Revija SRP 97/98

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XV)

 

 

(Nekaj uvodnih misli)

 

To vmesno razmishljanje samo o prevajanju, brez poezije, na zhalost, le s peshchico prevajalskih nasvetov, sploh ni v zvezi z mojim prejshnjim  nadaljevanjem (XIV), marvech se navezuje na temo Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak oziroma na chlanek Igorja Bratozha, ki je izshel na kulturni strani Dela 10. 12. 2009 z gornjim nadnaslovom in z naslovom Najprej iskanje pomochi, potem knjiga napak. Svoj odziv bi zato morala poslati Delu, ker so njegovi uredniki prvi porochali in javno spregovorili o tej nekoliko muchni knjizhni zadevi. Moj zapis se nanasha tudi na Bredine pripombe in ugovore v Delo-KL 6. januarja 2010, namenjene pisatelju Evaldu Flisarju, ki se je bridkoironichno obregnil ob njeno »ne-knjigo leta« v shirshem porochilu Knjige v letu 2009, ki so naredile vtis, kjer Flisar nastopa skupaj z drugimi znanimi pishochimi in berochimi sodelavci KL. Porochilo je pripravil P.(eter) K.(olshek). Zakaj ne poshljem svojega premishljevanja Delu? Prvich: ker je predolgo za prostor, ki ga ima kultura na razpolago v tem slovenskem dnevniku, kjer bi morda objavili kakshen odmev ali pripombo pod pogojem, da ne bi bila daljsha od dveh strani, she rajshi eno ali pol in she najrajshi nich; argumentov, ki se zelo radi raztegnejo, pa ni mogoche strpati tako na tesno, kaj shele skrchiti v aforizem ali telegram, ne da bi jih poshkodoval ali okrnil – jih torej prikrajshal za smisel in razumljivost. Drugich: prevajalstvo, sodech po doslejshnjih chasopisnih objavah, ochitno ne sodi med priljubljena podrochja urednikov Dela, zanje je prej shpanska vas, ki jih bolj malo zanima, kaj shele, da bi jih vznemirjala. Ne delajo si z njim nepotrebnih problemov. Zategadelj sem to dokaj nenavadno prevajalsko dogodivshchino, ki se je nedavno neprichakovano »zgodila«, pravzaprav je kar vskochila v moje zhivljenje, ad hoc vkljuchila v svoja premishljevanja.

 

»Zgodba«

 

Bojim se, da se Breda Smolnikar, sicer moja prijateljica, spozna na prevajanje in njegove »pritikline« kot zajec na boben, saj drugache ne bi mogla delati takshnih kiksov, pardon, napak, kot jih dela v zvezi z angleshkim prevodom njene knjige Balada o divjem mleku. V glavnem se popolnoma strinjam z Evaldom Flisarjem, tudi mojim prijateljem, ki jo je poshteno okrcal v omenjenem porochilu o lanskoletnih knjigah; je pa najbrzh v naglici spregledal, da je glavni krivec nekje drugje in je ni dovolj dobro informiral, kaj sme in chesa ne, saj ni mogoche, da ni opazil, da je povsem nevedna in da bi se veliko bolje odrezal zajec z bobnom kot ona glede prevajalskih zadevshchin. Takih nevednezhev je sicer pri nas veliko; recimo, nekoch – na srecho le napol javno – Franjo Franchich v zvezi z italijanskim prevodom njegove Domovine, blede matere; v zamejstvu je kar nekaj avtoritarnih oseb, ki se s prevajalstvom sicer ne ukvarjajo neposredno, a se vanj s polno paro suvereno vtikajo in na svojo roko manipulirajo z njim, ne da bi se vprashale, ali to sploh smejo, in je potemtakem skoraj naravno, da se jim marsikaj neprimernega stori, zapishe in zareche (glej gorishki tednik Novi Glas z dne 12. 11. 2009). Saj je vobche znano, da pri nas prav tisti, ki najmanj znajo, najvech gofljajo, namesto da bi se prej dodobra pouchili o tematiki, ki se je bodo lotili, in bi shele nato o njej kaj zelo previdno bleknili – she najbolje v rokavicah, da se ne opechejo ali ne dregnejo v osir.

A povzemimo na kratko Bredin primer. Iz njenega prvega pisma prevajalki Erici Johnson Debeljak zvemo, da njen prevod po preteku nekaj let ni bil vech primeren za prezentacijo v svetu in da ga konchujejo kar trije (!!!) prevajalci za angleshki jezik. Ochitno so to lastniki ali chlani kolektiva DEKS d.o.o. – druzhno. (Mimogrede potozheno: vech-rochno in vech-glavo prevajanje meni vzbuja resne dvome, ker vsak chlovek ima svoj jezik, svoj stil in svoj zelo oseben pristop. So se ti trije prevajalci zmiksali v koktajl?) To podjetje je namrech navedeno v prvem kolofonu in tudi v drugem ni spushcheno; za imenom prevajalke Debeljakove je pripisano z dolgo specifikacijo, kaj vse ji je tercet izboljshal. Med podrobno nashtetimi pogreshki je tudi meshanje amerishke in britanske angleshchine. Ker avtorica Balade ne zna angleshchine, so ji to ochitno (na svojo roko ali od nje naprosheni?) dopovedali ti novi prevajalci, o katerih navadni zemljani kot jaz vemo bolj malo ali nich, pa cheprav smo prevajalske sorte in zelo zainteresirani za te probleme.

Vprashanja Bredi: Kaj ali kdo je v njej zbudil dvome o kvaliteti prevoda? In kako ve, che pa angleshchine ne zna, da je zdaj primeren za prezentacijo v svetu? Kdo ji zdaj jamchi, da je tekst jezikovno neoporechen, ne pa, da se bo chez leta spet nashel kdo in se spotaknil ob kaj drugega in bomo dobili nov zvezek errata in nove pritozhbe, Breda pa nove stroshke za novo angleshko izdajo zares reprezentanchne Balade? Samo sprashujem (ker ni greh): Imamo na Slovenskem take in tako neizpodbitno dobre ali veshche tujejezichne razsodnike, da bi lahko prisegali nanje? Prevajanje namrech ni eksaktna veda kot osnovnosholsko rachunstvo. To vejo zhe vrabci na strehi. Che pa ne vejo, je zhe skrajni chas, da zvejo, in naj jim kakshna nasha kulturna inshtitucija pripravi brezplachen techaj, da bodo primerno obveshcheni in bodo nehali chivkati ignoranco.

Vprashanje DEKSovi trojici: Kdo pravzaprav ste? Zazheleno bi bilo, da bi nam o sebi kaj vech povedali, se bralcem na kratko predstavili, da bomo vsaj vedeli, kam naj se v prihodnje obrnemo, da bi dobili nazaj besedila, prevedena v brezhibno angleshchino, bodisi britansko ali amerikansko, glavno je, da nam ne bo podtaknjena spet kakshna neuzhitna meshanica obeh jezikovnih variant, kot jo je bojda dobila Smolnikarjeva. Publicist Tom Lozhar, ki sicer zhivi v Kanadi in je pred leti pisal sochne chlanke in chlanchiche v sobotno prilogo Dela, je nekoch shegavo odgovoril slavistu Miranu Hladniku, naj se ne boji za slovenshchino, da bi pri nas izumrla, ker da jo bo zamenjala angleshchina, ki zhe zdaj razsaja na sonchi strani Alp, saj Slovenci angleshchine niti ne znajo; to, kar »angleshko« pishejo in govorijo, je nekakshen pidgin (navajam prosto po spominu). In dodajam: obichajno garniran s pravopisnimi napakami! Najbrzh tudi ta pidgin obvladajo priblizhno tako, kot so pred osamosvojitvijo – »jugoslovanshchino«, osamosvojeni pa she malo slabshe.

A pustimo shale. Morda ste, DEKSovci, res velemojstri jezika; to lahko preverijo angleshke zalozhbe in boljshi anglisti, sama nisem kompetentna, da bi presodila, toda o prevajalskih dolzhnostih in pravicah, se zdi, ste zelo slabo informirani. In v izogib kasnejshih mozhnih nevshechnosti, vam svetujem, da se chimprej azhurirate. Ochitno ne veste (skupaj z vasho stranko in avtorico, ki sploh noche vedeti, saj jo po e-mailu kar nonstop svarim in ji pripovedujem o nezanemarljivih pravicah prevajalcev od zachetka te male in neprijazne afere), da ne morete in ne smete javno shariti po tujem prevodu brez izrecnega prevajalchevega dovoljenja. Pa naj bo prevod she tako slab in pod vsako kritiko, eno samo streljanje mimo, skozinskoz napachno. S tem, ko kdo prevajalcu placha delo, sploh ni recheno, da je postal tudi lastnik prevoda. Lahko ga je celo preplachal, kot se v tem specifichnem primeru pritozhuje avtorica Breda, nich ne pomaga. Lahko mu ga je kdo celo podaril. Lastnishtvo ostane, vsemu temu navkljub, prevajalcu. Avtor prevod lahko kvechjemu kje objavi in objava je verjetno zazhelena tudi s prevajalcheve strani, a ne brez navedbe njegovega imena, pa brez vsakega dodatka in priveska. Nihche prevoda ne sme poljubno spreminjati brez prevajalcheve izrecne avtorizacije.

To je edino prav. Le tako je prevajalchevo delo lahko zavarovano, da ne bo lahek plen najrazlichnejshih bolj ali manj ali nich vestnih jastrebov, tatov, shakalov, piratov in navadnih kradljivcev pa nevednih prisvajalcev tujega potu. V to zadnjo kategorijo sodite vi, ki ste sebe samovoljno, ne da bi koga prosili za dovoljenje, vrinili v kolofon; uvedli ste pach novo modo in zakone po svoji meri, na shkodo prvega prevajalca, ki je (z)oral in pobranal ledino. Avtor lahko izrazi svoje nezadovoljstvo na sto drugachnih, legitimnih nachinov; najbolj idealni so tisti miroljubni in dobrohotni na shtiri ochi s prevajalcem (lahko tudi na shest in osem ochi) in s seznamom napak pod pazduho, saj bo spricho dokaznega gradiva, ki ga – denimo – ni mogoche spodbiti, (po)greshnik takoj sprevidel, da ga je kar prevechkrat in na debelo »lomchkal« (damska polepshevalnica za kidal!), in tudi, kaj se mu najbolj splacha: sechi v zhep in sam plachati usluge lektorjev in korektorjev, se opravichiti avtorju in sam sebi obljubiti, da bo pri naslednjih prevodih bolj pazljiv, che hoche – in hoche! – ohraniti renome dobrega prevajalca. Samo po sebi umevno je, da v kolofonu ostane le njegovo ime, kot je obichaj na Zahodu. Tam ni uzanca kot pri nas, da bi v knjigi omenjali lektorje in korektorje, kaj shele revizorje tekstov in supervizorje, saj velja, da gre za interne samoposebiumevne zalozhnishke posege in opravke, ki tovrstnim jezikovnim strokovnjakom dajejo vso pravico do honorarja, nikakor pa jih ne spremenijo v soavtorje dela. Za kdaj drugich pa: che prevajalec avtokritichno presodi, da sam ne bi znal tudi lektorirati svojega prevoda, preden ga odda narochniku, naj le stopi do kakshnega strokovnjaka ali agencije, ki se s tem delom izrecno ukvarja, in naj mu tam pravochasno pochistijo navlako. Shele nato naj prevod izrochi narochniku in poterja domenjeni honorar. V zadovoljstvo obeh strank in seveda bralcev. Che pa prevajalec prevoda ni tudi lektoriral, bi moral obvezno sporochiti narochniku, da bo za to moral poskrbeti avtor sam.

 

To in she kaj v premislek. Najpoprej Bredi, ki je na moch nespametno stopila v areno za svoje pravice – golih rok, ne da bi poznala eno samo pravilo igre, chisto butasto; kaj naj rechem drugega, che pa je bilo butasto? Naj lepotichim in se zatekam k evfemizmom? In padla je kot zrela hrushka v kremplje (oprosti, Evald! – v tachke) pronicljivega Flisarja, ki ji je premishljeno dozirano in brez potrate besed nabrenkal, kar je pravzaprav zasluzhila, ne da bi ji nato milostno ali pietetno ali galantno naklonil vsaj kakshno drobceno olajshevalno okolishchino. Nich. Iz starega prijateljstva in zhenske solidarnosti – prave feministke ne »zatajijo« nikoli! – ji jo ponujam jaz, tudi zato in zlasti, ker sem mnenja, da je pri nas prevajalstvo  (tisto bolj pritlehno in mukotrpno, praktichni del, ne umetelna in napol abstraktna razgrabljanja o njem, niti ono vzvisheno, predvsem teoretichno frfolevanje in trilchkanje, ki sodi v esejistiko in ga najrajshi tiskajo v specializiranih revijah ali univerzitetnih zbornikih in je prava poslastica za sladokusce in strokovnjake, saj ga je uzhitek brati) skoraj tabu tema, do kraja nehvalezhna in domala nedotakljiva. Gorje tistemu nebodigatreba, ki javno izreche kakshen upravichen sum ali kaj neprimernega vprasha oziroma se poshali o tem ali onem prevodu pa prevajalcu, ki se je povzpel in umestil kam visoko, onstran dobrega in zlega tako rekoch, saj je povsem netaktno in graje vredno, da kdo pokazhe s prstom na kakshno grobo napako, pa cheprav iz teksta prav shtrli in mora biti slep, kdor je ne vidi. Ves prevajalski kolegij (tisti, ki nekaj shteje, da smo si na jasnem, ne zachetniki in ostala delovna sila na chrno brez posebnih referenc) pri prichi zgrozheno onemi in se nasrsheno svareche zastrmi v bogokletnika, ki si je upal spregovoriti ali kaj malega zdvomiti. Drugich, che ni prav debelokozhec ali srchne in skoraj samomorilske nature, se ne bo vech drznil drezati, kamor ni treba, kaj shele, da bi ponovno shel v ogenj – ac! – po vroch kostanj. Ne, ne, a buon intenditor poche parole, zapoved molka bo odslej tudi njegov evangelij. Proti vetru naj se mochijo drugi, tisti, ki imajo dovolj hlach, da si jih lahko po vsaki nezgodi menjajo, ne pa siromaki, ki zmorejo le kakshen par, in se morajo potem, ko so kaj neumestnega in neposvechenega zinili, zaviti v deko, chakajoch, da se oprane hlache posushijo, preden lahko spet skochijo vanje. In taki kot jaz, navajeni na batine, she bolj izzivalni in neustrashni, magari spet vprashajo kaj graje vrednega ali neprimerno odgovorijo, s kazalcem uperjenim v sporno in nezazheleno smer.

Tu lahko tudi ishchemo glavni vzrok, zakaj je o tem sprotnem in praktichnem, vechkrat hudo vprashljivem prevajanju, ki se iz dneva v dan prodaja bralcem v knjigah, chasnikih itd. in je zlahka izmerljivo pa primerljivo in tehtljivo in ocenljivo, bolj malo in vedno manj govora. S posledico, da kvaliteta prevodov prej (vidno) pada, kot pa raste, saj ni nevarnosti, da bi kdo prevajalcem pogledal pod prste in jih poklical na raport, ko prevajajo prevech shportno. Nobena kazen ali sankcija ali globa jim ne grozi, ker so she bolj zashchiteni kot divji prashichi in volkovi na Krasu, medvedi pa v Kochevskem Rogu.

 

Ponovim: sem v glavnem na strani Evalda Flisarja v zvezi s to prevajalsko »zgodbo«, ki ji botruje zlasti nevednost, ne samo Bredina, marvech kar sploshna, ta pa neizbezhno privede do nesporazumov; vendar bi prichakovala od Evalda, ki je kot glavni urednik Sodobnosti lani le odstopil lepo shtevilo strani svoje revije Slavu Shercu (glej januarsko dvojno shtevilko in septembrsko), da se polemichno izkashlja. To polemiko omenja tudi Igor Bratozh v Delu z dne 10. 12. 2009 v chlanku z nadnaslovom Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak – na rachun trditev in prevodov Urshke P. Cherne, in se nato obregne tudi ob urednico Petro Vidali, da se je shla v majski shtevilki (Sodobnosti) »branilko, zashchitnico in odvetnico« inkriminirane prevajalke, namesto da bi se opredelila v zvezi z »vnebovpijochimi kolapsi«, nakar omenja she Tino Jurkovich iz junijske shtevilke (ibid.) in tudi njej delno pripishe predvsem »retoriko obrekovanja in klevetanja«, namesto da bi se ukvarjala s problemom. Zhe iz navedkov iz odgovora na izvajanja Jurkovicheve je razvidno, kam drsi raven diskurza in kako nizko in strmo lahko pade, ko pri nas zaigra prvo violino vihravo in burjasto samoljubje, namesto da bi zamolklo kot violonchelo zabrnela in donela nasha samozavest, ki je ne more zamajati noben veter, le trdni argumenti. Jaz bi prichakovala, da bi Shercu rimano, kot pravijo Italijani, odgovorila Chernetova, ne pa da kliche na pomoch druge, zunanjce, ki vejo bolj malo ali nich, kaj je sploh prevajala, in lahko le s tezhavo  branijo njeno delo, kaj shele, da bi ga uchinkovito in preprichljivo zagovarjali. Che pa jih ni klicala, ne razumem, zakaj se je zadovoljila, da jo drugi nespretno branijo, namesto da bi nasprotniku sama natochila chistega vina in dokazala s primeri, da se moti, ker je vse ali vechino spornih stavkov v resnici pravilno razumela in prevedla. Che pa je streljala kozle (nam prevajalcem se tudi to vechkrat zgodi, saj nismo papeshko nezmotljivi ex cathedra – mar ne pravijo Latinci, da je chloveshko  motiti se, peklensko, in za povrh she nespametno, pa vztrajati v zmoti?), no, v takem primeru nich ne stane, che ponizhno – lahko tudi smeje – priznamo, da ima prav nash oponent. Saj ni treba, da to povemo skrusheno (v pomenu strto, potrto, unicheno), chisto dovolj je nekoliko skesano in z namero, da bomo drugich bolj pazljivi. Hvala, Sherc, za dragocena opozorila! She nekaj takih recenzentov nam manjka, da si bo prevajanje pri nas opomoglo! To bo v sploshno korist. Vchasih imata prav celo oba, prevajalec in njegov kontestator. In she kdo zraven. To velja tudi za lektorje in za lektorirane pisce, ki jih prvi vechkrat popravljajo chisto brez potrebe, saj jim v bistvu vsiljujejo le svojo slovenshchino, izpodrivajo in odstranjujejo pa njihovo, do kraja samovoljno! Ponovim: ker prevajanje ni eksaktna veda, imamo ponavadi na voljo vech razlichnih reshitev. Saj konec koncev tudi v slovenshchini in v vseh jezikih lahko povemo iste stvari na vech pravilnih nachinov. Seveda pa tudi na vech napachnih, skreganih s slovnico. Bodimo iskreni.

No, od Evalda Flisarja bi zato prichakovala, da bo potem, ko je oshvrknil Smolnikarjevo, potegnil za ta sladke tudi Erico, pa naj bo she tako simpatichna, nadarjena, sharmantna, z debelim opusom prevodov, in za navrh – kar niso machje solze – she zhena Alesha Debeljaka, ki se je vsem nam, njegovim zhe davnim privrzhencem, silno prikupil zhe kot rosni in obetavni mladenich. Oziroma bi bil lahko do nje she bolj obziren in ji na shtiri ochi prishepnil, naj le javno prizna  svoje male shlamparije ali pa argumentira njihovo upravichenost, namesto da se dela nekoliko vzvisheno pa nevedno in skoraj uzhaljeno. Bo pri nas samo pridobila  vech simpatije. Che pa bo odslej bolj pazljiva, bo to tudi njenim prevodom le v korist.

V tej prevajalski zdrahi sta se tudi Drushtvo slovenskih pisateljev in Drushtvo slovenskih knjizhevnih prevajalcev dokaj klavrno odrezali. Bolj mizerno se niti ne bi mogli, tako da se chlovek vprasha, zakaj sploh plachuje chlanarino, che od svojih cehov nima v stiski nobene zaslombe in pomochi, le oportunistichno izmikanje, zavito v shushtech staniolski papir lepih, a popolnoma nekoristnih besed. Avtorica se je zatekla po pomoch k obema, drushtvi pa sta jo uglajeno poshiljali od Poncija do Pilata, potem pa sta si obe v porcelanastem lavorju samovshechno in zadovoljno umili roke, najbrzh s francoskim dishechim milom, da bi bili blago dehtechi, kot se spodobi njunemu stanu in funkciji. Lahko bi jo pravochasno zaustavili in ji dopovedali, na omikan (predsednishki) nachin, kar sem ji jaz, zhal prepozno, po »revolversko«, naj malce pochaka in se ne prenagli, saj ne gori voda; drushtvi se bosta dodobra informirali in ji nato svetovali, se zavzeli zanjo in tudi za prevajalko, pa cheprav ni njuna chlanica, saj gre vendar za knjizhevno prevajanje in za promocijo literature, za dve rechi, ki sta prvenstveno v nashi pristojnosti, ne glede na chlanstvo in onstran vseh formalnosti. Che bi bilo potrebno, bi lahko tudi posredovali pri tem majhnem, skoraj zhepnem nesporazumu, ki je pridelal le kup zgubashev, saj so potegnili kratko chisto vsi, od prvega do zadnjega. Navsezadnje bi se lahko zmenili za pojasnjevalni ali spravni sestanek, kjer bi tako avtorica kot prevajalka ob skodelici kave in mrvici chajnega peciva eksponirali svoje svete in »sakrosanktne« razhone, in ni hudich, da ne bi nashli kakshne miroljubne, za vse zadovoljive reshitve, po kateri bi se Smolnikarjeva znebila nadvse nadlezhnih obchutkov ogoljufanosti, Erica Johnson Debeljak pa bi si malce ohladila vest in tudi kaj novega in zanimivega zvedela in se mimogrede to in ono nauchila. Obe drushtvi, she zlasti pisateljsko, s prejshnjim predsednikom na chelu, pa bi pridobili vech kredibilnosti. Vsaj v mojih ocheh bi zrasli za kar nekaj pedi, pravzaprav klafter. Shkoda za zamujeno prilozhnost, da bi se drushtvi izkazali. Pa drugich, saj ne gori voda, nikoli ni prepozno!

Ostalo mi je nekaj strani, in da ne bo moj zapis tako obupno pritlehen in prozaichen, sestavljen iz samih prevajalskih nesporazumov, porojenih iz nevednosti, pristranskosti in malih zamer (preden se spet lotim odgovora Ivu Antichu, da mu do konca opishem, zakaj ne prevajam, recimo, Svetlane Makarovich, saj sem mu v zvezi z njo marsikaj zhe povedala v oktobrski shtevilki Srpa, 93-94), bom dala vmes kot katalizator ali mehchalec, da si malce oddahnem in opomorem od vse te proze, prevod pesmi Son los ríos sploshno znanega in (pri)ljubljenega argentinskega pesnika, esejista in pisatelja Jorga Luisa Borgesa:

 

SO REKE

 

Smo chas. Smo znamenita

prispodoba temnega Heraklita.

Smo voda, ne trdi diamant,

tista, ki se izgublja, ne ona, ki miruje.

Smo reka in smo tisti Grk,

ki se v njej ogleduje. Njegov odsev

se spreminja v vodi spreminjastega zrcala

v kristal, ki se spreminja kot ogenj.

Smo prazna, vnaprej dolochena reka,

ki se izteka v svoje morje. Senca jo je obdala.

Vse nam je reklo zbogom, vse se oddaljuje.

Spomin ne kuje vech svojih kovancev.

A kljub temu je nekaj, kar ostane,

a kljub temu je nekaj, kar se pritozhuje.

 

Lepo – ni kaj – tudi v skoraj improviziranem prevodu, opravljenem z vnukinjo Alenko shtirirochno kot vaja iz spanshchine, koristna za obe. V izvirniku pa je she lepsha. Samo po sebi umevno. A preshaltajmo na domacho poezijo.

V tistih zhe davnih chasih, ko smo se shli she socializem in so bile avtorske pravice  vsem, tako zalozhbam kot avtorjem, deveta briga, sem kot mnogih drugih prevedla tudi kakshno pesem Svetlane Makarovich. Nekaj po narochilu Nashih razgledov, vse ostale pa iz chistega veselja do prevajanja; takrat je bilo sicer nasploh zelo malo mozhnosti, da bi v kakshni italijanski reviji objavili nashe pesnike. Revije so bile, kot so vechinoma she zdaj, skoraj hermetichno zaprte, ne samo za tujce, tudi za italijanske pesnike, che jih niso izrecno povabili, da kaj objavijo pri njih. Po vechini so bile tudi kratkorochnega trajanja, pretezhno ustanovljene voluntaristichno s strani najrazlichnejshih skupin pesnikov, ki so izhajanje najvechkrat tudi sami finansirali, kolikor jim ni pomagala kakshna naklonjena krajevna ustanova ali krozhek, a nikoli niso ravno chofotali v cekinih, bolj so stiskali pas; revije, ki naj bi prispevke tudi honorirale, so (bile) prej bela muha kot obichaj, potemtakem zelo primerne (kar drag in zahteven shport!) le za resnichne ljubitelje poezije, lahko berete fanatike, ki jim ni ne za slavo ne za denar, pa she chas se jim ne smili, ker jim zadoshcha tu in tam kakshna lepa objava. V bistvu nisi nikoli zanesljivo vedel, ali bodo poslane pesmi sploh objavili, pa cheprav so ti vchasih sporochili, da bo zagotovo vse objavljeno; nekajkrat se mi je zgodilo, da je urednik, s katerim sem imela zelo zhive stike, iz zasebnih razlogov izstopil iz urednishtva in vse je padlo v vodo, ali pa je, kar je bilo she hujshe, neprichakovano umrl, vsi drugi pa niso nich vedeli o nachrtu, vdova menda she vedno chaka (zdaj se seveda shalim!), da ji bo kdo od stanovskih kolegov uredil mozhevo papirnato zapushchino, ker se sama ne znajde. Ali pa je, ker ni bilo druge mozhnosti, le sedla za pisalno mizo in papirje sama uredila, kakor je vedela in znala. Vchasih je kakshna revija zhe pred nachrtovano objavo prenehala izhajati zaradi nepredvidevanega pomanjkanja sredstev. In podobne ovire.

S takratno tajnico DSP Barbaro Shubert sem se posvetovala v zvezi z namero, da objavim kakshno nasho pesem v prevodu v Italiji, in ji omenila vse te mozhne homatije, zaradi katerih ne morem nikomur vnaprej jamchiti, da bodo (vedno nehonorirano!) pesmi res izshle, nerada pa vzbujam prazne upe. Pa mi je rekla: »Ti kar poshlji, ne da bi komu omenila svojo namero. Che pa bodo zares objavili in se bo ta in oni pa she tretji in shesti nash pesnik znashel v italijanski reviji, bodo prav gotovo vsi veseli.«

Pa niso bili. Makarovicheva mi je celo zagrozila s sodishchem. A menda she prej ali malo kasneje (letnice so moja Ahilova peta), skratka, pred kakshnimi dvajsetimi leti in verjetno she vech, ko smo se tudi mi, Slovenija, zacheli udelezhevati mednarodnih predstavitev mladinske literature in ilustracije v Bologni, sem prav posrecheno prevedla dve Svetlanini malobesedni, a srchkani slikanici: Kaj bi mishka rada / Che vorrebbe il topolino in Chrni muc, kaj delash? / Cosa fai, nero micino?. Poslala sem ji obe knjizhici, prelepljeni s prevodi, in se ponudila, da ji prevedem she kaj, morda Sapramishko ali kaj drugega po njeni zhelji. Cheprav bi mi gotovo skravzhljalo mozhgane zhe iskanje kakshne bolj ali manj posrechene in lahko izgovorljive italijanske variante naslovnega imena, v slovenshchini na moch srchkane Sapramishke, dvomim, da bi se dalo skovati kaj enako ljubeznivega: maledetto topolino (?) ali sorcetto maledetto (?) ali maxitop(in)o (?). Je she kaj? Saj moram imeti nekje mapo o Makarovichevi z vso korespondenco in neobjavljenim gradivom, a bi zgubila prevech chasa z iskanjem. Takrat je imela svojega zastopnika, in ta mi je poslal le njen zhivljenjepis z bibliografijo za urgenten prevod v nekaj dneh s sporochilom, naj se obrnem le nanj, che imam kakshno vprashanje za pisateljico, in sicer telefonsko pred osmo zjutraj ali pa zvecher po enaindvajseti uri. Nikoli, niti po zastopniku, ni potrdila prejema slikanic. She danes ne vem, ali ju je prejela. Zastopnik pa mi je poslal svojo telefonsko shtevilko za nagla vprashanja in nagle odgovore, saj ni bilo niti chasa za kakshno bolj pretehtano sprashevanje  niti za premishljene odgovore po poshti na papirju. Takrat nisem imela telefona, ker ga nisem marala, in bi morala vsakich navsezgodaj na poshto (vecherne ure niso prishle niti v poshtev, ker je bila poshta odprta le do osemnajstih), da bi jo prek posrednika to in ono vprashala. On bi nato vprashal njo, ona bi mu odgovorila, jaz pa bi shele potem, ko bi tekla naslednji dan na poshtni telefon,  zvedela od njega, kaj mi pisateljica sporocha. Prav v stilu »rekla – kazala«, seveda ne neposredno, le prek posrednika. Prenaporno zame in tudi malce preblesav nachin komuniciranja. Sporochila sem zastopniku, da se tako sploh ne grem, ker je zame prezapleteno in prezamudno (Italijani bi rekli: Chi me lo fa fare?). Sicer shkoda, pa kdaj drugich, ko bodo za vse tri boljshe razmere. Oba seveda prav prisrchno pozdravljam.

Ne navajam dobesedno (kje so zhe tisti chasi!), le po smislu in spominu. Kasneje, ko mi je Makarovicheva zhugala s sodishchem, pa tudi she potem, sem dodobra razumela, da nisva za skupaj, ona prevech primadona, jaz prevech frajerka, in da je she najboljshe, da se ne greva »kolaborantstva«. In da simpatizirava, to velja zame, ali antipatizirava, to velja zanjo, iz varne razdalje. Chim dlje, tem boljshe. Da po nemarnem ne prileti kakshna klofuta na nepravo lice. Tej pa sledi za revansho kar tepeshka, ker jaz ne sodim med tiste vzorne kristjanke, ki ponudijo she drugo lice, potem ko je treshchila zaushnica na prvo. Meni tudi ni treba biti gentlemanska in galantna kot Marjan Zlobec, ker sem zhenska. Smem si privoshchiti luksus, da prejeto vrnem z obrestmi in da, kljub manualni intervenciji, ohranim dostojanstvo.

 

Naj se grem na koncu she – vedezhevalko? Mislim, da poezija Svetlane Makarovich, zlasti tako imenovana »baladno uglashena« in tesno povezana z ljudskimi pesmimi s pogostnimi referencami in odmevi na slovensko mitologijo, ni najbolj primerna za izvoz; tuje zanimanje bi bolj pritegnila, che bi jo pred dvema letoma v Litteræ slovenicæ DSP predstavilo zlasti z izborom pesmi iz njenih prvih treh zbirk, in sicer Somraka, Kresne nochi in Volchjih jagod, katerim bi kajpak dodalo she shopek prevodno najbolj uspelih in zvenechih balad, Boris A. Novak pa bi v spremni besedi navijal zanje. Te balade so zavoljo vchasih nepremostljivih prevajalskih tezhav predvsem za domacho uporabo, zares uzhivajo jih lahko samo Slovenci (skupaj z avtorichinimi zhe prislovichnimi in nepogreshljivimi slovenclji), ker se pri presajanju iz materinshchine v druge jezike precej pomendrajo in razsujejo, da vechkrat bolj malo ostane od njihove prvinske lepote, tujci pa, najcheshche do kraja teshchi nashe kulture, odmevov niti ne zaznajo, in ker jim ne evocirajo nichesar, preprosto spregledajo vse tisto, kar nas dodatno gane in prevzame. Vech mozhnosti za prodor v svet imajo njene otroshke zgodbice in pravljice, a brez njene osebne ali zalozhnishke posebne marketinshke zavzetosti (agresivna reklama – nashi zahodni sosedi pravijo battage pubblicitario) in kar stalne promocije, ki bi preglasila gluho lozo, dosezhki prodora v shirni svet ne bodo ravno zavidljivi. No, konec koncev, tudi che obtichi doma, kot navsezadnje pach marsikdo, ne bo taka rech. Saj je »shirni svet« vechkrat chista iluzija in sodi med pravljice brez prave konsistence, ki si jih marsikdo rad pripoveduje, da se dela vazhnega pred sorojaki.

 

 

Pa she to: Kar lepo shtevilo botrov je neslo h krstu omenjeno edicijo DSP, Pena in Drushtva slovenskih knjizhevnih prevajalcev, a je dalech od brezhibnosti, take elitne ustanove pa si ne bi smele privoshchiti shlamparije. Tudi angleshki prevajalec ne bi smel zbanalizirati Svetlanine bolj »redke ptice« (rara avis) torklje v navadnega demona. Njena dolgoletna prijateljica Breda Smolnikar (glej zgoraj) bi ob tej nasilni menjavi mitichne protagonistke, znachilne za pesnichin pesnishki repertoar, kar poskochila v luft in stekla kot blisk po pomoch k eksorcistom, ki se udinjajo pri DEKS d.o.o., da bi ji iz teksta izgnali hudicha, pardon, demona in ji vanj umestili angleshko torkljo ali kaj najbolj sorodnega. V tej zbirki za izbrance je torklja na str. 57 demon, na str. 121 pa nekaj chisto drugega; navedla bom verz v celoti: »witch – curses' rattle« (torklja ropota); dve rechi hkrati pa le ne more biti, ali pach lahko? Kaj je pravzaprav torklja? Zhe stokrat sem poizvedovala po tem bajeslovnem bitju in tudi zvedela, in stoenkrat pozabila, zdaj sem v fazi pozabe. Morda bi pesnica v kakshnem prihodnjem tisku milostno le pripisala v drobni in nevpadljivi fusnoti tudi pomen teh njenih ljubljenih kreatur: torklje, smrtnika, shkopnika, zhalik in pelin zhene, dodala bi lahko she latinsko ime kakshnega redkega cvetja, najbrzh narechno izpisanega, recimo kljucharice, mrachnice, magari s specifikacijo »izrecno za slovenceljne, ki so notorichno ignorantni«. Tudi »Schlüsselblumen«, mi pravijo, ne da bi jim uspelo razprshiti moje mnogotere dvome, ni cvet(ica) narcise v ednini kot v angleshchini, marvech najbrzh cvetovi trobentic ali jeglichev. Kako pogresham ob takih prevajalskih zagatah pokojno dr. Darinko Soban, malodane vsevednico v rastlinju! Ona bi znala she kakshnega shkopnika za navrh spraviti na svoje mesto!

Skratka, odgovorila sem vech kot izchrpno na vse razloge, zakaj ne prevajam te nashe sicer vechstransko nadarjene, a po chloveshki plati vsaj zame malce tezhavne (v pomenu prezahtevne in skoraj techne) pisateljice. Vendar predvsem: ker mi ni treba. Saj ni mus.

She na dve Antichevi vprashanji moram odgovoriti in potem bo moj stari dolg poravnan. Naj koncham to svoje premishljevanje s XVI. kitico shpanskega pesnika Joseja Morena Ville iz zbirke Carambas:

 

Noch ne pride nikoli opoldne,

zato pusti, da se tvoje golobice she malo spreletavajo:

in che se s potk vafeljnove barve

in z mishje sivih stezic

odtrgajo alegorije in sentence,

le popij svoj vrch mesechine in skrivnosti

z odlochnostjo chuvarjev.