Revija SRP 97/98

Lev Detela

 

LJUBEZEN IN LEVKEMIJA

 

Eva Petrich: Shkatla brez kozhe, lebdecha.

Roman. Mohorjeva zalozhba, Celovec – Ljubljana – Dunaj 2009. 249 strani.

 

Roman Shkatla brez kozhe, lebdecha je zhe tretja slovenska literarna publikacija leta 1983 rojene Eve Petrich, vendar je to delo njen prvenec, kot izvemo iz avtorichine izjave v lanski junijski kulturni prilogi celovshkega tednika Nedelja. Pred to knjigo je leta 2007 pri celovshki zalozhbi Drava izshla njena pesnishka zbirka Ta prostor je shkatla, ki je v lanskem letu dozhivela pri isti zalozhbi objavo v nemshki prepesnitvi, zalozhba Didakta v Radovljici pa je nedavno izdala »rachunalnishki roman« Vsi so jedli sushi te mlade, v shirshem mednarodnem kontekstu ustvarjajoche avtorice, ki se ukvarja tudi z drugimi umetnishkimi disciplinami, s slikarstvom, z umetnishko fotografijo, s filmom, z video – projekti, s performansom, instalacijami, plesom in morda she s chim.

Nekoliko nenavaden naslov pri celovshki Mohorjevi zalozhbi objavljene proze Shkatla brez kozhe, lebdecha bi lahko bolje razumeli iz shirshega chasovnega in prostorskega konteksta, v katerem so nastajali v zadnjem chasu objavljeni avtorichini teksti in razlichni umetnishki objekti. Eva Petrich tudi pri oblikovanju literarnih del razmishlja vizualno in prostorsko. Ochitno je, da prihaja med posameznimi odseki njenih besedil do vzrochne napetosti in gibanja vsebin in oblik.

Svojo pesnishko zbirko iz leta 2007 je Petricheva poimenovala Ta prostor je shkatla, ta naslov pa je dvoumno ontoloshko utemeljila in razshirila zhe v prvi pesmi zbirke z naslovom Ta ljubki prostor, kjer med drugim pravi: »ta prostor je shkatla, jaz sem shkatla v shkatli od shkatel ...«. Motiv shkatle se v njenih pesmih pojavi she vechkrat, v pesmi Monolog pa na vprashanje »kdo sem?« popolnoma nedvoumno odgovori: »sem shkatla brez kozhe, lebdecha«. In na koncu pesnishke zbirke, po vseh geografskih premenah in interakcijskih chustvenih premikih ob priblizhevanju izmikajochemu se partnerju in iskanju zhivljenjskega smisla skozi svetovni prostor od Argentine in Zdruzhenih drzhav Amerike do Evrope in Dunaja postavi Eva Petrich tej svoji »osebni shkatli« ranljivo piko na i tudi v zadnji pesmi zbirke: »ta prostor ni vech shkatla .../ zdaj si shkatla brez kozhe, lebdecha«.

V pesmih in v prozi Eva Petrich ni le oblikovalka literarnih besedil, temvech tudi neke vrste igralka, ki podobno kot pri svojih performansih in slikarskih in fotografskih permutacijah z oblikami in motivi, s svetlobo in senco pleshe ples besed, se igra z jezikom in premika svoje figure znotraj, spodaj, zgoraj, zunaj, vmes, v vijugah, chrtah, krogih, spiralah in ciklih po shahovnici, s katero se je predstavila zhe v svoji modernistichni pesnishki zbirki.

Tudi v najnovejshem, a po nastanku prvem, morda she nekoliko zachetnishko stereotipno zgrajenem proznem delu Shkatla brez kozhe, lebdecha, skusha v literarno sporochilnost vnesti prostorsko razgibano strukturo iz likov in besednih vsebin.

Mogoche je to, kot je zhe ugotovila kritika, she bolj razvidno pri branju njenega tudi v angleshki varianti objavljenega proznega dela Vsi so jedli sushi, kjer avtorica porocha o nekem pravkar dokonchanem scenariju iz treh zgodb, kar predstavi z aktualistichnim nachinom porochanja oziroma pristopa k tekstu. Ta je internetsko rachunalnishki, to pa pogojuje jezikovno strukturo dela.

Tudi v Shkatli brez kozhe, lebdechi je besedilo sestavljeno iz krajshih sporochilnih enot, razmeroma preprostih besednih zvez brez podredij. Vendar to linearnost prebijata vizualna rachunalnishka razgibanost teksta z uporabo razlichnih tipov chrk in razvejano oblikovanje posameznih strani. Skozi tak »digitalni« kontekst drsi besedilo prek grafichno zaznamovanih chustvenih poudarkov v na nov nachin predstavljeno zgodbo.

Petricheva je svetovljanka. Ker je bil njen oche v diplomatski sluzhbi, je odrashchala na najrazlichnejshih koncih sveta. Spoznala je geografsko, politichno in kulturnozgodovinsko najrazlichnejsha okolja, gibala in sholala se je med Afriko, Azijo, Juzhno in Severno Ameriko, cheprav ni nikoli izgubila stika s svojim slovenskim izvorom. Ta avtorichina naravna biografska »svetovljanskost«, ki je v tej meri nekaj novega v slovenski literaturi, je razpoznavna tudi iz romana Shkatla brez kozhe, lebdecha. Zgodba se odvija na razlichnih geografskih in chasovnih ravneh, v Argentini v chasu vojashke desne diktature, v New Yorku pa tudi v Sloveniji – in to v preteklosti, predsedanjosti in sedanjosti, ko dobi vsebina knjige v zakljuchnem epilogu svojo tragichno piko na i.

Avtorichino porochilo o dveh mladih ljubimcih s slovenskim poreklom, mladi umetnici Lauri in Juanu, za katera se izkazhe, da sta polbrat in polsestra, je sicer zaradi svoje romantichne naravnanosti na nachin Ciglerjeve prve slovenske povesti Srecha v nesrechi malo verjetno. Obe figuri, Juana in njegovo prijateljico, smo pravzaprav spoznali zhe v pesnishki zbirki, kjer avtorica z vidnim avtobiografskim poudarkom krozhi po relaciji Buenos Aires – New York – Dunaj. Petricheva si je zgodbo, ki bi bila primerna za kako televizijsko nadaljevanko, najprej zamislila kot scenarij za film. Cheprav jo je predelala v pripovedni tekst, je ogrodje she vedno izrazito filmsko.

Laura je hchi v Sloveniji zhivechega slikarja, ki je v chasu vojashke diktature imel v Buenos Airesu ljubezensko razmerje z revolucionarno usmerjeno hcherko povojnih slovenskih protikomunistichnih emigrantov, vendar so to argentinski oblastniki v chasu nemirov umorili, njunega skupnega otroka Juana, ki ga je she rodila v zaporu, pa je posvojila bogata argentinska druzhina. Pripoved o mladi tezhavni ljubezni, ki se ujame v past Laurine levkemije, a bi tej pri zdravljenju lahko pomagal primerni darovalec kostnega mozga, torej protagonistkin polbrat, se v spletu navzkrizhnih dogodkov prevesi v tragichni zakljuchek. Umetnishko ustvarjajocha in chustvujocha Laura se umakne iz Juanovega zhivljenja, ko po dolgotrajnem poizvedovanju spozna, da je njen brat, ne da bi mu razodela njuno resnichno identiteto. Juan prepozno razvozla svojo zhivljenjsko skrivnost in izve za Laurin slovenski naslov. Ko se pojavi pri njenem in svojem ochetu, je njegova polsestra zhe podlegla zahrbtni bolezni.

Avtorica kot predstavnica najmlajshe literarne generacije razmishlja globalno in svoje junakinje in junake postavlja v internacionalni kontekst. Zanimivo je tudi njeno prizadevanje, da bi posebni polozhaj slovenskih povojnih emigrantov v Argentini povezala z matichnimi Slovenci ter Slovence doma in po svetu zdruzhila v skupni vezni usodi.