna she druga katastrofichna teorija, ki je v zvezi z epidemijami, v katerih naj bi pomrla vechina, a ne vse prebivalstvo, tako da je za daljshe obdobje ostalo veliko naselji praznih; o teh epidemijah shirokega obsega je v zgodovini le malo znanega in raziskanega, cheprav so bistveno vplivale na prazgodovinska dogajanja; shele sodobna genetika poskusha posvetiti v ta temni predel chloveshke preteklosti. Ne gre izkljuchiti niti potresov z neslutenimi posledicami, ki v Egeju niso nikakrshna redkost.

Prav tako naj bi bili povsem lokalnega izvora tudi grobni pokopi iz mikenskega obdobja in zato niso nikakrshen dokaz o preseljevanjih.

Makkay komentira (MAK str. 21) z opozorilom, da se to ujema z dandanes modernim arheoloshkim raziskovalnim pristopom, ki poudarja lokalni razvoj namesto globalnih, zunanjih vplivov, migracij, infiltracij in difuzij. Po tej teoriji naj bi Predgrki zhiveli v Grchiji od pradavnine (vsekakor od prvotne, najzgodnejshe, a nedolochene imigracije), to pa po njegovem mnenju zasluzhi kritiko, saj je zaznati lokalni neindoevropski substrat, lingvistichno pa stike Grkov z Iranci in s severnejshimi jeziki, tudi z germanshchino.

 

Po drugi strani je nekaj najdb iz grobov kroga-A in kroga-B v Mikenah, Leukasu ter v Vrani pri Maratonu, ki niso lokalno tipichni, a tudi niso izrazito kurganskega tipa, kazhejo pa, da bi zgornja, aristokratska plast lahko prishla s severovzhoda, iz kroga staroiransko govorechega ljudstva v stepah nad Chrnim morjem, v juzhni Ukrajini in juzhni Rusiji; to je privolitev v teorijo elit. Tu se spet srechamo z uganko, kako da pred letom 1200 pr.n.sht. v arhaichni grshchini ne obstaja izraz za konja, saj je hippo shele postmikenska forma; ne prav preprichljiva je razlaga, da do takrat konj she ni bil sploshno razshirjen, vsaj ne za jahanje, a temu drugi oporekajo, chesh da je chlovek zhe davno prej udomachil konja za prehrano, ga kasneje vzgojil za tovorjenje in vleko ter shele na koncu za jezho, v tako dolgem razvojnem obdobju pa ni mogoche, da ne bi za domacho zhival (konja) imeli svojega imena. Tudi za ime bojnega voza ni zanesljivega primera.

Homerska grshchina uporablja za lok iransko besedo tokson in za pushchichni tok, tul prav tako iransko goritos; to govori v prid iranskih korenin grshke (vojashke) aristokracije.

 

Che se ustavimo ob teh dveh izrazih: ali sta res iranskega izvora, kakor menijo Makkay in drugi?

V primeru goritos; slovenski izraz skorja je etimoloshko razlozhen takole (SNO str. 663): enako ali sorodno je cerkvenoslovansko skora, kora, hrvashko in srbsko kora, vse »skorja«, starorusko skora (knjizhno shkura) »kozha«, kora »skorja«, cheshko shkura, skura, skora »ustrojena kozha«, kura »skorja, lubje, lupina«. Praslovansko *(s)kori, rodilnik *(s)skorьje »nekaj kozhi podobnega«, je izpeljano iz praslovanskega *(s)kora »(odrta) kozha, (neustrojeno) usnje«. Beseda je prvotno pomenila *»rezanje, strizhenje«, nato *»kar je odrezano« in konchno »kozha«; s podobnimi pomeni in oblikami »rezanje, kos tkanine, vlakno ipd.« je najti tudi v drugih indoevropskih jezikih, vse iz indoevropskega *(s)kora »rezanje, strizhenje, nekaj odrezanega«. Ampak v avesti je charәman »kozha«, staroindijsko carman »kozha« in grshko keiro »rezhem, strizhem«. Ker je tudi shkorenj iz praslovanskega *skorьni, skorьne »narejen iz usnja« z izpeljavo iz pridevnika *skorьnъ »kozha, usnje«, se sama od sebe vsiljuje podobnost s tokom za pushchice, ki je bil prav tako narejen iz usnja. Zato je povsem upravichena domneva, da je grshki izraz goritos mozhno izvajati iz praslovanske osnove.

Za lok so Grki uporabljali iransko besedo tokson; v slovenshchini tok pomeni »gibanje v dolocheno smer«; enako starocerkvenoslovansko tokъ in podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *tokъ »tek, tok«, v avesti taka, perzijsko tak, vse v pomenu »tek«, iz indoevropskega *tokuo, koren *teku »techi«. Che kdo hoche videti le iranski vpliv pri formiranju grshkega pojma, potem ga je treba opozoriti, da gre za sploshno indoevropsko dedishchino, lahko pa bi bil tudi soroden s praslovansko osnovo; to je vredno posebej omeniti zaradi sklepov, do katerih pride Makkay po vrsti argumentov, ki vseh nima smila tu navajati.

 

In kakshni so njegovi zakljuchki (MAK str. 45-47)?

Po njegovem preprichanju so Predgrki prishli s severa:

(a) lokalni izvor grshkega jezika je mogoche zavrniti; tudi ni prishel z juga, zahoda ali vzhoda;

(b) najzgodnejshi chas prihoda Grkov je mogoch na prehodu iz neolitika v zgodnjo bronasto dobo, najkasneje pa bi morali dospeti nekaj stoletij pred 1700 pr.n.sht., zelo verjetno v desetletjih okoli 2100 pr.n.sht. (po tradicionalni kronologiji in ne po radiokardonski metodi);

(c) drugotna ali prehodna domovina Predgrkov je lezhala na podrochju, kjer so lahko bili v stiku z zahodnimi indoiranskimi dialekti; to je nekje v severnih predelih osrednjega Balkana;

(d) najvzhodnejsha obmochja Balkana in obrezhje Ponta lahko odmislimo kot potencialno prehodno domovino, saj ni zaznati nikakrshnih jezikovnih stikov s predniki anatolskih jezikov (posebej she Hetitov), katerih domovina in/ali migracijska smer je lezhala nekje v tem regionu pred njihovim odhodom v Anatolijo;

(e) najstarejsha pradomovina skupine ljudstev, ki so govorila predgrshki jezik, najverjetneje lezhi nekje v blizhini zahodnega obrobja kulture »Pit-Grave« (to naj bi bili Prediranci), bodisi v karpatskem bazenu, bodisi na Balkanu, ali celo na obeh podrochjih – to je v dolini reke Tise in na severnem Balkanu, zahodno od Zheleznih vrat (Djerdap);

(f) neposredni grshki stik z zahodnimi indoiranskimi dialekti je bil prekinjen pred prvo palatalizacijo (najkasneje zadnja tretjina 3. tisochletja pr.n.sht.); to je razlog , da so podobno kakor Predtrachani in Predfrigijci (razshirjeni po vzhodnem Balkanu) tudi Grki ostali pretezhno nedovzetni za primarno in sekundarno palatalizacijo in satemizacijo, zato je tudi tezhko presoditi odnos med grshchino in jezikom z novofrigijskih besedil. Takega vpliva ni zaznati v predanatolskih jezikih, ker so migrirali proti jugu she v chasu, ko zahodni indoiranski dialekt(i) ni(so) bil(i) razshirjen(i) zahodno od Dnepra, to je pred obdobjem »Pit-Grave« ali obdobjem pokopov (kurgani) (MAK str. 52), najverjetneje na zachetku spodnjeneolitske kulture poslikane lonchenine (Cucuteni-Tripolje-Ariusd) v vzhodni Evropi. Obstaja mnozhica frigijskih besed z zachetnim k ali g, kar kazhe na kentumski jezik, dasi to ni prav zanesljivo in je sodba odvisna od etimoloshke interpretacije. Tako je beseda zemelos »zemeljski, chloveshki« videti satemska (rusko zemlya), a je to poseben primer, ker zachetni fonem prihaja iz sklopa *ghdh ali *dhgh, kar se je mogoche razvilo iz preprostega *b/*gh.

(g) Predgrshchina je bila razshirjena na podrochju, ki je segalo jugovzhodno od sredine najjuzhnejshega preddialekta, pripadajochega severozahodnim dialektom (davnih prednikov Italikov in Venetov), do jugo-jugovzhodno od izvora Predgermanov (nekje na severu nemshkega nizhavja), ali bolj natancheno – juzhno od centralnega obmochja domnevne staroevropske (zajema zahodne in severne evropske jezike: keltshchino, italshchino in germanshchino) oziroma severozahodne skupine dialektov. To velja za obdobje, ko je severozahodna skupina dialektov tvorila izrazit kontinuum in predniki teh dialektov – predgermanski, predkeltski, preditalski, predslovanski in predbaltski – she niso bili razdvojeni. Predgrshka domovina je lezhala juzhno od centralnega podrochja, iz katerega so se kasneje lochili Predgermani. Pri tem pa ostaja slabo raziskan odnos med germanshchino in grshchino, ker je preuchevanje izoglos povezano z raziskovanjem predzgodovinskih etno-lingvistichnih stikov, saj je doslej veljalo, da predniki Germanov in Helenov niso bili v neposrednem sosedstvu; doslej se nihche ni lotil teh raziskav. (Op. L.V.: Kako zanimivo in zhe velikokrat slishano! Che velja predsodek, da nechesa nekje ne sme biti, tega tam ne gre iskati.)

 

S tem Makkay pokazhe na najshibkejsho tochko svoje teorije, ki sicer sloni na nekaterih verodostojnih arheoloshkih in lingvistichnih podatkih, a na odlochilni tochki ne najde ustrezne strokovne podlage z opravichilom, da gre za neraziskovano podrochje; to pa je le delno res. S tem se je namrech ukvarjal zhe Karel Oshtir, pa tudi drugi. Zato se je sam lotil preuchevanja neposrednih predzgodovinskih etno-lingvistichnih stikov prednikov Predgrkov in Predgermanov na temelju modificiranega modela t.i. »Dimini selitev«. Krajshi odsek jugovzhodne meje severozahodne skupine dialektov, t.i. »Jaszasag mejo«, poskusha rekonstruirati zhe za spodnji neolitik; po njegovem poteka v sredishchu karpatskega bazena, to je na severozahodu velike madzharske puste v dolini Tise, ki danes nosi ime Jaszsag (tj. dezhela Jazonov ali Jazigov; tod poteka ostra arheoloshka lochnica med dvema velikima etno-kulturnima pokrajinama evropskega neolitika, namrech med kulturo Körös-Starchevo in srednjeevropskim (podonavskim ali zahodnim) kompleksom s kulturo linearne keramike (LTP). Ta lochnica je del veliko daljshe meje med bolj oddaljenim obrobjem anatolsko-balkanskega in srednjeevropskega kompleksa. »Jaszsag meja« naj bi oznachevala tudi razdelitev ljudstev, ki so na eni strani govorila staroselski zgodnji indoevropski dialekt, na drugi strani pa neki jezik novih priseljencev (Körös skupina). Ker naj bi bila ljudstva s srednjeevropsko linearno krasheno lonchevino predniki kasnejshe severozahodne skupine dialektov, bi bilo smiselno sklepati, da so skupine Körös-Starchevske kulture na juzhni in jugovzhodni strani govorile dialekte, ki so predniki balkanskih indoevropskih jezikov, med katere sodi tudi predgrshchina. S tem pridemo do odgovora, kje je bilo stichishche med Predgrki in Predgermani, zakljuchi Makkay.

Naj pri tem opozorim na Devotovo teorijo o »srednjeevropsko-panonskem izvoru Indoevropejecev«, ki so okoli in okoli Panonske ravnine razporejeni zhe v drugem tisochletju pr.n.sht. kot indoevropski narodi, le sredi Panonije zija »etnichna« praznina – nastala zato, ker ni bilo mogoche dati odgovorov na mnoga vprashanja. Makkay jo zapolnjuje s stikom Predgermanov in Predgrkov v okolici Tise. (Op. L.V.: Podobo Devotove razporeditve indoevropskih ljudstev v Panoniji gl. v moji knjigi Megalitski jeziki.)

Ob tem Makkay opozorja na razshirjanje LTP keramike proti zahodu navzgor ob Donavi vse do Hanovra in naprej v Normandijo, a tudi chez Moravsko, Cheshko do Pripjatskih mochvirij skozi ves srednji neolitik. Onkraj Donave so se skupine ljudi, nosilcev LTP keramike, pomikale chez Dravo na Hrvashko. V poznem neolitiku se je »kultura Tise« razshirila do Vinche in navzdol ob Drini. Skratka, to naj bi bil eden od modelov »podonavskega izvora Indoevropejcev«. Predgrke bi v tem modelu nashli v dolini Tise, v veliki madzharski pusti ter v osrednjem delu severnega Balkana.

Zatem Makkay opredeli svoj model kot arheoloshko modernizirano verzijo »Dimini selitvene teorije«, ki sta jo izvirno predlagala F. Matz in F. Schachermeyr med dvema svetovnima vojnama ter jo je privzel tudi G. Devoto in ji dodal, da so v bakreni dobi zgodnji Predgrki migrirali proti jugu z juzhnih obrobij karpatskega bazena.

Po tem Makkayevem modelu o naravi germansko-helenskih izoglos skoraj nikoli ne najdemo kulturnih ali tehnichnih izrazov, takih, ki bi se nanashali na druzhbeno zhivljenje in ustanove, kakor tudi ni terminov za okolje in orodje; najvech je besed, ki opisujejo telesne gibe, obchutke ali dejavnosti, presenetljivo malo pa je imen za telesne dele. Z drugimi besedami, kar je tega najosnovnejshega skupnega besednjaka, je morebiti samo podedovan od skupnega indoevropskega besedishcha. Govorci teh dveh preddialektov na stikajochih se ozemljih so se oddaljevali v nasprotni smeri – Germani proti severu, Grki proti jugu – in so se njihovi tehnichni izrazi, ustanove ter okolje spreminjali na poti, ob stiku z drugimi mezolitskimi, neindoevropskimi ljudstvi na severu ter s Semiti in drugimi mediteranskimi ljudstvi na jugu, ki so imeli svojo razvito kulturo. Pojav kulture »Pit Grave pokopov« (»a shallow grave hollowed out of a bed of rock or the floor of a tholos«: plitek grob, izkopan v skali ali v tleh tolosa, tj. stavbe z okroglim tlorisom), ki naj bi ustrezali kurganom (MAK str. 52), je zaslediti od karpatskega bazena proti Balkanu in she 100 km chez Savo v dolino Drine ter ga je mogoche pripisati prav migraciji Predgrkov.

Ob tem tem parcialnem odgovoru pushcha Makkay odprto isto vprashanje kakor Devoto. Che so se Predgermani in Predgrki odmikali drug od drugega, kaj je ostalo vmes: neko tretje ljudstvo, in to katero, ali pa je nastala praznina? Zakaj so se ta ljudstva gibala v nasprotni smeri? Kaj je v vsakem od teh primerov z drugimi ljudstvi: Kelti, Balti, Slovani, Italiki, Veneti?

Kljub nelagodju ob tej nezadostnosti nas radovednost zhene naprej, da bi videli, kam nas bo pripeljala Makkayeva metoda.

 

Na vrsti so Hetiti.

Po obravnavi problemov v zvezi z Grki postavi Makkay pod drobnogled anatolske preddialekte in Hetite ter zachne s precej razshirjeno domnevo, da so Hetiti prishli v Anatolijo od nekod s severa ali z vzhoda, cheprav she nihche ni dognal, ali chez Kavkaz ali prek Bosporja. Prav tako je povsem odprt chas njihovega prihoda, saj je bilo potrebno dokajshnje obdobje za jezikovno diferenciacijo med hetitshchino, luvijshchino in paljshchino; to omogocha oceno, da so bili Indoevropejci v Anatoliji od okoli 2300 pr.n.sht. naprej. K temu velja dodati, da zgodnja (ali najzgodnejsha) doselitev dopushcha mozhnost, da so se sestrski jeziki lochili zhe v Anatoliji, ker so za to imeli she kakshno tisochletje vech chasa. Vsak kasnejshi datum prihoda teh jezikov (ali njihovih she nerazcepljenih vej) v Anatolijo pa zahteva drugachno domnevo: da se je hetitsko-luvijska lochitev zgodila zhe v njihovi prvotni pradomovini, nekje na jugovzhodu Evrope (najverjetneje na pontskem, tj. severnochrnomorskem obmochju).

Domneva, da se je anatolska indoevropska skupina (Hetiti, Luvijci, Palajci ter ljudstva drugih, danes slabo poznanih jezikov) zelo zgodaj lochila od indoevropskega jedra in je obstajala na njegovi periferiji ter je prav zato njen jezik tako arhaichen, je vzpodbudila E. O. Forrerja k oblikovanju posebne »indohetitske teorije«, ki so jo ortodoksni »indoevropeisti« she tezhje sprejeli kot kar koli drugega, saj je obenem zagovarjal hetitsko migracijo med 2500-2200 pr.n.sht. z obmochja med Baltikom in Vislo skozi celotno kurgansko ozemlje; ta selitev bi pustila globoke sledove, ki pa jih ni najti; tako se tudi ta pogled uvrshcha med teorije o obsezhnih preseljevanjih davnih ljudstev na velike razdalje. Tem teorijam je prishel prav tudi hetitski mitichni spomin, ki pripisuje hetitskemu kralju Mutawaliju II. naslednjo molitev k sonchnemu bozhanstvu: »Iz morja vzhajash, nebeshko sonce«. To naj bi potrjevalo, da so Hetiti prishli v Anatolijo z vzhodnih morskih obal, bodisi da so prehodili prelaz Derbend na vzhodnem Kavkazu in videli vzhajati sonce iz Kaspijskega morja, bodisi da so obshli jezeri Van in Urmija po zahodnem bregu in je sonce vzshlo iz jezerskih gladin na vzhodu. A ta domneva je slepa na eno oko, saj bi tudi morebitna migracija z vzhodnega Balkana vzdolzh chrnomorskega obrezhja kralju omogochala ob zori enak bozhanski pogled.

Zato se porajajo pomisleki tako ob kurganski kakor ob ortodoksni selitveni teoriji; pri tem dodaten zaplet pomenijo klinopisni dokumenti iz 3. tisochletja pr.n.sht., ki menda ne vsebujejo hetitskih ali luvijskih besed. Ko so prvich prebrali hetitska besedila, je jezikoslovce presenetila njihova »zahodnjashka znachilnost«; ta jih je napeljala k domnevi, da Hetiti prihajajo s severa, z one strani Kavkaza. Temu je pritrjevalo dejstvo, da so najvechja hetitska mesta in utrdbe lezhala v osrednji in vzhodni Anatoliji; che pa bi shlo za vdor z zahoda, bi morali biti prvotni prebivalci Troje nedvomno Indoevropejci, tega pa naj ne bi bilo neposredno zaslediti v hetitskih dokumentih. Dodatni argument za vzhodno, chezkavkashko smer priselitve Hetitov bi morda predstavljali sami hetitsko-luvijski zapisi, v katerih je le malo (che sploh kaj) afinitet z grshchino.

In Makkay sklene, da za sedaj ni zanesljivih ugotovitev, kakshen jezik so govorili v Troji; morda je bil to indoevropski dialekt, vendar ne posebej povezan s hetitshchino ali luvijshchino, cheprav najnovejshe raziskave potrjujejo, da je v hetitskih klinopisnih tekstih omenjeno mesto Wilusa/Willusa/Wilios res Ilios-Troja (MAK str. 68). To je za Makkaya uganka.

Reshitev vprashanja, zakaj ni vechje sorodnosti med hetitshchino in grshchino, je morda v dataciji; che so Hetiti prishli v Anatolijo chez vzhodni Balkan v chasu med 2500-2000 pr.n.sht., bi morali biti tam kar nekaj chasa v stiku s Predgrki, to pa bi se poznalo tudi v njihovem jeziku; che pa so prishli pred tem, takega sosedstva ni bilo in zato tudi ni sledov o medsebojnih jezikovnih vplivih.

A Makkay spregleda mozhnost, da ni bilo preseljevanj…

*

Med zgodovinarji je obveljal nekakshen konsenz, da hetitshchina pripada zahodni, kentumski indoevropski skupini in je hcherinski jezik, tj. regularni derivativ indoevropskega starshevskega jezika. A nekateri so jo ubirali po svoje; predvsem nemshki uchenjaki, so she v letih 1920-1930 iskali hetitsko pradomovino na obali Baltika, zahodno od severne meje rasti bukovega drevesa. Dokazovali so zelo zgodnjo lochitev Hetitov od ostalih Indoevropejcev, Anatolijo pa naj bi dosegli shele po dokaj dolgem preseljevanju, ki jih je vodilo skozi pripjatska mochvirja, skoz juzhna obrobja gozdnega pasu, skozi stepo, chez kavkashko predgorje in chez Kavkaz do njegovega juzhnega podnozhja, kjer naj bi se ustalili okoli 2000 pr.n.sht.

Pri tej teoriji nam seveda ne uide navedba pripjatskih mochvirij, kjer naj bi vech tisochletij zhdeli Praslovani, dokler naj bi se skoraj tri tisoch let za Hetiti le predramili in se v zachetku srednjega veka razlili po polovici Evrope … Che bi drzhala ta teorija, bi se moral kazati tako v praslovanshchini kakor v hetitshchini medsebojni vpliv. Je mogoche zaslediti kaj takega? O tem kasneje.

Geografska razporeditev hetitshchine in sorodne luvijshchine nam precej zaplete razreshevanje vprashanja hetitsko-luvijskega medsebojnega odnosa. Zato se povsem razumljivo pojavljajo razlichne razlage. Arheoloshke najdbe naj bi nakazovale, da so Luvijci prishli v Anatolijo chez Balkan morda celo pred (nedognano) poznejsho priselitvijo Hetitov med 2200-2000 pr.n.sht. To bi pomenilo, da sta se tidve ljudstvi lochili nekje severno od Chrnega morja, nato so eni obshli Chrno morje po vzhodni obali, drugi so jo ubrali chez Kavkaz. To naj bi se odrazilo v anatolski poselitvi, ko so se Hetiti znashli »z zamudo« na vzhodu, Luvijci pa pred njimi na vzhodu in jugovzhodu Anatolije. Nasprotniki te domneve (med katerimi je npr. tudi Makkay) (MAK str. 70) menijo, da so se Hetiti in Luvijci lochili (shele?) v Anatoliji; »shele« je vstavljen zaradi teorije Renfrewa in drugih, po kateri je kar sama Anatolija pradomovina Indoevropejcev, torej ni bilo priselitve, ampak so bili tam od nekdaj (morda celo zhe od konca paleolitika). Makkay postavlja tej nasprotno tezo, da so Hetiti in sorodna ljudstva v Anatoliji naseljevala obrobje; zelo zgodaj so se oddvojili od indoevropskega kontinuuma, v chasu, ko je she obstajal prostorski stik s Predgrki in z Iranci na Balkanu, zategadelj so bili vsi delezhni skupnih tehnoloshkih inovacij; za to naj bi tudi obstajalo vech arheoloshkih dokazov.

Poleg tega so na voljo she jezikovni argumenti, med katerimi je posebno mochan ta, da Hetiti niso poznali izraza za »voz« in »kolo«, ki bi ustrezal indoevropejshchini, marvech so uporabljali neodvisni termin hurki, ki pomeni »to turn; vrteti (se)«. Nasprotno pa se je ohranil pomemben pojem iz poljedelskega besedishcha: hetitsko iugan, slovensko »igo/izhesa=chelni jarem«, latinsko iugam, staroindijsko yugam in grshko zigon. S tem bi bilo mogoche dolochiti, da so se Protohetiti lochili potem, ko se je poljedelstvo zhe uveljavilo ali, natanchneje, ko je bilo govedo zhe v rabi kot pluzhna zhival; slednje naj bi se domnevno prvich pojavilo prav na chrnomorskem podrochju. V Romuniji so odkopali goveje stegnenice, po katerih je bilo mogoche sklepati, da so bile zhivali vprezhene v plug zhe od sredine neolitika, pred tripoljsko-kukutensko dobo, ki ustreza zhe zgoraj omenjeni »kulturi Tise« (od koder naj bi bili Predgrki) v vzhodni Panoniji in »kulturi Dimini« v Grchiji; na tej osnovi je mozhna domneva, da so Hetiti (morda tudi Luvijci) migrirali v Anatolijo kmalu po srednjem neolitiku, saj so takrat le v jugovzhodni Evropi zhe poznali pluzhenje, menda neznano Indoevropejcem kot celoti.

Vrh tega jezikoslovje razkriva, da je glas k iz protoindoevropejshchine – velarni k, palatalni k in labiovelarni kw – prezhivel edinole v anatolskih indoevropskih dialektih; zahodni dialekti so se razvili v kentumski, vzhodni pa v satemski razlichici; slednja je kasneje iz prednjega palatala razvila she afrikate in nato sibilante *g, *gh>s, j ali h. Primeri za velar k: luvijsko kisha »to komb; chesati«, *kers > hetitsko in luvijsko karsh »rezati; krushiti«; za labiovelar kw: * kw is>kuish; za palatalizirani velar k: kerd>zarza »srce« ter ashu(wa/i) ali azu(wa) »zhival-konj«. Prav razvoj labiovelarov naj bi potrjeval kentumsko naravo anatolskih dialektov, cheprav to ni dosledno, zato dopushcha mozhnost, da je bil odhod v Anatolijo pred kentumsko-satemsko razdelitvijo; v tem smislu je videti pri k>z ter v zgornjih primerih: azu(wa)>aku(wa)>kwa>konj. Vendar tudi to ni preprichljivo, ker je mozhno jezikovni razvoj razlozhiti tudi s sekundarno palatalizacijo; ne nazadnje pa so procesi jezikovne diferenciacije lahko potekali tudi, ne da bi prishlo do geografskega premika oziroma v pogojih (relativne) osamitve.

Slednje pa je v prid teoriji kontinuitete, ki trdi, da ni bilo velikih preseljevanj.

 

 

»Balkanski izvor Hetitov«

 

To je zelo pomembno vprashanje tudi glede paflagonskih Venetov in velja podrobneje povzeti razloge zanj.

Posredni lingvistichni dokazi v dokumentih iz asirskih kolonij, kjer se pojavijo indoevropska imena v prvi chetrtini 2. tisochletja pr.n.sht., dopushchajo domnevo, da so bili Indoevropejci tam zhe vsaj pol tisochletja pred tem. Zagovorniki priselitvene teorije seveda odlochno zavrachajo Renfrewovo tezo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, po kateri naj bi se tam izoblikovali v 7. tisochletju pr.n.sht. Che pa skushamo obdelati katero koli priselitveno razlichico, mnogi kot poglavitni dokaz zanjo jemljejo t.i. »legendo iz Zalpe«. Ta na kratko pripoveduje:

Kraljica iz Kanisha je naenkrat rodila trideset dechkov; to je odmevalo kot zloveshcha napoved, zato je dala deteca v kosh in jih prepustila vodnemu toku reke Marashshanta, ki jih je naplavila na morski obali pri mestu Zalpa, kjer so otroci odrasli in se morebiti vrnili k materi.

Kje je stala Zalpa?

Reka Marashshanta/Marashshantiya je slovita Halys in danashnja Kizil Irmak, ki je imela v vsej zgodovini poseben pomen in o kateri smo zhe veliko govorili; po dolgem ovinku se skozi osrednjo Anatolijo izliva v Chrno morje. Ob njej je le lezhalo mesto Zalpa, skoraj enako oddaljeno tako od kavkashkega kakor od balkanskega migracijskega praga, zato se nekaterim zdi precej neverjetno, da bi Hetiti po dolgem pohodu chez centralno Anatolijo in mimo mesta Kushshara krenili proti severu ter se naselili prav na tem mochvirnatem predelu. Zahodno smer prihoda Hetitov bi bilo mogoche podpreti z arheoloshkimi najdbami v najnizhjih plasteh Troje I. in V., ki kazhejo na najstarejshe balkansko-anatolske stike, za katere she niso nashli zadovoljivega odgovora v zadnjih 125 letih raziskovanj; k temu sodi tudi nejasnost, ali je bila zgodnjebronastodobna »kultura Ezero« v Bolgariji prvotnejsha, sochasna ali kasnejsha od najstarejshih plasti v Troji I.-II. Zgodnjebronastodobni arheoloshki horizont na bolgarski chrnomorski strani, ki zajema kulture Ezero, Cotofeni in Yamna (rusko »gomile«), so prvotno datirali med 3500 in 1900 pr.n.sht.; mlajshe so najdbe iz novejshih izkopov v gomili Gulubovo (Galabovo) in v dolini Marice na Trashkem, ki kazhejo na pozno bakreno (halkolitik) in srednjo bronasto dobo, s tem pa prej na vpliv iz Troje na to podrochje kakor obratno; na tej podlagi ni mogoche zatrdno rechi, da Hetiti niso shli z Balkana v Anatolijo.

 

Za vzhodno smer priseljevanja, chez Kavkaz, sicer govori sploshna podobnost med kraljevima pokopoma v Alaca Höyük in Maikop ter med grobovi na severni strani Chrnega morja; to bi bilo mogoche spraviti v sklad s predhetitskim stepskim izvorom, a ni zanesljivo, ali so v anatolskih grobovih hatijski ali hetitski velikashi. Aristokratski grobovi pa lahko samo potrjujejo izvor vladajoche elite, nikakor pa ne izvora vsega ljudstva.

Prav spricho vseh teh nedorechenosti se je rodila teorija, da so ta indoevropsko govorecha ljudstva v Anatoliji domorodna in da niso prishla od drugod (Renfrew); to pa ne pomeni, da je mogoche zanikati dolochen kulturni vpliv s kurganskega, juzhnoruskega stepskega podrochja. Vendar v Anatoliji niso nashli ne vrvichaste keramike niti niso zaznali obichaja pokopavanja v gomile (rusko: yamna), to pa ne potrjuje »kurganske teorije« Marie Gimbutas, da so Indoevropejci z juzhnoruskih step.

Po najnovejshih teorijah je mogoche, sodech po obichajih pokopa okoli 2200 pr.n.sht. na severu centralne Anatolije, raziskanih v okolici sodobnih turshkih mest Horoztepe, Eskiyapar, Alaca Höyük, Ikiztepe (v blizhini slednjega je bila hetitska Zalpa), skupaj z zakladnimi najdbami in kraljevimi grobnicami, sklepati, da naj bi shlo za vdor Indoevropejcev nekaj desetletij pred osnovanjem hetitskega imperija na srednjeanatolski planoti. Slednje govori v prid »legendi iz Zalpe« in zgodnji priselitvi s severa.

Tudi che je bilo tako, she vedno nismo dobili odgovora, kako je to potekalo.

Nekateri (G. Steiner) predlagajo kot najverjetnejsho reshitev prihod Hetitov z Balkana (po predhodnem krajshem bivanju v poznem neolitiku na spodnji Donavi) v zadnjih stoletjih 3. tisochletja pr.n.sht.; prvi naj bi prispeli Hetiti in Palajci, njim bi sledili Luvijci.

Po tem navajanju najrazlichnejshih kontroverznih domnev, iskanj in nihanj med enimi in drugimi dokazi vzbudi pozornost Makkayeva argumentacija s pogostimi slovanskimi analogijami, ko ishche (arheoloshke in druge) korelacije med jugovzhodno Evropo in Anatolijo (MAK str. 80-89):

(1) Anatolski Indoevropejci so malo verjetno prishli z juzhnoruskih step, ker so to stepsko ozemlje zhe v prazgodovini zasedala indoiransko govorecha ljudstva; kdorkoli bi prishel z obsezhnega obmochja med spodnjo Donavo in Altajem, bi s seboj prinesel indoiranski dialekt. Kurganska kultura bi izredno tezhko razshirila katerikoli indoevropski dialekt v Evropo ali v enakem smislu v Azijo, ne da bi imela mochan indoiranski pechat; anatolski jeziki nimajo indoiranskih znachilnosti. Che bi Predhetiti na primer shli s severa od Königsberga/Kaliningrada ob Baltiku po vijugasti poti chez severnochrnomorske stepe skozi indoiranska ljudstva, bi se nedvomno morala v njihovem jeziku zaznati prva palatalizacija.

(2) Lahko dokazhemo namensko, pomensko in tipoloshko podobnost med bozhanstvi: slovansko Perunъ, litvansko Perkunas (»bog chashchen v svetih hrastovih gajih«), perkunja (»nevihta, vihar«) in hetitsko Perunash = pi-ru-na-ash < pirua, perua. Vzporednice najdemo tudi v: grshko keraunos (»blisk, strela«, ime bozhanstva), sanskrtsko Parjanyah (»dezhevni oblak«, bozhanstvo nevihte), latvijsko perkunas, staroprusko percunis (oboje v pomenu vihar), prav tako germansko ferh ali *ferhw (v pomenu, ki niha med »bor«, »hrast«, »hrastov gozd«, »gozdnati hribi«, »bozhanstvo hrasta in viharja«), latinsko quercus, keltsko ercus, *Perkunia>Hercynia silva. Vse je izpeljivo iz indoevropskega *per + kw * u ali *perg, z verjetnim indoevropskim izhodishchem *per. Tako slovanski Perunъ kakor kapadokijski bog Pirwa (peruna>Perwa, Peruwa) sta nastopala s sekiro, ki je ponazarjala shiroko uveljavljeno verovanje (mnogo kasneje preneseno tudi v madzharsko folkloro), da kamnita sekira oznachuje prostor, kjer je udarila strela. Na hetitskih reliefih taka sekira celo ohranja ali posnema obliko neolitske kamnite sekire. Sekira, ki jo vihti bozhanstvo, podobna zlati, srebrni ali bakreni sekiri s pozlachenim drzhajem, simbolom kraljevega dostojanstva, je poznana iz mnogih zgodnjebronastodobnih zakladnih najdb tako v Anatoliji kakor na Balkanu. Slovanski Perunъ ima prav tako sekiro med svojimi znamenji mochi, to kazhe na vzhodne, iranske stike; tako so v Maikopu, v skitski grobnici, odkrili kamnito sekiro, a prekrito z zhelezom, ki je bilo v tistem chasu tako redka in dragocena kovina, da so jo uporabljali za zhenski nakit. Zato je treba izrecno omeniti, da je v enem od opisov hetitskega boga Perunasha naveden za sekiro luvijski izraz maldani, ki povsem ustreza hetitskemu malatt in staroslovanskemu mlatu, oboje v pomenu »sekira«.

(3) Najstarejshi ruski letopis porocha, da je dal knez Vladimir leta 980 postaviti sohe shestih poganskih bozhanstev na grichu za svojim utrjenim dvorom; med temi lesenimi kipi je bil Perunov (bog neba), s srebrno glavo in zlatimi brki. To lahko primerjamo z napisom iz Sultantepe v Anatoliji, ki vsebuje opis kipa s pozlacheno in posrebreno glavo; soha boginje v mestu Tiura ima prav tako posrebreno glavo; zgodnjebronastodobni kipec iz Hasanoglana pri Ankari natanchno ustreza opisu kipa iz Sultantepe. Ochitno gre za jasne vzporednice med praslovansko in praanatolsko mitologijo; izredno stari stiki so morali obstajati med Praslovani in Praanatolci na severovzhodu Balkana in na spodnji Donavi, preden so se lochili in so se Anatolci ali Hetiti podali proti Anatoliji.

(4) Tudi obstoj t.i. »ritualnega predenja«, ki sega v zgodnjo bronasto dobo, pricha o stikih med Praslovani, Pragermani, Prairanci in Hetiti; to je najti v grobnicah in zakladih, povezano s hatijskimi preslicami iz zlata, srebra, elektruma (zlitina zlata in srebra) in slonovine. Seveda gre za izredno star predilni pripomochek, kot veliko kasneje pricha Homer v Odiseji, ko primerja kraljico Heleno in boginjo Artemis z njeno zlato preslico. Pred trojansko vojno je Alkandra, zhena kralja Poliba iz Teb v Egiptu, dala Heleni dragoceno darilo: zlato preslico in srebrn koshek, prepoln zlatih, svetih obrochkov. Hetitska besedila sporochajo, da je bila preslica znamenje huritskih boginj. Tudi latinska Parka, grshka Moira ter starogermanska Norn, tri boginje usode, so bile opremljene s preslicami, ob chlovekovi smrtni uri pa so pretrgale zhivljenjsko nit z nje. Pri vzhodnih Slovanih je bila Mokosh boginja predenja. Enako najdemo pri Skitih ob Chrnem morju. To spet kazhe na prahetitsko-praslovansko-prairanske stike na spodnji Donavi, medtem ko so prahetitsko-pragermanske zveze obstajale zhe pred tem v karpatskem bazenu in na severnem Balkanu. Vsi ti stiki so morali biti zelo mochni v chasu, ko se je v zgodnjem neolitiku pojavila preslica.

(5) Na jugovzhodnem obrobju hetitskega ozemlja, v kraju Gedikli-Karahüyük na planoti Sakcagözü (Turchija), je veliko zgodnjebronastodobnih (2100-200 pr.n.sht.) zhrtvenishkih jam; za nekatere so to grobovi, ker je v njih najti pokopne pridatke. Ovce ali koze z zvezanimi nogami so dali k vznozhju mrtveca, jim odrezali glave in jih polozhili ob truplo; med obredom so okoli zhivali razpostavili prodnike in posodice, pokojnika so prekrili s plastjo gline, povrhu so razpolozhili glinene chloveshke in zhivalske kipce, orodja in druge predmete vsakdanje rabe. Razen posode, je vse drugo nastajalo na kraju pokopa in je nezhgano, kot del poslovilnega obreda. Nazadnje so chez vse to polozhili she eno plast gline.

Ta neobichajni pokop, ki je povsem drugachen od drugih pogrebnih obredov na Blizhnjem vzhodu in v Anatoliji, pa ima chudovite vzporednice v zhrtvovalnih in pokopnih ceremonijah na severni in zahodni strani Chrnega morja, vkljuchno s kulturami »Pit Grave« (kurgani) in poznoneolitske obarvane lonchenine od Ukrajine do Grchije; v Anatoliji najdemo to natanchno popisano v hetitskih besedilih. Pojav tega nevsakdanjega obredja okoli 2000 pr.n.sht. tam, kjer so se kasneje razshirili Hetiti, nakazuje njihov prihod z zahoda, z Balkana.

(6) Nich manj skrivnostne kot omenjeni pokopni obredi (tudi v Gedikliju) niso pred nedavnim odkrite lonchevinaste chrepinje z vtisnjenimi in vpraskanimi okraski iz kraja Güzeljurt-Gelveri na pol poti med krajema Bogazköy in Gedikli, nekako 50 km od Aksaraya. Na zhalost gre za povrshinsko najdbo in zato ni bilo mogoche dolochiti starostne plasti, vendar povsem ustreza najdbam v Moldaviji (Precucuteni II.-III.). Na drugem kraju, z imenom Alishar höyük, so nashli podobno keramiko, a spet so med poljskimi deli pomeshali plasti, vse pa je primerljivo z lonchevino s spodnje Donave. Che bi izhajali iz tehnike ornamentiranja, bi lahko postavili datacijo 2500 pr.n.sht. To nam she enkrat potrjuje hetitsko migracijo z Balkana, s spodnje Donave (kultura Tripolje-Cucuteni-Erösd/Ariusd), chez morje z zahodne smeri, via Zalpa.

(7) Obichaj postavljanja svetih stebrov (kurraki in sarkhuli) na obrednih mestih, sredi hetitskih templjev, preden so zacheli gradnjo svetishch, prav tako kazhe na poznoneolitsko kulturo poslikane keramike z jugovzhodne Evrope (spodnja Donava, Vincha), ki ji najdemo vzporednice v zgodnje- in srednjebronastodobni Anatoliji (Beycesultan, na Luvijskem podrochju), ter na prichevanja v hetitskih tekstih.

(8) Kot recheno, so ochitne paralele med Anatolijo in spodnjo Donavo v nachinu oranja z volovsko vprego.

(9) Pojav na kolovratu obdelane lonchevine na hetitskem ozemlju, z zachetkom okoli 2000 pr.n.sht., je opazen prav na magistralnih poteh med Balkanom, Egejem in Blizhnjim vzhodom.

(10) Bakrene (poznohalkolitske) najdbe z jugovzhoda Evrope so podobne anatolskim zgodnjebronastodobnim izkopaninam: zlati trakasti obeski, glinene utezhi, glinene, kamnite ali koshchene chloveshke figurice (vchasih okitene z uhani), par boginj z bozhanskim detetom (»sveta trojica«), zlato, srebrno ali kamnito zhezlo ter druga znamenja vladarske mochi, dvospiralne sponke, obredni ptichji kremplji itd. To potrjuje tesne stike med Anatolijo in jugovzhodno Evropo.

(11) Statistichna primerjava besed iz hetitshchine in drugih indoevropskih jezikov ter geografska razporeditev kazheta, da je bila hetitska pradomovina na ozemlju okoli 120 km od spodnje Donave, v loku med severozahodom in zahodom Chrnega morja.

(12) Hetitska besedila velikokrat omenjajo vrh kopja v sakralnem in simbolichnem pomenu; to »orozhje zmage« je vechkrat pripisano boginji Ishtar/Shaushka in kot vladarski znak, v zgodnjehetitskem obdobju pod imenom tarhuiliGIShturi (determinativ GISh), kazhe, da naj bi bilo kopje delno ali v celoti leseno. Ko pa je zapisano kot GIShTUKUL GUShKIN, je kopje delno iz zlata, z okraski v obliki sonchnega koluta, vzhajajochega meseca ali moshke figure; to je najti tako v Anatoliji kakor na spodnji Donavi ter tudi bolj proti vzhodu do Dnepra in Volge. 

*

Vsa ta argumentacija vodi Makkaya (in druge) do sklepa, da so Hetiti sicer migrirali v Anatolijo, toda to ni bila selitev velikih razsezhnosti. Ne bi bil edini primer, da se je manjsha skupina (t.i. »elita«) povzpela na oblast nad veliko vechjim ljudstvom, kot se v taki ali drugachni obliki dogaja she danes. Dobro raziskane so tudi t.i. »ver sacrum« pri Italikih (tak obichaj so poznala tudi druga ljudstva) v obdobjih prenaseljenosti ali slabih letin: zgodaj spomladi so plemenski stareshine dolochili skupino mladenichev in mladenk, t.i. sacrane (morda tiste, ki so bili rojeni zgodaj spomladi), jih opremili z orozhjem, orodjem in najnujnejsho hrano ter jih poslali v svet iskat novo zemljo. To so bile manjshe selitve posameznih skupin, nikakor pa ne celih ljudstev. Vchasih se je vnel boj za nova ozemlja. Najpomembnejshe orozhje ob koncu neolitika na chrnomorskem obmochju naj bi bilo kratko bodalo, znano iz »tripoljske kulture«; to velja tudi za pripadnike kulture »Pit Grave« (yamna ali kurgan), povsem drugachno orozhje pa naj bi bilo v rabi na severozahodu Anatolije, a za to ni zanesljivih podatkov. Zagotovo pa so bile uspeshnejshe tiste skupine, ki so, poznavajoch tehnologijo brona, prve razvile drugachna orozhja, daljsha bodala in kasneje meche ipd.

 Take ekspedicije se niso vselej konchale srechno; cheprav so bili »emigranti« mochno motivirani, da pridejo chimprej do obdelovalne zemlje, da bi si zagotovili pridelek pred naslednjo zimo, so neredko podlegli v spopadih s prebivalci zhe naseljenih podrochij. Vendar so ljudje po takih izkushnjah spoznavali, da ni vselej najbolje nastopati s silo, zato so se domorodcem poskushali prikupiti; poleg daril so jim prinashali tudi nova poljedelska, metalurshka in druga znanja, ne nazadnje pa so se lahko (vsaj spochetka) udinjali kot oborozheni zashchitniki pred podobnimi skupinami. Take miroljubnejshe oblike migracij so morda celo prevladovale vsaj v dolochenem obdobju. Vmes je prihajalo tudi do nasilja v vechjem ali manjshem obsegu, to pa je terjalo gradnjo utrdb ipd., zato ni chudno, da je tipologija gradishch tako razshirjena, saj so jo verjetno prenashale prav take oborozhene skupine; utrjene postojanke so obenem uporabljali za izoblikovanje lastnih centrov mochi in prevlade nad ostalim, vechinskim prebivalstvom. Koliko se je ohranilo stare kulture in jezika ali se pomeshalo z elementi prishlekov, je bilo odvisno od mnogih okolishchin; vsekakor je bil proces stapljanja ponekod bolj in drugod manj intenziven.

Tak scenarij domneva, da je manjsha skupina mladih Hetitov (kasnejshih »anatolskih Indoevropejcev«; to pa ne pomeni, da niso v Anatoliji zhe veliko prej zhiveli drugi Indoevropejci) v zgodnji bronasti dobi, pred koncem 3. tisochletja pr.n.sht., prishla v Anatolijo s severozahoda, skoraj gotovo z Balkana; sledili sta jim podobni skupini Palajcev in Luvijcev, pretezhna vechina domorodnega prebivalstva pa so bili Hatijci. Povsem je mogoche, da niso vsi prishli po kopnem, da so nekateri pripluli chez morje do Zalpe, od koder so se shirili proti notranjosti. Prvotna domovina Hetitov je bila torej po mnenju Makkaya na Balkanu in njihova materialna kultura je bila pod vplivom Praslovanov z ene in Pragermanov z druge strani (MAK str. 93).

Zakaj smo dokaj izchrpno analizirali Makkayeve hipoteze? Ker nam ponujajo iztochnice za odgovor na vprashanje, od kod so prishli Veneti v Paflagonijo.

*  

Akademska avtoriteta Prosdocimi je po temeljiti analizi geografsko klasificiral ime Veneti pri razlichnih antichnih avtorjev (PEL str. 237 i.n.): 

1. Omemba v Iliadi, da so v Paflagoniji »Enetoi« (Ένετοί), je pomembna za vso grshko tradicijo in je pisci nikoli ne izpustijo; kadar gre za etnik (Strabon, Evstazij itd.), lahko tudi druge manj jasne navedbe, brez navajanja homerskega vira, povezhemo z njim. Obstoj mesta »Enete« (Ένετή) je potrjen po Zenodotu (v Strabonu in Evstaziju), povzema ga Shtefan Bizantinec kot »Enetos« (Ένετός). Dokaj verjetno se »Enéte« (Ένέτη), omenjeni v skoliosu (pesem na gostijah) Hipolitu kot »ljudstvo Hipejronov« (polis Ipeiron), nanasha na Malo Azijo, v antiki imenovano Ipeiros (Ήπειρος), ne pa na Epir na Balkanskem polotoku. Poleg tega je gotovo, da so Grki v dolochenem chasu upravicheno pripisovali Venetom prednost v konjereji. Vendar moram tu opozoriti na prenagljeno sklepanje Prosdocimija, da so Grki poznali gornji Jadran shele od okoli 530 pr.n.sht. naprej, chesh da so najstarejshe najdbe grshke lonchevine v Adriji iz tistega chasa. Res so Grki govorili o Jonskem morju, ne pa o Jadranu, toda Veneti iz Paflagonije niso bili Grki, bili so maloazijsko indoevropsko ljudstvo, poleg tega so bili beneshki Veneti naseljeni na zgornejm koncu Jadrana zhe veliko pred letom 550 pr.n.sht., po Devotu npr. vse od 2. tisochletja pr.n.sht., a tudi druge datacije, kot smo videli v prejshnjih poglavjih, jih postavljajo na ta prostor zhe vsaj v bronasto dobo. Torej sama grshka lonchevina v Adriji nima neposredne dokazne mochi glede povezav med beneshkimi in paflagonskimi Veneti; vsekakor pa je najti dokaze za starejshe stike med Grchijo in Jadranom na drugih mestih, npr. v mestu Spina. Teh stikov ne gre pripisovati le Etrushchanom, cheprav je tam v dolochenem chasu tekla meja med njimi in Veneti; slednji so bili zelo verjetno v stoletjih pred tem bolj razshirjeni proti jugu. Ob tem naj spomnimo, da Prosdocimi omenja she Venetulane (po njegovem deminutiv od Veneti) v okolici Rima.

2. Na Balkanu so »Enetoi« (Ένετοί), o katerih beremo pri Herodotu (I, 196), kar so povsem napachno uporabljali za vkljuchevanje evganskih Venetov med Ilire; podatek na osnovi porochanja Apijana. Na te Enete se verjetno sklicujeta Strabon in Evstazij.

3. Veneti iz zgornje Italije, ki jih je prvi omenil Herodot (V, 9) kot »Enetoi« (Ένετοί) – ochitna odsotnost v- izhaja iz homerske tradicije in iz jonske pisave; omenjajo jih she Teopomp, Psevdo Skilaks, Psevdo Skimnos, Strabon itd. V latinshchini je oblika Veneti, ki je vplivala tudi na grshko stran od Polibija (Ούένετοι) do Shtefana Bizantinca (Βένετοι).

4. Srednjeevropski Veneti (Venedae): Veneti (ali Venethi, Venedi) pri Tacitu; *Venedi (*Venedae, tudi Venedis) pri Pliniju; Ούενέδαι pri Ptolemeju, ki omenja tudi Ούενέδικός κόλπος (Gdanski zaliv?) in Ούενέδικά όρη (vzpetine na jugu vzhodne Prusije); pri Jordanesu Venedae. Gotski zapisi: Venetharius, Vini-; podobno starovisokonemshko Winidheri (*Vinithos) in Winida; anglosashko Winedas, v variantah Weonod-land (prim. Venadi na Tabuli Peutingeriani); srednjespodnjenemshko wende, nemshko Wenden (= Slovani na nemshkem ozemlju, Polabci) in Windischen (Slovani v Alpah); staronordijsko windr, *Winidiz< indoevropsko *wenetes; Finci pravijo Rusiji Venäjä (< *Venädä); v srednjem veku so slovanske naselbine na rekah Rednitz in Maini (okolish Nürnberga na Bavarskem) imenovali Ratenz uuinida ter Moin-uuinida; cheshki Slovani Bë(o)uuinida; she danes lochujejo med Beheim »Chehi« in Wint »Slovaki«. Toponim Venedien omenja Krahe v vzhodni Prusiji leta 1332. Nemshka shola je mnenja, da Veneti nimajo zveze z imeni Venetberg, Venediger v Alpah, chesh da so novejshega izvora. Od Jordanesa naprej se zanesljivo (verjetno pa to velja tudi za Tacita in Ptolemeja) razpoznava Slovane pod imenom Veneti.

5. Galski Veneti v Bretaniji (Cezar, Plinij, Strabon, Livij, Ptolemej, Dion, Kasij itd.), utopljeni in pomeshani v keltskem svetu; s temi gre povezati, vsaj leksikalno, mesto Veneda, ki ga leta 818 omenja Hermold Chrni.

6. Jezero Kostanca, pri Pomponiju Meli imenovano Venetus lacus; kljub nekaterim mnenjem, da Venetus ne pomeni etnika, marvech latinski pridevnik v pomenu »sinje, azurno« ali da izhaja iz sanskrta vanam »voda«, ne bi smeli podcenjevati tega primera.

7. Plinij med izginulimi antichnimi ljudstvi v Laciju omenja Venetulane; to morda izhaja iz *Venetulum, ki je z Veneti v enakem odnosu kakor npr. Tusculum s Tusci.

8. Konchno kot posebno zanimivost Prosdocimi (PEL str. 258) v dodatku omenja novonajdeni napis v Padovi: enethiioi (.e.neθiio.i), ki napotuje na osnovno obliko *Enet(o). Ali gre preprosto za neko ime na -eto- ali je to v zvezi z Veneti? Jasno je, da druga mozhnost ustvarja nove tezhave, ki bi jih bilo tezhko razreshiti, saj zachetni v- na podrochju jadranskih Venetov ni izginil [zato bi se moralo glasiti venethiioi]. Naj zaradi tega domnevamo she neki drug prispevek iz Grchije brez v- ali pa je najdba le nekakshen supergrecizem? Dve mozhnosti sta: (1) ali prihaja to ime (brez neposrednega grshkega vpliva z manjkajochim v-) od tistih Enetoi, za katere se domneva, da so prishli iz Male Azije, zato bi bilo treba revidirati legendo o Antenorjevih Venetih, bezhechih iz Troje (pri chemer ne bi molchali zagovorniki zgodovinske osnovanosti te prastare sage); morda so si legendo v resnici izmislili sami Veneti v Benechiji; (2) ali je vzrok izvirna odsotnost v- v anatolskem etniku, s chimer bi zavrnili vrsto dosedanjih dokazovanj, da so paflagonski Eneti v resnici Veneti; na to pa ne kazhe kar tako pristati, saj bi bilo prenagljeno, preden bo natanchneje obdelano to najnovejshe odkritje. Pri tem ne gre zanemariti citata, pripisanega Korneliju Neposu po prichevanju Solina: »… po oznachenem mestu Eneto, od koder so, kakor navaja Kornelij Nepos, prishli Paflagonci v Italijo, so bili potem imenovani Veneti«; s tem naj bi bil potrjen enachaj med Eneti=Veneti, a je Plinij (VI, 5) pri povzemanju nejasen, saj se zdi, da antichni pisci niso le izenachevali etnichne pripadnosti Enetov in Venetov, ampak so enachili tudi jezikovno pripadnost z onimi v Benechiji; po drugi strani je to mogoche pripisati Plinijevi vednosti o avtomatichnem razmerju med latinskim v- in njegovo odsotnostjo v grshchini; morda je nazadnje v tem videti njegovo poznavanje dejanskega stanja, ki v Enetio zasluti vedezhevalski izziv zagonetne Sibile. To nanovo odkrito ime bi lahko na neki nachin potrjevalo vesti iz Scholia Veronensia:

»… Ko namrech Vergilij pravi [kralj] Ilirski, je to isto kakor kralj Henetov, od koder natanchno sledi kralj Venetov, ter od imena Henetiam kasneje nastane Venetiam«. Po mojem mnenju je to navedbo mogoche razumeti tudi drugache: nikakor ne kot nekateri, chesh da so Veneti ilirskega rodu, marvech da so Iliri v bistvu Veneti.

 

Zanimiva se mi zdi okolishchina, da so v zgodovinskih virih omenjeni Veneti vechinoma zhiveli bodisi v obmorskih pokrajinah: paflagonski ob Chrnem morju, beneshki ob Jadranu, armorishki ob Atlantiku, na severu ob Blatishkem morju, morebitni Venetulani (po Pellegrini-Prosdocimi) v Laciju ob Tirenskem morju, bodisi ob jezerih – lacus Veneticus v Alpah, ali pa v primeru »panonskih Venetov« (Devoto) oziroma »srednjeevropskih Venetov« ob velikih rekah Tisi, Donavi. Vsekakor zasledimo skoraj kontinuum poseljenosti Venetov od Paflagomije do Atlantika: Paflagonija – Balkan – Panonija – Baltik – zgornji Jadran – Alpe – Lacij – Armorika ob Atlantiku.

*

 

Posploshevanje   

 

Opravljene so bile shtevilne ter podrobne analize osnove ven, a so sklepi razlichnih avtorjev povsem nasprotni; zdi se, da zgolj lingvistichni pristop v zvezi z izvorom Venetov prinasha vech tezhav, kot jih razreshuje. Prav to sili k drugachnemu prijemu, ki ga Mario Alinei, tvorec teorije kontinuitete, imenuje »generaliziranje«. Izhodishche zanj je dejstvo, da se specialisti, vsak na svojem podrochju, tako poglobijo v izredno ozke raziskave, da izgubijo stik s predmetom; specialistichne raziskave postanejo nekako same sebi namen in se zaprejo v abstraktne konstrukcije, ki so predmet neskonchnih razprav le med redkimi posvechenimi posamezniki, katerih velikokrat niti ne briga vech, ali je njihove rezultate mogoche uporabiti she kje drugje. To velja za vsa znanstvena podrochja in nich manj za jezikoslovje. Zato deluje osvezhujoche, che se med specialisti najdejo posamezniki s posploshujochimi prebliski, ki osvetljujejo osrednji predmet v celovitejshi luchi. Zgolj iz specialistichnih raziskav namrech she ne zvemo (skoraj) nich o celoti. Eden takih primerov je poskus slovitega Devota, ki glede etnika *wenet oz. *weneto pravi: »… da ga ne moremo drugache izenachiti kakor s fazo "osvajalcev", "organizatorjev" … Kjerkoli naletimo na izraz "Veneti", tam so se uveljavili predstavniki neke ureditve z indoevropsko jezikovno preteklostjo, ki je vredna, da jo opredelimo in priznamo v primeri z drugimi kot tisto, ki je bila v bistvu "zmagovita"«.

 

Spoznanje, da v ozemeljskem smislu najdemo etnik Veneti v sredishchu in Arijce na obrobjih (keltshchina in indoiranshchina), Devota vodi do sklepa, da: » … se je Weneto uveljavil … na zelo obsezhnem indoevropskem podrochju, potiskajoch na obrobje ostanke bolj aristokratskega in premaganega izraza: Arijci. Ochitna je zgodovinsko-kulturna vzporednost. Shirjenje etnichnega imena "Veneti" ustreza velikemu obmochju, na katerem so se z vechjo ali manjsho hitrostjo in mochjo razshirila zharna polja … V germanskem svetu, znotraj katerega so iz korena Wenə nastale shtevilne izpeljanke, ki niso oznachevale etnosa, pa se oznaka Veneti za etnos nanasha na zunanje ljudi, na sosede, Slovane in poleg njih na Balte …«.

Seveda je treba nemudoma opozoriti, da tako gledanje skriva v sebi jedro sporne teorije o premagancih in zmagovalcih, kakrshno z drugimi zagovarja Maria Gimbutas: o shirjenju Indoevropejcev »z ognjem in bojno sekiro«. Je pa ta teorija zanimiva po opombi, da se Veneti pojavljajo vzporedno s kulturo pokopov na zharnih poljih ter da se ime Veneti nanasha predvsem na Slovane in Balte. Stalishche, da znotraj germanskega sveta oznaka Wenə nima etnichne vrednosti, po mojem ne more drzhati zhe zaradi tega, ker so bili Veneti tudi v Armoriki na zahodu Evrope; to pa vodi k sklepu, da je nekoch morala biti povezava med njimi ter baltishkimi in srednjeevropskimi Veneti, ki so jo mogoche pretrgali Germani, ali pa tudi ne, che sprejmemo teorijo Sergija, da so Germani le pogojno samostojna skupina; morda so keltsko-slovanska (venetska) razvojna faza, ki pojasnjuje, zakaj je v germanskem svetu dolgo ostalo toliko izpeljank iz Wenə. Sicer pa tudi Mario Alinei znotraj teorije kontinuitete domneva, da so neolitsko kulturo Germanom prinesli Slovani kot vmesni chlen med Blizhnjim vzhodom ter severno in zahodno Evropo.

Pozornost pritegne Devotova teza: »… Edina zadovoljiva zgodovinska skladnost etnichnega imena Veneti je z ljudstvom »zharnih polj«. Njihov jezik je ustrezal govoru, ki je preostal od skupne indoevropejshchine v drugi polovici 2. tisochletja pr.n.sht. Medtem ko so skupnosti Grkov, Indoirancev in Hetitov zhe izoblikovale svojo fiziognomijo, je venetska tradicija simbolizirala kontinuiteto, nagnjeno k nediferenciranosti …« (PEL str. 250).

To bi bilo mogoche uskladiti s stalishchem sira Leonarda Woolleya, pisca knjige Zachetki civilizacije (v obsezhni zbirki Zgodovina chloveshtva, izdani pod pokroviteljstvom UNESC-a), kjer pravi (ZGO I/2, str. 451): »V srednji Evropi je popushchal ustvarjalni zagon stare únetishke kulture in priblizhno sredi drugega tisochletja pred nashim shtetjem jo je nadomestila luzhishka kultura, ki je bila sprva poganjek únetishke, a jo je preoblikovalo neko severno ljudstvo (morda pripadniki slovansko-baltskih plemen), ki je upepeljevalo svoje mrtvece in ki so mu bile ljubshe gomile kakor ravni grobovi únetichanov; luzhishki vpliv se je razshiril na zahod prav do Britanskih otokov, na jugu pa je, kakor vse kazhe, privedel do razvoja in deloma do ponovne naselitve Ilirije in Trakije.« Negotov obchutek vzbuja Woolleyeva oznaka: »…neko severno ljudstvo (morda pripadniki slovansko-baltskih plemen)…«; pri tem je v ospredju »severno«, saj je v geografskem smislu nenavadno postaviti Balto-Slovane na sever glede na »luzhishko kulturo«, ko pa je njihov polozhaj (tudi v ortodoksnih pogledih) bolj na vzhodu ali severovzhodu ne le po zemljepisnih merilih, ampak tudi po prazgodovinskih dogajanjih; negotovost se razblini, che dodamo zhe navedeno Devotovo mnenje: »Edina zadovoljiva zgodovinska skladnost etnichnega imena Veneti je z ljudstvom "zharnih polj"«.

 

Iz tega lahko sledi sinteza: Veneti so ljudstvo »zharnih polj«, morda pripadniki slovansko-baltskih plemen.

 

V Zgodovini Slovencev (CZ, Ljubljana, 1979, str. 39-40) Peter Petru pishe v poglavju o zharnih grobishchih: »Gotovo najvechji preobrat v evropski prazgodovini, osnovan na idejno-svetovnonazorski podlagi, je pripeljal do samosvoje omike, imenovane kultura zharnih grobishch. Oznaka zanjo povzema takratno navado pokopavanja sezhganih svojcev v planih nekropolah … Vse te silovite duhovne spremembe so v 13. in 12. st. pr.n.sht. sprozhile medcelinske pretoke ljudstev in idej. Iz svojih zharishch v srednji Evropi je to gibanje v valovih preplavilo v naslednjih desetletjih vso celino. Prvotni udar, sprozhen v osrednjem Podonavju, je zadel industrijsko srchiko v Cheshki ter ustvaril novo jedro zharnogrobishchne kulture v obmochju Luzhic. Po mnenju poljskih raziskovalcev (a tudi Woolleya in drugih; op. L.V.) daje luzhishka kultura neposredno podlago staroslovanski omiki. Sochasni, proti zahodu usmerjeni val je shel preko Slovenije v Padsko nizhino in k cvetochim naseljem pod prelazom Brener; drugi krak istega sunka je zajel prehode iz Shvice v Italijo in bogata prekladalishcha ob ligurski obali. Hkratni vpadi neustrashnih gusarjev iz grshko-jadranskega prostora in prodori bojevitih nomadov (»ljudstva z morja«; op. L.V.) so dokazani s pisnimi viri v hetitski drzhavi v sredishchu danashnje Turchije, Sirije in v Egiptu. Prva bitka z vsiljivci je chasovno postavljena v obdobje vladavine faraona Meremptaha (1234-1220 pr.n.sht.); zakljuchni prodor novih ljudstev (»z morja«; op. L. V.) je povzrochil propad staroegiptovske drzhave za Ramzesa III. (1166 pr.n.sht.), ko so se ob obali od Palestine proti Egiptu naselili Filistejci … v zvezi z razumevanjem idejnega ozadja celotnega zharnogrobishchnega gibanja so Filistejci pomembno potrdilo stroge, a k ljudstvu obrnjene ureditve … Oznanjevalci prodora zharnogrobishchne omike v slovenski prostor so shtevilne zakladne najdbe iz zakljuchne bronaste dobe … ki jih postavljajo v 13. st.pr.n.sht. in nakazujejo prvi udar zharnogrobishchnih ljudi proti Vzhodnim Alpam.«

Kljub po mojem mnenju nekaterim naivnim izrazom in poenostavljenim oznakam (gusarji ipd.), ki so posledica razumevanja prazgodovine v smislu »velikih selitev narodov« ali celo, da je v vsega nekaj desetletjih pretezhni del Evrope spremenil navado pokopov ipd., da gre torej za revolucijo, pretrese ipd., kar je sodobna arheologija v marsichem presegla, pa se stalishche Petruja v bistvu ujema z Woolleyevim mnenjem, da »daje luzhishka kultura neposredno podlago staroslovanski omiki«, oziroma pri Devotu, da »shirjenje etnichnega imena "Veneti" ustreza velikemu obmochju, na katerem so se z vechjo ali manjsho hitrostjo in mochjo razshirila zharna polja«; s slednjim je vzpostavljena relacija Slovani=Veneti.

 

Jezik

 

Po Devotu je poseben problem venetshchine, da je razpoznavna samo v evganski Benechiji (Venezia Euganea) (PEL str. 250) in ne na drugih krajih obsezhnega ozemlja, kjer se zgodovinsko pojavlja ime Veneti. Po njegovem mnenju bi morali spremeniti nachin gledanja in zgodovinsko postaviti shiritev etnika ne kot razlochevanje niti kot identifikacijo, ampak kot domnevo o znanju venetshchine v prav osrchju shirjenja indoevropeizma (to je potekalo stoletja, z zharchenjem jezikovnih novosti v kronoloshko lochenih fazah; s tega zornega kota ni nujno, da prihod etnika Veneti sovpada z uveljavitvijo dolochene vrste jezika na enaki kronoloshki ravni s tisto, ki je prishla v Benechijo/Veneto in se je nadaljevala v venetskih napisih). To se mi zdi povsem logichno, che se je dogajanje raztegnilo na zelo dolgo obdobje, ko se je jezik spreminjal; kljub dolochenim jezikovnim problemom, ki jih she ne znamo pojasniti, pa je po Devotovem mnenju arheoloshko potrjena kulturna povezanost z zharnimi polji. Toda Devoto je s formulacijo »… domneva o znanju venetshchine prav v osrchju shirjenja indoevropeizma …« zarezal v zelo fundamentalno vprashanje: So bili Veneti jedro Indoevropejcev?

Che prav razumemo, Devoto meni, da je bilo vech valov shirjenja Indoevropejcev (katerih pradomovina je po njegovem mnenju Panonska nizhina ali centralna Evropa v shirshem smislu) in prihod prvih Venetov v Benechijo ni obenem tudi zachetek uveljavljanje venetshchine, kakrshno poznamo iz raznih napisov. Posledichno tako gledanje nichesar ne razreshuje, marvech ustvarja nove zaplete, saj se postavlja vsaj vprashanje, kdo naj bi bili »prvi Veneti« in kakshen je bil njihov jezik ter kdo so bili »drugi Veneti« nekaj stoletji kasneje, ki naj bi bili prinashalci venetshchine, kakrshno poznamo z arheoloshkih najdb. Che velja njegovo mnenje, da je arheoloshko potrjena kulturna povezanost Venetov z zharnimi polji, glede katere smo zhe zgoraj navedli meritorna mnenja, da je v osnovi slovanska, potem nismo dalech od sklepa, da so bili vsaj »drugi Veneti« Slovani. Vsekakor pa ni najti pravih argumentov, da bi lochevali Venete na »prve« in »druge«, pa cheprav so morda res prishli v dveh valovih; v bistvu gre za isto ljudstvo, tudi che je v nekaj stoletjih prishlo do dolochenih kulturnih in jezikovnih razhajanj. Ob tem ne pozabimo na »jantarsko pot«, ki je ne smemo naivno razumeti kot cesto v danashnjem smislu, marvech gre za zgodovinski, prostorsko-chasovno-kulturno opredeljen kontinuum med Jadranom in Baltikom, che govorimo o smeri jug-sever, sicer pa prisotnost tega etnika potrjuje tudi smer vzhod-zahod.

Ni presenetljivo, da se jezikoslovci (Devoto, Prosdocimi) zatekajo v okrilje lingvistike, ker jim arheoloshko-predzgodovinska dejstva ne ustrezajo pri njihovih konstrukcijah, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju, ter sklepajo: »Venetshchina predstavlja pri takem stanju stvari edino trdno dokumentacijo o samostojni jezikovni preteklosti, povezano z imenom Veneti, in ponuja formalne domneve za zgradbo etnika: torej potrjuje svojo praktichno prednost (ne pa teoretichne v smislu Kretschmerja) za definiranje Venetov (PEL str. 251).

Tak sklep Prosdocimiju omogocha, da venetshchino spravi v okrilje italskih jezikov, natanchneje latinshchine, saj nadaljuje: »Potem ko smo razdvojili venetsko-ilirsko dvojico in zaznali venetsko-italske afinitete, je pri vprashanju italske enotnosti pomembno, da ozemeljska diskontinuiteta koristi venetshchini. Namrech, da je lochevanje dveh razlichnih skupin Latino-Faliski in Italiki (Osko-Umbri ter manjshe skupnosti), kot je to obdeloval Devoto, izhajajoch od A. Waldeja, osrednja opora za dokaz, da so afinitete novejshe in razlike starejshe.«

Obenem Prosdocimi navaja tudi druga mnenja (Diver): da je bila (a) prva faza preditalska enotnost z dolochenim shtevilom skupnih inovacij, ki ji je sledila (b) druga faza z osko-umbrijsko skupnostjo v sredishchu ter latinsko-falishchansko in venetsko skupino na obeh obrobjih, pri chemer jezikovne spremembe osrednje osko-umbrijske skupine niso sovpadale z ostalima dvema, zato latinshchina in venetshchina kazheta tako arhaichne poteze. Shele v (c) tretji fazi se je izlochila oskijshchina, ki naj bi se zachela okoli 700 pr.n.sht., ko se hkrati pojavi mnozhica skupnih inovacij v sosednjih centralnih jezikih umbrijshchini in falishchini, tema pa se vchasih pridruzhi latinshchina, toda nikoli oskijshchina in venetshchina.

Prosdocimi navaja F. Altheima (PEL str. 252), da je mogoche najti sorodnost med venetshchino in latinshchino na temelju nekaterih besed, toda pri kritichni presoji njegove analize se izkazhe, da je najti vzporednice tudi s slovanshchino. To je toliko bolj dvomljivo, ker Prosdocimi sam ugotavlja, da je Altheim vzel za izhodishche govor ljudi iz Valcamoniche na juzhni, italijanski strani Alp (to podrochje slovi po kamenodobnih jamskih slikarijah ljudstva Kamunov), ki ga ima za tesno sorodnega latinsko-falishchanskemu jeziku. Namreč, prihod Venetov v Padsko nizhino naj bi sledil eno do dve stoletji za Latinci-Faliski; zachetek in vzrok verizhne reakcije naj bi bili Iliri 1200 pr.n.sht. (?), ko so Veneti-Iliri bivali med Odro in Vislo v stiku z Germani, ti pa so v 9. st.pr.n.sht. pritisnili na enovito latinsko-evgansko skupnost, ki naj bi prishla na jadranski konec stoletje ali dve pred tem. Prizadeti so se razcepili in Evganci so konchali v Kamunski dolini, Latinci pa v Laciju; del pa se je pomeshal z Veneti, in to pojasnjuje izoglose z latinshchino, medtem ko superstratum pojasnjuje afinitete z Dorci pod skupnim gospodovalcem – Iliri. To Altheimovo shemo so zavrnili tako s kronoloshkimi kakor z etnoloshkimi razlogi, poleg tega sodobna prazgodovina sploh zanika obstoj Evgancev, saj ni nikakrshnega verodostojnega dokaza zanje. Toda poglejmo jezikovne paralele med venetshchino in latinshchino, ki se zdijo Prosdocimiju tako pomembne:

 

venetshchina               

latinshchina                                        

slovenshchina

zonasto                           

vhaχsθo

louzerai

louzeroφos

vhetiana

*ferso, ladin. fursill

Liquentia

donare

facio, faxo

Libera

liberis

fetialis

ferrum (indev. *bherso)

liquere                    

(glej podrobnejsho

obrazlozhitev)

 

 

Podrobnejsha razlaga:

zonasto, donaredonum »dar, darilo«, izpeljano iz korena do »dati«, identichno ohranjeno v sanskrtu danam in skoraj enako na keltskem, osko-umbrijskem, albanskem podrochju; na vmesnih podrochjih (grshkem, armenskem, slovanskem) je she dodan –ro, npr. grshko doron »dati«, medtem ko ima v hetitshchini pomen »vzeti«. Devoto pa je v kontradikciji s samim sabo, ko pod geslom dare pravi, da v keltshchini in germanshchini ni korena do (DEV, Dizionario). Po mojem mnenju je vzpostavitev relacije zonasto, donare sicer mogocha prek zapletenih pretvorb, a je she veliko blizhje zonasto »donesti, znesti< >zanesti«.

vhaχsθo, facio, faxofacio, feci, factum, facere je beseda v mnogoterih pomenskih zvezah: (1) storiti, narediti, izvrshiti, opraviti, ustvariti, zgraditi, skleniti, pridobiti itd.; (2) spisati, dosechi, zasluzhiti, pretrpeti, povzrochiti itd.; (3) skrbeti ipd.; (4) napraviti za, izvoliti, ceniti, chislati itd.; (5) delati, ravnati, postopati, vesti se ipd.; (6) drzhati s kom, na strani koga stati, sluzhiti, koristiti ipd. In faxim, faxitur, faxo=fecerim, factum erit, fecero; vse v pomenu narediti, delovati, izvajati ipd. kot opredeljevanje chlovekove aktivnosti v vseh mogochih oblikah. V italijanshchino se je preneslo iz vulgarne, zgodnjesrednjeveshke latinshchine (6. st.) kot fare »storiti, narediti; delati, povzrochiti«, krizhanec z dare. Koren za facere je indevr. *dhe (it. »porre«, slov. »dati, denem; postaviti, polozhiti«), ki je v ital. prezhivel samo v neprepoznavnih oblikah (con)do iz *(con)dho, od koder so se razvile besede condito, perdere, suddito. Pach pa koren dhe sodi med najpomembnejshe in dokumentirane v indoevropski leksiki, tako na zahodu, npr. v nemshchini tun »narediti«, kakor na vzhodu: podvojen npr. v sanskrtu (da)dha(mi) ali v grshchini (ti)the(mi) »jaz denem, polozhim ipd.«; Devoto ne omenja nepodvojenega v slovanskih jezikih dati, dam, da in vseh mogochih izpeljank. Za vhaχsθo (vhahstho>vasto>vesti?) bi bilo mogoche najti zveze: (1) vesti, vedem »peljati, voditi«, izvesti, izvajati itd., starocerkvenoslovansko vesti, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vezti, sedanjik *vedo; z mnogimi izpeljankami voditi, vajati, predvajati, nevesta, obod, povod, povodec, proizvod, sprevod, svod, zavod, zvodnik ipd.; ali (2) vesti, vezem, enako starocerkvenoslovansko vesti »utrjevati, jachati«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vezti, ponavljalni glagol *(v)oziti »ozhati, zadrgovati, zadushiti«; za to sicer obstaja vech poskusov poiskati indoevropsko osnovo, vendar se mi zdi vhaχsθo povezljivo z vesti, vedem ali vesti, vezem, v seriji aktivnosti: storiti, narediti, izvrshiti, opraviti, ustvariti, zgraditi, skleniti, pridobiti itd.

louzerai, Libera – osebno starolatinsko ime Proserpine, boginje plodnosti, vinogradnishtva in vina; po eni razlichici je njen brat ali mozh Liber, po drugi pa je mozh Pluton; Liber je starolatinski bog vinogradnishtva in vina, kasneje identificiran z Bakhom. Perzefona ustreza grshki Perzefoni, imenovani tudi Kora; kot Hadova zhena (hchi Zevsa in Demetre) je kraljica podzemlja, kjer prebije tretjino leta, in je mrachna in strashna boginja; dve tretjini leta (od pomladi do jeseni) prezhivi na zemlji kot Kora, dobrotno bozhanstvo pomladne rasti. Praznovanja v chast Bakhu (Liberu) so se imenovala liberalia.

Zanimivo je, da je bilo starolatinsko ime Libentina-Lubentina drugo ime za Venero, boginjo ljubezni; v korenu lub ni tezhko prepoznati slovanskega »ljub, ljubiti, ljubezen«.

Da so povezali venetsko louzerai in starolatinsko Libera, je bil jezikoslovcem potreben dokajshen lingvistichni aparat. Che pa venetsko louzerai obravnavamo po smislu, da je to bila boginja plodnosti, vinogradnishtva in vina, je zelo blizu loza »log, gozd, vinska trta, shiba veja« v slovanskih jezikih, sicer pa kot zelo pomembno in zgovorno tudi »pleme, rod«; pripona –rai razvita kot loza>lozar>lozarje/lozarjeva/lozar(ij)a (ESSJ). Toda she pomembneje se mi zdi opozoriti na zdavnaj pozabljeno besedo lozhesna »uterus, maternica«, cerkvenoslovansko lozhesna »uterus, narochje«, iz praslovanskega *logo, v rodilniku *lozhese, razshirjeno s formantom –no; k temu lozha, lozhe »posteljica; uterus«; v priponi prisotni -r- kakor mati>mater>maternica.

louzeroφos, liberis – v venetskem izhodishchu povezano s prejshnjim primerom; ni nepomembno, da so se praznovanja v chast Bakhu kot kasnejshemu poimenovanju starega boga Libera imenovala liberalia; semantichno izhodishche je liber »prost, neomejen«, a tudi »razuzdan, razposajen«, take pa so bile bakanalije, se pravi chashchenje vina in veselja, razuzdano veseljachenje, popivanje, razvrat. Che naj bi bil louzeroφos v kakshni zvezi z liberis, potem more slediti loza »log, gozd, vinska trta, shiba veja«, saj je bila Bakhov razpoznavni znak prav trta, trs, loza, kakor je Bakhov ekvivalent bog Dionizij nosil palico, na zgornjem koncu ovito z brshljanom ali s trtnimi listi.

vhetiana, fetialisfetialis »vojni glasnik«; Fetiales, Fetialis »dvajseterica svechenikov v Rimu, ki so reshevali mednarodne zadeve«; ius fetiale »fecijalsko pravo, po katerem so se ravnali ti svecheniki«; v njihovi pristojnosti so bile vojne napovedi, mirovni sporazumi, sklepanje zaveznishtev; tem javnim zadevam so dajali pomen svetosti s pomochjo verskih obredov.

 

Mozhne razlage na slovenski osnovi:

 

vojni glasnik: (1) vest »novica«, vestnik, obvestiti, obveshchati itd., starocerkvenoslovansko vestь »zavedanje, védenje, znanje«, podobno v drugih slovanskih jezikih; (2) vest »zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja«, »znanje, védenje«; vesten, vestnost, enako in sorodno starocerkvenoslovansko in v drugih slovanskih jezikih; tudi »zvest, svest, ovesti se, vest, povest«;

veche, vecha »skupshchina, vashki zbor«, starocerkvenoslovansko veshte »posvetovalni zbor«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vet«e »posvetovalni zbor«, prvotno *»posvetovanje, govorjenje«, izpeljano iz praslovanskega *vetiti »govoriti« (obet, svet, odvetnik).

Povsem zadovoljivo po glasovni vrednosti in po smiselu je vhetiana »dvajseterica svechenikov«, izpeljivo iz slovenskega veche, vecha »skupshchina, zbor« ali vest »novica; vestnost«.

*ferso, ladin. fursill, ferrum ( indev. *bherso) – Prosdocimi je zhe sam posvaril pred (zgoraj zhe omenjeno) Altheimovo negotovo shemo naselitve Valcamoniche, toda tudi che bi to dopustili, a se obenem naslonili na teorijo kontinuitete, po kateri so Ladinci (od njih tu chrpajo obliko fursil), kot pravi Mario Alinei, v neolitiku »poslovanjeni Italidi« in mnogo kasneje romanizirani s strani rimskega imperija, bi spoznali, da je stvar bolj zapletena, kakor se zdi na prvi pogled ob enachbi *ferso <> ladinsko fursill > ferrum < indev. *bherso. O etimologiji in arheometalurgiji zheleza je bilo napisano zhe ogromno, a je she vedno povsem odprto vprashanje, cheprav je vsak razlagalec po svoje preprichan, da je nashel odgovor. Devoto pravi, da je ferro < ferrum brez jasnih indoevropskih povezav tudi zato, ker naj bi bilo odkritje zheleza kasnejshe od lochitve posameznih ljudstev iz indoevropske skupnosti in si je vsaka skupina locheno izoblikovala izraz za zhelezo. Osebno mislim, da vzrok pomanjkanja skupnega izraza za zhelezo ni razselitev indoevropske skupnosti (che je sploh kdaj obstajala). Povsem naravno bi tudi bilo, da s shirejenjem zheleza ni shlo tudi ime zanj; take primere imamo she danes, ko Nemci ne rechejo »televizija«, ampak »Fernsehen«, ali namesto »radio« »Rundfunk«. Tudi N. Zingarelli pravi, da za ferro < ferru(m) ni zanesljive etimologije. Pach pa ga G. Semerano poizkusha rekonstruirati iz semitske osnove v pomenu »lucente; bleshchech, svetel«, v akadshchini bararu »splendere; sijati, zhareti, bleshchati«, hebrejsko barar »bleshchech, chist«, etiopsko berur »srebro«, ugaritsko brr »bleshchecha kovina, chist«; odtod: akadsko parzillu, hebrejsko barzel, ugaritsko brshl »zhelezo«.

Zanimivo je (s tem smo se zhe ukvarjali zgoraj), da M. Snoj razlaga: zhelezo, starocerkvenoslovansko zhelezo, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *zhelezo, sorodno z litavskim gelezhis, letishkim dzelzs, staropruskim gelso, morda gre k temu grshko khalkos »bron«; beseda etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjena, domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana. Ker ima Prosdocimi zapisano indev. *bherso in ker smo prebrali pri Semeranu na semitski osnovi zhe iz akadskega obdobja bararu > parzillu, hebrejsko barzel, bi ta zveza lahko obstajala. Vendar grshko sideros »trda kovina, zhelezo«, kar naj bi izhajalo iz akadskega sidu »ingot, klada« + daru »trpezhen, stanoviten, trajen«, nima zveze z domnevnim indevr. *bherso.

V prejshnjih poglavjih smo zhe obdelali etimologijo zheleza in jekla: npr. iz zholch, starocerkvenoslovansko zlъchь, praslovansko *zhьlchь, iz indoevropskega *ghelh na temelju barve zhelezove rude; ter iz zhelo, starocerkvenoslovansko zhelo, praslovansko *zhedlo, iz *geltlo, kar je ime orodja h glagolu za »bosti, boleti, gristi, umoriti«, iz indoevropske baze *guelh »bosti, zbadati«, v prvotnem pomenu *»sredstvo za zbadanje, bodalo« ali praslovansko *zhedlo »orozhje, sulica« in sorodno praslovanskim glagolom *zheti »sekati, tolchi«. Vendar so v tem primeru indoevropske osnove *ghelh, *geltlo, *guelh – kot izhodishcha slovenski etimologiji – drugachna od *bherso, ki naj bi ustrezala Altheimovi indoevropski osnovi v latinshchini in tudi, po Semeranu, akadskemu bararu > parzillu in hebrejskemu barar > barzel.

Slednje nas namrech spominja na bron. Tega pa ga za slovenshchino razlaga M. Snoj kot retrogradno (usmerjeno nazaj, proti izhodishchu, povratno) izpeljanko iz slovenskega bronec »bron« (iz 16. st.), kar je kakor hrvashko bronca prevzeto iz italijanskega bronzo »bron«; izpeljanko so omogochili besedotvorni pari tipa zvon- zvonec. In she bronza, bronsa, bronca »zmes laka in kovine« (iz 20. st.), prevzeto prek nemshkega Bronze (in francoskega bronze) iz italijanshchine bronzo v enakem pomenu, prvotno »bron«, kar je verjetno izposojeno iz perzijskega biring »baker« (SNO). Devoto pa bronzo razlaga iz srednjeveshkega latinskega brundum, razshirjenega v brundium, kot izid krizhanja med perzijskim biring »baker« in srednjeveshko izpeljanko iz grshkega bronte »grom, tresk, donenje«, npr. bronteion »ochitno kovinski inshtrument za oponashanje grmenja na gledalishki sceni«. Po mojem mnenju, che zhe moramo izhajati iz onomatopejske (posnemanje zvoka z besedo) osnove, kazhe pogledati slovensko osnovo brneti, brnenje, brundati, brenchati, brenkati, brencelj, in podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *brьneti, *brьmeti, za kar naj bi bila indoevropska onomatopejska baza *bh(e)rem. Mislim, da je primerno dati bronu ime, ki brni, »kovinski zvok brona«; iz iste indoevropske osnove je latinsko fremere »rezgetati, buchati, hrumeti, mrmrati«, starovisokonemshko breman »godrnjati, brundati«, staroindijsko bhramara »chebela«. Devoto pa fremere gradi drugache, ne na osnovi *bh(e)rem, marvech kot davno onomatopejo iz serije m…r kot murmuro, mormorare »mrmrati« in s prehodom mr- na fr- kot pri formica »mravlja« ali fracidus »moker, gnil, trohnel«.

Iz navedenega ne vidim nobenega razloga, da bi si bili Slovenci po ovinkih izposojali besedo za bron, za katero imamo celo vrsto onomatopejskih vzporednic in she indoevropsko osnovo za povrh; kvechjemu gre za skupno dedishchino.

Che se vrnemo na venetsko *ferso <> ladinsko fursill > ferrum < indev. *bherso, se mi zdi, da kolikor bi shlo za staro mediteransko, predindoevropsko osnovo, bi se nekako izshlo s primerjavo semitske osnove she iz akadskega obdobja bararu > parzillu, hebrejsko barzel. A obenem ne bi zanemaril za ladinsko fursill slovanskega brus »kamen ali pribor za ostrenje, brushenje«, brusiti, saj je prav zhelezo omogochilo izdelavo izredno ostrih rezil, medtem ko je bron za to manj primeren. Ali sta brus in brusiti primarni ali sekundarni tvorbi? Izraz brus je v podobnih oblikah in razlichnih pomenih znan v vseh slovanskih jezikih, praslovansko *brus je prevojna stopnja k *brъs, od koder brsati »brcati, suvati« in »drgniti, ribati«, kar naj bi izhajalo iz indoevropskega *bhru, *bher »strgati«. Che je tako, potem se mi zdi smiselno, da je bila fursill kovina, ki se je dala uchinkovito brusiti oziroma je postala pripomochek za razlichna opravila: strganje > strgalo, suvati > suvalo ipd. Skratka: brus, pribor za brushenje, brusilo, je v prenesenem pomenu v imenu brushenca, ki je pridobil nove lastnosti, postal je orodje za najrazlichnejsha dela.

Liquentia, liquere – latinsko liqueo, liquere »tekoch, chist, jasen; ochit, javen« – je seveda glasovno primerljivo z venetskim Liquentia, toda etimoloshko izhodishche latinskega liquidus je derivat liquere »biti chist, bister« in izhaja iz »pushchen, da se sesede goshcha«, indoevropski koren je *leikw. Po drugi strani je tudi limpidus »bister, jasen« iz istega korena, a je prishel v latinshchino po drugi poti, prek osko-umbrijshchine, cheprav she vedno iz * leikw (DEV). Toda prav tako je mozhen ustrezen razvoj tudi iz slovenskega liti, lij, lijak, (v)livek itd. v vseh mogochih izpeljankah: starocerkvenoslovansko liti, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *liti, iz indoevropske osnove *leih (ali *lehi) (SNO). Po drugi strani pa she bolj ustreza izhodishche lichiti, enako cerkvenoslovansko in praslovansko lichiti, in podobno v drugih slovanskih jezikih, vse v smislu »beliti, lepasti, krasiti, izboljshevati zunanjo podobo ipd.«, izpeljano iz *likъ (ali liko > lice), od tod tudi likati, lik, lice. To tudi semantichno veliko bolj ustreza kot latinski liqueo, liquere »tekoch, chist, jasen; ochit, javen« in je glasovno primerljivo z venetskim Liquentia.