Revija SRP 97/98

Lev Detela

 

O ESENCI LITERATURE

 

Tako avstrijska ali slovenska literatura kot tudi knjizhevnosti iz drugih dezhel in jezikovnih ter kulturnih obmochij so znale vedno znova vzpostaviti diagnoze in vchasih celo nakazati terapije za premagovanje kriz, ki nas ogrozhajo. Toda kdo iz vrst univerzalnih politikov in strokovnjakov za vsa zadevna vprashanja zhivljenja in kdo od povprechnih bralcev se zna s to ponudbo in temi mozhnosti zares okoristiti? Kdo se zares zamisli in spremeni ob dejstvu, ki ga je avstrijski pisatelj Hans Lebert opisal v leta 1960 izdanem eksemplarichnem protivojnem romanu Volchja kozha (Die Wolfshaut) kot »zhivljenje, ki se v prsti pozabe, pod vedno bolj razrashchajocho se travo, vztrajno izmika – in zdaj, ko smo ga tako dobro pokopali in tako odlichno pozabili, vztraja in traja naprej in z vsakim dnem vedno bolj neprijetno zaudarja ...«

To ugotovitev lahko razumemo kot svarilni klic proti pozabljanju negativne avstrijske preteklosti, vendar jo lahko obchutimo tudi shirshe in bolj sploshno kot opozorilno znamenje zaradi ignoriranja tezhkih zgodovinskih spodrsljajev v Evropi in v svetu.

Tudi danes, vech desetletij po koncu druge svetovne vojne, je demokracija ogrozhena zaradi mnogih populistichnih tendenc, »berlusconizacij« in »haiderizacij« najrazlichnejshih vrst. Ob tem ne presenecha, da so mnogi negotovi zaradi sedanje gospodarske krize. Nekateri niso izgubili le denarja in dela, temvech tudi shtevilne lepe iluzije. Toda medtem ko nas prevech malodushni skushajo preprichati o nemochi nashih dejanj in nesposobnosti uradne politike, marsikdaj popusti moch odpora proti unichevanju obchutka za resnichnost, ki ni nikoli brez pozitivnih perspektiv.

Dejstvo je, da ni mogoche zgraditi povezovalne svetovne kulture in zdruzhene Evrope, che zanikujemo ali unichujemo bistvene znachilnosti njene strukture: navzkrizhno evropsko medsebojno povezovalno prepletanje tako imenovanih manjshih in vechjih kulturnih podrochij in enot. Ne moresh imeti ene same domovine zase, che se borish proti domovinam drugih narodov in proti drugache govorechim sorojakom v lastni domovini. Zdi se pa, da znajo nekateri kritichni avtorji predstaviti blizhine in daljave sveta, v katerem zhivimo, v katerem moramo zhiveti, v vechjih in globljih zgodovinskih, ekonomskih in kulturnih povezavah. Te zavezujejo vech razlichnih jezikovnih prostorov in mnoge rodove v skupno nalogo, ki pogojuje usode narodov in zhivljenja posameznikov.

»Vsaka tkanina iz besed je posebno cedilo, skozi katero lahko dobimo destilat resnichnosti«, je leta 1973 zapisala avstrijska pisateljica Hilde Spiel, ki je del svojega zhivljenja prezhivela v Veliki Britaniji. Tudi ta avtorica, ki je dolgo chasa zhivela kot emigrantka sredi drugache govorechega okolja, sodi v chasu novodobnih politichnih kriz in agresij s shtevilnimi begunci k vedno manj redki zvrsti tako imenovanih tujih avtoric in avtorjev sredi drugachnega jezikovnega in kulturnega okolja.

Zhidinja Hilde Spiel, ki je v emigraciji delovala kot londonska dopisnica razlichnih chasopisov, se je leta 1963 dokonchno vrnila v Avstrijo. Toda nekateri drugi avtorji so ostali v novem okolju, kjer so nashli zase tudi novo jezikovno domovino. Nekateri so ustvarili ali she ustvarjajo svoja nova literarna dela v dveh jezikih, v svojem materinskem jeziku in v jeziku nove dezhele, ali pa samo v novem jeziku. To je zagotovo posebno aktualen pojav v najnovejshem chasu velike razgibanosti in shtevilnih migracij s priblizhevanji novemu in drugachnemu, s prekorachevanji drzhavnih in jezikovnih meja, z medsebojnimi dotiki in odmiki.

Leta 1956 je prishel v Avstrijo iz Madzharske po tamkaj neuspeli revoluciji proti komunistichnemu sistemu pisatelj György Sebestyén. Avstrijsko knjizhevnost je opisal »kot prichevanje iz razlichnih rodov in tokov uresnichene duhovne samostojnosti« in jo obogatil ne le kot pisatelj, temvech tudi kot publicist in urednik z dognanimi eseji.

Prispevek tako imenovanih »inozemcev« v avstrijski knjizhevnosti ni nepomemben. Naj omenim na primer Vintilo Ivanceanuja, ki se je leta 1970 iz Bukareshte preselil na Dunaj in nemshko govorecho javnost presenetil z besedili, ki jih je pretkal s surrealno fantazijo in ironichno igrivostjo.

Avstrijsko izkustveno raven je v tej zvezi preprichljivo obogatil s temami svojih srbsko-panonskih mladostnih spominov leta 1923 v Budimpeshti rojeni in v Zrenjaninu in Beogradu odrashchajochi Milo Dor. Pomembna je predvsem njegova velikopotezna trilogija Saga o Rajkovih. V njej pisatelj prestopa ozko nacionalno in lokalno zamejenost in skusha kljub negativnim zgodovinskim izkushnjam najti humano zdruzhevalno raven, na kateri se lahko narodi in ljudje srechajo ob skupnih zheljah in ciljih. Trije romani te sage – Nich drugega kot spomin, Mrtvi na dopustu in Belo mesto – so oblikovani iz shtevilnih posameznih scen in epizod, ki jih glavni protagonist Mladen povezuje v spretno sestavljeno druzhinsko zgodbo. Ta je pretkana z najrazlichnejshimi zasuki usode, po katerih se skozi prostor in chas premikajo posamezni junaki Dorove trilogije. Propad druzhine z njenimi druzhbenopolitichnimi koordinatami v nekdanji avstro-ogrski monarhiji, ki ga Dor she enkrat predstavi v romanu Nich drugega kot spomin, je pravzaprav tema, s katero se je v svojih delih vedno znova spopadal tudi eden najpomembnejshih pisateljev hrvashke literature 20. stoletja Miroslav Krlezha.

Mrtvi na dopustu so namenjeni eni od she danes perechih tem sodobne literature. Dozhivetja glavnega junaka Mladena, tega pisateljevega dvojnika, v grozljivem chasu nemshke zasedbe nekdanje Jugoslavije, njegov boj za prezhivetje med Beogradom in Dunajem ob koncu druge svetovne vojne, se razrastejo v nepremagljivi simbol zhivljenja. Ta vsebinski kompleks je v Dorovi trilogiji prepleten z melanholichnimi spomini, hrepenenji in optimistichnimi prichakovanji. »Belo mesto« Beograd predstavi v Avstrijo priseljeni pisatelj iz kritichne razdalje s pomochjo analitichnega pristopa, po drugi strani pa tudi prijazno ponotranjeno kot spomin na svojo lastno mladost.

Posebno vrednost ima Dorovo s humorjem in melanholichno ironijo pretkano humanistichno sporochilo, ki si ga je pridobil s pomochjo lastnih posebnih zhivljenjskih preizkushenj. V ospredju njegovega prichevanja je razumevanje in priznavanje drugega in drugachnega. To je povezal s svojim nekoliko romantichnim pogledom na tradicionalne zgodovinske ljudske izkushnje v nekdanji multinacionalni avstrijski monarhiji in jih zdruzhil s svojim osebnim s hrepenenjem »po stari Trakiji«. O tem se je med drugim razpisal v istoimenski noveli, objavljeni v zbirki Moje potovanje na Dunaj, kjer ljubeznivo ugotavlja: »Kje so pravzaprav ostala vsa ta ljudstva, ki so se pred mnogimi stoletji klatila med Peloponezom in balkanskimi gorami in med Jadranom in Donavo? Kaj je nastalo iz Skitov, Pajoncev, Odrizov ali Sitalkov? ... Che bi meni, slabemu Srbu in she slabshemu Avstrijcu, nevernemu pravoslavnemu kristjanu in brezdomskemu socialistu, vendarle uspelo zachrtati majhno absciso ali navadno ordinato, da bi se lahko z njuno pomochjo vsaj nekoliko zravnal, preden nastopi veliki mraz.«

Avstrija je bila, kljub nacionalistichnim skrajnezhem, vedno multinacionalna. Helmuth A. Niederle je leta 1999 izdal pri celovshki Mohorjevi zalozhbi antologijo Tujina v meni, v kateri je zastopanih okrog sto avtoric in avtorjev iz Avstrije, ki pishejo v jezikih avstrijskih narodnih manjshin ali v najrazlichnejshih jezikih priseljencev – ali pa so v nemshkem jezikovnem idiomu nashli novo mozhnost za oblikovanje literarnih sporochil. V spremni besedi k tej antologiji Niederle poudarja, da je bila »Avstrija vedno tudi dezhela priseljevanja, in kulturni razcvet te dezhele v chasu preloma dveh stoletij okrog leta 1900 je bil in je izraz tega priseljevanja in multikulturnosti«.

 

Literarna usmeritev k novemu kulturnemu in jezikovnemu prostoru je za avtorice in avtorje, ki prihajajo iz drugih kulturnih podrochij ali pa se vrachajo v svoje prvotno domache kulturno okolje iz dolgoletnega eksila ali izseljenstva v tujini, velikokrat povezana s shtevilnimi problemi. O teh vedno znova porocha poleg mnogih drugih tudi avstrijsko-amerishki pisatelj zhidovskega rodu Herbert Kuhner v svoji prozi, liriki in duhovitih satirichnih epigramih. Toda tudi takrat, ko izgubimo, hkrati pridobimo nekaj novega. Jasno pa je, da je ustvarjalnemu in stilistichno zahtevnemu pisatelju v opisanem polozhaju tezhe kot praktichnemu in konkretnemu. Kritichni kronist realnih dogodkov ima lazhje delo kot ponotranjeni poet. Jean Améry, Erich Fried, Jakov Lind, Witold Gombrowicz, poljsko-amerishki nobelovec Czeslaw Milosz so samo nekateri primeri najrazlichnejshih razmejitev v ekstremnih pogojih izvrzhenosti ali izpostavljenosti v tujem okolju. Vsi ti, ki so morali iti skozi krize in nevarnosti druge svetovne vojne, so morda prav zaradi tega postali posebno samosvoji literarni prichevalci. Sem sodi med drugim tudi svetovljanski nobelovec Elias Canetti, doma med svojim bolgarskim rojstnim krajem ter Dunajem, Zürichom in Londonom, ki je avtor pronicljivih tekstov z ironichnim podtonom. Ali pa pomembni humanist Manes Sperber, avtor romanov v nemshchini in shtevilnih poznejshih esejev v francoshchini, in Joseph Breitenbach, ki je vechino svojih del napisal dvakrat, v nemshchini in v francoshchini. Toda tudi Madzhara Tibor Déry ali Julius Hay sta prekorachila meje narodnih jezikov in lokalnih chustvovanj.

Tudi miselni nesporazumi na dvojezichnem koroshkem obmochju so zaradi prepogoste enosmerne enojezichnosti znamenja znachilnih tezhav in zaviralnih dogodkov. Slaboumnost nekaterih ne zna literarnega izrochila koroshkih Slovencev in nemshko pishochih avtorjev z istega podrochja na nikakrshen nachin sinhronizirati, cheprav s pomochjo drugachnosti drugega jezika nastane posebna duhovna razsezhnost, ki na novo interpretira in obogati miselni nachin drugojezichnega soseda.

Ko govorimo o nacionalnih literaturah in evropski kulturi, zato ne smemo pozabiti, da tvorijo nacionalne in regionalne tradicije esenco oziroma bistvo kulture, katere eksemplarichna enotnost sestoji iz razlichnosti posameznih delov in iz istochasnega prizadevanja vseh teh delov k nekemu povezujochemu in bolj univerzalnemu cilju. Ozkosrchni nasprotniki drugih jezikov in kultur, zaradi katerih se baje pochutijo ogrozhene, unichujejo prav to, kar bi moralo biti najdragocenejshe in najbolj evropsko v novi Evropi. S svojim radikalizmom unichujejo vechsmerno in razlichno. Izpodkopavajo multikulturno mrezho in razvejanost, ki je nastala v dolgotrajnih zgodovinskih procesih in soodvisnostih, tako znachilnih za nasha obmochja.

 

(Prispevek na 75. kongresu mednarodnega PEN kluba 23. oktobra 2009 v Linzu. Avtorjev prevod iz nemshchine.)