Revija SRP 97/98

Ivo Antich

 

TRI MITROPSKE »NOBEL LOVKE«

(Na rob Nobelovim nagradam 2009) 

 

 

Oktobra 2009 so bila v slovenskih medijih posebej opazna imena (vsako po svoje) treh pisateljic: Herta Müller, Alma Karlin, Mimi Malenshek. Kaj imajo nosilke teh imen (nemshko-romunska, nemshko-slovenska, slovenska pisateljica) skupnega, da se kazhejo kot svojevrstna »trojica zhenskih fenomenov«? Ne povezuje jih le »oktoberfestni« prilozhnostni okvir, temvech jih druzhi she nekaj kontekstualno simptomalnejshih potez. Najprej je kot oktobrska medijska zvezda zasijala nova nobelovka Müllerjeva, nato je TVS jubilejno predvajala spominski film o Karlinovi, ki je bila »samo« kandidatka za Nobelovo, nakar she o Malenshkovi, ki je zlasti z vidika tematike svojih del, v katerih je z izjemno epsko mochjo upodobila kljuchne tochke narodne zgodovine (od pokristjanjevanja prek reformacije in moderne do druge svetovne vojne), pisateljica tako rekoch nobelovske (»lagerlöfovske«) mere. Vse tri so po svojem izvoru predstavnice treh variant specifichnega evropskega obrobja; izvirajo iz nemshko-slovansko-balkanskega stichishcha v jugovzhodni Evropi: Karlinova – Shtajerska, Malenshkova – Koroshka, obe torej iz Slovenije, ki je »Nichdorf«, se pravi za shirshi svet neznana in neeksistentna »vas«, podobno kot rojstni kraj Herte Müller v Banatu na meji med Srbijo in Romunijo. Vsaka od njih je po svoje »nemshko zaznamovana«; prvi dve pach s pisanjem v nemshchini, Malenshkova pa deloma s prevajanjem iz nemshchine (npr. Karl May, populist, menda slovenskega porekla, opisovalec eksotichne tujine, predvsem Divjega zahoda in Afrike, kjer se dogajajo tudi nekatera njena izvirna dela). Ob tem »zhenskem fenomenu« ali treh primerih uspeshnih zhensk, ki so z nedvomno tehtnim leposlovnim pisanjem dosegle dolochene elitistichne druzhbene pozicije, na sploshno tradicionalno rezervirane za moshke, se odpira tudi vprashanje, kakshen je sploh »aktualni fenomen« t. i. zhenske osvoboditve in enak(pravn)osti v svetovnem kontekstu. Shlo naj bi za globalni proces, in sicer ob hkratnem umikanju, upadanju moshkega bioloshko-eksistencialnega angazhmaja, toda zdi se, da je ta »epohalna evolucijska revolucija« v glavnem omejena na zelo ozke kroge na Zahodu. Po najnovejshih demografskih podatkih namrech opazni trend vrachanja k zatiranju in odrivanju zhensk zajema obsezhna obmochja zlasti v Aziji (Indija, Kitajska) pa tudi v JV Evropi (postsocialistichne drzhave, Balkan). Ob vsem, kar se dogaja v tem kontekstu (ubijanje novorojenk, abortusi zhenskih fetusov, prodajanje deklic, kitajska drzhavna politika enega otroka, mochno porusheno naravno ravnotezhje med spoloma, vse vech samskih moshkih, ki so »suhe veje«, ker brez druzhine nimajo mesta v tradicionalni druzhbi), je medijsko opevana zhenska emancipacija videti kot elitistichna afektacija (pre)bogatih zahodnih druzhb in potemtakem zgolj kaplja v oceanu neobvladljive globalne reproduktivne eksplozije.

 

1. HERTA MÜLLER: OD »NICHDORFA« DO STOCKHOLMA

Oktober je mesec globalno odmevne nobelovske zhetve; svetovne medije sta obshli tudi imeni letoshnjih nagrajencev za literaturo (»chitalnishka« Nobelova) in mir, v luchi pozornosti povezujoch eno od evropskih zakotij in vrhovno sredishche sveta (Banat – Bela hisha). Vechje presenechenje kot ne posebno znana in v primeri z Doris Lessing she »rosno mlada« Herta Müller (Nitchidorf, 1953) iz nemshke manjshine v romunskem Banatu (glede na nekatere druge manjshine v Evropi pravzaprav privilegiran izvor, ker se je iz Ceausescujeve »Drakulanije« lahko, skupaj z mozhem, zatekla v Berlin in bila tam sprejeta z odprtimi rokami kot pisateljica v nemshchini, evropskem megajeziku) je amerishki predsednik Obama kot najnovejshi nobelovski mirovnik.

Toda slednje po razmisleku postane manj presenetljivo: Obama je najbolj politichno od Nobelovih nagrad nedvomno dobil predvsem za opustitev t. i. raketnega shchita na Poljskem in Cheshkem, ki je za Rusijo pomenil nesprejemljiv izziv; s tem umikom se je »razblinil« ostanek hladnovojne napetosti v zdruzheni Evropi. Nagrada pomeni podporo Obami, ki mu amerishki konservativci v kontekstu aktualne gospodarsko-vojashke krize vse bolj »stiskajo zanko«, hkrati pa je tudi dolochen zunanji (evropski) pritisk nanj, saj mu tako rekoch zvezuje roke ravno v trenutku, ko s svojim shtabom pripravlja »reanimacijo« angazhmaja v Afganistanu. Zato je razumljivo, da Obamova reakcija na nagrado, kot je bilo videti na tv, ni kazala posebnega navdushenja: novico je uvrstil v »porochilo« o svojem druzhinskem zhivljenju (nachrti mladoletnih hchera za vikend).

Sicer pa: che nagrada Müllerjevi, ki je prva osebnost iz Romunije z Nobelovo (romunski komentator: konchno Nobelova za Romunijo, cheprav le v oklepaju; mimogrede: tudi Slovenija ima edinega nobelovca prek »nemshkega ovinka« – Fritz Pregl za kemijo, 1923) nakazuje prihodnji shirshi posluh podeljevalcev do evropskih manjshin, ki z izjemo kosovskih Albancev nikdar nikogar niso zanimale, ima morda tudi skoraj stoletni italijanski manjshinec Boris Pahor »vechje mozhnosti« ...

In naposled, a v tej zvezi ne najmanj pomembno vprashanje: kaj pa je sploh »etnichna manjshina«? Kakshna je vloga etnichnih manjshin v evropski literarni zavesti (islandska mikroliteratura ima vsaj enega nobelovca)? Dejstvo je, da so ne le manjshi, temvech tudi glede na tradicionalna zahodna sredishcha obrobnejshi – zlasti na JV – evropski narodi, naj imajo lastno drzhavo ali so le (pol)uradne regionalne avtonomije, praktichno v polozhaju etnichnih manjshin z vrsto vsakrshnih »slikovitosti«. Iz vech kot 20-milijonske Romunije so evropski odmev dosegli le tisti kulturniki, ki so delovali v Parizu (Paul Celan iz romunsko-ukrajinske Bukovine celo v nemshchini); literatura vech kot 50-milijonske Ukrajine (skupaj z vech kot 10-milijonsko Belorusijo) je tudi za Slovane chista »terra incognita«; manjsho, vendar s specifichnim esprijem nabito cheshko literaturo med nobelovci zastopajo Seifertove »popevchice«, ki ob monumentalnem, resnichno evropskem Kunderovem opusu delujejo precej skromno; o sosednji Slovashki – podobno kot o Sloveniji ali Hrvashki – niti ne kazhe izgubljati besed; pravzaprav je, slikovito recheno, celotno slovanstvo, z izjemo Rusije in deloma Poljske, nekakshna »luzhishkosrbska kultura«; madzharska osupljivo bogata in tehtna literatura je Nobelovo dochakala shele z ne najbolj znachilnim Imrejem Kertészem leta 2002 ...

A propos k aktualni »nobelovski temi« nemshkega manjshinstva v jugovzhodni Evropi (aktualno tudi zaradi sedanjih cheshkih zapletov v EU glede izgnanih sudetskih Nemcev) se ob dejstvu, da je to v knjizhevno-scenskih umetnostih redko obravnavan pojav, ponuja spomin na znani jugoslovanski film Hitler iz nashe ulice (rezhija Vladimir Tadej, 1975). Ta »chrnohumorni« film s tragichnim koncem se zdi danes, tudi v luchi zadnjih jugobalkanskih vojn, spet zanimiv kot umetnishko uspela upodobitev ene od razlichic pisane mitropsko-balkanske etnichne razdrobljenosti, ki v prelomnih zgodovinskih trenutkih zmeraj znova razkriva svojo usodnost. Film govori o vasi v vojvodinskem (srbsko-jugoslovanskem) Banatu, kjer so pred drugo svetovno vojno zhiveli Slovani in Nemci, slednji imenovani »folksdojcherji« (Volksdeutscher – termin z zachetka XX. stoletja, Nemec, rojen in zhivech zunaj Nemchije; zaradi nacistichne zlorabe danes Auslandsdeutsche). Ob izbruhu vojne in nemshki okupaciji vashkemu klatezhu Leksiju chez noch »zraste greben«; kot etnichni Nemec izrabi prilozhnost in se zachne postavljati z uniformo in orozhjem ter izvajati oblast.

Znachilno je, da iz folksdojcherskega konteksta na podrochju nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni ne bi mogla zrasti taka literarna osebnost, kot je to kljub neugodnim okolishchinam vendarle uspelo Herti Müller v blizhnji soseshchini, onstran meje, v romunskem Banatu, z univerzo v Temishvaru (kjer so manjshinci poleg Nemcev tudi Madzhari in Srbi). Nekdanjo razmeroma shtevilno nemshko manjshino v Jugoslaviji (v Vojvodini, Sremu, Slavoniji in na slovenskem Shtajerskem) so po letu 1945, po vsem sodech, temeljiteje »ochistili« kot v Romuniji; drugo zasedanje AVNOJ-a leta 1943 je narodnim manjshinam sicer zagotovilo pravice v federativni Jugoslaviji, a nemshka manjshina je ochitno plachala poseben »vojni dolg«. V Sloveniji je bila celjska nemshko pishocha pisateljica Alma Karlin nekakshna »predhodnica« Müllerjeve, se pravi praktichno folksdojcherka, cheprav po starshih slovenskega porekla. Karlinova in Müllerjeva sta aktualna primera za osvezhitev vprashanja o fenomenu (srednjeevropsko-balkanske) literarne vechjezichnosti-drugojezichnosti, ki je pogostejshi, kot se na sploshno priznava in obravnava.

Pod ta pojem na primer sodijo vsi utemeljitelji slovenske knjizhevnosti: Trubar (proza), Linhart (dramatika), Presheren (poezija), slovensko-hrvashka Zofka Kveder (zhenska proza), nemshko-slovenska Lili Novy (zhenska poezija); najpomembnejshi makedonski pesniki so dvojezichni (grshko-mak. Prlichev; mak.-srbhr. Racin, R. Pavlovski); v dolochenem smislu sta dvojezichna tudi Krlezha in Andrić; Ukrajinec Gogolj je velikan ruske literature (za Velikoruse je Ukrajina le juzhnoruska narechna groteska; Putin: »Ukrajina je karikatura drzhave«; za ukrajinske nacionaliste so »Moskali« mongolizirani divjaki); Rusinja Marija Vilinska-Markovich, bolj znana z moshkim psevdonimom Marko Vovchok, je pisala v ukrajinshchini, rushchini, francoshchini; veliki ukrajinski knjizhevnik Ivan Franko je pisal tudi v poljshchini; nemshki Rilke je pesnil tudi v francoshchini in nekaj malega v rushchini; che imajo Chehi Kafko tudi za cheshkega pisatelja, je logichno, da sedaj Karlinova pochasi postaja »spet slovenska«; Kundera v Parizu pishe cheshko in francosko; pomemben srednjeevropski pisatelj je na Dunaju zhivechi, slovensko in nemshko pishochi Lev Detela. Nekaj z navedenim sorodnega »literarnega ozadja« dajeta filmu Hitlerju iz nashe ulice tudi imeni knjizhevnikov Branka Ćopića in Arsena Diklića kot sodelavcev pri scenariju; oba sta srbska pisca z osebno izkushnjo balkanskih »transnacionalnih« migrantov (prvi je prishel v Beograd iz BiH, drugi iz Like).

Konec koncev pa tudi Obama kot »prvi chrnec v Beli hishi« simbolizira raznorasne manjshince in migrante v globalnem smislu ...

 

2. ALMA KARLIN: OKOLI SVETA NAZAJ DOMOV

Alma Karlin (12. 10. 1889 Celje – 14. 1. 1950, Pechovnik pri Celju), ime »domache pisateljice« s posebnim eksotichnim prizvokom, ki se kazhe na treh simptomalnih nivojih: v knjizhnem jeziku (nemshchina v slovenskem okolju), v knjizhni tematiki (globtroterske daljave v podalpski »luknji«) in v biografskih dejstvih (posebna psihofizichna zaznamovanost).

TVS je 14. 10. 2009, skoraj na njen 120. rojstni dan, predvajala »biografski dokumentarno-igrani film« (oznaka v programu) Alma M. Karlin: Samotno potovanje (Slovenija, 2008; rezhija Marta Frelih), v glavnem korektno, tudi elegantno oddolzhitev spominu na legendarno pisateljico, ki ji je le »za las« manjkalo, da bi postala slovenska »Herta Müller« (med dosedanjimi slovenskimi kandidati je bila Nobelovi nagradi gotovo najblizhe; imela je podporo znamenite shvedske nobelovke Selme Lagerlöf). S filmskega vidika pa gre za dokaj neinventivno, mestoma tudi razvlecheno »vrtenje v krogu« zbranega gradiva, z zgolj rahlimi omembami vrste izjemno dramatichnih tochk v Almini biografiji.

Zhe njena osnovna pozicija pisateljice, ki v domachi, drzhavnopravno radikalno prenovljeni dezheli dosledno pishe le v tujem jeziku kot »elitistichnem« ostanku pred kratkim propadlega cesarstva, je bila po svoje globinsko dramatichna (ochitno drugojezichnost v jugovzhodni Evropi ni tako »neproblematichna« zadeva, kot v severni, kjer so poseben fenomen finski pisci v shvedshchini, npr. Runeberg, Topelius, Södergranova). Nemshchino je oznachevala kot svojo materinshchino, a obenem je kljub vmesnemu, razmeroma krajshemu begu v svetovljansko potepushtvo, s katerim si je ustvarila mednarodno veljavo in soliden materialni standard, do konca vztrajala v celjski provinci dravskobanovinske province. Vse to v zadevnem filmu ostaja brez izrazitejshe refleksije, tako rekoch prepushcheno »samoumevnosti«. Veronika Drolc je v nemi vlogi Alme, cheprav gre za »igrani dokumentarec«, razmeroma ustrezen »fotografski model«, vendar brez vsaj nakazane pisateljichine deformacije obraza (levo-desna asimetrija), kar ni neznatna dezinformacija.

 

3. MIMI MALENSHEK: GLOBINE CHASA, DALJAVE PROSTORA

Dokumentarni portret pisateljice Mimi Malenshek (TVS, 25. 10. 2009; rezhija Slavko Hren) je solidna osvezhitev »nacionalne vednosti« o najbolj plodni slovenski pisateljici ob njeni 90-letnici, ki jo je dochakala (zhe februarja, rojena 8. 2. 1919) s svojim tihim dostojanstvom in v dobri psihofizichni kondiciji.

Osrednja slovenska »zhenska proza« XX. stoletja je v znamenju dvojnega para kratic MM; Mira Mihelich in Malenshkova (sorodni sta jima Ilka Vashte in Nada Gaborovich) sta si v marsichem podobni, zlasti v plodnosti nesporno avtentichnega epskega zamaha z izjemno delovno disciplino pisateljevanja (in tudi prevajanja, prva vrhunske literature iz angleshchine, nemshchine, francoshchine, druga poljudnejshega branja iz nemshchine). Kakshna zapisovalska »rabota« je v ozadju, je v filmu nakazal izrabljeni pisalni stroj Malenshkove: gradnja mogochnega knjizhnega opusa je zahtevala astronomsko shtevilo obichajno globoko v noch odmevajochih udarcev po tipkah, ki so v primeri z danashnjimi rachunalnishkimi tipkovnicami prava »kamena doba«.

Tako obsezhni opusi – z neizbezhnim prizvokom grafomanije – namrech she posebej zaostrujejo vprashanje »groze literature« zaradi neobvladljivosti; statistika britanskih knjizhnic na primer ugotavlja, da povprechno polovica izposojenih knjig ostaja delno ali povsem neprebrana (ni chudno, da je knjizhnichar in knjizhevnik Borges bolj obchudoval dobre bralce kot dobre pisatelje). Obe sta zhe v otroshtvu »prishli iz tujine«, Mihelicheva iz Splita, Malenshkova iz Dobrle vasi na Koroshkem, obe sta mladi in dokaj gladko vstopili v literaturo ter kljub druzhini in vech otrokom desetletja ustvarjalno vztrajali v njej, le da je bila Mihelicheva bolj v ospredju in je pretezhno veljala za prvo zhensko ime slovenske proze v drugi polovici XX. stoletja. Mihelicheva je tudi tematsko nekoliko ozhje omejena na okolje slovenskega meshchanstva, medtem ko je Malenshkova ekskluzivnejshi primer v svetovni literaturi dokaj pogostega tipa avtorice, ki »z lahkoto«, profesionalno solidno, spretno in berljivo zmore pisati zajetne romane tako rekoch o chemer koli (pisala je o vseh druzhbenih slojih ter vsakrshnih chasih in krajih – od chrtomirstva, luteranstva, partizanstva do severnoamerishkih Indijancev, Africhanov in Eskimov); med slovenskimi sodobniki ji je podoben Ingolich.

V obdobju forsiranega modernizma, neoavantgardizma in deloma postmodernizma, ki so skoraj soglasno prezirali tradicionalno »banalno fabuliranje« (v glavnem linearno) in oznanjali zlasti »konec velikih zgodb« (»konec romana«) ter dokaj preferirali minimalizem, so Malenshkova, Mihelicheva ter med pisatelji zlasti Kranjec in Ingolich (socialni realisti) pomenili zglede tradicionalistichno realistichnega mnogopisja, ki z vztrajno samozadostnostjo in samoumevnostjo entropichno »kopichi gradivo«. Da je bilo tako »kopichenje« sploh mozhno v obliki sprotnega objavljanja pri osrednjih zalozhbah, je bila poleg specifichne osebne karakteristike seveda potrebna tudi ustrezna konkretno-materialna, tako domacha kot shirsha druzhbena pogojenost, sprejetost, sprejemljivost (chisto drugachna je npr. usoda obsezhnih opusov Ivana Mraka ali Vitomila Zupana).

Danes, ko so vsi inovativni izmi izgubili vechji del svojega zaleta, saj postaja vse ochitneje, da literatura v bistvu sploh ne more prav dalech od Aristotelove Poetike in je spet cenjena »zgodba«, ki nastopa kot »novoodkriti« kljuchni pojem ne le v literaturi, temvech celo v likovni umetnosti, opleta pa se z njo tudi drugod, tradicionalistichni zgodbarji niso vech videti »nachelno naftalinski«. Nedvomno je v opusih socialnorealistichnih prozaistov nekaj del, ki so trdno zapisana v zgodovino slovenske literature, saj so berljiva v smislu kvalitetnega »elementarnega« pripovednishtva, nadchasovno, zunaj vseh idejno-stilskih in modnih preobratov. Poleg tega je sposhtovanja vredna zhe sama tovrstna produktivnost »kot taka«, saj vech desetletij pisati zajetne romane (navadno z nakladami »za vzorec« in za bralce, znane po imenu) v jeziku etnosa, ki je praktichno »mikromanjshina« tudi kot vechina, zahteva svojevrstno »herojsko prostodushnost«, v dolochenih okolishchinah pa pomeni tudi izjemno narodnoobrambno delovanje (npr. France Bevk, she danes bibliografsko najplodovitejshi slovenski pisatelj, na Primorskem pod fashistichno Italijo).

Pri Malenshkovi niti najbolj izbirchna kritika, che hoche biti kolikor toliko kredibilna, ne more spregledati na primer romana Temna stran meseca (1960), v katerem je pionirsko, izostreno, razmeroma nekonvencionalno, s protipartizanske strani upodobila »slovensko drzhavljansko vojno« (njena oznaka v filmu, s poudarkom, da v chasu izida ni bila dovoljena) med sochasno okupacijo. S tem delom se je izpostavila nevarnosti realsocialistichnega ideoloshkega pregona, podobnega tistemu, ki ga je nekaj let prej dozhivel Kocbek z zbirko novel Strah in pogum (1951), od katerih ima prva za chrko »drugachen« naslov (Temna stran mesca). V tej zvezi pozornost zasluzhi tudi zgodovinski roman Bratstvo, napisan leta 1942 med pisateljichinim begom pred Nemci, izdan pa shele leta 1957; v njem Malenshkova »metaforichno aktualizira« starodavne slovensko-obrske boje (tematsko soroden je she roman Chrtomir in Bogomila, 1959).

Kljub vsemu pa ostaja odprto vprashanje, kdo v chasu, ko skoraj nihche vech nima chasa za nich, kar presega vsakdanje pehanje za prezhivetje (cheprav se na vse strani reklamirajo »uzhitki prostega chasa«), sploh she zmore prebirati shpehaste romaneskne shtorije z zaprashenih knjizhnichnih polic. Ali bo bralec, ki bo prebral na primer biografski roman Malenshkove o Trubarju, ob vsej sicershnji faktografski korektnosti, izvedel o njegovi dobi in osebnosti res kaj bistvenega v primeri s tistim, kar neprimerno funkcionalneje omogocha strokovna literatura (npr. zhe dober leksikon), ali pa se bo prek »morja besed« zgolj prebijal skozi neko, v shirshem smislu ne ravno usodno pomembno osebno vizijo. Kakshna je pravzaprav razlika med »elitistichnim populizmom« in »populistichnim elitizmom«?