Revija SRP 97/98

Lev Detela

 

PROPAD 

(IV)

 

Usodne ure.

Bodochnost drzhave visi na nitki. General predsednik zato stoji na eni nogi. Na levi nogi. Kot se spodobi. Dogaja se jutranja telovadba, »ta nasha pomembna dolzhnost«, ki jo je zhe pred dnevi vsem drzhavljankam in drzhavljanom zapovedal prek drzhavnega radia in televizije. Rad bi namrech »z vsemi udi mojega tezhko preizkushenega ljudstva izvajal osvezhilno telovadbo«, kot so sporochili v oddaji o »dnevnem redu visokosposhtovanega najvishjega drzhavnega voditelja in uchitelja«. Taka telovadba je, kot je predsednik izrecno poudaril v oddaji, »za dobro zdravje in zagotovitev odlichnega opravljanja velepomembnih drzhavnishkih poslovov izredno pomembna.«

Njegove odlochne besede zdaj vsako jutro ob osmih rezgetajoche ropotajo iz aparatov. Oddajo »Velesposhtovani gospod predsednik pogumno telovadi« namrech vsak dan ob istem chasu obvezno ponovijo v vseh radijskih in televizijskih programih. Vsa Slovenija ga, tako upa predsednik, sposhtljivo in bogabojeche poslusha.

»Ta telovadba je posebno pomembna tudi za vas, za vashe zdravje, sposhtovane drzhavljanke in cenjeni drzhavljani. Poleg tega nam odlichno pomaga mojstriti naporni dan,« zhlobudra general, ko stoji na levi nogi in obeshenjashko krili z rokami.

Kljub temu to jutro nichesar ne zmore. Potrto bolshchi v tla. Na mariborski dravski Titov most je namrech treshchila sovrazhna raketa neznanega izvora in ga mochno poshkodovala.

V atomskem bunkerju sredi kochevskega pragozda, kamor se je zhe pred meseci prestrasheno skril zaradi vsesploshne vojne nevarnosti, se mu ob vsaki neprijetni novici z bojishch mochno zatresejo hlache, cheprav je she vedno kljub velikim izgubah nachelno pripravljen vojno voditi do zmagovitega konca.

Jeznorito zapusti »telovadno sobo za konstruktivno rekreacijo v korist narodne samobiti« in se zateche v jedilnico na levi strani bunkerja, kjer so mu brhke strezhnice na mizo zhe postavile skodelico dobro disheche kave in okusno prilogo. Tokrat bo pojedel tri oblozhene kruhke in tortico, potem pa bo kljub nesrechi v Mariboru vseeno she nekoliko potelovadil. To ga bo morda okrepilo in razvedrilo. Grozno se boji, da ne bi izgubil vojne z Avstrijo pa tudi s Hrvashko, na katero pa je svet skoraj pozabil, saj je, hvala bogu, zaradi lastnih notranjih skrbi v zadnjem chasu nekoliko nedejavna.

Danes se general predsednik zelo slabo pochuti. Che bo Slovenija porazhena, ga bodo verjetno zelo hitro odkrili kar tu v bunkerju ali pa ujeli kje drugod, v kakem zakotju, kamor se bo zatekel, preoblechen v hishnega pomochnika ali drvarja. Potem pa ga bodo muchili in obsodili na smrt.

Z zobmi shklepeta od groze. Shele pochasi se pomiri. Ve, da mora biti mochan.

Skloni se nad pisalno mizo, kamor mu je osebni tajnik, da okrepi njegovo borbeno samozavest, na chastno mesto polozhil rdeche popisan list, na katerem je – za narodov blagor in vsem sovrazhnikom v svarilo – obelodanjena generalova drzhavnishka filozofija:

 

vojno pripravljati, jo odlichno izvesti in postopoma uspeshno pripeljati do konca

zmagati vedno in povsod za vsako ceno

shibke takoj nevtralizirati

sovrazhnike pobiti

drugachne v kali zadushiti

mochne pridobiti na svojo stran

vojna je nasha uchiteljica in voditeljica

zmaga je krona zhivljenja.

 

She preden se lahko zatopi v shtudij jasno predstavljenih programskih tochk drzhavnega vodenja, zabrni signal v aparatu za sprejemanje videotelegramov. Na ekranu se pred generalovo predsednishko glavo zasveti sporochilo hrvashkega drzhavnega voditelja barona Bedovinca, ki mu sporocha:

 

 

Ekscelenca!

Sem proti nadaljevanju unichevanja dragocenih chloveshkih zhivljenj in zhelim, da prenehamo rushiti nash narodni kapital in obchutljivo infrastrukturo ter naravno bogastvo. Zato predlagam, da ustavimo sovrazhne dejavnosti na vseh frontah, istochasno pa vam svechano obljubljam, da se bo hrvashka vojska takoj, ko boste privolili v moj predlog, umaknila iz Novega mesta nazaj v nasho ljubljeno domovino.

Predlagam, da vojno odlochiva v moj ali v vash prid midva sama pred mednarodnimi opazovalci v klasichnem dvoboju s pishtolama ali sabljama. Vrsto orozhja in kraj spopada prepushcham vam, gospod general predsednik, in se vdano priporocham.

 

Dr. Ivo baron Bedovinac,

Predsednik Republike Hrvashke in Generalni komandant Domovinske Vojske,

Veliki komtur Malteshkega viteshkega reda,

Chastni doktor zgodovinskih in vojnih ved, prof. h.c. et et et,

Zagreb – Evropa – Svet – Univerzum

 

 

Obraz slovenskega generala predsednika zalije nezdrava rdechica. V divji jezi in grozi skache po sobi, krili z rokami, poskakuje po eni nogi, da dobri strezhnici zdrsi krozhnik z rok in se razbije na drobne koshchke.

»Dobro znamenje, ekscelenca,« zagostoli predsednikov osebni tajnik Petelinchek. »Chrepinje prinashajo srecho!«

»Ne, ne,« krichi general predsednik in maha z roko proti hrvashkemu videotelegramu. »Nochem se dvobojevati. Nikoli se ne bom dvobojeval ... Moje zhivljenje je predragoceno, da bi ga zapravil za take neumnosti. Dvoboji so zhe nad sto let prepovedani. Kaj so sploh ti Hrvati, zdaj smo v mnogo hujshi vojni z Avstrijo!«

»In kaj bi bilo, ko bi se ekscelenca v dvoboju pomerila s hrvashkim in avstrijskim predsednikom istochasno ... ? Predlagam bridko sabljo kot najboljshe orozhje za ta namen,« spet zatrobi Petelinchek.

»Ne, nikoli,« prebledeva general predsednik, ki se zdaj she bolj boji za svoje zhivljenje. »Vojno naj odlochijo v nash ali v sovrazhnikov prid za to pristojni mozhje na frontah ...«

»Bo tako, kot ekscelenca mislijo, da bo prav. Hotel sem vam samo pomagati,« reche Petelinchek. Potem pa ne reche nichesar vech.

 

o o o

 

Artur vso noch ne zatisne ochesa. Nemirno se premetava po postelji in prislushkuje zasoplemu dihanju svojih izmuchenih sotovarishev v kot rov dolgi dunajski spalnici za vojashke strokovnjake. Eden od teh, zavit v zhmechkan koc, glasno vzdihuje in nemirno miga z glavo. Da se ja ne bo na vsem lepem zbudil!

V nahrbtnik si je zhe zvecher nalozhil najnujnejshe za pobeg v Slovenijo. Vse zadnje dni se je vedel chim bolj nevsiljivo, tiho, da le ne bi kaj zasumili ... Naredil se je popolnoma neznatnega. Ta vecher, ko se je ulegel v posteljo, je zaril glavo globoko med blazine. Zhelel si je, da bi se mu telo skrchilo v neznatno pshenichno zrno. Delal se je, kot da spi, vendar je bil popolnoma buden. Oprezno je prislushkoval vsem shumom v spalnici in skushal ob tem mirno in enakomerno dihati, kot da pravkar lezhi v objemu najslajshega spanja. Hotel je dosechi, da ga drugi sploh ne bi opazili.

Zdaj, proti tretji uri zjutraj, se izmota iz postelje in odtava z nahrbtnikom proti vratom spalnice, kot da gre na stranishche. Torej je napochil trenutek odlochilnih dejanj. Previdno se priplazi do vrat pri hodniku na dvorishche. Upa, da bo lahko neopazheno izginil na cesto. V predmestju se je dogovoril z nekdanjim sosholcem Horstom, ki se vsako drugo jutro vozi v shtajersko Lipnico po sadje in mleko za svojo dunajsko trgovino, da ga odpelje v obmejne gozdove, kjer ga, kot zaposlenega v vojashkem oddelku za intelektualno obrambo, chaka vazhna domovinska obrambna naloga.

»Zakaj te ne pelje tja nasha vojska?« se je zachudil Horst, ko ga je poprosil za uslugo.

»Izgledati mora, kot da sem dezerter ... Ampak vse to je, vesh, stroga vojashka tajnost. Zato te prosim, da popolnoma molchish o zadevi,« mu je zabichal v odgovor.

Dobrodushno preprosti Horst se je hitro pomiril.

Artur se brez tezhav priplazi na hodnik. Ko previdno obstoji pri oknu ob stranskih vratih, pretrese nochno tishino mochna eksplozija. Vidi, da se nad cerkvijo svetega Shtefana kadi rdechkast dim. Od vsepovsod odmeva divje zavijanje siren. Rafali iz strojnice sekajo skozi ugashajocho noch. V vojashnici nastane nepopisen preplah.

Ubezhnik izkoristi nastalo zmedo in se neopazheno splazi na cesto. S hitrimi koraki se poganja proti parku ob blizhnjem gozdu. Od tam bo takoj dosegel predmestno pot, kjer ga chaka Horst s tovornjakom za prevazhanje sadja, zelenjave in mlechnih izdelkov. Skril ga bo med zaboje in vreche v zadnjem delu avtomobila.

 

o o o

 

Pet politichnih in gospodarskih zlochincev:

nekdanji minister za narodno kulturo in rodoljubni shport Janez Ocvirk,

bivshi generalni nachelnik Kluba dobrotnikov naroda in predsednik upravnega odbora velepodjetja na drobno in veliko MEGANOX Vasilij Nadbrezhnik,

vseh dolzhnosti razresheni nekdanji generalni direktor velepodjetja SLOVENSKA PLASTIKA in glavni lastnik chasopisne in zalozhnishke druzhbe pred dvema dnevoma uradno prepovedanega osrednjega slovenskega dnevnika SVOBODNI KAPITAL dr. Josip Vodopivec,

odstavljeni strokovnjak za preuchevanje bojnih strupov, shpecialist za organsko in anorgansko kemijo, profesor Napredne Univerze Edvarda Kardelja in Borisa Kidricha v Ljubljani akademik dr. Maksimilijan Zajec

in z odvzemom vseh chasti in ukinitvijo vseh chastnishkih stopenj kaznovani brigadni general Jeremija Kos –

se vznemirjeno spogledajo, ko jih pripeljejo v veliko telovadnico nekdanjega Narodnega doma.

Policisti jih takoj na hitro potisnejo na drugo stran dvorane. Neprijazno jim zapovejo, naj sedejo v klopi in pochakajo na zaslishevalce Urada za zashchito drzhave in naroda.

»Ali se zavedate svojih protidrzhavnih dejavnosti?« se zadere eden od policistov in sune na smrt bledega Nadbrezhnika pod rebra.

Vrata telovadnice silovito zashkripljejo in se s pokom odpro. Deset zaslishevalcev z mrkimi obrazi se usede k s slovensko zastavo okrasheni mizi na visoki tribuni. Za njihovimi glavami visi shtiri metre velika slika generala predsednika, ki so jo sholoobvezne deklice zhe ob shestih zjutraj okrasile z rdechimi nageljni. General spominja na popadljivega psa. Kazhe zobe in se kremzhi v nekakshen nasmeh. Policisti vedo, da je velik in pomemben chlovek.

Obtozhenci preplasheno sklonijo glave, ko predsednik zaslishevalnega odbora s pestjo jezno udari po mizi.

Glavni zaslishevalec Andrej Kalin se robato zadere: »Ali veste, zakaj ste tu?«

Ne da bi pochakal odgovor na smrt preplashenih obtozhencev, she enkrat zarohni: «Zlochinska sodrga ste, da veste! Podla svojat ste! Izdajalci naroda! Fuj! Fuj! Zato ste tu.«

V besedo mu vskochi debeli sozaslishevalec Franchek Boshtjanchich, ki se je zelo izkazal pri preiskavi v ljubljanskem stanovanju novinarke dunajskega STANDARDA gospe Olivie Flopp, zato so ga v sluzhbi zhe nagradili in postavili na vishji polozhaj.

»Che smem pripomniti, gospod predsednik zaslishevalnega odbora, moramo najprej ugotoviti identiteto navzochih obtozhencev,« priliznjeno reche. »In sploh, presoditi moramo, ali so tukaj navzochi vsi hudodelci, za katerimi je notranje ministrstvo poslalo tiralico ... Potem shele lahko gremo dalje ...«

»Zhe dobro, gospod vishji sekretar,« nejevoljno zamrmra glavni zaslishevalec Kalin. »Vendar dovolite, da poudarim, da so navzochi sovrazhni elementi predvsem zato tukaj, ker so kovali zaroto proti nashemu velikemu generalu predsedniku. Povezali so se s sovrazhnimi silami, da bi skupaj s tujci prevzeli oblast v drzhavi in samovoljno zagospodovali nad slovenskim narodom ...«

Vsi zaslishevalci ob teh pomembnih besedah navdusheno vstanejo in silovito zaploskajo. Obtozheni hudodelci so bledi kot smrt.

 

o o o

 

V Versaillesu se debeli novopecheni kralj Ludvik XXVII. samoljubno razkorachi pod sliko svojega nesrechnega prednika, v zlochinski revoluciji obglavljenega Ludvika XVI. Neskonchno ga sposhtuje. V Franciji je takoj, ko je zasedel prestol, uvedel lepo navado spokornega romanja v samostansko cerkev Saint-Denis na robu Pariza, kjer ob grobovih mogochnih frankovskih in francoskih kraljev pochivajo tudi posmrtni ostanki tega obglavljenega kralja in njegove prav tako usmrchene zhene Marie-Antoinette. Na njun nagrobnik polozhi novi francoski kralj ob obletnicah Ludvikove januarske muchenishke smrti v letu 1793 v spremstvu predsednika vlade, vseh ministrov, visokih predstavnikov Evropske unije ter diplomatskega zbora, ki mu nacheljuje predstavnik Vatikana, Njegova ekscelenca nadshkof Romuald Santiago, prekrasen, z zlatom obrobljen venec.

Spokorni dan Ludvika XVI. je v Franciji strogo zapovedan drzhavni praznik. Na ta dan ves francoski narod poglobljeno zhaluje. Gledalishcha, kinematografi, muzeji pa tudi gostishcha in zabavishcha so zaprti. Na radiu in televiziji so ves dan na sporedu zhalne korachnice pa tudi svechani prenosi spominskih svetih mash.

Sholski pouk tega dne odpade. Pach pa se mladina po obvezni jutranji zhalni mashi zbere v avlah sholskih zavodov, kjer jim priznani pisatelji, igralci, Nobelovi nagrajenci, generali in drugi visoki oficirji francoske kraljeve armade pa tudi mednarodno pomembni znanstveniki, fiziki, kemiki, biologi, strokovnjaki za antropologijo in drugi odlichniki pripovedujejo tezhke zgodbe o nesrechnem zhivljenju Ludvika XVI. in njegove dobre zhene kraljice Marie-Antoinette.

»Vedeti morate, da prijazna kraljica ni nikoli rekla: Zakaj pa so lachni? Zakaj pa ne jedo potice, che nimajo kruha? To, kar danes govore o kraljici, je nesramna lazh!«

Poseben poudarek na teh svechanostih za sholsko mladino je na prikazu grozot revolucije in na opisih muchenishtva njenih zhrtev.

Toda na tokratni zhalovalni dan Ludvik XXVII. sploh nima miru. Kot predsednik Evropske unije, katere zunanjo politiko ta chas vodi notranji minister Irana Mohamed Mosadek, mora she enkrat pregledati zadnje tochke programa visoke konference proti vojni med Avstrijo, Slovenijo in Hrvashko, ki se zachne naslednji dan v Parizu.

Tezhko zavzdihne, ker mora zhe popoldne sprejeti prve drzhavne predsednike in monarhe iz drzhav Evropske unije pa tudi od drugod. Tako rekoch z vsega sveta. Tudi iz Kitajske, Severne Koreje, Toge nekje sredi Juzhnega morja. Toda kljub naporu, ki si ga je nalozhil na svoja utrujena ramena, chuti kot nepreklicno dolzhnost, da pomiri sprte brate v Srednji Evropi in na Balkanu ter z modro vladarsko zbranostjo velike Francije prinese v svet prepotrebni red in mir.

»Dolzhnost kraljevine Francije in njenega Velikega Naroda je, da v nesrechni Evropi na genialen nachin uredi odnose med narodi in ljudmi in za vselej vzpostavi srecho in blagostanje. To zahteva boj za svetlo bodochnost sveta, francoski kralj in njegov narod pa stojita kot en mozh za tem visokim ciljem, ki nas bo privedel k vechni spravi med ljudmi in k vechni blaginji sveta!«

Stopi k sliki ubogega kralja Ludvika XVI. in se globoko prikloni.

 

o o o

 

V potresajochem se tovornjaku sanja Artur med shkatlami, zaboji in prashnimi vrechami o chrnolasi Olivii, svoji boginji, princeski, za katero bi, che bi bilo potrebno, daroval zhivljenje. Zaradi nje je na klin obesil vse, kar je bilo zanj do sedaj pomembno. Zapustil je zheno, domovino, zavrgel profesorski poklic, kot da bi bil stara shara.

Zhene Ane ne mara vech videti. Bila je chisto navadna pobozhnjakarska tercialka, ki se, da bi oprala smrtni greh zaradi nechistovanja, desetkrat prekrizha, preden razkrechi noge pred nesramnim udom pokvarjenega moshkega. Komaj jo je lahko spravil v posteljo, da sta nekoliko »nechistovala«, kot mu je ochitala. Zato morda nista nikoli dobila otroka. Ne, z njo nikoli vech. Bo zhe prestala. Che ne more drugache, naj gre v samostan.

Zato mora najti prelestno Olivio. Mora jo dobiti. Mora jo osvojiti. Zanj je Olivia idealna podoba zhenske. Sicer nekoliko prevech neuravnoveshena, radozhiva, prevech svobodna in hotna po moshkih, a to se bo uredilo, saj je she tako mlada. Ko jo dokonchno dobi podse, jo bo zhe ukrotil in discipliniral.

Zdi se mu lepa kot modra Marija. Kakor tista iz cerkve, ki jo je kot otrok opazoval pri mashi na glavnem oltarju. Ljubeznivo smehljajocha se Marija v razkoshni, shiroko nagubani modri obleki do tal. Bozhansko zapeljiva. Z razgibanim blagom zgoraj, iz katerega ji je neznani greshni slikar na pol razkril mochne, navzven kipeche materinske prsi.

Toda njegova Olivia je drugachna Marija. Nesramna Marija, ki v hotelski sobi odvrzhe zgornje oblachilo in izzivalno stoji na pol gola pred njim. V nasprotju z ono iz domache cerkve, ki pred pogledi neugnanih vernikov, kot da jih hoche preizkusiti v njihovi vzdrzhnosti, she zakriva glavni skrivnostni char svojih prsi, si njegova Marija izzivalno razpne she tisto zadnje, kar jo nekoliko zakriva, in popolnoma nesramezhljivo privzdigne svoje tezhke, oblo napete dojke v ljubezniv spolni pozdrav.

»Ali niso lepe?« se zasmeje in ga predrzno pogleda.

Pred Arturjem spet nagajivo trepeta opojni spomin na zhal kratkotrajne sladke ure s chrnolaso novinarko v dunajskem hotelu. Takrat ga je, zatrtega in zamorjenega v zaprashenem zakonu s kislo Ano, popolnoma omamila. Zasvojila za vedno. Mu vlila novih zhivljenjskih mochi. V njem se je zaradi Oliviine neugnane pohotnosti zelo hitro prebudil mochan moshki nagon. Dozhivel je zhivljenjski preobrat in ljubezenski stik nenavadnih razsezhnosti, ki ga pred tem ni poznal.

Neugnani spomin zdaj she bolj kot sem in tja zibajochi se tovornjak na podezhelski cesti prevech zhivo potresa opojno meso Oliviine tezhke dojke, ki nesramno pochasi drsi iz zhe na pol razpetega novinarkinega modrca.

Le zakaj sta bila le enkrat samkrat skupaj? Zakaj si ga ni she vechkrat pozhelela? Zakaj je nenadoma, ne da bi se poslovila, odshla z novo sluzhbeno nalogo v Slovenijo?

Toda zdaj, na norem begu, v temi tovornjaka, spet nenavadno mochno zachuti prijetni vonj njenega od ljubezni in strasti razgretega telesa. V mislih jo razdrazheno poljublja po trdih shpichastih vrshichkih obeh popolnoma razgaljenih dojk. Novinarkine voljno napete, v soju hotelske svetilke bujno lesketajoche se in med ljubljenjem pod njegovimi prsti nesramno sem in tja bingljajoche prsi pozheljivo prijema spodaj pod vidno poudarjenima pregubama, ki sta se skrili pod razkoshno polnim mesom obeh dojk. Bozha in privzdiguje toplo, v njegovih dlaneh nevarno vzburjeno zhensko meso, in oba zaradi neugnanega poljubljanja vidno nabrekla seska strastno potiska proti svojim ustom.

Tovornjak neprijazno poskakuje po cesti. Od neugnane zhelje in pozhelenja po lepi, a nedosegljivi zhenski zhalostno zavzdihne. Za trenutek mora potisniti glavo na po gnilih paradizhnikih zaudarjajochi zaboj, toda zdi se mu, da je pravkar pritisnil razgreto chelo na hladno lubje visokega drevesa v temnem gozdu. Spomin na ljubezen z Olivio v hotelu je nenadoma prevech pekoch.

Skusha se umiriti. Ubezhati nesramnemu prividu. Vendar ga ta ne izpusti, temvech ga v nesnagi tovornjaka vedno bolj krepko potiska v na shiroko razprto ljubezen.

Zhe je razkrechila noge, kot ob njunem edinem srechanju v dunajskem hotelu, in ga prijela za dodobra razgreti ud.

»Ah, kako je lep in velik!«

Slepa strast je najvechja norost. Ne gleda ne na levo in ne na desno. Pozabi na previdnost in zachshito, ne misli na posledice, cheprav je chudno, da se priznani profesor in v poklicu baje dovolj premishljena in izkushena novinarka spozabita do tako neugnane mere.

»Daj me, ja, daj me, profesor,« cvili, ko se ji zadihano priblizha.

Chuti, kako Olivia pohotno dviga stegna, trza pod njegovimi boki in trebuhom, njene tople prsi ga bozhajo s svojima nabreklima trdima seskoma, ko se vedno bolj ostro zaganja v njeno zdaj zhe popolnoma razpeto, kot struna napeto telo, ki se bo v naslednjem trenutku razpochilo v neznanski strasti, on pa jo bo zato takoj zatem do onemoglosti radozhivo zabil v strasten krik, ki ne pozna meja ...

 

o o o

 

Avstrijski kancler vznemirjeno bolshchi v porochilo zunanje dopisnice STANDARDA iz Slovenije, ki 23. februarja 2029 v dunajskem chasniku porocha o odlochni zahtevi francoskega kralja, da morajo Slovenija, Avstrija pa tudi Hrvashka takoj ustaviti vse sovrazhne dejavnosti in prenehati z nesmiselno vojno, ki izpodkopava obstoj Evropske skupnosti in ogrozha ves svet. V chlanku Olivia Flopp citira besede francoskega kralja in sochasnega predsednika Unije v Evropskem parlamentu, kjer je med drugim nejevoljno vprashal visoke predstavnike Slovenije, Avstrije in Hrvashke: »Zakaj se sploh prepirate in vojskujete med seboj?«

Ker so se v zadregi samo vznemirjeno presedali, ne da bi mu odgovorili, je kralj nejevoljno povzdignil glas in dejal: »Zakaj vse to? Zaradi nekakshnega ugleda, chasti, prestizha? Kaj pa je to? Zaradi tistih petih pedi takshne ali drugachne zemlje pred domachim travnikom? Je vse to sploh res?«

Avstrijski kancler premika rumene liste dunajskega chasnika in z ochmi jezno prebada osebnega tajnika.

»Zakaj moram o francoskih nachrtih izvedeti iz chasopisa?« se dere na prestrashenega chlovechka, ki prebledeva pred velikansko kanclerjevo pisalno mizo. »Kaj dela nasha diplomacija? Ali spi pod mizo?«

Potem se nekoliko umiri.

Z nagubanim chelom poglobljeno premishljuje. Zachuti, da bi mu premirje vsekakor prishlo prav. Drugache bo Avstrija zaradi nesmiselne vojne v nekaj tednih klavrno propadla.

Na vsak nachin mora preprechiti brezpogojno kapitulacijo.

 

o o o

 

Ah, te bedaste sanje ...

Vech televizijskih postaj in dvanajst uglednih mednarodnih chasopisov porocha, da se je na dunajskem shportnem stadionu Kaiser Franz Joseph (Cesar Franc Jozhef) pretekli petek na prijateljski vecherni nogometni tekmi med Avstrijo in Malto po petem golu za Malto dogodila »noch krvavih nozhev«.

Avstrijci, moralno oslabljeni zaradi vojne s Slovenijo, enostavno niso mogli prenesti she enega poraza, pa cheprav bi bil ta samo shportnega znachaja. Pri policiji zaradi dolge vrste kaznivih dejanj dobro znani Hans Fritzl je z vso silo sunil pod rebra nekega nekoliko prevech juzhnjashko razpolozhenega tujca, ki je ob zadnjem malteshkem golu zharel od navdushenja in poskakoval kot obseden. Od veselja ga je kar metalo po zraku. Pokal je od smeha in se tolkel z levico po napetem trebuhu. Ker se kljub uchinkovitemu avstrijskemu udarcu juzhnjak ni hotel spametovati in se je she kar naprej na ves glas rezhal, je Fritzlu zavrela kri. Z vso silo je nepridiprava, ki ga je she vedno metalo s klopi sem in tja, kot da bi bil bozhjasten, brcnil v srborito zadnjico, da se je nesrechnezh takoj zvrnil po tleh. She preden pa se je lahko pobral, je napadalnega Avstrijca obkolilo vech chrnolasih razgrajachev. Eden od teh je Fritzla zagrabil za vrat in ga z glavo tishchal proti tlom.

Od zadaj se je oglasilo razburjeno vpitje. Pijani Dunajchan Heinz Dolezal se je z rdechim vinskim obrazom razburjeno nashopiril kot puran. Jezno se je priblizhal tujcem in zachel krichati, kot da ga derejo iz kozhe. Enemu od Maltezhanov je bilo zdaj dovolj. Zagrabil je za nozh in ga porinil krichachu nekam pod stegna.

Od vseh strani je silovito zahrumelo. Vech znanih dunajskih obritoglavcev se je s spachenimi obrazi priblizhalo juzhnjashkim razgrajachem. Od vseh strani so se v siju zharometov in televizijskih reflektorjev zabliskali ostri nozhi. Med divjimi vzkliki in kriki na pomoch se je zachelo pravo mesarsko klanje. Trije Maltezhani so oblezhali na tleh v lastni krvi.

Med gosti z lepega sredozemskega otoka je bil tudi znani boksarski prvak Raffa Remondo. Ko se je z ogromno desnico priblizhal gruchi med seboj prerivajochih se razgrajachev, je zhe bilo prepozno. Z orjashko shapo je v sveti jezi udaril kar na slepo v sredo zadihanega klopchicha ljudi. Od razburjenja se mu je stemnilo pred ochmi, zato sploh ni vech vedel, kaj dela in kaj se dogaja. Dobesedno mu je zavrela kri. Nozhi v rokah razgrajachev so postali popolnoma krvavi.

Remondo je sredi silovitega razburjenja samo she od dalech slishal nekakshne krike in pokanje kosti pod udarci svoje mogochne shape. V naslednjem trenutku je zachutil bolechino pod hrbtom in zagledal krvavi nozh divjega Avstrijca tik pod svojim vratom. Zdaj je zares pobesnel. Z enim samim zamahom je nasprotnika podrl na tla. Iz rok mu je iztrgal nozh in zachel z njim sekati na levo in desno. Kri se je cedila chez srajce in hlache stokajochih. Shest ljudi se je zavalilo po tleh, kot ob veliki koshnji zhito pod koso ali srpom. Trije ljudje so bili na mah ubiti, sedem pa jih je bilo tezhko ranjenih.

Malteshki boksar se v svojem svetem besu she vedno ni hotel zaustaviti. Rohnel je in krichal v nekem chudnem jeziku, ki ga ni nihche razumel. Obstal je shele kar sredi novega zaleta proti nesramnemu sovrazhniku, ko so tik za njegovim hrbtom pochili trije streli. Mesarsko klanje bi se namrech ochitno she nadaljevalo, ko ga ne bi zaustavila kolona policistov z naperjenimi revolverji.

Raffa Remondo se je komaj zavedel, kaj se dogaja, ko mu je krogla zazhvizhgala mimo levega ushesa. Policist je ochitno streljal v zrak, ker je boksar ostal pri zhivljenju. Ko je she petkrat ali shestkrat pochilo chez stadion, je zavladala grobna tishina. Policisti so na hitro obkrozhili nasilnezhe, aretirali petnajst storilcev in z odlochnimi strokovnimi posegi z najvechjo tezhavo konchno naredili red in mir.

 

o o o

 

Nadvojvoda Janez se razocharano umika nazaj v Avstrijo. Vsi Slovenci, she posebej pa nechak norega velikega generala, so ga izredno razocharali. Neizkusheni mladi zelenci!

Po nekaj dnevih, ki jih je prezhivel v temnem kletnem skrivalishchu pri Mariboru, kjer je chakal, da mu na svechan nachin ponudijo krono velikega vojvode Slovenije, so ga kratko in malo pustili kar na cedilu.

She nedavno upornishkemu Mihaelu so se chez noch zatresle hlache. Udarna vnema monarhistichnih zarotnikov je na mah popustila.

»Visokost, polozhaj se je zhal prevech spremenil in zaostril,« mu je nekega hladnega jutra hinavsko sporochil vodja slovenskih upornikov.

»Z oklicanjem Velike Vojvodine pod vashim izkushenim zhezlom moramo iz tehnichnih razlogov she nekoliko pochakati,« je dodal.

»Kaj se je zgodilo?« je vojvoda nejevoljno zamahnil z roko in svojega sogovornika kislo pogledal.

»Tajna policija velikega generala je nekaj zavohala. Takoj morate nazaj v Avstrijo. Nam in vam strezhejo po zhivljenju!«

Ob teh besedah je vojvoda nevarno prebledel. Nejevoljno je opazoval, kako se Mihael s peshchico pristashev na hitro umika, ne da bi poskrbel za njegovo varnost. V pomoch mu je ostal samo njegov stari sluga Franz; ta ga je konchno pretihotapil do Shentilja.

Vojvoda Janez si v vinogradu v blizhini meje z belo rutico obrishe prepoteno chelo. Utrujen je.

Zvesti Franz mu je pravkar natochil v kozarec osvezhilno pijacho, ki mu bo vlila v stare kosti nove mochi, da bo lahko ilegalno prekoprachil mejo dveh drzhav v vojnem stanju.

Vojvoda dvigne glavo. Se zazre v nebo, po katerem se podi pet ali shest belih oblachkov.

V grmovju za njegovim hrbtom zahreshchi suhljad pod tujimi hitrimi koraki.

Vojvoda vznemirjeno skloni glavo. Nevarnost? Ga bodo Slovenci zajeli, she preden se izmuzne v Avstrijo?

Pred njim stoji chuden mozhak v temnem jopichu, z zelenim nahrbtnikom na plechih.

»Dober dan, gospoda,« reche v nemshchini. »Je tu zhe Slovenija?«

»Ja, ja,« pokima vojvoda Janez. »Zhal smo she vedno v Sloveniji!«

»Ah, chudovita Slovenija,« od veselja zahlipa profesor Artur. »Konchno, konchno ...«

»Kaj konchno, konchno?« mrko zagodrnja vojvoda.

»Ah, vi tega ne razumete,« reche Artur.

 Vojvoda ga zachudeno pogleda.

»Avstrijca?« vprasha Artur in si ju previdno ogleda.

»Ja, Avstrijca, iz tega peklenskega kotla spet na poti domov v Avstrijo ...« reche sluga Franz.

»Dovolite,« reche vojvoda in se nalahno prikloni. »Johann von Habsburg ...«

Artur se nekoliko vznemiri. Se zravna. Sramezhljivo tiho se predstavi.

»Profesor zgodovinskih znanosti, na poti v Slovenijo ...«

»Ja, in kaj boste pocheli v tej chudni dezheli?« vprasha vojvoda. »Meni so obljubljali krono, zdaj pa so pozabili name ... Povem vam, da se bo podobno dogodilo tudi vam ...«

»Ne, ne,« zagostoli Artur. »Slovenija je dezhela, vredna ljubezni ... Jaz hochem od zdaj zhiveti samo she v njej ... Tu me prichakuje moja velika ljubezen, najlepsha zhenska na svetu, moja srecha ...«

Pade na kolena, poljublja zemljo pod svojim trebuhom, joche in se hkrati smeje, ochi mu zharijo v notranjem ognju velikega prichakovanja.

»No, potem pa kar pogumno naprej,« zlohotno pristavi vojvoda Janez. »Vech kot posvariti vas ne morem ...«

Mrko gleda za profesorjem, ki po kratkem poslovilnem pozdravu zhe izginja na kozji stezici, vijochi se skozi grmovje navzdol v dolino in naprej po Sloveniji.

 

o o o

 

Olivia nemirno prebere sporochilo, ki ga je Slovenska drzhavna agencija za narodno kulturo in prosveto v Ljubljani po nalogu Vrhovnega vojashkega sodishcha pravkar v angleshchini poslala v mednarodni prostor. V izjavi za tisk visoko vojashko sodishche sporocha, da so bili na tajnem sodnem procesu zaradi kaznivega dejanja veleizdaje obsojeni na smrt z obeshenjem na vislicah naslednji protidrzhavni elementi:

Ocvirk Janez, bivshi minister,

Nadbrezhnik Vasilij, bivshi gospodarstvenik,

Vodopivec Josip, bivshi gospodarstvenik,

Zajec Maksimilijan, bivshi univerzitetni predavatelj,

Kos Jeremija, bivshi vishji chastnik.

Dokazano je, da so z namenom, da shkodujejo Sloveniji in velikemu generalu predsedniku sodelovali s tujimi obveshchevalnimi sluzhbami, jim predajali strogo zaupne drzhavne dokumente, v pogovorih s predstavniki tujih tiskovnih agencij so sramotili nasho ljubljeno domovino, poleg tega so potovanja v tujino izrabili, da so v tujih senzacionalistichnih chasopisih shchuvali proti vladi velikega generala predsednika.

Zaradi teh izredno tezhkih kaznivih dejanj in drugih po paragrafu § 112e za javnost zaradi zashchite drzhavne varnosti nedostopnih prestopkov je Vrhovno vojashko sodishche poleg stroge obsodbe vseh petih hudodelcev odredilo hkratno zaplembo celotnega premozhenja njihovih najozhjih sorodnikov, to je zakonskih zhena, otrok in vnukov, s takojshnjim odvzemom njihovih drzhavljanskih pravic za vse chase.

Smrtne kazni omenjenih protidrzhavnih elementov bodo izvrshene javno na sredini ljubljanskega Tromostovja. Tochen datum usmrtitev bo she sporochen. Vrhovno vojashko sodishche prichakuje udelezhbo najvechjega mozhnega shtevila slovenskih rodoljubk in rodoljubov.

Olivia zavzdihne in prebledi. Ali je v Sloveniji sploh she varna? Notranji glas ji pravi, naj pograbi potovalno torbo in takoj zapusti Ljubljano.

V svojem lepem stanovanju se usede na posteljo in zardi.

Ne, nikakor ne more odpotovati. Tu je zaradi svoje skorajda neverjetne zhelje, da za vsako ceno spozna chudnega generala predsednika. Takrat na Dunaju, ko je videla, kako je na televiziji v zanjo nerazumljivem jeziku v chrnih hlachah razglasil novo dobo Slovenije, jo je spomnil na nekega davno umrlega pesnika. Kako so generalu takrat zharele ochi! Nenavadne ochi. Pravzaprav je tu zato, da bi ga poblizhe spoznala. To se ji do zdaj, kljub tolikim poskusom, she ni posrechilo.

Morda bi ji lahko zdaj pomagala tajna policista, ki sta nedavno vdrla v njeno stanovanje in ji zastavila vech neprijetnih vprashanj. Najbolje je, da postane dvojna agentka. Skrivnostna dvozhivka na meji dveh drzhavnih sistemov.

Nevarna igra! Toda kdor ne tvega, nikoli ne zmaga!

Samovshechno se zasmeje. Z roko si sezhe pod bluzo in otipa toplo voljno meso svoje velike tezhke dojke. Se spet zasmeje. To je njen dragoceni kapital, s katerim omami vsakega moshkega. Che le hoche!

Prsti ji kar sami od sebe, kot da bi bili pridne ubogljive zhivali, zachenjajo odpenjati vseh pet modrih gumbov na svileni rdechi bluzi. Prsti, te dobre zhivali, razdrazhljivo krozhijo chez polni dojki in bozhajo velika rdechkasta vrshichka na vrhu obeh oblin.

Olivia tezhko zavzdihne in zapre ochi.

Roka ji sama od sebe spolzi globoko navzdol. Otipa mehki nakodrani puh in se ustavi na ustju vlazhne nozhnice. Chrnolasa novinarka vrzhe glavo med blazine in na shiroko razpre noge.

Ja, tudi generala bo dobila v posteljo! In ga obenem pridobila za svetovno pomemben intervju. Za vedno ji bo lahko hvalezhen!

Oblije jo razdrazhljiva vrochica. Noge ji divje zatrzajo. Ostro zavzdihne in se sredi rezkega nemira sunkovito umiri.

 

o o o

 

Versailles 24. maja 2029 zvecher zhari v tisocherih lucheh. Chez njegova imenitna prochelja se preliva ples najneverjetnejshih barvnih odtenkov. Mojster za vseevropsko javno razsvetljavo dr. Leonardo Ruffini Box si je tokrat izmislil nekaj posebnega. Za sklenitev vechnega miru med Slovenijo, Hrvashko in Avstrijo namrech ne sme biti nobeno sredstvo odvech.

»Ja, Versailles naj bo spet kot v starih dobrih chasih, lepotec iz Tisoch in ene nochi, zato bomo nocoj pripravili bogat prikaz najrazlichnejshih arabskih plesov, temu pa bo sledila sploshna zabava,« se je pred novinarji zhe ob desetih dopoldne poveselil debeli francoski kralj.

»Za dobro voljo pa bo poskrbela turshka godba na pihala,« je pristavil Leonardo Ruffini in se bahavo izprsil v svojem shkrlatnordechem fraku.

Zhe ob sedmih zjutraj prispe v Pariz s posebnim letalom na slavnostno konferenco amerishki predsednik Ben Singer, takoj za njim pa nachelnik Dobrodelnega vseljudskega komiteja Velike Rusije generalni komisar Vladimir Popkin.

Indijski predsednik, japonski cesar, drzhavni poglavar Konga general Jozafat Gobutu, predsednik Romunije Vintila Populescu in predsednica Zdruzhenih drzhav Brazilije se s shtevilnim spremstvom nastanijo v slovitem hotelu Ritz, vendar se general Jozafat Gobutu takoj pritozhi, da mu oprema v hotelu, ker ni dovolj udobna, ne ustreza. Zahteva namestitev v Louvru kljub temu, da mu z grozo v ocheh pojasnjujejo, da je veliki dvorec zdaj le she muzej, ki ni primeren za visoke goste in prenochitve.

»Vi ne sposhtujete Afrike! To je nesramni neokolonializem! Prav tam, v Louvru, zhelim prenochevati,« rohni general Gobutu in divje krili z rokami. »Samo v Louvru ... in nikjer drugje ... Ali pa bo vashe nevljudno dejanje imelo daljnosezhne politichne posledice ... Zakaj ne sposhtujete Afrike? Kaj res hochete vojno z veliko Afriko? Che hochete, jo lahko dobite zhe jutri ...«

Posredovati mora sam kralj Ludvik XXVII. Zhivci visoke diplomacije visijo na tanki niti. Kazhe, da se bo v naslednjem trenutku pretrgala. Groznega generala Gobutuja le z najvechjo tezhavo pomirijo po dolgem moledovanju.

»Niste hoteli sposhtovati Afrike. Veste, tako se ne dela ... Uzhaliti ste hoteli Afriko!« renchi she nekaj chasa. Utihne in umiri se shele, ko mu do pasu gola francoska lepotica z vidno napetima in shkrlatnordeche obarvanima bradavicama na prikupno potresujochih se dojkah prinese velik vrchek piva in ob orientalski glasbi treh v ta namen najetih juzhnjashkih muzikantov zapleshe vroch erotichni ples.

Na zahtevo francoskega kralja, naj v shtirih urah generalu Gobutuju dodelijo polovico Louvra, se zachne mrzlichno beganje sem in tja. Direktor Louvra zapove hitro izpraznitev celotnega desnega dela poslopja.

»Kipe in slike velikih mojstrov spravite kar spodaj v kletno skladishche ... In hitro prinesite pod podobe Ludvika XIV., XV. in XVI. najboljshe kraljevsko pohishtvo! Na sredo pa postavite velikansko olje na platnu s scenami ljubeznivega afrishkega zhivljenja ... General Gobutu ljubi le take vrste ugodje!«

 

o o o

 

 

____________________

Glej tudi predhodni objavi PROPAD (I), PROPAD (II), PROPAD (III) v Reviji SRP sht. 91-92, junij 2009; sht. 93-94, oktober 2009; sht. 95-96, februar 2010.