Revija SRP 97/98

Iztok Vrhovec 

 

RIHARD

I.

 

Prebudilo ga je zavijanje avtomobilskih siren. Pa ne, da je reshilec spet tukaj? Zakaj le? Pomel si je ochi in sedel na posteljo. Nekdo je potrkal na vrata.

»Ja,« je zaspano zazehal.

»Policija je,« je rekla mama, ko je vstopila.

Policija? Za bozhjo voljo?! Le kaj hochejo?

»Zanima jih, kaj vesh o Maticu,« je nadaljevala.

A, seveda.

»Pridem dol,« je odvrnil Tin. »Samo oblechem se … Dve minuti …«

»V dnevni bomo,« je dejala mama in vrata njegove sobe so se znova zaprla.

Ko se je oblekel, je odhitel na hodnik, se naslonil na ograjo in pogledal navzdol. Zagledal je enega od policistov, ki je shel proti dnevni sobi. Policija v njihovi hishi! Pomiri se vendar, bedak, prishli so samo vprashat, kaj vesh o Maticu. Nich drugega. Morda sploh ni vech zhiv … Spet se je ujezil, ker je na tak nachin razmishljal o dechku.

V kopalnici si je splaknil obraz, globoko zajel zrak in se odpravil navzdol. Srce mu je divje razbijalo, ves chas si je prigovarjal, da je vse kul, da o njem nihche ne ve nichesar. In tudi ne bo izvedel, che se ne bo izdal sam. Do prihoda v dnevno sobo mu je uspelo vsaj to, da se mu srchni utrip ni she dodatno zvishal.

Ko pa je vstopil skozi vrata … O, sveti bog! Najraje bi jo ucvrl! Ampak to bi bilo isto kot priznanje krivde. Za hip je zastal, v glavi si je moral narediti red. Kul si, on v resnici nichesar ne ve, kul si …

»Tin,« se je predstavil, ko je po dveh korakih obstal sredi dnevne sobe.

Eden od policistov se je predirljivo zagledal vanj:

»Se nisva midva zhe nekje srechala?«

Bil je natanko tisti, ki ga je gospod Gonzales spoznal pred Sanjino hisho.

»Ne da bi vedel,« je Tin ravnodushno skomignil z rameni in zazehal.

Policist je za trenutek odmaknil pogled in se namrshchil. »Vcheraj v parku … v Tivoliju …«

Zdaj je tudi Tin nagrbanchil chelo. Torej ga je zamenjal s Timom. No, njega tam zares ni bilo.

»Ob kateri uri naj bi to bilo?« se je vmeshala mama.

»Okoli devetih.«

»Takrat je bil doma,« je odlochno pokimala gospa Cecilija. »Z mano, v kuhinji. In z ochetom,« so ji ponosno zasijale ochi. Njenega Tina zhe ne bo nihche po nedolzhnem obtozheval! Zashchitnishko je pogledala sina, ta ji je v zahvalo vrnil kisel nasmeh. »Razen che …« se je konchno spomnila.

»Ja?« je policist povzdignil svoje koshate obrvi.

»Saj smo vam javili, kaj se nam je zgodilo zjutraj.«

Policist ni razumel.

»Nash drugi sin, Tinov brat dvojchek, je vcheraj navsezgodaj zjutraj … pobegnil … Pravzaprav ni ravno zbezhal, saj je napisal pismo, da ga nekaj chasa ne bo, ampak nas vseeno skrbi … Saj smo sporochili policiji in tudi njegovo sliko imajo.«

Odhitela je v kuhinjo, slishali so glasno loputanje predalov in njeno nestrpno iskanje, nato so se koraki znova zacheli priblizhevati.

»Tule,« je izdavila zadihano, ko je prisopla nazaj in pomolila policistu pod nos dve sliki. »Na tejle je Tim, Tinov brat,« je s prstom potrkala po prvi sliki, »tule,« je pokazala she drugo, »pa sta oba skupaj. Sliki sta bili narejeni pred priblizhno enim letom.«

Policist je vzel fotografiji, si ogledoval prvo, pa drugo in spet prvo, in ponovno drugo. In potem Tina, ki je she vedno stal sredi dnevne sobe in se od chasa do chasa zehajoch prestopil z ene noge na drugo.

»Pa sta si res podobna kot jajce jajcu,« je konchno izdavil in fotografiji vrnil gospe Ceciliji, ki jih je pazljivo spravila v zhep svojega predpasnika. »Kako pravite, da je ime drugemu?« se je popraskal po glavi.

Mama se je namrshchila.

»Tin je tukaj, Tim je …«

»Aha, hvala,« je kimal policist in si nekaj zapisal v svojo belezhko.

Ochitno Timovo ime, je pomislila mama in se znova namrdnila.

»Pa kaj ne veste?«

»Chesa, gospa?« jo je zachudeno pogledal policist.

»Da je izginil … Saj smo vam vendar sporochili. In rekli so nam, da ga bodo zacheli nemudoma iskati. Torej bi morali vedeti …«

»Na katero policijsko postajo ste sporo… ?«

»Kaj ima pa policijska postaja s tem?« se je ujezila gospa Cecilija.

Lepo, si je mislil Tin. Napad je najboljsha obramba. Che ga izvede namesto tebe kdo drug, pa she toliko bolje. Sedel je v naslonjach, prekrizhal roke na prsih in z zanimanjem chakal, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju.

Drugi policist, ki je kot kip stal v kotu dnevne sobe, je zdaj, po Tinovem zgledu, prav tako sedel. Ves chas ni spregovoril niti besedice. Tin si ga je malce bolje ogledal. Bil je she zelo mlad, na pogled mu je prisodil dobrih dvajset let. Ta je komaj nehal nositi plenice. On pa cvika pred takimi otrocheti.

»Gospa,« je znova nepotrpezhljivo zachel prvi policist.

»Gospod Rihard,« je prhnila mama, ki s tonom njegovega glasu naenkrat ni bila prav nich zadovoljna.

Aha, tale je mister Rihard, je Tina vse skupaj zhe zachelo zabavati.

»Gospa Cecilija,« je vnovich poskusil bolj uvidevno Rihard. »Od tam, kjer ste zadevo prijavili, bodo javili drugim policijskim postajam, komandirji pa odlochajo o tem, kdo je zadolzhen za to, da izsledi fanta.«

»Bodo,« je spet nezadovoljno pihnila mama. »Nam so rekli, da bodo to storili nemudoma, torej vcheraj zjutraj, kar pomeni, da so to zhe storili. In zakaj vam niso dali njegove slike, saj smo jo zhe zdavnaj poslali po faksu?«

»Gospa,« je imel Rihard zhe dovolj, »che bi vsi delali vse, potem ne bi prishli nikamor. To boste vendar razumeli …«

»Kaj bom razumela in chesa ne,« je shiroko razprla ochi gospa Cecilija, »o tem bom odlochala jaz! In pazite, kako se pogovarjate z mano. Ne pozabite, da ste v nashi hishi in da smo vam mi dovolili, da vstopite. Torej se obnashajte temu primerno! Se pravi sposhtljivo! To bi javni usluzhbenci, vi pa she posebej, lahko vedeli, ne da bi vam bilo treba razlagat!« si je dala dushka. »Tukaj ste samo zato, ker nas vse skrbi za ubogega dechka,« se ji je zatresel glas, ko se je spomnila na Matica.

»Seveda, gospa,« je Rihard vnovich poskushal bolj ponizhno.

Tile naj bi delali red, se je sam pri sebi posmihal Tin. Saj ne bi opazili niti slona, che jim ga ne bi ravno porinili pred nos. No, tale Rihard morda zhe … Ampak tale zelenec … Pa kje jih pobirajo?

»Nich seveda gospa!« je bila Cecilija ponovno v svojem elementu. »Pa dovolj o tem. Klavdij!« se je zadrla.

Odprla so se vrata kabineta in v sobo je prishel Tinov oche.

»Tile mozhje pravijo, da nich ne vejo o tem, da smo prijavili Timovo izginotje,« je zadrdrala Cecilija in pomenljivo dodala: »In o tem, da bi ga morali iskati vsi. Baje ga ishchejo le nekateri redki izbranci, ta dva odlichna gospoda, na primer, pa o tem ne vesta nichesar.«

»Ga ishchejo,« je odvrnil gospod Klavdij. »Pravkar sem govoril z Lobodo. Zagotovil mi je, da so obvestili vse ustrezne oddelke.«

Cecilija se je nejevoljno prestopila.

»Ustrezne oddelke,« je nezadovoljno zamrmrala. »Koliko otrok pa izgine dnevno? Dva, trije, eden, nobeden? Kaj ne bi mogli vsem dati njihovih slik? Kot da bi bil to ob danashnji tehnologiji kakshen problem! Razposhljejo jih na mobilne telefone, pa bi bil problem reshen … Saj nismo v srednjem veku. Kdo vas pa plachuje? Mi! Kaj pa mislijo, da so ...?« Po teh besedah je zastala, saj je dojela, da ta dva tukaj ne bosta reshila nichesar. Teh dveh tepcev vse to pravzaprav sploh ne zanima. Onadva dobivata tisto borno placho, a jo, v nasprotju s tisochimi drugih, ki niso privezani na korito javnih financ, vsaj prejemata, kaj vech ju pa ne zanima. Tale zelenec, je pokroviteljsko premerila policista, ki je bebavo posedal v njenem naslonjachu, se she drzhi mamine kikle … Tile naj bi skrbeli za red! Zakaj je Klavdiju sploh rekla, naj obvesti policijo? Tima bodo nashli le, che se bo zaletel v katerega od tistih, ki so sluchajno obveshcheni o tem, da je izginil. Che ga bo zmedenec sploh prepoznal …

»Dobro,« je zavzdihnila. »Hvala, Klavdij. To me res veseli.«

Oche se je poslovil in znova odshel v svoj kabinet.

»Z ochetom sva jima zhe prej povedala vse, kar veva o Maticu,« je pojasnila mama, ki je opazila, da je Tin presenechen, ker je oche kar odshel. »Potem smo chakali, da se zbudish. Sem bila zhe dvakrat v sobi, pa si she spal in te nisem hotela buditi. In sposhtovana gospoda sta se prijazno strinjala, da pochakamo.«

Zelenec je ob njenih zadnjih besedah ponosno zravnal hrbet in glasno vdihnil, Rihard pa je le nepotrpezhljivo begal z ochmi. Tudi on je imel zhe dovolj tega obiska. Tukaj sta zhe uro in pol. In od tega sta dobro uro morala chakati mulca, ker ga njegova mamica ni hotela buditi.

»Kako je z Maticem?« je vprashal Tin.

»Ponochi so ga operirali in sedaj je v kritichnem stanju. Imel je notranje krvavitve, poshkodbo jeter in ledvic. Njegovo stanje naj bi bilo stabilno, koliko chasa pa bo she v komi, ne vedo. Morda se bo prebudil takoj, morda pa … kdo ve,« je odgovorila mama.

»Gospa,« se je vnovich vljudno vmeshal Rihard, »bi lahko zdaj ... prosim … samo nekaj vprashanj za vashega sina … potem bi pa s kolegom shla … res se nama zhe zelo mudi …«

»Seveda,« se je Cecilija nenadoma spet vdano strinjala.

Riharda je zanimalo, od kdaj Tin pozna Matica, kolikokrat sta se videla in podobne neumnosti. Tin mu je seveda ustrezhljivo odgovarjal.

Ko je konchal z »zaslishevanjem«, se je Rihard navelichano napotil proti vratom, bilo je jasno, da si zheli chim prej od tod, zelenec se je pognal kvishku in mu sledil kot vdan kuzha. S Cecilijo je spregovoril she nekaj vljudnostih fraz, nato pa sta policista naglo zapustila hisho.

»Da bi se le mali izvlekel brez hujshih posledic,« je zavzdihnila mama, ko je za njima zaprla vrata.

»Ja,« je odsotno pokimal Tin.

»Gremo zdaj jest. Klavdij, zajtrk!«

Nekaj hrane ne bo shkodovalo, se je strinjal tudi Tin. Nato pa mora nazaj v svoj brlog. Sanja gotovo zhe nestrpno prichakuje, da jo pokliche …

 

* * *

 

»Bedak! Tega je pa nisem vprashal!« se je razhudil Rihard. »Kako sem lahko pozabil? Seveda, ko pa je zhenshchina trosila take neumnosti.« Pognal se je iz avta, Fingusht mu je hotel slediti, a mu je Rihard zaklical, naj se takoj vrne, in zelenec je s sklonjeno glavo ubogljivo obsedel na svojem sedezhu.

»Jemo,« se je namrshchila gospa Cecilija, ko je pred vrati vnovich ugledala predstavnika represivnih organov.

»Samo she eno kratko vprashanje,« je vljudno dejal Rihard.

»No, da slishimo,« se je Cecilija nejevoljno podrgnila pod nosom.

»V kateri razred hodi vash drugi sin? Ee … kako mu je zhe ime?«

Cecilijo je she enkrat zasrbelo pod nosom. Tokrat se je podrgnila s tako vnemo, da ji je kozha nad zgornjo ustnico vidno pordela.

»Tim,« je nepotrpezhljivo odvrnila. »Tim je tisti, ki je izginil. Kaj si niste zapisali njegovega imena v tisto vasho krvavo rdecho belezhko?«

»Ja, seveda. Oprostite,« je ponizhno pokimal policist. »V kateri razred torej hodi?«

»Ta, s katerim ste govorili danes, pa je Tin,« je nestrpno nadaljevala. »Oba sta ravnokar konchala prvi – a.«

Rihardu je zazharel obraz. She enkrat se je opravichil, ker jo je bil zmotil pri zajtrku, potem pa je odhitel nazaj k avtu.

»Ti cepci,« je prhnila Cecilija, ko se je vrnila v kuhinjo.

»Kaj je hotel?« je vprashal mozh.

»Ne vem, zakaj ga je to zanimalo, ampak saj ni pomembno.«

»Kaj?!«

»Hotel je vedeti, v kateri razred hodita, pravzaprav ga je zanimal samo Tim. Pa pustimo zdaj to, imam jih zhe poln kufer.«

Zakaj je policista zanimalo, v kateri klas hodi Tim, je zmrazilo Tina. Tale Rihard mu ni bil prav nich vshech. Ni se mu zdel ravno bistre glave, ampak kar shnofa in shnofa kot frdaman lovski pes, in ni vrag, da bo slej ko prej kaj izshnofal.

»Nekaj pa se je le premaknilo!« je Rihard navdusheno tlesknil po kolenu svojega partnerja.

Fingusht je Riharda poznal le nekaj mesecev, odkar je opravil enoletno sholanje za policista in je prishel k njemu na pripravnishtvo. Rihard doslej she ni bil tako navdushen. Vsaj pred njim ne. Pri reshevanju nalog jima je vedno shlo kaj narobe. Vedno sta spregledala kakshno malenkost, zaradi katere sta zashla na slepi tir. Rihard je bil zato vse bolj pogosto chemeren in nataknjen. Od kod zdaj ta nenadna sprememba?

»Dvojchka hodita v isti razred kot ta mala,« je vzhicheno zaploskal Rihard. »Razumesh, partner? Tisti drugi – kako mu je zhe ime? – Tim! No, ta mala gnida pripada bandi, ki smo jo pohopsali zjutraj. Se spomnish, kako je sedel na tisti klopci, kot da se ga vse skupaj chisto nich ne tiche? Ta je res tich. Si videl, kako ga je tisti dolgin – kako mu je zhe ime? – Jan! … kako ga je ta Jan gledal kot nabodena krava, on pa je buljil predse kot nedolzhen jagenjchek. Pokerash mali. Kako naju je pretental!«

Fingusht je pomislil, da mali pokerash pravzaprav ni pretental njiju, ampak zgolj Riharda, on pa tega zdaj, ko ga je prvich poimenoval za partnerja, ne bo drazhil zaradi take malenkosti … Ne, to bi bilo prav zhaljivo izzivanje usode.

»In potem je zbezhal.«

»Ampak …« je Fingusht strahoma odprl usta.

Rihard ga je zachudeno pogledal. Zelenec je spregovoril! Saj ni mogoche. Koliko besed je izgovoril, odkar se poznata? Pet, morda kakshno vech. Dober dan, nasvidenje in she kakshno podobno neumnost.

»Tim je pobegnil, preden smo ga videli v Tivoliju,« je previdno nadaljeval Fingusht. »Torej je zhe prej moral imeti razlog, da je zbezhal od doma.«

»Morda so ga posvarili, kaj pa vesh,« je zarenchal Rihard, cheprav se mu je zdelo, da zelencheva pripomba ni chisto brez smisla. »Poslushaj,« je nadaljeval nestrpno, »ko nas je mali zagledal, je zbrisal. Kot sem rekel, prefrigan je kot lisica. Ko prideva v pisarno, bosh od shefa zahteval njegovo sliko. Po mestu bova povprashala, ali ga je kdo opazil. Bosh videl, partnerchek …«

Spet mu je rekel partner, je zasijal Fingusht. Kakshna sprememba! She do zjutraj je bil zelenchek, nesposoben bebchek, mamin lulchek … Danes pa … Vau! Zdaj je tudi neuradno postal partner dolgoletnega policijskega machka! Vau in she trikrat vau, vau, vau!!!

»Midva – in nihche drug – bova reshila ta primer! Che bo treba, bova delala cele nochi. Si razumel?« je kot v transu predel Rihard.

»Da, partner,« je odlochno pokimal Fingusht.

Kaj mu je rekel? se je namrshchil Rihard. Ah, pa naj bo partner, che si tega tako zelo zheli. Zdaj ne kazhe izgubljati chasa s takimi malenkostmi …

»Ampak,« je nadaljeval, »che je drugi brat navaden lopov, potem je ta, ki sva ga srechala prej, fant tiste punce … Pa je to sploh pomembno? … Seveda je, cheprav she ne vem tochno, zakaj. Vsekakor bi mu morala zastaviti she kakshno vprashanje o punci … Cheprav … Chakaj … K Lesarjem sem shel samo zato, ker sem hotel pri punci preveriti, v katero paralelko hodijo. Torej je sploh ne potrebujem vech. Ampak zakaj je mali pobegnil?« se je spomnil Fingushtove pripombe. »Ma ne, to zdaj ni pomembno,« je odmahnil z roko. »Kaj je zhe rekel tisti norec, ki je tak kot kak zadrogiran neandertalec?«

Rihard mu je zastavil vprashanje! Prvich, odkar se poznata! Do zdaj ga ni she nikoli niti dobro pogledal. Zdaj pa od njega prichakuje pomoch. Ko je shel k Lesarjem, sploh ni hotel slishati o tem, da bi shel z njim. Naj mu skuha kavo, mu je ukazal. Danes pa ga je vzel s sabo in zdaj prichakuje njegovo sodelovanje! Partner! Fingusht je napel vse sile, da bi se spomnil, kaj je rekel Mik. Presneto! Partner ga prvich zares potrebuje, on pa se mu bo izneveril. To se vendar ne sme zgoditi! Zakaj si ni zapisal? Ampak do sedaj si je vedno vse belezhil le Rihard … Od zdaj naprej bo moral biti pozoren na vsako njegovo besedo, na vsako njegovo kretnjo, njegova pozornost ne sme popustiti niti za hip …

»Mislim …« je poskusil.

»Mislim, mislim,« je stiskal cheljusti Rihard. »Tudi jaz mislim! Pravzaprav sem skoraj preprichan. Saj drugache ne more biti. Ampak vesh, kolikokrat do zdaj sva zhe mislila, potem pa …« je krchevito grabil volan, ko se je spomnil, kako je nekoch zameshal prstne odtise dveh nepomembnih tatichev. Potem pa je primer reshil tisti kretenski Simon … »Nich, zdaj ne smeva nichesar prepushchati sluchaju. Malega norca bova she enkrat zaslishala. In si vse, kar bo rekel, skrbno zapisala.«

Fingusht je s popolno zbranostjo vpijal vsako njegovo besedo.

»Katerega malega?«

Rihard je z gnevom zavzdihnil. Bo zdaj blebetal kot baba?

»Mika!« je bevsknil.

»A, seveda, seveda.«

»Potem naj se pa tista limona simonska krotovichi, kolikor se hoche,« je Rihard besno zozhil zenice. »Toda zdaj ni chas za to,« je dodal mirneje. »Imava pomembno informacijo, ki je ne pozna she nihche drug. Si razumel, partner?«

Kaj pa drugega!

»Da mi o tem ne zinesh niti besedice! Si razumel?«

Fingusht je vnovich pokimal, cheprav mu ni bilo chisto jasno, o chem vse ne sme ziniti niti besedice. Sicer pa tako ali tako ne govori z nikomer. In tega tudi ne namerava. Saj za to ni nobene potrebe. Zdaj, ko se tako dobro razumeta z Rihardom, pa sploh ne.

»Ko prideva v pisarno, bosh pri shefu dobil dovoljenje za zaslishanje, potem bova shla v Shishko, kjer so priprti mulci. Vse tri bova she enkrat dala na razhenj.«

She ena naloga zanj! Svet je iz trenutka v trenutek lepshi.

»Ampak,« je s prekanjenim nasmeshkom izdavil Rihard, »tisti mali … Matic … morda sploh ni iskal Tina, ampak drugega, svojega kompanjona … Seveda, le kako se nisem tega spomnil zhe prej! Saj drugache sploh ne more biti. To pomeni, da tudi mali pripada bandi. Saj je tisti zverini, Miku, ushlo tudi to, da enega nismo ulovili. Dve muhi na en mah!« je Rihard zharel od zadovoljstva. In Fingusht z njim.

Zarotnishko se je zasukal proti zelencu. V njegovih ocheh je sijalo nekaj, kar se je Fingushtu zdelo she najbolj podobno skrivnostni zamaknjenosti znanstvenika, ki je pred najvechjim odkritjem v svojem zhivljenju.

»Pssst!« je Rihard prislonil kazalec k ustom. »Si razumel? O nichemer niti besede. Nikomur!«

Fingusht je kot urochen pokimal. Naj se danashnji dan nikoli ne koncha, naj ga srecha, ki se je tako neprichakovano naselila v njegovem srcu, nikoli ne zapusti!

 

Ko sta prispela na policijsko postajo, se je Rihard zapodil iz avta, kot da mu strezhejo po zhivljenju. Fingusht mu je sledil tesno za petami. Pred njuno pisarno sta se lochila. Fingusht je oddirjal do shefove pisarne, se pred vrati she enkrat ozrl proti Rihardu in pokimal, chesh: partner, vem, kaj je moja naloga, ne skrbi, ne bom se ti izneveril, nikoli!

Rihard je z nekaj kretnjami signaliziral, da ga bo pochakal v pisarni, in pomenljivo potrkal po uri.

Fingusht je kot vdan vojak strumno pokimal, se skoraj spotaknil ob koshu za smeti, ki se je nenadoma pojavil pred njim, nato pa se je le uspel prebiti do vrat shefove pisarne. S partnerjem se zdaj razumeta celo brez besed! Kot v najbolj napetih filmih! Saj to ni resnichnost, to je najlepsha pravljica, mu je znova zaigralo srce. Odlochno je potrkal.

»Ja?« je z druge strani zaslishal globoki glas svojega predstojnika.

»Fingusht!«

»Naprej, shleva!«

Mu bo zhe pokazal, kdo je shleva! Naj ga kar zhali. Sedaj, ko ima na svoji strani svojega partnerja, ne potrebuje nikogar drugega. Ko bosta razreshila primer, ga bo na moch sposhtljivo naslovil tudi predstojnik. Toda vse ob svojem chasu. Najprej mora dobiti potrdilo za zaslishanje. In Timovo fotografijo. Odlochno je pritisnil na kljuko in vstopil.

 

* * *

 

Ko je Rihard zaloputnil vrata svoje pisarne, se je spomnil, da je pozabil Ceciliji in Klavdiju zastaviti she eno, kljuchno vprashanje. Jezno je zashkrtal z zobmi in si spet zabichal, da takih in podobnih napak ne sme vech pocheti. Najbolje, da poskusha priklicati Sanjine starshe. Morda pa se je Shpanec motil in se bodo oglasili. Zakaj ga ni vprashal po njihovi telefonski shtevilki? Nich, nekako jo bo zhe dobil.

V sluzhbi Sanjine mame so ga brez zadrzhkov odpravili, chesh da telefonskih shtevilk svojih usluzhbencev ne smejo posredovati neznancem. Kljub pojasnilu, »da je gospa Lesar nadvse pomembna za razkritje najbolj zakrknjene bande kriminalcev«, se tajnica ni omehchala niti za ped. »Che boste imeli nalog,« je odgovorila, »boste lahko govorili s shefom. Najlepsha hvala za vash klic.« In je odlozhila.

Rihard je jezno prhnil skozi nosnice. Kako se danes obnashajo civilisti! Nobenega reshpekta nimajo vech do policije … Sicer pa je imela prav. Zakon o zaupnih podatkih je glede tega nedvoumen. Da le ne bi bilo tudi v ochetovi sluzhbi isto! Nich, ne sme tvegati.

»Lep pozdrav,« je dejal na moch prijazno, ko je glas na drugi strani sporochil, da je priklical Velesvet. Nadaljeval je: »Krevh iz Zelene oaze tukaj.«

»Kaj lahko storim za vas?«

»Z gospodom Lesarjem sva se dogovorila, da se danes slishiva. Saj najbrzh veste, gre za tisto kmetijo na Ptuju …«

Gospod Lesar, Sanjin oche, je bil biolog in agronom, dodatno pa se je izobrazil she za ekologa in zadnjih nekaj let je delal pri projektih svetovanja, kako kmetovati po nachelih permakulture. V okviru svojega izobrazhevanja je obiskal avstrijskega kmeta Holzerja, ki je prvi v Evropi udejanjil tovrstni nachin kmetovanja.

»Narava tako v ugodnih kot v neugodnih razmerah utrjuje rastlinsko vrsto. Omogocha ji, da se razvije v vsej svoji kvaliteti, saj je njena zaveznica; che pa rastlino negujemo in zalivamo,« mu je pripovedoval lastnik kmetije, gospod Holzer, »jo le razvajamo in nazadnje postane nebogljeno bitje, ki potrebuje nasho energijo in chas. Po nachelu permakulture z dodatnim zalivanjem izpiramo hranljive snovi, s pletjem pa povzrochamo dodatno izsushitev zemlje. Naravo je treba samo nekoliko usmerjati, v osnovi pa ji pustiti, da dela po svoje.«

Gospod Lesar je spoznal, da na Holzerjevi kmetiji nobena rastlinska vrsta ne obstaja sama zase, temvech je vedno v druzhbi svojih »prijateljev«. Smreka zhivi v sozhitju z jablano, macesen z azalejo, rododendroni se objemajo z vrtnicami, ribezom in krompirjem. Med buchami in grmi kivija se na svetlo prebija velikolistna cikorija, cheshnja pa se postavno bohoti ob kakor stolp visoki smreki. Rastline se privijajo k zharkom vishinskega sonca v sozhitju s koruzo, s sibirskim zhitom, z buchkami, ricinusom, zeljem, malim paradizhnikom in eksotichnim tobakom. Gospod Holzer je povedal, da kot namocheni listi tobaka pomagajo proti pogostemu chloveshkemu parazitu – proti ushem, tako tobak opravlja enako nalogo tudi proti rastlinskim ushem.

»Bolne zhivali se prehranjujejo s popolnoma drugachnimi rastlinami kot zdrave,« mu je razkazoval »domacho bolnishnico«, ki je zgolj ograda z zdravilnimi zelmi. »Grenki lupinar in listi zheleznega klobuka so idealni pri zatiranju trakulje, in seveda si zhival pomaga s tem kar sama.«

»Le kako zmore chlovek obdelati tako velike povrshine?« je zanimalo Sanjinega ocheta.

»Ko poberem, kar potrebujem zase, spustim na podrochje govedo, za njim pridejo na pojedino prashichi, ki dodatno poorjejo zemljo, na koncu pa se po razriti prsti zapeljem s traktorjem, jo poravnam in pustim, da semena vzklijejo. S pesticidi, z gnojenjem, s pobijanjem voluharjev in z rezanjem vej sadnega drevja le povzrochamo propadanje dreves – vzgajamo rastlinske invalide.« 

Vse sadike Holzer vzgoji sam, brez naporov in nenehne nege. Sadiko v prvih dneh pusti na prostem, koreninski sistem ovije z vrechevino in jo izpostavi soncu. Ker rastlina zheli prezhiveti, zelo hitro odvrzhe liste in cvetove. Taka sadika, ki je v nadaljnji fazi ne zaliva, je primerna za sajenje. Tako se je koreninski sistem prisiljen razshiriti v globino in si zagotovi zalogo vode.

»Che pod bodoche drevo pristavish kamen, si sadiki naredil najboljsho uslugo,« je pojasnjeval gospod Holzer. »Vishje ko posadimo sadna drevesa, bolj so dragocena, saj v hladnih nocheh razvijejo mochno aromo in imajo desetkrat vech hranljivih snovi in vitaminov. Gnojenje povzrocha intenzivno rast, rastline ne utegnejo razviti svoje skorje in ob prvih nizkih temperaturah zmrznejo. Z obrezovanjem pa porushimo osnovno ravnotezhje drevesa.«

S sajenjem shipka, cheshmina in gloga preprechuje gozdnim zhivalim objedanje mladih sadik, z volchjim bobom, deteljo, gabezom in s kozjo brado pa dodatno bogati tla z dushikovimi spojinami.

Gospod Lesar je izvedel she to, da sedaj, po tridesetih letih permakulturnega kmetovanja, tudi znanstveniki podpirajo Holzerjeva dognanja, da rastline bolje uspevajo brez vsiljivega chlovekovega vpliva. Na njegovo kmetijo poleg turistov prihajajo shtevilni shtudenti, ki tam opravljajo diplomske naloge, magisterije in doktorate.

 

Sanjin oche je bil nad tistim, kar je videl, tako navdushen, da je za podobne projekte zachel nagovarjati tudi svojega shefa. Lastnik Velesveta je precej dolgo okleval, saj je vedel, da bodo rezultati vidni shele po mnogih letih, a gospod Lesar ni odnehal, in schasoma se je shef strinjal s tem, da se Lesar polovico svojega delovnega chasa ukvarja tudi s permakulturo. Che bo kaj iz tega, si je mislil shef, bodo vsaj prvi v Sloveniji. To pa je v poslu odlochilnega pomena.

Rihard si je podrobno ogledal spletne strani podjetja Velesvet. Gospod Lesar je bil vodja ekoloshkega oddelka, zato je Rihard vedel, kakshna zgodba bo najbolj vzhgala.

»O tem ne vem nichesar, ampak saj mi tako ali tako marsikaj zamolchi,« je zavzdihnila tajnica.

»Zagotovo ima toliko dela, da …«

»Ah, seveda.«

»Po nesrechi sem zalozhil njegovo telefonsko, danes pa sva dogovorjena, da se slishiva, gospodichna …«

»Lomota. Tajnica.«

»Danes moram she na Ptuj, da se dogovorimo o nadaljnjih podrobnostih, brez gospoda Lesarja pa …«

»Da, da, seveda. Telefonske shtevilke gospoda ekologa sicer ne dam kar vsakemu pridanichu, ki se spomni, da bi rad z njim pokramljal, ampak vi zhe niste taki, kajne gospod …«

»Rih …« Rihard se je tako mochno ugriznil v ustnico, da je zakrvavela. Le kaj mu je?! Nich, saj ni nich narobe, che ostane Rihard, se je odlochil. »Rihard Krevh, gospodichna.«

»Seveda. Gospod Krevh, upam, da sta z gospodom Lesarjem res dogovorjena.«

»Kakopak.«

»Dobro,« se je gospodichna Seveda le omehchala. »Imate svinchnik in papir?«

»Vsekakor, sposhtovana gospodichna.«

Gospodichni Lomota je bilo vshech, da je sposhtovana.

»Torej,« je dejala kot kaka pripravnica za uchiteljico, ki she vedno zhivi v utvari, da je v odnosu uchitelj – uchenec najpomembnejshi prvi. »Nich, tri, ena …«

»Da …«

»Ste zapisali?«

»Vsekakor, kar nadaljujte, prosim,« je Rihard zhe poshteno izgubljal zhivce. Bodi potrpezhljiv, bodi potrpezhljiv, si je prigovarjal.

»Torej: nich, tri, ena, dve, shtiri, osem …«

»Da …«

»Ste zapisali?«

»Kakopak, gospodichna …«

Gospodichno Lomota je malce zmotilo, da je ni znova naslovil s sposhtovana, ker jo je prej ob tem nekje v zhivotu prijetno pogrelo in ne bi imela prav nich proti, che bi se to zgodilo she enkrat. A ne glede na to mu mora zdaj odrecitirati to presneto shtevilko do konca. In je zdrdrala she manjkajochi del.

»Torej: nich, tri, ena, dve, shtiri, osem, sedem, sedem, pet,« je ponovil Rihard.

»Vam lahko she kako pomagam?« je utrujeno zavzdihnila tajnica.

»Najlepsha hvala, sposhtovana gospodichna, to bi bilo vse, zares ste bili na moch prijazni.«

Spet je delovalo! Zdaj jo je prijetno pogrelo kar dvakrat: ob sposhtovana in prijazni. Tale Rihard je navsezadnje chisto fajn dec, kolikor je lahko presodila po telefonu. Bog ve, kakshen je na pogled? Koliko je star? Ljudje, s katerimi ima obichajno opravka, so precej bolj robavsasti, z njo govorijo kot z avtomatom. In potem od kolegov slishi, da jo imajo nekateri za hladno in brezchutno mrho. Kako pa naj se obnasha, che so drugi do nje prav taki?

»Tudi vi. Morda se she kdaj slishiva,« je sanjavo dahnila in se v mislih preselila v svet svoje izzhete fantazije. Imela je zhe triintrideset let, s fantom, s katerim je hodila shtiri leta, sta se pred letom in pol razshla, in od takrat ni imela she nobene resnejshe zveze. Chez moshke je zhe naredila krizh, tale Rihard pa jo je neprichakovano prisilil, da je podvomila o svoji odlochitvi.

»Lep pozdrav,« je zhe malce nestrpno dejal Rihard.

»Da, morda …«

Klik jo je znova speljal v resnichnost.

»Pa kaj se gresh, tepka!« se je okregala. »Saj se obnashash kot trapasta najstnica!« Z mishko je razdrazheno kliknila na naslov neke spletne strani, kjer so bili nasveti za odpravo celulita.

Rihard je bil zadovoljen. Toda che bo moral za vsako malenkost porabiti toliko energije … Pa she Lesarja morda sploh ne bo dobil.

A Sanjin oche se je oglasil zhe po chetrtem zvonjenju.

Rihard se mu je na hitro predstavil; dejal je, da ga nadvse veseli, da se je gospod Lesar kljub temu, da je na dopustu, odzval na klic, in naj ga nich ne skrbi, saj ga kliche le, ker zbira informacije o neki zadevi, ki jo reshujeta s partnerjem. Ravno takrat je v pisarno stopil Fingusht. Ko je iz ust svojega tovarisha znova zaslishal besedo partner, so se v njegovi glavi razblinili she poslednji dvomi. Zdaj je vedel, da je dokonchno povishan. Strumno je zravnal hrbet in ponosno pomahal s papirji, ki jih je drzhal v roki.

Rihard je gospoda Lesarja previdno vprashal, ali bi Sanja morda lahko posredovala telefonsko shtevilko pobeglega Tima.

Oche mu je skushal pojasniti, da Tim, kolikor on ve, ni zbezhal; ko pa je Rihard vztrajal, da »po moji obshirni, natanchni in temeljiti raziskavi ne more biti nikakrshnega dvoma o tem, da Tim je zbezhal, in da je zakrknjen lazhnivec, prevarant in kriminalec«, je sklepal, da je najbrzh zamenjal imeni obeh fantov. Kakor koli, Tim je klical na telefon Lesarjeve zhene, zato sploh ni bilo treba sprashevati Sanje.

Rihard si je zapisal shtevilko in si zadovoljno mel roke. Najbrzh se ne bo oglasil, toda kdo ve … Che hoche reshiti primer, ne sme prezreti nobene mozhnosti, sicer se spet lahko zgodi kot zhe tolikokrat prej …

»Me veseli, da sem vas dobil,« je dejal ob koncu pogovora, »saj mi je tisti Shpanec – Gonzales ali kako mu je zhe ime – rekel, da …«

»Kakshen Shpanec?« se je zachudil Lesar.

»Tisti, ki je imel kljuch od vashe hishe in je bil pri vas.«

»Nobenemu Shpancu nismo dali kljucha.«

»Hm, to je pa chudno,« se je Rihard zmagoslavno zagledal v Fingushta. »Obnashal se je, kot da je tam doma.«

»Ste preprichani, da je bilo to pri nas? Morda ste pomotoma …«

»Niti sluchajno ni prishlo do pomote,« je odlochno odvrnil Rihard, »saj sem se vendar pogovarjal s Shpancem, pred vasho hisho, o vas …«

»Nekaj je zelo narobe, gospod Rihard,« je po kratkem premolku dejal gospod Lesar. »She danes pridem v Ljubljano. Che me boste potrebovali, me lahko poklichete, kadar koli zhelite.«

»Najlepsha hvala.«

»Samo trenutek …«

Rihard je slishal, kako je gospod Lesar omenil Shpanca svoji zheni. Ne, tudi ona ni vedela nichesar o kakshnem koli gospodu Gonzalesu.

»Za vsak sluchaj sem preveril she pri zheni …«

»Da, sem slishal,« je zadovoljno kimal Rihard. »Na svidenje in she enkrat hvala!«

Rihard je dvignil roke visoko v zrak, sklenil dlani in jih naslonil na skalp ter se zagledal v neko tochko nad Fingushtovo glavo.

»Nikoli ne smesh spregledati nobene mozhnosti!« je uchiteljsko dvignil desni kazalec in se z vrochichnim pogledom zastrmel nekam skozi Fingushta. »Pa che se ti zdi she tako nesmiselno, vse morash preveriti! Si razumel?«

Fingusht je pokimal. Dvakrat.

»Dobro,« je bil zadovoljen Rihard. »Tisti Shpanec je hijena,« ga je pogledal naravnost v ochi. »Si razumel?«

Fingusht je pozhrl slino in vnovich pokimal. »Ampak …«

Rihard se je namrshchil.

»Kaj – ampak?!«

»A nisi rekel, da je nedolzhen kot telichek?« je previdno izdavil Fingusht.

»Ti si telichek!« je zarohnel Rihard, ker se je spomnil, da je vcheraj, ko se je vrnil v pisarno, res rekel tako. »To je bila samo delovna hipoteza,« je hlastno nadaljeval. »Zdaj ko imam na voljo nove podatke, jo je treba ustrezno dopolniti! Si razumel?!«

»Razumel,« je tiho izdavil Fingusht in pozhrl slino.

»Policijsko delo ni zdolgochaseno zehanje za tekochim trakom, kjer se uro za uro, dan za dnem vse ponavlja kot v sluzasti telenoveli! Treba se je prilagajati novim situacijam. Mi smo znanstveniki in umetniki, Fingusht!« je Rihard zarohnel kot orkan in se, ves zaripel, nervozno pogladil po redkih laseh.

Fingusht se je skoraj stopil od sreche. Njegov partner ga je naslovil z imenom!

»Razumem!«

»Dobro, vidim, da si dobil dovoljenje,« je Rihard vrgel pogled na mizo, kjer je lezhal list papirja, ki ga je Fingusht prinesel od shefa.

Fingusht je zasijal kot zharnica.

»Najprej me je nadrl kot psa, nakar sem mu razlozhil, da si rekel, da je tako nujno, da dobiva prekleti papir, kot je nujno zamenjati dojenchku plenice; nakar me je she enkrat nadrl, potem pa …«

»Ne nakladaj!« je Rihard s tako ihto udaril po mizi, da je kar poskochila.

Fingusht je v hipu utihnil.

»Policijsko delo zahteva uchinkovitost, uchinkovitost in she dvakrat – uchinkovitost!« je Rihard zaprhal kot pobesnel bik. »Dobro si opravil!« je dodal z blazhjim glasom, vstal in Fingushta potrepljal po hrbtu, nato pa znova zarohnel: »Ampak najino delo se ni she niti zachelo, razumesh?! Ne moreva zhe zdaj spati na lovorikah, pa cheprav si to morda zheliva in si … zasluzhiva,« je klamfal kot kak veleumni predavatelj. »In ne trosi vsakemu dobesedno vsega, kar ti rechem, ti pocukrani golazh!«

Fingusht je bil tako zatopljen v njegov govor, da ni razumel, o chem pravzaprav teche beseda.

»Dojenchek in plenice,« je navelichano pihnil Rihard, ko je opazil njegov zmedeni pogled.

»Aja, sem mislil, da …«

Rihard je teatralno dvignil desnico.

»Rekel sem – dovolj! Chaka naju pomembnejshe delo.«

V Fingushtovi glavi so v hipu poniknile vse misli. Che bi bilo treba, bi se v trenutku zakopal v zemljo in ubogljivo chakal, dokler mu Rihard ne bi ukazal, naj znova prileze na plan. Pa chetudi bi se zadushil. Rihard bi zhe vedel. On je njegov partner in mentor. Kar reche Rihard, je pomembnejshe od bozhje besede.

»Zdaj bosh shel v laboratorij, k tistemu shpeglarju … Kako mu je zhe ime?«

»Zdeshar,« je izstrelil Fingusht.

»Naj pobrska po bazi, morda imamo v njej naslov tistega prekletega Shpanca.« Rihard je iz zhepa izvlekel belezhnico in obrnil nekaj listov. »Pishi!« je usmeril desni kazalec v Fingushtov nos.

Ta je iz levega srajchnega zhepa izvlekel kuli in iz desnega belezhnico. Kako dolgo je chakal na ta trenutek! Da si bo konchno tudi on nekaj zapisal v belezhnico. Srecha! Radost! Blazhenost! Hvala ti, bog, se je v mislih zahvalil vsevishnjemu, obrnil prvo stran in chakal nadaljnjih navodil.

Rihard se je zadovoljno nasmehnil. Kljub temu, da je imel Fingushta za popolnega bedaka, mu je nekako, ne da bi to pravzaprav hotel, zachel postajati vshech.

»Rodrigo Gonzales,« je bral iz svoje belezhke. »Si zapisal?«

Fingusht je pokimal.

»Dobro … Che je to res njegovo pravo ime … Che je lagal o tem, da … Kakor koli … Vsekakor morash preveriti. Ko konchash, me pochakaj tukaj.«

Fingusht je razocharano sklonil glavo.

»Jaz grem zaslishat tiste mulce,« je dejal Rihard. »Ne smeva izgubljati chasa, razumesh? Ti gresh dol k onemu bledolichnezhu, jaz na zaslishanje. Saj bi te vzel s sabo, ampak tukaj bosh bolj koristen.«

Tukaj bo bolj koristen, je odmevalo v Fingushtovi glavi. Nadvse si je zhelel, da bi shel z Rihardom na zaslishanje, saj bi se tam nauchil kaj novega. Toda saj ni vech otrok, temvech njegov partner, tudi sam mora prispevati k reshevanju primera. Tukaj bo bolj koristen!

»Da!« je vnovich pogumno dvignil pogled.

»Tako je prav,« je pokimal Rihard, si nadel policijsko kapo, she enkrat potrepljal Fingushta po hrbtu in odbrzel skozi vrata.

Fingusht je nekaj sekund zmedeno buljil v prazen stol svojega partnerja, nato pa je v glavi znova zaslishal Rihardove razgrete besede in kot vzmet ga je vrglo na noge. Ne sme izgubljati chasa! Naslednji hip se je zaletel v vrata, si potipal bolechi nos, jih naposled le odprl in oddrvel v klet k tistemu zarukanemu rachunalnicharju.

 

* * *

 

Rihard je bil ves v ognju. Gnan od zhelje po odkritju novih dokazov in od chastihlepnosti, ki mu je prigovarjala, da mora primer reshiti pred drugimi, je vkljuchil sireno, dirjal med avtomobili, hupal in se razburjal na voznike, ki se niso pravochasno umaknili na rob cestishcha. Presneti civilisti! On reshuje najpomembnejshi primer svojega zhivljenja, oni pa … Drhal!

»Se je kateri od starshev zhe oglasil?« je vprashal dezhurnega policista, ki je medlo posedal pred vrati, kjer so imeli zaprtega enega od nepridipravov.

Dezhurni je odsotno odkimal.

»Ampak Dekleva jih je pa obvestil, ne?« se je Rihard she enkrat hotel preprichati, da je bilo vse storjeno po predpisih. Da ga ne bi ponovno ulovili na kakshni tehnichni podrobnosti, ki jo je bil spregledal.

»Ma ja,« je zavzdihnil policist.

Kakshna sodrga dela za nas, je z gnusom pomislil Rihard. Vchasih je bilo treba najprej konchati kadetsko sholo, zdaj se v enoletni techaj lahko vpishe zhe vsak polpismen teleban s srednjo sholo.

Z Deklevo je sicer zhe govoril prejshnji vecher; zatrdil mu je, da vse poteka po predpisih. Rihard je globoko zavzdihnil in pritisnil na kljuko.

»Kdo je tukaj?« je she enkrat pogledal dezhurnega.

»Tisti divjak.«

Rihard bi ga najraje na gobec. Che bi bilo po njegovem, bi ga nagnal na cesto, a ker je bil svet tako trapast, da skoraj nich ni bilo po njegovem, ne more ukreniti nichesar. Sploh pa ne zdaj, ko mora she enkrat zaslishati tisto malo barabo.

Ko je stopil skozi vrata, se je mladenich, ki je stal pri oknu, zasukal proti njemu.

»No, me boste zhe izpustili?« ga je srepo pogledal. »Ali sploh veste, da mladoletnikov ne smete zadrzhevati tako dolgo?«

»Tishina!« je zarjul Rihard. »Sedi semle,« je pokazal na stol nasproti njega, »in da mi niti ne pisnesh, dokler ti ne dovolim!«

»Da si ne bosh zlomil gobca, starchek,« je zamrmral Mik in se pochasi priblizhal.

»Si razumel, kaj sem ti rekel?!«

»In kaj bosh naredil, che ne ubogam?« je zajezikal Mik. »Me bosh prishponal, starchek?« se je izzivalno nagnil prek mize.

Rihard bi mu seveda najraje eno prisolil, toda potem ne bi bilo vse po predpisih.

»Zanima me tisti tip, ki ga ni bilo z vami,« je dejal z mirnejshim glasom in se s hrbtom naslonil na naslonjalo razmajanega lesenega stola, da je ta utrujeno zashkripal.

Miku so se mashchevalno zasvetile ochi. Tina zhe od prvega trenutka ni maral. Che bi bilo po njegovem, bi ga zabil v zemljo, deset metrov globoko ali pa she globlje, in nikoli vech ne bi pomislil nanj.

»Kaj je z njim? Saj sem zhe vse povedal,« je zabevskal.

»Kako mu je ime?«

»Saj sem rekel: Tin.«

»Pa vesh, da ima brata?«

Mik se je zachudeno zazrl v policista. Rihardu je bilo takoj jasno, da nima pojma o kakrshnem koli bratu.

»In da sta dvojchka?«

Mik je bil she bolj osupel.

»Enojajchna. Podobna sta si kot teleban telebanu.«

»In?«

»Je kateri od vas kdaj pomislil, da mu v resnici ni ime Tin, ampak je morda prevzel ime svojega brata?«

»In kaj bi mu to pomagalo?«

»To bomo she ugotovili,« je pomenljivo odvrnil Rihard, »za zachetek bo dovolj, che mi odgovorish, kar sem te vprashal. Si res preprichan, da je bil z vami Tin in ne Tim? Saj bi rad, da zadrgnemo zanko okoli vratu tega lopova, kajne?«

Miku so se mashchevalno zasvetile ochi. Kar se njega tiče, bi Tina lahko obesili na prvo drevo, pa ne bi niti trenil. Che ne bi bilo tega prekletega Tina ali Tima ali kako je bebchku ime, se ne bi nikoli lotili tistega bedastega ropa … Dobro, res so pokasirali ful kesha, ampak – kaj potem? Saj jim tudi zhe prej ni shlo slabo. Kaj pa je bilo narobe s prodajanjem ceglov? Vchasih so jih od koga fasali, to je bilo pa tudi vse. Za sproti so imeli chisto dovolj, nekaj so celo privarchevali. Pa she iz tiste kleti, v kateri se je prvich v zhivljenju nekje pochutil domache, so se morali izseliti. Tisti jarek na Rozhniku … Kako so garali! Malim je bilo vsem po vrsti vshech, njemu pa se je vse skupaj zdelo brez veze. Che ne bi bilo tega shalabajzerja …

»Rekel je, da je Tin. Jaz tega nisem preverjal. Morda to ni bilo njegovo pravo ime. Pa koga briga! Jaz vem le to, da bi nam bilo brez te podlasice veliko bolje.«

»Che bosh na sodishchu prichal proti njemu, ti bom uredil, da bosh dobil milejsho kazen.«

Miku je bilo chisto vseeno, za koliko chasa ga mislijo zapreti. Toda che lahko zashije tisto gnido, zaradi katere je zdaj tukaj, se bo spechal tudi s tem pokvarjenim starchkom, che bo treba.

»Bomo she videli,« je dejal in se bedasto zarezhal. »Odvisno od ponudbe.«

Rihard je chutil, da z Mikom ne bo tezhav. Che drugi ne bodo hoteli sodelovati, bo on chisto dovolj.

»Kako je ime tistemu malemu?«

»Kateremu malemu?«

»Vse zhe vemo, zanima me le to, ali si res pripravljen sodelovati. Mala dva sta zhe potrdila, da je Matic,« je poskusil na vse ali nich.

Mik je prebledel; ko pa se je zavedel svoje reakcije, si je poskushal na obraz znova navlechi posmehljiv izraz. A mu ni uspelo. Mali se mu je prikupil, ko sta tolikokrat skupaj prodajala opeke. Bil je she otrok, ubogi fichfirich. Zdaj so ochitno na sledi tudi njemu. In Peter in Rok sta potrdila. Che podgana policijska ne lazhe.

Rihardu je bilo po Mikovi reakciji takoj jasno, da je zadel v sredino tarche. Pravzaprav ga sploh ni vech zanimalo, kaj mu bo mali razbojnik odgovoril. Matic je shesti! Zdaj ima torej vse! V glavi mu je zopet izbruhnil pozhar. Vse je prehitel, vse! Toda mirno, Rihard! Ni she konec. Da ne bosh spet chesa spregledal. Umiri se. Globoko vdihni …

»Nimam pojma, o chem nakladash, stari,« je zabevskal Mik.

»Si mi zhe odgovoril,« je nezainteresirano odvrnil Rihard in vstal.

»Smeshko,« se je zasmejal Mik in se zagledal skozi okno, vendar se Rihard ni vech menil zanj.

»Adijo,« je she zamrmral in zapustil sobo.

»Saj si vendar v sluzhbi!« je zahrulil, ko je videl dezhurnega, kako lista neko trapasto revijo. Tisti kup mesa pa, kot da ga ne slishi. Le nekaj je nerazlochno zabrundal; najbrzh je mislil, da se je Rihard poslovil.

Druge tri ujetnike so imeli zaprte spodaj, v kleti.

S Petrom in Rokom ni imel tezhav. Na zachetku sta se she izmikala, potem pa sta mu priznala vse, kar je zhelel.

Zdaj je bil Rihard zhe popolnoma preprichan, da je Tim lagal, da bi se zashchitil. Sicer zelo naivno, a saj je she mlad in neizkushen. Nich nenavadnega torej.

Glede Jana mu je bilo jasno zhe takoj, ko so jih prijeli, da bo trd oreh. Da ima znachaj, ki ostane zvest do konca, cheprav bridkega. Che bi ga prijel malce ostreje, bi mu ga zagotovo uspelo zlomiti, vendar za to ni bilo nobene potrebe. Saj so mu njegovo teorijo potrdili zhe trije!

Zastavil mu je nekaj vprashanj, mu povedal, da so drugi zhe vse priznali, toda na Janovem obrazu ni trznila niti mishica.

Take bi mi rabili, je obchudujoche pomislil Rihard. Zveste in neomajne!

Poskushal je she z nekaj vprashanji, a ni bil vech stoodstotno pri stvari. Z mislimi je zhe bil v svoji pisarni … In pri Fingushtu. Kaj je izvedel o tistem Shpancu?

»Dobro,« je zavzdihnil. »Tudi take znamo zlomiti. Samo malo dlje traja. A to bo le v tvojo shkodo. Saj imamo tako ali tako zhe vech kot prevech dokazov,« je she dejal, na hitro vstal in zaloputnil vrata, ne da bi chakal na morebitni odgovor.

Ko se je peljal nazaj na policijsko postajo, ga je poklical Matichev zdravnik. Mali se je na zachudenje vseh prebudil iz kome. Ni she najbolj pri mocheh, potrebuje veliko pochitka, vendar bo zdrzhal nekaj minut pogovora, mu je sporochil zdravnik.

V Rihardovi glavi je znova zavrelo. Ja, danes je njegov dan! To je samo njegov primer! Vse gre kot po ledu. Pohodil je plin in vkljuchil sireno. »Che tole ni izjemna situacija,« se je opravicheval pred samim sabo, »potem pa ne vem, kaj je.«

Zdravnik je bil she vedno pri malem.

»To je tisti gospod, kateremu bosh odgovoril na nekaj vprashanj,« je dejal Maticu. »Pravkar sva govorila o tem …«

Rihard je hvalezhno pogledal zdravnika. Ta ve, kaj se pravi sodelovanje.

»Zdravo,« je dejal malemu.

Iz Matichevih ust je zahreshchalo nekaj nerazlochnega. Njegov glas je bil prestrashen, na robu joka.

»Ga kaj boli?« je Rihard shepetaje vprashal zdravnika.

»V njem je toliko pomirjeval, da je sploh chudezh, da lahko govori,« je odkimal mozh v beli halji.

»Zdravnik mi pravi, da dobro okrevash,« je znova poskusil Rihard.

Matica je motila Rihardova uniforma, toda njegov glas se mu je zdel prijazen, prav tako kot prej zdravnikov. Tega ni bil vajen. A mu je bilo tako vshech, da bi mu najraje povedal chisto vse, kar je vedel. Nenadoma pa mu je v glavi zahrumel Tinov glas, ki ga je svaril, naj ne izda nichesar. Ni se mogel spomniti, kdaj mu je Tin to ukazal, toda zdaj je policista pogledal z dvomom v ocheh. Tudi Tin je bil z njim prijazen. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Plezal je po tisti steni, hotel je zgrabiti njegovo roko, a jo je zgreshil in omahnil v globino. O, sveta pomagalka! Kaj pa je s Tinom? Ga je spravil v kasho? So ga odkrili? Po njegovi krivdi? Tin mu je hotel pomagati, lahko bi prespal pri njem, on pa je izpustil tisto presneto vrv.

Zdravnik ga je zaskrbljeno pogledal in nato she policista.

Rihard je vedel, da ima le she malo chasa.

»Zanima me le to, Matic,« je dejal, kolikor je mogel prijazno, »ali si poznal Tinovega brata?«

Ne, Matic je prvich slishal zanj od Tina. To najbrzh ni nobena skrivnost.

Nalahno je odkimal z glavo.

Rihard ga je prijazno potrepljal po zdravi roki.

»Si kdaj videl kak Tinov osebni dokument?«

Tina so gotovo zaslishali. Kdo ve, kaj jim je napletel. A tudi to vprashanje ni nich posebnega, si je mislil.

Znova je odkimal.

»Pa Tima, si kdaj videl?«

Matic je brez odvechnega razmishljanja vnovich odkimal.

»Kot najbrzh vesh, smo druge – Jana, Mika, Petra in Roka – zhe ulovili. In oni so nam povedali tudi zate,« je zastavil she najbolj kochljivi del pogovora.

Cheprav je bilo skozi povito glavo videti le majhen del dechkovega obraza, je Rihard opazil, da je mali zardel. Matic si ni mogel pomagati. Naenkrat ga je postalo sram. Kot da bi bil on tisti, ki jih je izdal, in ne oni njega. Nato pa je vendarle pomislil. Saj se je z vsemi dobro razumel. Le zakaj bi ga izdali? Jan? Ne, on nikoli. Mik? Zanj zhe ni bil vech tako preprichan, cheprav se mu je zdelo, da ga ne sovrazhi, kot je sicer sovrazhil ves svet. Peter in Rok? Onadva sta she otroka … Kdo ve, kaj vse so pocheli z njima. Ampak zdaj je tako ali tako vseeno. Vse je zamochil. Morda je potunkal celo Tina.

Osramocheno je povesil ochi.

Rihard je dobil she eno potrditev.

»Dokler ne okrevash, bosh v bolnishnici, in to lahko traja kar dolgo,« je dejal. »Potem se bom pa osebno zavzel zate. Si mlajshi mladoletnik, zato jo bosh morda odnesel z ne prehudimi posledicami.«

»Prav,« je pokimal Matic. »Ampak o Tinu ne vem nichesar,« je dodal. »On je le moj frend, ki mi je hotel pomagati.«

»Prav, prav,« je pokimal Rihard. Matic mu je bil vshech, ker je poskushal, cheprav na naivno otroshki nachin, zashchititi svojega pobalinskega tovarisha. Ne zato, ker bi si zhelel, da ga ne bi ulovili, temvech zato, ker ni maral tistih, ki izdajajo svoje prijatelje. Zvestoba je bila na njegovi lestvici vrednot na prvem mestu. No, od Matica je tako ali tako izvedel vse, kar je hotel.

Zdravnik je Riharda narahlo povlekel za rokav, chesh, dovolj bo. Policist je she enkrat naklonjeno pokimal Maticu, ki je boleche zavzdihnil.

»Ni jim lahko,« je zamrmral Rihard. Videl je zhe nich koliko podobnih primerov. Starshem zanje ni mar, znajdejo se na ulici, potem pa …

Na hodniku se ga je ponovno lotila nepotrpezhljivost. Tik pred ciljno chrto je. Le she nekaj metrov, pa bo veliki zmagovalec.

»Potrpezhljivost, Rihard, potrpezhljivost,« si je dopovedoval, ko je nestrpno hupal voznikom. »Vsaka rech terja svoj chas.«

Fingusht ga je zhe chakal v pisarni. Celo kavo je skuhal.

»Terna!« je zavpil Rihard in se zvishka pochil na stol, da se je ta nevarno nagnil, on pa bi skoraj zgrmel na tla.

Fingusht sicer ni vedel, kaj natanchno pomeni terna, vendar bo zhe ugotovil, si je dejal. Zhe dostikrat se je zgodilo, da mu kakshna stvar najprej ni bila jasna, potem pa se mu je razkrila kar sama od sebe.

»Tochno tako se je zgodilo, kot sem predvideval,« je nadaljeval Rihard.

Fingusht je nejevoljno pokimal. Precej bolj bi bil zadovoljen, che bi bil Rihard dejal »kot sva predvidevala«, saj sta bila zdaj vendar partnerja. Toda prevech le ne sme zahtevati, si je dejal in se kislo nasmehnil.

»Matic je bil z njimi; Tim tudi, a se je izdajal za svojega brata. Zato zdaj bezhi.«

Fingusht je potrpezhljivo pokimal.

»Pa ti?« je naposled le dochakal Rihardovo prvo vprashanje.

»Terna!« je zavpil malce prevech glasno in se zgrabil za usta. Zdaj je bil zhe popolnoma preprichan, da terna pomeni nekaj takega kot super. Morda bo pozneje celo preveril v slovarju.

»No?« ga je Rihard nezaupljivo pogledal izpod obrvi.

»Shpanca Rodriga Gonzalesa imamo v bazi podatkov,« je profesorsko zachel Fingusht. »Pregledali smo vse podatke o tujcih v zadnjem letu. In ga nashli v evidenci! Najemodajalka je prijavila najemno pogodbo, zato vemo, kje stanuje. V Shishki!«

Rihard je od navdushenja silovito tresnil po mizi, da se je Fingusht, ki je bil tako zatopljen v svoje pripovedovanje, da njegove kretnje sploh ni opazil, prestrasheno zdrznil in z odprtimi usti obnemel sredi stavka. Je zdaj storil kaj napak? Saj je uspeshno opravil nalogo, she vech, izvohal je celo Shpanchev naslov.

»Bravo, stara sablja!« je navdusheno zaklical Rihard in prestrashenost je iz Fingushta v hipu zbezhala v zanjo primernejshe skrivalishche; v Rihardovih ocheh je opazil nekaj, kar je bilo she najbolj podobno iskrenemu zadovoljstvu. Tudi sam se je nasmehnil. Stara sablja!

»Si rachunalnicharju povedal,« se je Rihard zaupljivo nagnil proti Fingushtu, »da o tem ne sme niti pod smrtno grozhnjo nikomur nich pisniti?« je zarotnishko zashepetal.

Fingusht se je prav tako nagnil dalech naprej, da je njuni glavi lochevalo le she nekaj centimetrov zatohlega pisarnishkega zraka.

»Sem,« je pokimal.

»Bravo!«

»She vech,« je sijoch kot svetilnik nadaljeval Fingusht. »Prispelo je obvestilo iz Nemchije …«

Rihard je v napetem prichakovanju razshiril zenice in nagrbanchil znojno chelo.

»Ravno ko sem se vrachal iz laboratorija, je zachel piskati faks,« je shepetal Fingusht. »V glavi dokumenta sem prepoznal ime nemshkega policista, ki je, poleg vseh drugih evropskih kolegov, s katerimi sodelujemo, dobil obvestilo o tem, da so okradli poshtarja …«

»In?!« se je Rihard she komaj zadrzheval.

»V neki rachunalnishki trgovini na Dunaju je nekdo plachal z ukradenim denarjem. She dobro, da je ves denar, namenjen za pokojnine, od tistega ropa lani, oznachen.«

Rihard je nejevoljno zavzdihnil. Tistega ropa lani se raje ne bi spominjal. Ni ga razreshil. Cheprav bi ga moral.

»No, kakor koli … Imamo prstne odtise … Ujemajo se s …« je teatralno nadaljeval Fingusht.

»No?!«

»… s Shpancem!« je vzkliknil Fingusht in tresnil po mizi. Che bi bilo po njegovem, bi mu morali pripeti medaljo za … pach nekaj.

»Kako pa to vesh?« je z iskrenim zachudenjem vprashal Rihard.

»Bili smo pri Lesarjevih in vzeli prstne odtise s kljuke na vhodnih vratih.«

Rihard ga je pogledal s takim obchudovanjem, da je Fingusht skoraj poletel.

»Nich,« je zadovoljno dodal Fingusht.

»Kako – nich?« se je namrshchil Rihard. »Kaj nisi rekel, da …?«

»Potem sem se spomnil, da si mi rekel, da je bil Shpanec na kolesu …«

Rihard je shiroko odprl usta. Fingusht ga je iz trenutka v trenutek bolj presenechal.

»Zapomnil sem si tudi znamko – favorit! – in barvo – rdecho. Odshel sem v Shishko … Kolo je bilo parkirano pred stolpnico. Z balance sem vzel prstne odtise, oddirjal nazaj do laboratorija in jih primerjal z odtisi na denarju. Najprej jaz, nato she Cveto …«

Rihard je grozeche stisnil cheljusti:

»… ki mi je sveto obljubil, da ne bo o tem chrhnil niti besede!«

Rihard se je za trenutek sprostil, nato pa znova zaskrbljeno vprashal: »In kaj si storil s faksom?«

»Razgledal sem se po pisarni, ali me kdo opazuje. Ko sem se preprichal, da nihche, sem ga na moch previdno odtrgal in odshel. Tule je,« ga je izvlekel iz mape, ki jo je drzhal v narochju, in ga izrochil Rihardu.

Ta ga je na hitro preletel: spodaj so bili Shpanchevi prstni odtisi.

»In tule so odtisi, ki sem jih nashel na kolesu,« je Fingusht izrochil Rihardu she drugi list.

Vse je bilo po pravilih … Prstni odtisi s kolesa, pa tisti z bankovcev – deset kvadratkov, kjer so se ujemali. In pod vsem tem podpis strokovnjaka za prstne odtise, Cveta. Saj to ne more biti res! Kaj se je zgodilo z zelencem, ki ni znal shteti niti do tri? Trdo delo je naposled obrodilo sadove, je sklenil Rihard. Pod njegovim skrbnim ochesom je Fingusht postal pravi policist.

»Bravo, partner, sila si!« je pohvalil mladca.

Fingushtu se je pohvala zdela skoraj samoumevna. Saj se je zares odlichno odrezal! Storil je vse, kar mu je bil narochil Rihard, in she veliko vech. Resda je imel pri tem nekaj sreche, na primer to, da je faks iz Nemchije prispel ravno ob pravem chasu, ter da so imeli Shpanca v bazi podatkov in da je bilo kolo pred blokom. Toda srecha spremlja pogumne! Lahko bi spregledal faks, pa ga ni. Ko na kljuki ni odkril prstnih odtisov, je vedel, da mora preveriti she kolo … Da, res zasluzhi pohvalo.

»Zdaj morava po Shpanca, partner,« je dejal Rihard. »Kje pravish, da zhivi?«

Fingusht mu je izrochil listek, na katerem je bil chitljivo izpisan Shpanchev naslov. Riharda je preplavil tak ponos, da bi Fingushta najraje objel. Naenkrat mu je bil kot sin. Najljubshi sin.

Po hodniku je Rihard stopal z visoko dvignjeno glavo. Vse sodelavce je prehitel, she malo, pa bo primer reshen! Nihche mu ne sezhe niti do glezhnjev.

Fingusht je zanosno stopal za njim. She nikoli ni imel tako dobrega prijatelja, kot je Rihard. Zhivljenje se je zanj pravzaprav zachelo shele z danashnjim dnem …

Ko sta sedla v avto, pa se je Rihard v popolnem brezupu zagledal v Fingushta.

»Ampak, Fi… Fingusht,« je zajechal, »che so na tistem denarju res Shpanchevi prstni odtisi … Potem … potem je z mojo teorijo nekaj narobe.«

Fingusht mu je vrnil zmeden pogled, nato pa se je domislil odgovora.

»Ali pa so imeli – she enega partnerja,« je dejal mirno.

Rihardu so se sprva zasvetile ochi, nato pa je ogenj v njih znova ugasnil.

»Janu in Miku smo prishli na sled, ker so odkrili oznachen denar v ljubljanskih trgovinah in ker sta zhe imela kartoteki,« je obnavljal dogodke zadnjih dni. »Druge smo dobili, ker so bili pach z njima. V skrivalishchu in kar so porabili po shtacunah, je bilo natanko toliko denarja – che prishtejemo she manjkajocho shestino – kot so ga ukradli poshtarju. Zato sem sklepal, da je moral biti z njimi she eden. Matic in Mik sta mi potrdila, da je to bil Tin … Oziroma Tim, ki se je izdajal za svojega brata. Dva bi bila prevech, razumesh?«

»Razen,« je po razmisleku odvrnil Fingusht, »che zaradi nekega, nama she neznanega razloga, vsi ti mulci sovrazhijo Tina in so izrabili prilozhnost, da ga potisnejo v drek. Ali pa preprosto zato, da bi zashchitili pravega storilca – Shpanca!«

Rihard je zmajeval z glavo in premleval njegove besede. »Morda imash prav,« je naposled zamrmral. »Moram she enkrat premisliti. Ko bom imel vech chasa … Zdaj morava prijeti tega presnetega Shpanca. Prekleti tujci!« je zarobantil in pohodil plin.

 

* * *

 

»Rihard,« se je predstavil starejshi od dveh policistov, ko sta prispela k Lesarjevim. »In to je moj partner, Fingusht,« je pokazal mlajshega kolega, ki se je pretirano ponosno izprsil in ochetu Lesarju ponudil roko. »Fingusht vam bo razlozhil celotno situacijo,« je nadaljeval Rihard. »Jaz pa bi se pogovoril z vasho hcherko, che nimate nich proti.«

Fingusht je gospodu Lesarju do zadnje nepomembne podrobnosti pojasnil, kaj se je zgodilo, kako sta prishla na sled Shpancu in ukradenemu denarju … Zatem sta pregledala hisho. Na njuno zachudenje je bilo vse na svojem mestu; oche je dejal, da, kolikor lahko na hitro presodi, ne manjka nich.

»Pa ste preprichani, da se z njim res ne poznate?« je sprasheval Fingusht in z levico stiskal belezhnico, z desnico pa kuli, s katerim si je zapisal vsako Lesarjevo besedo, da je bil od napora zhe ves prepoten. Popisal je zhe skoraj vso belezhko, zato ga je zachelo skrbeti, kaj se bo zgodilo, ko ne bo imel vech prostora za zapiske. Rihardu tega ne bo smel povedati, saj bi ga spet imel za bedaka. Ampak kaj, che bo pozneje potreboval kako podrobnost, ki si je ne bo zabelezhil? Zakaj vendar she niso dobili obljubljenih diktafonov? Pritisnil bi na gumb in ves pogovor preprosto posnel! Tako pa se mora kot kak prvosholchek ukvarjati s to zastarelo pisunsko »tehnologijo« in po nepotrebnem troshiti dragoceno energijo, ki bi jo lahko uporabil stokrat bolj koristno!

She enkrat sta se sprehodila od kleti do Sanjine sobe, a gospod Lesar je znova zatrdil le to, da ne manjka – nich.

»Kaj pa je tule?« je Fingusht usmeril prst na loputo, ki je ob prvem obhodu ni opazil.

»Ah, samo podstreshje,« je odmahnil z roko Sanjin oche.

Ah, podstreshje! je kot blisk presekalo Fingushtove mozhgane. Che on ne bi bil tako pozoren, bi Lesar kratko malo prezrl podstreshje. Ti civilisti!

»Seveda,« je potrpezhljivo pokimal Fingusht. »Tudi podstreshje si morava ogledati, gospod Lesar.«

»Tam gor zhe stoletja ni bilo nikogar,« je skomignil z rameni Sanjin oche. »A che zhe vztrajate …«

Fingusht je odprl usta, da bi gospodu Lesarju pojasnil, da se ne sme nikoli in pod nobenim pogojem spregledati niti najmanjshe podrobnosti, kajti prav v malenkostih se skriva vrag. Vendar se je zadrzhal. Civilisti so tako ali tako izgubljeni primerki.

Lesar je prinesel lestev in Fingushtu pomignil, naj spleza gor.

Seveda, mene vedno chakajo najtezhja dela, je sam pri sebi zavzdihnil mladi policist. Vendar se je tega zhe navadil. Le tisti, ki si ne zatiskajo ochi pred tezhavami, se je spomnil Rihardovih naukov, so delezhni najvechjih nagrad.

Na podstreshju je iz zhepa izvlekel svetilko, ki je borno osvetlila osrednji del. S svetilko v roki je pozorno preiskal prostor. Nich. Podstreshje je bilo tako razsezhno, da bi ga lahko brez tezhav preuredili v majhno stanovanje … A tukaj ni zato, da razmishlja o gradbenishtvu, se je okaral, temvech zaradi svoje najpomembnejshe preiskave v zhivljenju! Namrshchil je chelo in s svetilko she enkrat posvetil v kot. Nich, samo pajchevine. Potem pa je na prechniku nekaj zagledal. Vznemirjeno je stopil blizhe. Majhna chrna shkatla z rdecho luchko.

»Imate satelitsko anteno?« se je zadrl.

»Na strehi nich!« je v odgovor zaklical oche in pomislil, da bo nemara le bolje, che tudi on spleza gor. Zakaj ga policist sprashuje take neumnosti?

Fingusht je bil tako zatopljen v preuchevanje chrne shkatlice, da ni slishal, kdaj je prishel Lesar za njegov hrbet. Ko je zaslishal Lesarjev glas, se je zdrznil kot prestrashen dechek, ki so ga ulovili sredi prepovedane igre.

»Samo jaz sem,« je dejal Lesar, ko je zagledal njegov zbegani obraz. »Pomislil sem, da morda lahko kaj pomagam …«

Fingusht se je v trenutku zavedel, da se kot policist in Rihardov partner ne sme obnashati kot brezglavo otroche. Stisnil je ustnice in se resno namrshchil.

»Tole,« je pokazal na shkatlo, »je pritegnilo mojo pozornost.«

Zdaj se je namrshchil tudi Lesar.

To je pravo, je takoj vedel Fingusht. Tega ne bi smelo biti tukaj! Lesar o shkatli nima pojma! Pa ne, da mi je znova uspelo?

»Tega nisem jaz postavil semkaj,« je spregovoril gospod Lesar.

»Ste preprichani?« je Fingusht resno privzdignil desno obrv.

»Che vam pravim …«

»Ste o tem res popolnoma preprichani?« Pri civilistih nikoli ne vesh, je v glavi vnovich zaslishal neshtetokrat izgovorjene besede svojega mentorja. Stokrat ti rechejo belo, potem pa si kar naenkrat premislijo in trdijo – kodrlajsasto. In o tistem, kar so trobezljali prej, iznenada ne vedo nichesar.

»Che vam vendar pravim …«

»Dobro,« je Fingusht za milimeter spustil obrv. »Torej bova zadevo odstranila.«

Gospod Lesar je pokimal.

Fingusht je zhe hotel zgrabiti shkatlo, ko se je spomnil na premnoge filme, ki jih je videl v svoji morechi mladosti. Modra in rdecha zhica! Ali je bila ena zelena? Le Vedno je bila le ena prava. In v filmih so dobri fantje vedno nashli tisto, ki jo je bilo treba prerezati. Ampak zdaj nista v filmu. Zaskrbljeno je pogledal Sanjinega ocheta.

»In che je v njej …? Saj razumete …« se mu je zatresel glas.

Gospod Lesar si je od blizu ogledal shkatlo.

»Ne,« je odkimal. »V sluzhbi imamo isto zadevo. To je za varnostne kamere, postaja, ki …« Ko mu je postalo jasno, kaj imajo na podstreshju, je debelo pogledal Fingushta, ki she vedno ni razumel. »Ampak zakaj, za boga svetega, bi kdo pri nas namestil kamere?!« je vzkliknil. »Razen che …« se mu je na obrazu zarisala skrb.

»Da?« se je vmeshal Fingusht, ki se mu je zazdelo, da sta z Rihardom tik pred razkritjem afere, ki bo v kratkem napolnila chasopise in postala najudarnejsha novica na televiziji. Morala bosta odgovarjati na neshteta novinarska vprashanja. Morda bodo v Slovenijo prihiteli celo tuji novinarji …

Lesar je Fingushtu pojasnil, s chim se poklicno ukvarja. Morda se je v hisho vtihotapil vohun iz konkurenchne firme … Cheprav se mu je domneva zdela tako absurdna, da je le nejeverno zamahnil z roko: »Ne, ne, to ne more biti res. Saj je vse, kar pochnemo, javno. Cheprav,« je znova podvomil, »chlovek danes nikoli ne ve, kajne gospod Fingusht?«

Gospod Fingusht! She nikoli ga ni nihche naslovil z gospodom! Ampak zdaj se bo moral navaditi tudi tega. Zdaj ni vech zelenec, ljudje ga bodo vse pogosteje naslavljali na moch sposhtljivo in ponizhno. Potem se je Fingusht spet vrnil v resnichnost. Precej bolj bi mu bilo vshech, che bi bil Sanjin oche kak pomembnejshi chlovek, ne pa ekologek, ki ljudem svetuje, kako naj preurejajo kmetije.

»Torej bo najbolje, da jo odstraniva,« je dejal in se zazrl v gospoda Lesarja.

Ta si ni dal dvakrat rechi. Shkatla je bila na spodnji strani prilepljena na tram, a ne prav mochno. Nekajkrat jo je potresel levo in desno – in zhe jo je imel v rokah. Fingusht se je ob njegovem »podvigu« za vsak primer malce odmaknil in v napetem prichakovanjem spachil obraz. Vseh tistih filmov, ki so zastrupili njegovo glavo v mladosti, le ni mogel kar tako odmisliti.

»Ja,« je kimal Lesar, ogledujoch shkatlo, »natanko tako imamo v sluzhbi. Postaja, ki zbira signale iz video kamer in jih usmerja na internet. Najnovejsha tehnologija ...«

 

Shele zdaj je Fingushtu postalo jasno, o chem govori Lesar, a je svoje presenechenje skrbno prikril. Zdaj bodo morali ponovno zares temeljito preiskati hisho, je razmishljal, ko sta se spushchala po stopnicah.

Sanja in Rihard sta bila pred hisho. Dekle se je zaprepadeno drzhalo za usta in zabodeno gledalo policista.

»Ochi, saj ne bosh verjel, kaj sem pravkar izvedela,« je zahlipala in stekla k ochetu.

Medtem je Fingusht o vsem porochal svojemu partnerju.

»Vesh, kaj mi je rekel policist … Da je Tim navadna baraba. Saj ne morem verjeti,« je Sanja planila v jok.

Oche jo je objel, in ko je minil prvi napad joka, je s solznimi ochmi nadaljevala: »Pravi, da je v resnici zbezhal Tim in ne Tin, da je bil Tim chlan neke bande in se je izdajal za svojega brata; da so jih zhe polovili, le njega she ishchejo. In da bi se neki fant zaradi njega skoraj ubil … Moj Tim!«

Oche ni prav dobro poznal Sanjinega fanta, toda tudi njemu pri celi zgodbi nekaj ni drzhalo vode. A kdo bi vedel. Saj ne bi bilo prvich, da bi se o kom zmotil. Sicer pa je fanta videl le nekajkrat, zgolj toliko, da sta se na hitro pozdravila in spregovorila kakshno besedo. Njega je bolj zhrl nesrechni sprejemnik, ki zagotovo pomeni, da so v hishi tudi video kamere.

»Najbrzh je bil zato zadnje chase tako chuden, ker je pochel vse te neumnosti,« je zhlobudrala Sanja. »Zhe zdavnaj je zbezhal, z mano pa se je she vedno druzhil in mi lagal, da je pobegnil Tin. Da ga ne bi odkrila, mi je celo prepovedal, da ga klichem in prihajam k njemu domov. Koliko lazhi … Kako sem se o svojem Timu lahko tako zelo motila?«

Ocheta pa ni skrbel zmeshani najstnik. Sanja bo zhe prezhivela, si je mislil. Zdaj morajo chim prej odkriti, kje so kamere …

 

* * *

 

»Kamere, pravite?« je Rihard z vrochichnim pogledom strmel v gospoda Lesarja, ko mu je ta zhe tretjich zapored pojasnjeval, kaj sta z njegovim kolegom nashla na podstreshju. »Ste preprichani?«

»Zares bom preprichan, ko jih bomo nashli,« je potrpezhljivo odgovarjal Sanjin oche, »pravim pa, da je tale shkatla prav taka kot …«

»In vi jih zagotovo niste namestili?« ga je sumnichavo sprasheval Rihard.

»Poslushajte,« je nestrpno odvrnil gospod Lesar, »ali boste poklicali pomoch, da skupaj preishchemo hisho ali pa se bom tega lotil sam, z vami ne mislim vech izgubljati chasa.«

Ali tako dobro lazhe, da si she sam verjame, ali pa govori resnico, je ugotavljal Rihard. Pa recimo, da govori resnico. Naj res pokliche pomoch? Da bo za vse to izvedel celoten oddelek? Ne, niti sluchajno!

»Mislim, da bomo mi trije chisto dovolj,« je dejal.

Sanjin oche je nezadovoljno skomignil z rameni. No, bolje trije kot eden, si je mislil.

»Torej?« je pomignil Rihardu, ko je ta she kar stal in strmel vanj.

»Da, seveda,« je pokimal Rihard. Zdaj so tudi njega obsedle podobne mislil kot prej Fingushta. Morda bodo razkrili zaroto velikih razsezhnosti, v katero je vpletena bog ve kakshna mednarodna teroristichna zdruzhba! Koliko let je chakal na svoj trenutek, na svojih pet minut! Neshtetokrat se je opekel. Toda vse to so bili nepomembni primerchki, ob katerih to, na kar je naletel zdaj, zbledi kot stara ponoshena srajca. Ko bo razreshil ta primer, ga nihche vech ne bo imel za norca. Zagledal se je na naslovnicah chasopisov, kako neukim novinarjem pojasnjuje, s kakshnimi prijemi je razreshil primer. Kako jim razlaga, koliko ponizhanj je dozhivel v vseh dolgih letih svojega napornega sluzhbovanja. Chemu vse se je moral odrekati, a si je pri tem nabral neprecenljive izkushnje, brez katerih ne bi bilo sedanjih rezultatov. Kako mu bodo kolegi zavidali!

Pri vratih je z nogo zadel ob nizko stopnico in skoraj padel.

»Vse v redu?« ga je izpod obrvi pogledal Sanjin oche.

»Samo preobremenjenost z delom, gospod Lesar, samo to,« je zavzdihnil Rihard.

»Res ne bi poklicali kakshnega … strokovnjaka?« je vnovich poizkusil gospod Lesar.

Rihard ga je pogledal kot muchenik, ki edini zares ve, da je bil on tisti, ki je razprl Rdeche morje, a je Mojzesu darezhljivo prepustil slavo, kajti njemu ni mar za nich drugega kot za to, da se nesebichno zhrtvuje za chloveshtvo in velikodushno uboga najkrutejshe zahteve usode.

Utrujeno je pogledal Fingushta in odkimal z glavo, chesh: ubogi civilist ne bo mogel nikoli doumeti, s kom ima opravka: nihche drug pod soncem ne bi mogel niti v sanjah opraviti zastavljene naloge bolje kot on.

»Jaz se bom lotil pritlichja, vi kleti, gospod Fingusht pa zgornjega nadstropja. Prav?« je predlagal oche.

Fingusht je bil zdaj, ko je bil spet naslovljen z gospodom, pripravljen narediti kar koli. Navdusheno je pokimal.

Rihard je z muchenishkim izrazom na obrazu navelichano prikimal gospodu Lesarju. Civilisti naj se kar slepijo, da odlochajo oni, si je mislil. V resnici pa je vsakemu, ki zna shteti do tri, jasno kot beli dan, da je on, Rihard, tisti, ki drzhi shtrene v svojih zgaranih rokah. A kdaj je she kak civilist znal shteti do tri? Kaj ni chisto vseeno, kdo se loti katerega nadstropja? Tako ali tako je to njegov primer, in ne glede na to, kdo bo she kaj odkril, so tukaj in zdaj le po zaslugi njegovih poprejshnjih nadchloveshkih naporov.

»Pa jaz?« se je namrshchila Sanja.

»Le kaj bosh ti, ljubi otrok?« je zamomljal Rihard. »Ne le, da si zgolj uboga civilistka, za povrh nimash nobenih izkushenj, saj si komaj zlezla iz plenic. Zdaj pa bi kar naenkrat rada sodelovala pri napornem policijskem delu.« Ni se vech ukvarjal z njo. Se bodo zhe drugi, tisti »nizhji« od njega. On preprosto ne more in ne sme izgubljati chasa s takimi neumnostmi.

»Lahko gresh z mano v kuhinjo,« je dejal oche.

»Okej,« je Sanja skomignila z rameni in odskakljala za njim.

Fingusht se je odpravil v zgornje nadstropje.

»Samo ne razmechite mi vsega!« ga je iz kuhinje opomnila Sanja.

»Civilisti,« je zavzdihnil Fingusht. Gledajo vse tiste trapaste amerishke filme, potem si pa mislijo, da se tudi mi obnashamo tako kot tisti neuki bedaki. Saj nismo barbari, ki ne znajo paziti na red.

Njegovo pozornost je pritegnil debel album, posut z bleshchechimi pisanimi zvezdicami, ki je lezhal na mizi. V njem so bile slichice rockovskih skupin, ki so bile popularne pred petimi, shestimi leti. Takrat je imel – koliko let zhe? Kakshno glasbo je poslushal? Sredi vseh teh vrochichnih vprashanj se mu je zazdelo, da bi bilo nemara bolje, che bi se lotil tistega, zaradi chesar je prishel v deklichino sobo. Che bi ga zdajle videl Rihard …

Nenadoma so se odprla vrata in v sobo je prihrumela Sanja.

»Oh,« se je zdrznil Fingusht in se prestrasheno zagledal vanjo. Album je nespretno izpustil iz rok, da je z glasnim treskom pristal na pisalni mizi.

»Spodaj se z ochetom samo zaletavava,« je zazhlobudrala Sanja, »zato sem se odlochila, da bo bolje, che se grem preoblech. Zhe ves dan sem v istih cunjah. Kaj pa pochnete vi?« je pogledala proti albumu.

»Oh, nich, nich,« je zajecljal Fingusht, se za korak odmaknil od mize in sklenil dlani, kot da jo naprosha, naj mu ne prisoli klofute. Nato se je vendarle zbral. »No, mislim … ishchem kamere, seveda.«

»V mojem albumu iz chetrtega razreda?« ga je izpod obrvi pogledala Sanja.

»No, povsod je treba pogledati, se vam ne zdi, mlada dama?« je Fingusht preshel v napad. Kdo pa misli, da je, smrklja? Saj ima opravka z njim, gospodom Fingushtom! »Saj sem vendar policist, bom zhe vedel, kaj je moje delo, se vam ne zdi?«

»Whatever,« je odmahnila z roko Sanja. »Saj v njem tako ni nich posebnega.« Tistega, chesar ne sme videti, zhe ne bo odkril, saj je tako dobro skrito, da bi zbegalo she Sherlocka Holmesa. No, morda njega ravno ne, si je premislila, ampak gotovo vsakogar drugega.

Odprla je omaro in se zazrla v svojo garderobo. Kaj naj obleche? Fingusht jo je nekaj trenutkov opazoval, ne da bi prav vedel, kaj naj stori, potem pa se je obrnil k steni in se zabuljil vanjo. V enoletnem policijskem techaju se niso uchili, kako se ishche skrite kamere. Z Rihardom jih prav tako nista she nikoli iskala. Kje bi torej lahko bile? Zagotovo so chisto majcene, torej mora preiskati vsak kotichek. Nemara bi koristilo, che bi imel povechevalno steklo? Nagnil se je k steni, se spotaknil ob starega plishastega medvedka in z glavo narahlo treshchil ob zid.

Ko ga je Sanja videla, kako nerodno opleta z rokami, ni mogla drugega, kot da je prasnila v smeh.

Fingusht je zardel kot kuhan rak.

»No, mlada dama,« je zajecljal, »che bi bila tale vasha cenjena soba bolje pospravljena …«

»Whatever,« je Sanja znova odmahnila z roko in se posvetila omari.

»Mislim … eh, kako je vzgojena danashnja mladina,« je zamrmral Fingusht. »Kar sredi stavka ti obrne hrbet. Nobenega sposhtovanja do starejshih … Jaz si v takih letih ne bi drznil storiti chesa takega …« In se je znova obrnil v steno.

»Kaj pa je tole?« se je Sanja zastrmela v rob desnega krila omare.

»Omara, sposhtovana dama,« je navelichano zapihal Fingusht.

»To mi je zhe jasno« je bevsknila Sanja. »Ampak kaj je tole?« je s prstom potrkala po eni od luknjic.

Fingusht je vzdihnil in stopil k njej. Kaj pa naj bi drugega? Gospodichna se je ochitno namenila, da ga bo ves chas motila.

»Najbrzh se je kak pajek zapodil sem noter in tragichno izdihnil,« je dejal Fingusht in se zasmejal ob lastni duhovitosti.

»Le kako, da nisem tega she nikoli prej opazila?« se Sanja ni odzvala za njegovo pripombo.

Glavo je primaknila she malce blizhje in s prstom podrezala po tisti chrni stvarchici, ki je bila zarinjena v luknjico.

Fingusht se je spomnil, da pravzaprav ne ve, kakshne so skrivne kamere. V policijski sholi se tudi tega niso uchili. Morda bo najbolje, che pokliche Riharda. On bo zhe vedel, kako in kaj.

Stekel je na hodnik, se nagnil prek ograje in se na vso moch zadrl:

»Policist Rihard! Policist Rihard!«

Rihard, ki je v kleti ravno lezel pod staro zaprasheno mizo, se je zdrznil, kot bi ga stresla elektrika; naglo se je dvignil in z glavo tresnil v mizo.

»Presneti zelenec!« je popenil. »Kaj res ne more nichesar brez mene?« Vsega je bil zhe poshteno sit. Pa she lachen je bil kot volk. Saj zhe ves dan ni nichesar zauzhil. In kadar je bil lachen … Stekel je navzgor.

Pred kuhinjo je zagledal Sanjinega ocheta, ki je zrl vanj z velikim vprashajem na obrazu. Je klical tebe?! je bevsknilo v Rihardovi glavi, ko je drvel mimo njega. Rekel pa ni nich. S civilisti tako ali tako ni vredno izgubljati besed.

V Sanjini sobi se je najprej zabuljil v dekle, nato pa v chrno piko, ki mu jo je bila pokazala; pobezal je vanjo z mezincem svoje okorne desnice.

Aha, tako se to dela, si je mislil Fingusht. To si vsekakor mora zapomniti.

Rihard seveda ni imel pojma, kaj pochne. Tudi on she nikoli ni imel opravka s temi mini chudesi. Saj se tehnologija tako hitro razvija, da ji chlovek sploh ne more slediti! Kdaj je bil nazadnje na kakshnem techaju? Pred petimi leti. Takrat je bila vohunska oprema, ki je bila dostopna povprechnemu civilistu, she tako okorna, da se jo je dalo odkriti s stotih metrov. S prostim ochesom. Pred pol leta pa so namesto njega na izobrazhevanje poslali tisto gnido, tistega …

»Ja, to je to,« je zaslishal tik za sabo. Bil je Sanjin oche. »To je kamera. Po shkatli sodech, jih mora biti she osem.«

»Ampak v moji sobi, ochi?« je Sanja zachudeno pogledala ocheta.

»Tudi jaz ne vem, kaj naj si mislim. Pojma nimam, zakaj …«

»To bomo zhe mi razjasnili,« se je vmeshal Rihard. »Vam si s tem ni treba razbijati glave. Najbolje, da naju s kolegom sedaj pustite sama.«

»Morda bi vama jo samo pomagal spraviti ven,« je predlagal oche. Bilo mu je jasno, da Rihard in Fingusht o tovrstnih kamerah nimata pojma.

»Che zhe vztrajate,« je pokroviteljsko pokimal Rihard in zdolgochaseno pogledal Fingushta, chesh, pustiva ubogega civilista, da se bo chutil koristnega.

»Che jo skushate izbezati z nohtom ali s pinceto, jo s tem le she globlje potisnete v luknjo,« je pojasnjeval gospod Lesar.

»Da, da, seveda,« je zavzdihnil Rihard.

»Na sredini ima chisto majhno vdrtino, v katero je treba potisniti buciko ali kaj podobnega. Mehanizem se je oklene kot pajek in kamero lahko izvlechete.«

»Da, da …«

Sanja je zhe odpirala zgornji predal svoje mize in iz njega vzela barvast kartonchek, v katerega je bilo zabodenih nekaj igel. Izvlekla je tisto, ki se ji je zdela ravno prav velika, in jo pomolila ochetu.

»Super,« jo je pohvalil oche. Shivanko je potisnil v vdrtino, v sobi je nastala grobna tishina, zaslishali so skoraj neslishen »klik« in staknili glave, da bi videli, kaj je izvlekel.

Oche je na mizi nashel list papirja in nanj polozhil mikro kamero.

»Che hochemo iglo odstraniti, jo je treba pritisniti ob nekaj trdega,« je spet pojasnil oche. Kamero je skupaj s shivanko pritisnil ob mizo, znova so zaslishali skoraj neslishen klik, igla in kamera sta se lochili. »In to je to,« je dodal oche.

»Seveda, seveda,« je komentiral Rihard, kot da mu je zhe zdavnaj vse jasno. »Najlepsha hvala za vashe podrobno pojasnilo, gospod Lesar. Zdaj pa bo res najbolje, che nadaljujeva midva sama.«

Oche je okleval. Ju res lahko pusti sama?

»Jaz vam bom medtem skuhal kavo in pripravil kaj za pod zob,« se je naposled odlochil.

Ko je omenil hrano, so se Rihardu pozheljivo zasvetile ochi. Konchno je tudi iz civilistovih ust pritavala spodobna misel!

»Che vam ni odvech …«

»Jaz pa samo she vzamem nekaj, da se preoblechem,« se je zganila tudi Sanja, »potem pa se poberem … Tole pa tole in she tole,« naenkrat ni imela vech nikakrshnih tezhav z izbiro.

»Sicer pa sploh ni recheno, da so vse kamere tukaj,« je zamrmral oche. »No, zdaj vsaj vemo, kakshne so. Ko bo kava kuhana, vaju poklichem.«

»Ti civilisti,« je zakrozhil z ochmi Rihard, ko sta s Fingushtom ostala sama. »Ampak chlovek jim mora privoshchiti nekaj veselja,« je zavzdihnil. »No, zdaj sva konchno na vrsti midva, kamerad!«

Ko je Sanja iz kopalnice priskakljala v kuhinjo, jo je na mizi zhe chakal sendvich. Z ochetom sta zachela jesti, od zgoraj pa se je zaslishalo glasno lomastenje in prerekanje.

»Upam, da ti ne bosta chesa unichila. Morda bi bilo bolje, che bi shla pogledat.«

»Ne,« je odmahnila z roko Sanja. »Po tleh je sama shara, ni frke. Ta dva bi se zaletavala she v pushchavi.«

»Sicer sem pa zhe poshteno lachen,« se je zasmejal oche in zagrizel v sendvich. Nato se je zresnil. V njegovi hishi je nekdo namestil mikro kamere … Vdrli so – in to s kljuchem! Torej gre za izkushene profesionalce. Ampak to, da so prvo kamero odkrili v Sanjini sobi, ga je le she bolj zbegalo. Ali gre morda za – pedofile?

Zaskrbljeno je pogledal hcherko. Bog ve, kaj vse so zhe posneli? Kaj so storili s posnetki? Je njihova hisha edina? So se lotili celotne ulice? Sanja zagotovo ne more biti edina zhrtev, to bi bilo preveliko nakljuchje. Zdaj mora zashchiti hcherko. Ampak kako? Najprej morajo lopove odkriti. Ja, drugache ne bo shlo, pa che se she tako zhre. Ali sta tadva policijska cepca zmozhna opraviti sama? Preostale kamere bosta najbrzh zhe nashla, saj tako trapasta vendar nista, da jih ne bi. Ali pach? je podvomil, ko je od zgoraj znova zaslishal glasno prichkanje.

Sanja je glodala sendvich in prav tako razglabljala. A ne o kamerah. Skrbelo jo je za Tima. Kljub temu, da se je izkazalo, da je popolnoma drug chlovek, kot je verjela, da je, ga ni mogla kar tako pozabiti in izbrisati iz svojega srca. Nekaj preprosto ni shlo skupaj. Kot da je postal drug chlovek. Ne, to je za njeno mlado glavo prevech. Najprej ga mora videti. Pri tem ji bo ochitno morala pomagati policija. Pa si od teh dveh smeshkotov lahko obeta kakshno korist? Morda bo morala kakshno rech opraviti tudi sama.

V sobi so glasovi potihnili. Odprla so se kuhinjska vrata in skoznje sta se primajala Rihard in Fingusht. Sanja in oche sta se vprashujoche spogledala. Policista sta bila videti kot najstnika, ki sta po pretepu pravkar sklenila premirje. Pomechkani robovi srajc so jima nemarno viseli iz hlach, lasje so jima podivjano shtrleli iz glave, roke so jima utrujeno bingljale ob skljuchenih trupih.

»Nashla sva vse,« je zbito izdavil Rihard. »Ni bilo lahko … A tako je pach policijsko delo …«

»Vseh osem,« je zavzdihnil she Fingusht in se obchudujoche zazrl v Riharda. Shele zdaj je opazil, kakshen je. Osramocheno je zardel, opravichujoche se pogledal proti Sanjinemu ochetu, si zatlachil srajco za hlache, zapel gumbe na srajci in suknjichu ter si pogladil lase. Po njegovem zgledu se je zganil tudi Rihard in ko sta se za silo uredila, sta prisedla.

Hrana! Rihardu so se zasvetile ochi kot sestradani hijeni. Najraje bi pograbil sendvich in si ga v enem kosu stlachil v usta. Kako salamensko je bil lachen! A se je z zadnjimi mochmi zadrzhal. Civilista bi si to gotovo napachno razlagala …

Pokroviteljsko se je nasmehnil ochetu in hcherki, s tresochimi se rokami prijel sendvich in previdno kot sramezhljiva princeska ugriznil. Od ugodja je zaprl ochi, kajti zdaj mu je bilo naenkrat vseeno, kaj si mislita oche in hchi. Nechloveshki napor, ki ga je bil prestal danes, popolna psihichna in fizichna izchrpanost – tega ne more razumeti nihche. Zato se mu ni treba vech pretvarjati. Saj je konec koncev tudi on, eden najboljshih policistov, kar jih je kdaj hodilo po zemeljski krogli, le chlovek. Resda izjemen, a vseeno le iz krvi in mesa. She svetniki si morajo kdaj pa kdaj privoshchiti kakshen grizhljaj.

Ko je pojedel prvi sendvich, mu je gospod Lesar pripravil drugega. Rihard je za trenutek okleval, potem pa nadaljeval s prehranjevanjem. Za nadchloveshko zhrtvovanje si zasluzhi hipec oddiha. Sicer pa vse to pochne le za civiliste. Torej ni prav nich narobe, che poje she en sendvich.

In ko je konchal z drugim, se je lotil she tretjega. Potem bo zares konchal, si je rekel. Vech kot trije – ne, to bi bilo zhe na meji objestnosti …