Revija SRP 97/98

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(VIII)

 

Rodos – otok velikega Sonca

 

Obstaja neka posebna vrsta bolezni oziroma zasanjanosti. Britanski major Gideon, realna oseba iz potopisne knjige znanega angleshkega pisatelja Lawrencea Durrella Reflections on a Marine Venus, ki je v nemshkem prevodu izshla pod naslovom Bleshcheche pomaranche (Leuchtende Orangen), jo imenuje islomania. Njena osnovna znamenja so zacharanost, tudi obsedenost ob pogledu na poseben, z morjem obdan kos zemlje, ki te, ko si ga konchno po dolgem potovanju dosegel in postopoma osvojil, popolnoma zasvoji.

Angleshki pisatelj Lawrence Durrel (1912 – 1990), prijatelj svetovno uspeshnega literarnega mojstra erotichne literature Henryja Millerja in avtor znanih romanov Tunc, Nunquam, she posebej pa Aleksandrijskega kvarteta (Justine, Balthazar, Mountolive, Clea), je bil takoj po koncu druge svetovne vojne britanski tiskovni atashe na Rodosu, ki je nominalno do leta 1947 she pripadal Italiji. Njegov Rodos, ki ga v svoji literarizirani potopisni knjigi imenuje »Otok Heliosa – grshkega boga Sonca«, je popolno nasprotje danashnjega poletnega raja za tisoche zahodnih turistov. Ti svoj poletni dopust po vechini izrabijo za lenobno polezhavanje ob vrochi in velikokrat z grdimi hoteli obremenjeni obali, za kopanje v zares chistem sinjemodrem morju in za kulinarichno uzhivanje v razlichnih lokalih, le poredko pa se jim razkrije grshka »dusha otoka«, preprosto zhivljenje v vaseh v hribih stran od obale, shege in navade prebivalstva, njihovo she vedno prisotno vrazheverje s strahom pred urokom »zlobnega pogleda«, vedezhevanje, pripovedi o »hudem duhu«, nekakshnem nasledniku porednega antichnega Pana, samosvoji char pravoslavnih samostanov sredi gozdov, ki zavzemajo eno tretjino otoshke povrshine.

Rodos je zlasti spomladi otok cvetja in rozh, otok »vrtnic«, na kar opozarja tudi njegovo ime. Italijani, ki so zasedli otok leta 1912, ko so pri Psinthosu, majhni vasici v sredini otoka, premagali tu vech stoletij gospodujoche Turke, so – v znamenju »cvetlichnega razpolozhenja« - uredili v glavnem mestu otoka parke vrtnic, ob obali pa zgradili mondeni hotel Grande Albergo delle Rose.

Durrellov Rodos je posejan z minskimi polji, s katerimi so ga hoteli Nemci spremeniti v nepremagljivo trdnjavo (major Gideon, ki z Durrellom in drugimi Anglezhi ob prostem chasu ali pa sluzhbeno rad peshachi po skritih grshkih vaseh v notranjosti otoka, postane zhrtev ene teh min).

Rodos iz let 1946 in 1947 je otok revshchine. Shtevilni objekti v otoshkem glavnem mestu, ki se prav tako imenuje Rodos, so zaradi bombnih napadov porusheni, mesto pa je she vedno na mnogih krajih obdano z ostanki bodeche zhice. Grshki otroci se po zaprashenih ulicah »igrajo vojno« (kot smo se jo igrali tudi mali otroci leta 1946 v Sloveniji): eni so Nemci, njihovi nasprotniki so Anglezhi.

Druzhba na otoku je leta 1946 she »multikulturna«. V glavnem mestu, ki ga she danes poleg gotskih zgradb katolishkih vitezov krizharjev krasijo shtevilne pravoslavne cerkve, turshke mosheje in pompozne palache nekdanjih italijanskih oblastnikov, zhivijo poleg Grkov tudi Italijani in v posebni chetrti Turki, medtem ko je skoraj popolnoma izginila svoje dni shtevilna judovska skupnost, saj so nacisti, ko so zasedli otok, v koncentracijska taborishcha smrti poslali kar dva tisoch rodoshkih Judov.

Do Anglezhev so Grki prijazni. Durrell pa tudi nekateri drugi britanski oficirji in uradniki obvladajo grshchino in se zato znajo priblizhati preprostim ljudem. Vedno znova so povsod prijazno sprejeti in nagrajeni s pristnim grshkim gostoljubjem.

Vrh Durrellove potopisne knjige tvori zakljuchni poletni praznik svetega Savla (Agios Soulas) pri vasici Soroni na zahodni strani otoka. V prijazni pokrajini s studenci svezhe vode, travniki in gozdom se odvija noch skorajda orgiastichnega veselja s petjem, plesom, jedacho in pijacho, toda Durrell zna opis zunanjega dogajanja povezati s svojimi notranjimi obchutki, na katere vplivajo razlichne osebe, ki jih na praznichni veselici srecha in se z njimi pogovarja. Poseben tragichni zven zadobi praznik zaradi tezhke nesreche majhnega otroka, a mu reshijo zhivljenje, zakljuchni akord nenavadne nochi pa je sporochilo britanski misiji na otoku, da je Rodos z ostalimi otoki Dodekaneza z odlochitvijo na parishki mirovni konferenci dokonchno pripadel Grchiji.

Morjeplovba je bila v starih chasih nekaj posebno nevarnega. Chudashki duhovnik Fanshawe Tozer je v svojem opisu potovanja na Rodos vsakega popotnika she v 19. stoletju odlochno posvaril: »Zhe nachrtovanje potovanja na Rodos zelo vznemiri, ker ne moresh nikoli vedeti, ali bosh otok sploh dosegel.« Sveti Savel ga je vsekakor, kot pripovedujejo. Bil je domnevni spremljevalec svetega Pavla, ki je po silovitem morskem viharju srechno pristal na vzhodni strani Rodosa v blizhini chudovitega mesteca Lindos z znamenito akropolo, ki so jo Italijani pred drugo svetovno vojno – skupaj z mnogimi drugimi znamenitostmi otoka - po svojem okusu uchinkovito restavrirali.

Starogrshko svetishche na vrhu strme kamnite gore nad mestom je bilo posvecheno boginji Ateni-Lindiji, poleg boga Heliosa eni glavnih zashchitnic otoka. Ochitno je ta boginja svojevrstna posebnost, ki dobro zrcali znachilnosti otoka. Je namrech spoj grshke boginje »poguma in mochi ter modrosti in ljubezni« z nekim ochitno predgrshkim azijskim bozhanstvom narave, poljedelstva, plodnosti in ljubezni. Kazhe na antichno geostrateshko iznajdljivost otochanov, ki so izkoristili lego otoka in v stoletjih pred nashim shtetjem s svojimi shtevilnimi ladjami, na katerih so prevazhali predvsem zhito, vzpostavili odlichne stike med Grchijo ter Egiptom in Sirijo.

Svetishche v Lindosu je slovelo po vsem antichnem svetu. Makedonski kralj in vojskovodja Aleksander Veliki je tu leta 331 pr. Kr., ko je premagal Perzijo in za kratko dobo postal mogochni gospodar starega sveta, daroval bogovom zhivalsko zhrtev in ob koncu ceremonije obesil bikovo glavo na steber v svetishchu. Za chasa v 6. stoletju pr. Kr. v Lindosu zhivechega filozofa in pisatelja Kleoboulosa, ki ga Platon poleg Solona iz Aten, Thalesa iz Mileta in drugih omenja med »sedmimi modrimi« tedanjega chloveshtva, je to svetishche privlachevalo shtevilne obchudovalce tudi zaradi znamenitih shol. Tudi pozneje so v retorichne shole na Rodosu prihajale pomembne osebnosti antichnega chasa, med drugim Cicero, Cezar in njegov poznejshi morilec Brutus pa tudi vojskovodja Pompej.

Eden od naslednikov Aleksandra Velikega, diadoh Demetrios Poliorketes, ki je hotel ponovno obnoviti in zdruzhiti na tri glavne dele razpadlo drzhavno tvorbo velikega makedonskega vojskovodje, je v letih 305 in 304 pr. Kr. zaman oblegal Rodos in ga skushal zavzeti. Ko je nevarnost minila, so na Rodosu iz ostankov razbitega orozhja zgradili velikanski kip – svetilnik, posvechen bogu Sonca Heliosu, saj je Zevs pri oblikovanju in razdeljevanju sveta sonchnemu bogu podaril v last prav ta poleti zelo vrochi otok v blizhini Male Azije. Priblizhno 35 metrov visoki kip boga je stal na orjashkih stebrih in je veljal v antiki za eno od sedmih svetovnih chudes. Kot porocha rimski pisatelj Plinij Starejshi leta 1 po Kr., so bili samo prsti rok na kipu sonchnega boga vechji in daljshi, kot so obichajni spomeniki v celotnem obsegu, ki jih postavljajo v chast bogov in odlichnikov. Leta 226 pr. Kr. je rodoshki kip skoraj popolnoma porushil mochan potres. Ker se je prerokba iz Delfov glasila, da je treba tisto, kar »dobro pochiva, pustiti na miru«, ga niso obnovili. Shele chez 800 let so baje Arabci, ki so zasedli otok, prodali kovinske ostanke kipa nekemu judovskemu trgovcu, ki jih je odpeljal na 900 kamelah in neznano kje pretopil.

Do danes ni znano, kje na Rodosu je stal omenjeni kolos. Vechina tistih, ki se je s tem ukvarjala, meni, da se je nahajal v pristanishchu Mandraki, ki je bilo nekoch vojashko. Danes ob njegovem vhodu gospodujeta na visokih stebrih jelen in koshuta, simbolni zhivali iz rodoshkega grba, ki she zhivita tudi v naravi v gozdnatih predelih pod najvishjo otoshko vzpetino, 1216 metrov visoko goro Ataviros.

Gora, cheprav druga, je bila tudi prvo, kar so srednjeveshki romarji zagledali, ko so se na ladji priblizhevali otoku. Kapitan je povzdignil glas in povedal, da Grki to goro imenujejo Philermos, kar pomeni »Prijatelj samote« (danes temu 267 metrov visokemu hribu nad mestom Rodos pravijo Filerimos). Nemshki publicist Hans-Markus Thomsen je predstavil te romarje v svojem opisu Rodosa v imenitnem chasu, ko so mu med letoma 1309 in 1522 vladali (po stoletja trajajochi nadvladi Rima in pozneje Bizanca ter po vedno pogostejshih arabskih roparskih vpadih) iz Palestine po padcu trdnjave Akon dokonchno pregnani vitezi svetega Janeza iz Jeruzalema.

Thomson porocha, da so romarji na ladji sposhtljivo pokleknili ob pogledu na goro nad mestom. Molili so, naj jih Marija obrani pred vsemi hudimi nevarnostmi bozhjepotne morjeplovbe, she posebej pa naj jih varuje pred viharji in neusmiljenostjo visokih valov.

Rodoshki vitezi krizharji so otok, ki je bil vedno nekakshna trdnjava, zavarovali z mogochnim sistemom shtevilnih utrdb. Mesto Rodos so obdali s silnim obzidjem, ki ga lahko she danes obchudujemo. Je tako shiroko, da sta po njem lahko vzporedno vozili dve konjski vpregi. Veliki mojster reda je stanoval v razsezhni palachi na vrhu viteshke ulice Odos Hippoton, ki so jo Italijani v chasu fashizma popolnoma obnovili in povechali z zheljo, da bi postala posebna rezidenca diktatorja Benita Mussolinija, cheprav ta ni nikoli obiskal otoka.

Toda vitezi niso bili le bojevniki. Poleg vojskovanja so se v smislu svojega reda vzorno posvechali negi ubogih in bolnikov. V rodoshki bolnishnici, v kateri se sedaj nahaja arheoloshki muzej ( v njem je na ogled tudi antichna Venera, ki jo je Durrell s svojimi prijatelji nashel v morju pri otoku), so zvecher, da bi pomirili bolne in uboge, redovniki v vsakem prostoru prizhgali tri ali shtiri svetilke. Eden od vitezov je s svecho v levici in z vrchem vina v desnici pristopil k bolnim in zaklical: »Vi gospodje, to vino od Boga!« Vino so ponudili vsakomur, ki je hotel piti. Drugi vitez-bolnishki brat je prihitel s svecho in vrchem vode in vzkliknil: »Vi gospodje, to je voda od Boga!« Dal jo je piti vsakomur, ki je to hotel. Konchno je pristopil she tretji brat vitez s kotlom tople vode in zaklical: »Topla voda, v imenu Boga!« Vech bratov vitezov je zdaj zachelo prijazno, brez nestrpnosti in nemira, umivati bolnike. Vsi so prishli na vrsto. Za delo, skrb in strezhbo v bolnishnici so bili zadolzheni vsi vitezi brez izjeme, tudi veliki mojster. Medicinska umetnost vitezov na Rodosu je postala tako znamenita, da so njihovo bolnishnico zacheli obiskovati visoki gostje iz najrazlichnejshih dezhel. Lahko bi rekli, da se je tu zhe v srednjem veku zachel razvijati medicinski turizem, ki je danes tako razshirjen po svetu.

V cerkvi svetega Janeza v mestu Rodos so vitezi chuvali najimenitnejshe relikvije sveta, ki so jih po turshki zasedbi otoka v letu 1522 prepeljali na svojo novo otoshko postojanko Malto, od tam pa v 19. stoletju baje podarili Rusiji. Te relikvije, ki jih v svoji potopisni knjigi omenja tudi Lawrence Durrell, so med drugim bile trn Kristusove krone, ki je zacvetel vsako leto na veliki petek, vendar tega ni mogel nihche videti, ker je bil zaprt v sveti skrinjici, skleda Jezusove poslednje vecherje z dvanajstimi apostoli, eden od srebrnikov Judezha Ishkarjota in roka Janeza Krstnika s prstom, s katerim je pokazal na Jezusa, ko je izrekel besede: »Ecce agnus Dei!« (Glej, to je Jagnje Bozhje!)

Literarni pomen Rodosa danes she zdalech ne dosega njegovega slovesa v antichnem chasu, ko je na njem poleg shtevilnih kiparjev, slikarjev in pesnikov zhivel tudi mojster Apolonij, ki je napisal najobsezhnejshe porochilo o junashkih Argonavtih, ki so se na Jazonovi Ladji Argo udelezhili dramatichno pustolovskega iskanja Zlatega runa, narejenega iz kozhe nadnaravnega ovna z zlato dlako. Mnogi so na pustolovskem potovanju umrli, drugim pa je, kot pravi legenda, po Donavi in Savi prek danashnje Slovenije uspelo priti nazaj v ljubljeno Grchijo.

Vendar je v mestu Rodos nekaj knjigarn, cheprav, ne le zaradi sedanje gospodarske krize, bralna kultura v Grchiji ni posebno razvita. Eno od rodoshkih knjigarn vodi pisateljica shtevilnih novel in romanov, leta 1953 rojena Titsa Pipinou. Avtorica, ki se v svojih delih v glavnem ukvarja z zhenskimi vprashanji, je nedavno brala iz svojih proznih knjig tudi na Dunaju.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91 – 92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93 – 94 / 2009); VII – BARCELONA (SRP 95 – 96 / 2010.