Revija SRP 97/98

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XVIII)

 

(drugo shtirimesechje 2009: maj – avgust)

DO KONCA IN NAPREJ (Slovenija, 1990; TVS 1 – 1. 5. 2009). Dobrodoshla osvezhitev spomina na enega boljshih slovenskih filmov (rezhija Jure Pervanje), ki nosi letnico zachetka 90-ih, dogaja pa se v 30-ih, se pravi, da sta obe chasovni dolochnici »simptomalni«, saj kazheta na chas tik pred dvema usodnima prelomnicama v narodni zgodovini, pred drugo svetovno vojno in pred osamosvojitvijo. Gledano po dolochenem chasovnem odmiku od nastanka, vsaka tvorba »zhivih slik« vse bolj razvidno razkriva svojo »imanentno simbolichnost« kot specifichna komunikacija znamenj in sporochil, tako med njihovim nastajanjem kot med poznejshim sprejemanjem determiniranih s prostorsko-chasovnim kontekstom. Med snemanjem tega filma je bila »v zraku« radikalna kriza juzhnoslovanske federacije s pripravljanjem osamosvojitve geohistorichnega konteksta, ki je bil v prikazanem dogajalnem chasu uradno imenovan »Dravska banovina«. Uvodna opomba opozarja, da je filmska zgodba povsem izmishljena; govori o pustolovskem razbojniku Tonetu Hacu, dovolj znano pa je, da je v zadevnem chasu obstajala resnichna oseba s podobnim imenom in podobno biografijo. Filmski Hac je provincialni bonvivan, film o njem je kot celota inventivno zasnovan in z vrsto briljantnih sekvenc nakazuje lepe mozhnosti vsaj za slovensko varianto »shpageti vesterna«, vendar v vseh pogledih ostaja nekje na pol poti, z nedodelanimi odnosi med imenitno nakazanimi liki (odlichni Matjazh Tribushon v glavni vlogi), med komedijo in tragedijo (uradno oznachevan kot »pustolovska komedija«), med dokumentarnostjo in satiro; kljub gledljivosti je v dramatichnem smislu shibak in se proti koncu vse bolj izgublja v esteticistichno nizanje prizorov, ki jih zakljuchi dokaj stereotipna poanta o neugonobljivo vitalnem outsiderju, ki se zmeraj uspe izmakniti na pot lastne »osamosvojitve« ... Zgodovina kot (kvazi)pustolovska ekshibicija »ljudskega genija«, ki v vsaki »konchni blokadi« spricho tako ali drugache problematichnih zunanjih okolishchin (konec Avstro-Ogrske, konec Dravske banovine, konec Jugoslavije) odkrije nov anarhoidno deviantni vitalistichni zagon za samoohranitev?

ODMEVI (TVS 1 – 6. 5. 2009). Pogovor voditelja s tremi strokovnjaki za mednarodno pravo na temo slovensko-hrvashkega razmejevanja ob predlogu komisarja za evropsko shiritev Ollija Rehna. Milan Brglez (FDV) skusha biti »akademsko nevtralen«, diametralno pa si nasprotujeta stalishchi Rajka Pirnata (Pravna fakulteta) in Danijela Starmana (Civilna druzhba Slovenije ...): prvi obsoja slovensko blokado hrvashkega pridruzhevanja EU kot povsem neproduktivno in se zavzema za dobre sosedske odnose s Hrvashko v skupni evropski prihodnosti, drugi poudarja vidik pravichnosti na podlagi zgodovine, v kateri je bila Slovenija izrazito oshkodovana ... Med Hrvati tako nasprotujochih si pogledov ni zaznati, zanje je zadeva »bolj preprosta«: vztrajati pri Badinterjevem nachelu (status quo z mejami med republikami exSFRJ) in pri mednarodnem pomorskem pravu. Tehtna pripomba Starmana: Slovenija zaradi blokade imenovanja novih ambasadorjev s strani predsednika Türka nima urejene diplomacije, zato tudi v tem pogledu usodno zaostaja za Hrvashko pri mednarodnem lobiranju ... Nasprotje med Pirnatom in Starmanom je vsekakor ilustrativno za opazno shirsho divergentnost slovenskih stalishch glede aktualnega (zlasti pomorskega) razmejevanja med Slovenijo in Hrvashko.

NE JOCHI, PETER (Slovenija, 1964; TVS 1 – 9. 5. 2009). Na dan zmage je TVS predvajala ta »partizanski« film, ki ima nekakshen legendarni prizvok, cheprav gre za skromno delo, nevredno tezhe rezhiserjevega imena (France Shtiglic, po scenariju Ivana Ribicha). Za mladinski film, »pravljico«, nagnjeno v komedijo, bi bil osnovni sizhe she kar sprejemljiv (dva prekaljena partizanska borca morata skozi nemshke zasede varno odvesti tri otroke na osvobojeno ozemlje in komichni zapleti pri tem), vendar je realizacija le kup okornih klishejev brez vsake izrazitejshe invencije glede ritma, fabule in likov (od treh otrok le najmlajshi »igra«, druga dva sta povsem neprofilirani lutki), tako da od vsega praktichno ostaja le znano »duhovito« vprashanje malega Petra, zastavljeno nemshkemu vojaku, ki se mu vdre v partizansko skrivalishche: »As ti tud not padu?« ... (V chasu, ko je po Jugoslaviji strashil druzhbenokritichni »chrni val«, je slovenski film obtichal v pasti t. i. mladinskega filma, iz katere je le redko uchinkoviteje pogledal; temu sta svoj dolg plachala tudi Shtiglic in Kavchich; »globinska interpretacija«, ki v Ne jochi, Peter vidi inovativno ironizacijo partizanstva, je zunaj resnejshe relevance.)

HOJA PO ROBU (Walk the Line; ZDA, 2005; POP TV – 9. 5. 2009). Biografski film o velikem amerishkem pevcu populistichne glasbe Johnnyju Cashu (1932-2003; sijajna pesem Ring of Fire) in njegovi ljubezni s pevko June Carter: usoda umetnika kot nenehna »hoja po robu« (z vechstransko pomenljivostjo, tudi glede mamil). Pod profesionalno zgledno rezhijo Jamesa Mangolda sta pevski par (tudi v petju in igranju na inshtrumente!) upodobila Joaquin Phoenix in Reese Witherspoon; che je on odlichen, zanjo pravzaprav ni druge oznake kot ugotovitev, da gledalec spricho tolikshne métierske »lahkotnosti«, katere prefinjena mimichna zgovornost skoraj ne potrebuje dialoga, ostane »odprtih ust« ... To je zhe tradicija zlasti v amerishki kinematografiji: pojavi se film, v katerem kakshna igralka z edinstveno, skoraj nedoumljivo, do zadnjega odtenka briljantno izbrusheno preprichljivostjo poda svoj lik. V tem primeru bi bilo seveda she dodatno nedoumljivo, che Reese ne bi bila dobila oskarja.

VERONIKA IN FRIDERIK (Slovenija, 2009; TVS 1 – 12. 5. 2009). Igrano-dokumentarni film v rezhiji Klemna Dvornika o slovenskem paru, ki korespondira z Romeom in Julijo. Solidno v prepletu navajanja dejstev s strani strokovnjakov in igranih vlozhkov; ni znano dosti trdnega o tem legendarnem dogajanju, po katerem so celjski grofi izginili v breznu zgodovine. Od vsega so ostale tri osebe kot tri zvezde v celjskem grbu: grof Herman Celjski, njegov sin Friderik in Veronika, ena od treh kljuchnih zhenskih likov slovenske mitologije (poleg nje she desetnica in lepa Vida). Kljuchno vprashanje v tej zadevi: ali je Friderik umoril (zastrupil ali celo zadavil?) svojo neljubljeno zheno Elizabeto Frankopansko ali pa je umrla naravne smrti, ker je bila tezhko bolna. V filmu strokovnjaki nagibajo k slednji mozhnosti, se pravi, da so govorice o umoru del zhe v starih chasih znane in uchinkovite »negativne kampanje« zoper ljudi, ki so se upirali mogochnikom, kot se je Friderik uprl tiranskemu ochetu in se vdrugo skrivaj porochil s skrivnostno »charovnico« Veroniko. Je »narava« sama, brez neposredne chloveshke zlochinske zarote, »umaknila« Elizabeto, da sta se Friderik in Veronika lahko porochila, kakor se je nedavno podobno zgodilo z angleshko princeso Diano, da se je Charles lahko porochil s svojo »pr(a)vo ljubeznijo«? (Istega dne kot ta film srechanje pisca teh vrstic z Levom Detelo, piscem konec lanskega leta izdanega romana Tri zvezde; avtor se je s tem najobshirnejshim tekstom o celjski grofovski politichno-ljubezenski aferi tematsko navezal na svojega sorodstvenega in pisateljskega prednika Frana Detelo, pisca romana Velik grof, 1885).

SVETO IN SVET: MLADI (TVS 1 – 13. 5. 2009). Pogovorna oddaja s strokovnjaki na temo »mladi v danashnjem svetu« (oznaka v programu: »Mladih med 15. in 29. letom starosti je 20 odstotkov slovenskega prebivalstva. Nanje bi morala biti druzhba she posebno pozorna, saj njihov razvoj in trendi kazhejo, kakshna bo slovenska druzhba v prihodnje.«). Ne glede na smeshnost citirane fraze kot zhurnalistichnega mashila (mladi prav nich bolj kot drugi »zaznamovani« ne kazhejo, kakshna bo prihodnja slovenska druzhba), je oddaja sicer solidno pripravljena s shirshim izborom kompetentnih sogovornikov, a se po »notranji logiki« neizogibno, kljub marsikaterim tehtnim izjavam, nekje od polovice naprej izgublja v vse bolj duhamornem, bolj ali manj negledljivem prekladanju vljudno zavitih dialogov z leve na desno in obratno v smislu: to je sicer res tako, ampak je vendarle tudi malo drugache ... V spominu ostane kakshen »slikovitejshi« drobec, kot je na primer pomislek katolishkega duhovnika (v oddaji poleg »civilistov« le zastopniki institucij enega verstva), da je albanska mladina iz ruralnega muslimanskega okolja morda bolj zdrava kot slovenska, ker v Sloveniji dalech od doma gara od zore do mraka, poshilja denar domov, ne pije alkohola, medtem ko se slovenska do 30. leta lenobno drzhi starshev, se omamlja ob hrupni glasbi, se gre sumljivo protestnishtvo itd. Omenjeni pomislek namrech osvetljujejo dejstva, da je del zdravja demografsko eksplozivnih muslimanskih druzhin tudi sistemska mitologija (teroristichnega) samozhrtvovanja, da v tradicionalnih muslimanskih druzhinah ne zhivijo skupaj le starshi in otroci (»hotel mama«, zaradi modernega podaljshevanja sholanja v glavnem ekonomska nuja, naj bi bil osrednja rakava rana zahodne druzhbe, kot je bilo omenjeno tudi v tej oddaji), temvech celi rodovi v neredko najkrutejshi avtoritarni povezanosti, ki ochitno dushi intelektualni razvoj mladine in sploh islamske civilizacije, ter da je v islamskem kontekstu celibatna askeza, ki je eden od temeljev krshchanstva, v bistvu druzhbeno shkodljiva, biopsiholoshko nezdrava dekadenca in pervertirano upiranje bozhji volji (islam je po temeljni avtodefiniciji vdanost v bozhjo voljo) ali, recheno »po evropsko«, naravi. Pri tem ostaja nereflektirano vprashanje, zakaj je po »bozhji volji« (in pravzaprav tudi »po naravi«) sploh dana mozhnost tega »upora« in ali je tudi teroristichni (samo)morilski nagon zgolj zvestoba (za nekatere najvishja – pravichnishka, svetnishka) tej volji. Nekaj slikovitih negativnih zgledov od katolishke cerkve, osenchene s pedofilijo in homoseksom, prek »heretichnih« oblik sufizma do Tibeta (nekakshno kitajsko »anti-Kosovo«), kjer naj bi enormno budistichno menishtvo s spolno askezo privedlo avtohtoni narod in njegovo nekoch mogochno drzhavo na rob kolektivnega samomora (v kitajskem, tj. velikohanskem »materinskem« narochju). V nakazanem smislu bi najbrzh imel kaj povedati tudi kakshen predstavnik slovenskih muslimanov ali budistov ....

MASHCHEVANJE NINJE (Revenge of the Ninja; ZDA, 1983; Kanal A – 14. 5. 2009). Eno bolj znanih del iz posebnega populistichnega zhanra »martial arts« ali daljnovzhodnih borilnih veshchin, nastalega kot holivudski odmev na ustrezno zvrst hongkonshkega filma, ki je pravzaprav bolj groteskna baletna koreografija kot »resnichen boj«. Tu gre za varianto ali podzhanr »ninja« o starodavnih japonskih, v glavnem chrno kostimiranih in maskiranih skrivnih ubijalcih, vohunih, diverzantih, nekakshni podzemni, nechastni alternativi samurajem kot elitni redni vojski (slovenski pravopis 01 zahteva fonetichno »srbsko« slovenjenje japonskih besed; judo se ni uveljavil kot dzhudo, tudi ninja prevladuje v transkripciji, ki ni angleshka, ampak je avtentichna japonska romanizacija, t. i. roma-ji). Rezhiser Sam Firstenberg (rojen kot Shmulik F. na Poljskem 1950) se je specializiral za temo ninja; zaslovel je s filmom American ninja (1985), v naslovni vlogi Michael Dudikoff; traparija je pri publiki vzhgala in igralec si je ustvaril ime. Bolj avtentichen je predhodnik Sho (Shoichi) Kosugi, japonsko-amerishki igralec (r. 1948, Tokyo, z borilnimi shporti se ukvarja od petega leta, sicer tudi dipl. ekonomist), specializiran za ninja filme, ki so bili na vrhu modne popularnosti v 80-ih letih, njegovo ime je filmski sinonim za ninja veshchino kot Bruce Lee za filmski karate. Tudi v Mashchevanju ninje je v glavni vlogi Kosugi (pozitivni ninja), kot zmeraj preprichljiv z markantno igralsko prezenco in suveren v bojnih scenah. Film je dokaj informativen v smislu predstavitve najbolj virtuoznih likvidatorjev v svetovni zgodovini. Zgodba je bolj ali manj standardna, zasilna mrezha kot »alibi« za sekvence z uboji iz zasede ali za dvoboje med dobrim in zlim (tu je belec negativni ninja, nich manj virtuozen kot njegov pozitivni japonski nasprotnik, cheprav je »belec ninja«, radikalno vzeto, pojmovni nesmisel, ker sta tako ninja kot samuraj specifichni, chasovno presezheni endemichni iniciaciji, ki imata v tujini v glavnem le rekreativno, shportno ali medijsko komercialno ter deloma »metaforichno« vrednost).

PESEM EVROVIZIJE 2009 (prenos iz Moskve; TVS 1 – 16. 5. 2009). Osnovno (psiho)fenomenoloshko vprashanje: kakshna politekonomsko-kulturna komunikoloshka »simbolika« je v tem populistichnem sejmarstvu? Eurosong je delezhen vsakrshnih kritik, oporekajo mu shirsho evropsko veljavo, chesh da vse bolj postaja drugo- ali tretjerazredni obrobni, tj. vzhodnoevropski, postkomunistichni, postsovjetski kich, pomeshan z globalizmom in gejevstvom, toda she vedno ima veliko tv gledalcev (120 milijonov?) po vsej Evropi in dejstvo je, da je najvechja glasbena prireditev na svetu. Vsekakor je v zvezi z njim najti marsikak slikovit »paradoks«. Slovenija je tokrat prispevala Simfonijo ljubezni s kvartetom godal in hrvashko pevko Martino Majerle (ravno v chasu najhujshe »medijske vojne« zaradi SLO-HR razmejitve; SLO je sploh »podruzhnica« hrvashke popglasbe, besedila hrvashkih »severinovskih« popevk, na prvo zhogo prijetnih za uho, sicer pa izdelanih po ochitni »nacionalni« shabloni, so na slovenskem spletu med najbolj iskanimi, nekako v smislu Petelinjega zajtrka; to v politichnem trendu »bega z Balkana« dishi po balkanski shizoidnosti, podobno kot popularnost srbskih popevk na Hrvashkem ali hrvashkih v Srbiji – znachilen primer Neda Ukraden). Ta »slovenska« Love symphony (ker je tudi po skladbi in aranzhmaju hrvashkega porekla, je v spletnem komentarju dobila oznako »chefurska zadeva«) je profesionalno soliden izdelek, tempiran v aktualnem, nekoliko bolj glasbeno-tekstovno poudarjenem evrotrendu, v katerem je dobrodoshla tudi kakshna kozmichno-religiozna aluzija (»inside my universe« v LS – prim. Depeche mode: Sounds of the Universe, 2009; Dima Bilan: Believe, Eurosong 2008 – prim. Lenny Kravitz: Believe, 1993), a se je na Evroviziji izgubila v (pod)povprechju brez mesta v finalu, morda tudi zaradi negativnega vpliva dolgega instrumentalnega uvoda in dolgo »skrivnostno« za zaveso skrite pevke. Od exYU sta se v finale uvrstili Hrvashka in BiH, obe s podobnim »mistichno-poetichnim« aranzhmajem v zateglem etnobalkanskem podtonu, prva v chrnem, druga v belem dizajnu. Za nekatere je bila favorit Malta s »klasichno zajetno« in zhe kar priletno Chiaro (lep, chist glas, zhe tretjich na Eurosongu) ali prav tako »zrela« predstavnica Francije Patricia Kaas s »prekomplicirano« pesmijo v francoshchini (Et s'il fallait le faire); Romunka Elena Gheorghe, nekakshna varianta Britney Spears, je v angleshchini izrazila svoj »avtentichni etnocenter« s pesmijo The Balkan Girls ... Po prenovljenem glasovanju (pol publika – pol zhirije) je absolutno zmagal od zachetka favorizirani predstavnik Norveshke, 23-letni »babyface« pevec, avtor teksta in skladbe Alexander Rybak, chigar ime zgovorno kazhe na rusko poreklo (rybák – rus. ribich), s povprechno »pravljichno« pesmico o prvi ljubezni Fairytale, zapeto v angleshchini, in z vedro energichnim nastopom, med katerim je igral tudi na (ochitno trendovsko) violino; svoj uspeh je utemeljil z »novotrendovsko« izjavo, da je pach imel nekaj za povedati. Tako je po svoje tudi ta v Minsku rojeni »Norvezhan« (nekakshen »kontra-Viking« – po Vikingih, ki so menda ustanovili prvo rusko drzhavo), otrok beloruskega emigrantskega para poklicnih glasbenikov, z ochitnimi ruskimi prizvoki v svoji glasbi, podaljshal »simptomalno« prevlado pisanega, pretezhno angleshko pojochega vzhodnoevropskega /b/loka (od Balkana do Skandinavije) v zadnjih letih Eurosonga. Vsekakor se Rusija ni dosti menila za kritike Eurosonga; z odlichno, shirokopotezno organizacijo je prireditev vzela kot she en ruski (bilanovsko voluntaristichni) triumf.

DRUGA SVETOVNA VOJNA – ZA ZAPRTIMI VRATI (World War II Behind Closed Doors; BBC 2008; TVS 1 – 21. 5. 2009). Prva shestina igrano-dokumentarne serije. Izvrstno kot zmeraj, angleshki dokumentarci so razred zase, tako rekoch kvintesenca pojma. Chetudi zaradi igranih sekvenc na videz nekoliko »lahkotnejshe«, gre tudi tu za vrhunski profesionalizem, kjer je vse na svojem mestu, zgodovinsko korektno, informativno, tekoche gledljivo kot dober triler ... Sredishchna tema: »ljubezen« med Hitlerjem in Stalinom, med nemshkimi nacisti in ruskimi komunisti tik pred drugo svetovno vojno, dogovor o skupni, velikodrzhavno interesni delitvi Poljske na Visli (podoben angleshko-ruski sporazum o delitvi vpliva v Aziji leta 1907); pri tem so Rusi »mimogrede« izvedli katinsko likvidacijo 22.000 poljskih oficirjev, policistov, izobrazhencev, ki so med predhodnimi zaslishevanji vztrajno zavrachali sodelovanje s Sovjetijo; za Kremelj je bilo to »vprashanje statistike«, vechina malih pobijalcev pa je konchala v umobolnicah. Glavni lik je Stalin, ki ga je odlichno upodobil fizichno sicer rahlo premochni ruski igralec Aleksej Petrenko (znan tudi kot filmski Rasputin). She vedno ostaja »uganka«, ali je Stalin res verjel v to »nemogoche prijateljstvo«, ali je bil res popolnoma presenechen, ko je Hitler napadel Sovjetijo. Se pravi: rabeljski diktator z izkushnjami iz najglobljega politichnega pekla, »monstrum«, ki ni zaupal nikomur (niti lastni materi), naj bi »naivno zaupal« zaprisezhenemu, deklariranemu nasprotniku boljshevizma ter krshilcu vsakrshnih dogovorov in pogodb. Vsekakor je Stalin, ki je bil prek izvrstnih sovjetskih obveshchevalcev na tekochem glede nemshkih priprav za napad na vzhod, s paktom s Hitlerjem zachasno zmedel vse nasprotnike Sovjetske zveze in pridobil dolochen chas, ko je bil za njegovo drzhavo dragocen vsak trenutek, nato pa se superiornemu nemshkemu stroju ni (samomorilno?) uprl na meji, temvech ga je spustil v notranjost, da si je v daljavah ruske zime polomil zobe; po preobratu je hajkal Nemce v protiofenzivi, ki nima primere v zgodovini, a tudi pri tem ni izgubil hladne glave, temvech je natanchno uposhteval mozhnosti in medzaveznishke dogovore (nekateri so prichakovali, da bo shibal do Atlantika in Rima). Daljnosezhno ilustrativen je odgovor nemshkega ambasadorja v Moskvi na vprashanje, zakaj je Nemchija napadla SZ kljub paktu o nenapadanju: »Trudil sem se za dobre odnose med Nemchijo in Sovjetsko zvezo ... Toda usodi ni mogoche ubezhati ...«

ETNO VECHER ZORANA PREDINA (Slovenija, 2009; TVS 2 – 23. 5. 2009). Ko Eurosong postaja »balkansko-slovanski zhur« s skandinaviziranimi elementi turbofolka, ni mogoche mimo posnetka jubilejnega koncerta v Cankarjevem domu v letoshnjem marcu: gre za 30-letnico delovanja kantavtorja (modernega »ljudskega pevca«), pesnika, skladatelja Zorana Predina (Maribor, 1958), enega od legendarne slovenske popglasbene trojice »inovcev« (Lovshin, Kreslin); v njegovem opusu se najbolj markantna zdi pesem Praslovan (pesmi pishe in poje tudi v hrvashchini ter v drugih jezikih). Podnaslov koncerta: Balkan zhur z Mentol bonbonom. Torej balkanski zhur z grenko-sladkim okusom. Umirjeno kultivirana (brez »punkovske« jezne satire iz Predinovega obdobja z rock ansamblom Lachni Franz) etnodeterminiranost sega od slovenskega romstva (etno ansambel Shukar) prek srbsko-vojvodinskih starogradskih popevk do shirokih ruskih ritmichnih asociacij (npr. Zadnja vecherja kot priredba sovjetske himne). Znachilno zvenech, mozhat Predinov glas se je izvrstno ujel s sorodnim glasom gosta vechera – »balkanoidnega« Magnifica ... Ob tej znachilni glasbeno-pevski vecherji se neizogibno ponavlja vprashanje, kaj v chasu zgodovinsko-politichnega debakla jugovzhodne Evrope tako ustvarjalce kot obchinstvo vleche v modificirani etnopopulizem, ki je vsemu navkljub ochitno privlachen za obe strani. Mogoche gre za uzhitek v samospoznavanju kot »nezavedni« kompenzacijski avtotorturi, kakor je tovrstna motivacija nasploh v ozadju tudi najbolj cenenega, tako rekoch nagonskega populistichnega »iskanja poezije« pri shirokih krogih, ki sicer poezijo kot »literarni pojem« prezirajo in sovrazhijo (vzbuja jim nejasno grozo).

GOVORECHE GLAVE (Slovenija, 2009; TVS 1 – 24. 5. 2009). Dokumentarna predstavitev treh sodobnih slovenskih filozofov (Ivan Urbanchich, Marko Urshich, Rado Riha) po scenariju Marije Zidar in v rezhiji Dushana Moravca. Vsak portret je montazhno kombiniran z »igranim« gradivom; to naj bi v filmskem smislu dinamiziralo enosmernost »predavateljskih« izpovedi govornika, vendar mestoma deluje tudi »nategnjeno« kot asociativnost, ki je ochitno iz »iz druge roke«. Urbanchich je tako osvetljen z »zgovornimi« odlomki filma iz chasa njegove mladosti Ne chakaj na maj, Urshich (najbolj ustrezno) z eksterierji in interierji njegovega krashkega »podezhelskega konteksta«, Riha z dejavnostjo neoavantgardne skupine OHO. Najbolj markanten je osemdesetletni Urbanchich: po njem je filozofija stvar starcev, pred 50. letom filozof ne more povedati nich shirshe relevantnega, treba je preshtudirati dolochene tekste, filozofija je uvid v nesvobodo bivanja (zgodnji »shok« spricho ujetosti tovarnishkih delavk v ubijajochi proces dela, danes vsesploshna zahtevnost produktivnosti), filozofija je samota, (privilegirani) »dolgchas« sprehajalca, pogovor z davno mrtvimi filozofi, katerih misli pa so she tu, na voljo v knjigah, vendar za ceno vchasih tudi skrajne muke (»da bi udaril z glavo v zid«), brez odziva pri sodobnikih (na vprashanje, kdo ga bere, Urbanchich odgovori »pesnishko«: nihche), v vsej zgodovini je bilo le malo pravih filozofov, nekako za prste obeh rok – od grshkih klasikov do Marxa in Nietzscheja ... Ob zadnjih dveh se gledalcu nakazuje problemski paradoks: ali sta ta dva »subverzivca« sploh res prava filozofa, che je prvi bolj sociolog, ekonomist in politik, drugi pa literat, v filozofskem smislu nesistematichen esejist, patetichen pesnik, aforist (za Jaspersa je Nietzschejev opus »kup odlomkov«)? Njuni nasledniki v 20. stoletju, neomenjeni med prvo deseterico, so ochitno drugorazredni, se pravi, da morda tudi sodobna filozofija deklinira v nekaj drugega, kot se to po Urbanchichu dogaja s sodobno umetnostjo, ki ni vech umetnost (omeni Globokarja, chigar glasbe »ni mogoche poslushati«). To evocira dovolj provokativno Urshichevo misel, navedeno v filmu, da je filozofija pravzaprav svojevrstna literatura, saj gre za pisanje, ki je tudi estetsko strukturirano. Urshich razmishlja distancirano do politsocialnega konteksta kakor Urbanchich, vendar z drugachnih vidikov, manj druzhbenokritichno, blizhe sodobni znanosti, ki v nekaterih elementih prehaja v SF kozmologijo (npr. chetrta razsezhnost bivanja); za Riho, ki se opredeljuje bolj »prakticistichno«, pa je najpomembnejshi sodobni filozof Francoz Alain Badiou, ki je bil dolgo prezrt, v senci drugih, zdaj pa mu namenjajo vse vech pozornosti.

PREVAJALKA (La tradutrice; Shvica, Rusija; TVS 2 – 25. 5. 2009). Bolj komorno uglashen koprodukcijski triler v rezhiji Elene Hazanove na temo Zahod-Vzhod, tukaj natanchneje Shvica-Rusija ali modifikacije alpskega drobnjakarskega perfekcionizma in stepske shirokopotezne neskrupuloznosti. Profesionalno nedvomno solidno, zlasti v prislushkovanju dolochenim medchloveshkim odnosom in njihovim posebnostim v mednarodnih kombinacijah. Film se dejansko giblje na nevarnem dramsko-tematskem robu (shiritev ruske tranzicijske mafije na Zahod in v shvicarske banke skoz izkushnjo mlade zhenevske prevajalke, rojene v Rusiji, kamor jo »vleche kri«), ki se ga ves chas dotika, toda tako v posameznih etapah kot s sklepom se pomirljivo melanholichno izogiba sicer, z radikalnega vidika, neizogibni katastrofi.

SVETO IN SVET: KRSHCHANSTVO IN ODNOS DO SPOLNOSTI (TVS 1 – 10. 6. 2009). Televizijska oddaja s tako neizchrpno temo lahko v vsestransko odmerjenem »druzhinskem« kramljanju med voditeljico in enostransko (omejeno na katolishtvo) izbranimi strokovnjaki samo navrzhe prgishche bolj ali manj lucidnih sprotnih prebliskov, katerih edina praktichna funkcionalnost (poleg poklicnega zapolnjevanja programske sheme) je morda spodbuda za gledalca, da tudi sam nekoliko »pomeditira« o zadevi. Za vechjo »dramatichnost« bi bila potrebna navzochnost kakshnega strokovnjaka iz drugih, do krshchanstva tudi bolj kritichnih mishljenjskih kontekstov, vendar to v danem okviru niti ni bistveno ... Kot »tisto bistveno« se tudi pri tem pogovoru namrech kazhe sploshna ugotovitev, da se pojma, ki ju danashnja kvaziliberalizirana globalna civilizacija za vsako ceno skusha manipulativno »skoitirati«, namrech spolnost in sproshchenost, v smislu radikalnega diskurza (diskurz, ki ni intencioniran radikalno, »dekonstrukcijsko«, sploh ni diskurz, temvech je le druzhabna konvencija) v mozhno sintagmo povezujeta le kot temeljna medsebojna kontradikcija. Ta najgloblje provokativna aporija je univerzalno antropoloshko »dejstvo«, ki presega vse chasovne razsezhnosti in civilizacijsko-religijsko-idejne raznolikosti, saj specifichna tabuiziranost spolnosti (s celibatom vred) nikakor ni le nekakshna pervertirana posebnost krshchanskega – zlasti katolishkega – konteksta, kot menijo nekateri, temvech je tako ali drugache navzocha tudi v najbolj primitivnih, »sproshchenih«, kamenodobnih kulturah. Krshchanstvo je na podlagi pradavno predkrshchanskih, arhetipskih izkushenj izpeljalo le dolochene radikalne konsekvence in normative (npr. zakon kot eden od zakramentov, kot absolutna moralna zaveza zvestobe), povezujoch, kot kazhe njegovo temeljno biblijsko prichevanje, kataklizmichno divergentnost spolnosti kot (pro)kreativnega nagona s hkratno mozhnostjo genetichnega kriminalnega dejanja (t. i. izvirni greh). Shizoidnost spolnosti je ochitno determinirana tudi chisto konkretno bioloshko kot tako rekoch vsakdanja izkushnja: telesni topos spolnosti in rojevanja kot najvishje medchloveshke »daritve« (zhrtvovanja) je nelochljivo istoveten s »subterenskimi« sekrecijskimi organi, ki izzivajo skrajni uzhitek in skrajni gnus ter monstrumsko kuzhno destrukcijo z nedogledno daljnosezhnimi posledicami, tudi dednimi, evolucijskimi. Kot je bilo rahlo nakazano v zadevnem tv pogovoru, krshchanska teologija celo na najvishjih, najbolj poduhovljenih tochkah svoje refleksije govori z jezikovnimi kategorijami spolnosti (npr. »erotichni« odnos med Kristusom in Cerkvijo ali Sveta Trojica, ob kateri ni bilo omenjeno, da je krshchanstvo v njej maskuliniziralo, tj. spiritualiziralo izvirni semitski zhenski spol pojma »Duh«). V pogovoru je bila prezrta tudi psihoanaliza, ki je vsekakor markantna refleksija spolnosti v zahodnem (judovsko-krshchanskem) kontekstu; ta psiholoshko-filozofska refleksija v svoji najbolj avtentichni freudovski poziciji namrech ne prinasha nikakrshne »odprave« ali »ozdravitve« neizogibnih ter po svoje koristnih kompleksov in frustracij, temvech ponuja le dovolj radikalno mozhnost za provokacijo »gorgonsko neznosnega« uvida. Glede pedofilije, ki so se je dotaknili v pogovoru, pa se je zahodna civilizacija danes znashla v »dodatni spolni aporiji«: ta deviacija se ob aktualnih razkritjih medijsko vse bolj opisuje kot logichna posledica katolishkega celibata (kako je s tem npr. v budizmu, kjer je menishki celibat po svoje she strozhji?) in je sploshno konsenzualno kriminalizirana, hkrati pa se vse bolj uveljavlja permisija do homoseksualnosti, cheprav je bila v grshki antiki pedofilija eno od izvirnih imen za homoseksualnost (tudi gr. paiderastia) kot obliko »normalno sproshchene spolnosti«.

ELDA VILER (Radio Slovenija; 16. 6. 2009). Radijski prenos jubilejnega (50-letnica glasbenega delovanja) koncerta Elde Viler, ki je ob Marjani Derzhaj in Majdi Sepe ena od trojice velikih dam klasichne slovenske popevke nekje iz sredine druge polovice prejshnjega stoletja (sochasni vrh sploh vsega jugopopa s celo vrsto she danes zvenechih imen in njihovih »evergreenov«, hkrati vrh socialistichne jugopolitkulture: razmeroma soliden dvig standarda, samoupravljanje, neuvrshchenost, prvi oskar, prvi nobelovec itd., nato dolga »katabaza« sistema v razpadanje, popglasbe v shtancanje). Po aplavzih sodech, se je v Krizhankah zgodila triumfalna vrnitev »odpisane pevke«, katere osebna umetnishka specifichnost se zdi v tem, da je v omenjeni trojici najblizhe pojmu »opernega petja« (znachilnost Derzhajeve je nekoliko »fantovska« stilizacija, Sepetove pa izrazito »deklishka«, peli sta tudi v duetu). Elda Viler je tako rekoch poosebljenje »tezhkega petja« v zhanru lahke glasbe; pela je zahtevne skladbe, glede katerih so drugi pevci priznavali, da jih zmore le ona, a pri shirshem obchinstvu je bila znatno manj popularna kot omenjeni kolegici (v nekem chasu je bila Slovenija zanjo tako rekoch »dolina brez odmeva«, kot je naslov ene od njenih popevk). Njen nastop daje vtis, da gre tudi v t. i. zabavni glasbi zmeraj »stoodstotno zares«; rob te »dramatizacije« je popevka Vzamesh me v roke (zmagala na Slovenski popevki 1967), ki je eden najbolj neznosnih primerkov povsem nedistanciranega populistichnega sentimentalizma, tempiranega na to, da bi se vsaj s kakshno kapljico svoje sline usedel v poslushalchevo izsusheno polje »nezavednega«.

JUAN BENIGAR (Slovenija, 2009; TVS 1 – 16. 6. 2009). Dokumentarni film, rezhija Slavko Hren, o »slikovitem fenomenu« Ivana Benigarja, etnologa, antropologa, lingvista, rojenega slovenskim starshem v Zagrebu v »Kafkovem« letu 1883. Kot shtudent je objavil slovnico bolgarskega jezika (Bugarska slovnica sa chitankom, Zagreb, 1904), iz zadushljive (Srednje) Evrope je leta 1908 proti volji starshev odshel v Juzhno Ameriko in v Patagoniji postal »domorodec« (17 otrok z dvema Indijankama; umrl 1950), pishoch v shpanshchini. Juzhnoamerishki »antipod« sodobnika Louisa Adamicha?

MIHAIL GORBACHOV (Razgaljeni – Mihail Gorbachov; Francija, 2007; TVS 1 – 23. 6. 2009). Prvi od sedmih delov francoske dokuserije, ki pod skupnim naslovom Razgaljeni predstavlja znane sodobne drzhavnike. Izvrstni dokumentarec v okviru mozhnosti pregledno in dovolj izchrpno izrishe portret zadnjega voditelja Sovjetske zveze (1985 – 1991). Zhe danes je mogoche rechi, da je imela Sovjetska zveza tri kljuchne voditelje, ki jim pripada oznaka »legendarni«: prvega, drugega in zadnjega; Lenin jo je zasnoval, Stalin utrdil, Gorbachov pa pokopal (prvi in zadnji sta vladala po shest let, drugi pa tri desetletja in tudi zato sodi z Ivanom Groznim in Petrom Velikim v trojico najvechjih ruskih vladarjev). Medtem ko sta Lenin in Stalin izrazito »neserijska Rusa«, kariera Gorbachova sega od stavropoljskega podezhelja prek shtudija prava v Moskvi, poroke s »sibirsko filozofinjo« Raiso, partijskega aparata (gensek – zaradi nezadostne podpore menda izvoljen z nezakonito glasovalno manipulacijo v 15-chlanskem politbiroju CK KPSZ) do Nobelove nagrade za mir. Nekateri v Rusiji, zlasti sovjetski nostalgiki, ga imajo za nesposobnezha in izdajalca sovjetskega imperija, za chloveka, ki je v bistvu bolj Zahodnjak kot Rus, zato naj bi raje izbral demokracijo, kot pa skushal obdrzhati celovito drzhavo; na njegovo politichno shirino, nenavadno za sovjetskega partijskega aparatchika, naj bi v veliki meri vplivala izredno izobrazhena in demokratichno kultivirana zhena. Mozhne so seveda razlichne osvetlitve »post festum«, a v osnovi dejstva govorijo sama zase, njihova poanta pa je zmeraj: kar je bilo, je bilo to in ne nekaj drugega. Se pravi: che se SZ ni obdrzhala, to pomeni, da se ni mogla obdrzhati (podobno se je »razpustil« avstrijski cesarski imperij, pa tudi srbski jugoslovanski). Tudi iz besed Gorbachova je razvidno, da je ruski komunistichni sistem prishel v tako krizo, da so odpovedovale najbolj osnovne funkcije organizirane druzhbe. Po svoje provokativno zveni hipoteza, da bi Sovjetsko zvezo obdrzhala »kitajska svetilka«, ki se ne bi zdrobila pod plazom demokracije (asociacija na kitajskega voditelja Deng Xiaopinga, chigar priimek Deng pomeni »steklenica / svetilka«, ime Xsiaoping pa »mali mir«, skupaj torej »luch malega miritelja«; ta naj bi z »vzgojnim« pokolom »peshchice« upornih shtudentov na Trgu nebeshkega miru leta 1989 onemogochil demokracijo kot obliko anarhije). Vendar sta Rusija-SZ in Kitajska medsebojno neprimerljiva geohistorichna fenomena; ruska identiteta v pomembni meri vkljuchuje tudi evropsko tradicijo, kljuchno pa se zdi dejstvo, da SZ ni bila etnichno kompaktna nacija, cheprav je zlasti Brezhnjev skushal forsirati pojem »sovjetske nacije« (Roosevelt je bil ravno v chasu najvechjega sovjetskega triumfa pri koncu druge svetovne vojne preprichan, da bo SZ zaradi etnichne pisanosti kmalu po vojni razpadla v vech drzhav; vprashanje etnichne identitete, za mnoge presezheno, se je ob sovjetskem razsulu res razkrilo kot usodno: razpadle so le socialistichne federacije). Demokratichne tendence na Kitajskem so v glavnem zajele le tenko plast mladih, v sistem she ne povsem vkljuchenih (privilegiranih) izobrazhencev, medtem ko je sovjetska drzhava pokala po vseh shivih, od vrha do tal, znashla se je pred »severnokorejsko lakoto« v senci lastnih atomskih raket, reshilo pa je ne bi niti zgledovanje po severnokorejski varianti komunistichne ideologije (doktrina »dzhu che«, kimilsungizem, ki je v praksi militaristichna samozadostnost kolektiva; nekaj podobnosti s Titovim »samoupravnim socializmom«), ki v etnichno kompaktni Severni Koreji vendarle nekako deluje. Spremeniti SZ ob prehodu v XXI. stoletje v en sam velikanski evrazijski gulag bi pomenilo vrniti se ne le v chas Stalina, temvech v srednji vek Ivana Groznega; po vsem sodech, je bila taka samoobrambna reakcija neizvedljiva in dolgorochneje brezperspektivna, zato »velikemu bolniku« ni preostalo nich drugega kot konchati desetletja trajajocho agonijo z generalno demontazho («perestrojka«), demokratizacijo, hospitalizacijo in avtoamputacijo. (Mnogi Rusi in rusofili, navajeni, da Rusija le zmaguje, si zastavljajo »putinovsko« vprashanje: do kdaj bo moral trajati samoponizhevalni ruski »veliki taktichni umik«? Vizija Gorbachova o nekakshni demokratichni »skupnosti neodvisnih drzhav« za zdaj ostaja le zhelja na papirju.) Pri vsem tem je omembe vredna skrajno previdna zadrzhanost amerishkega predsednika Reagana, opazna tudi na tv posnetkih, v stikih z Gorbachovom; slednji se je pri sklepanjih pomembnih mirovnih sporazumov med SZ in ZDA trudil biti bolj prostodushno (novodobno, prenovljeno »svetovljansko«) iskren.

MICHAEL JACKSON (26. 6. 2009). Globalizirana masmedijska »senzacija«: smrt znamenitega afroamerishkega pevca, »zadnjega« kralja populistichne glasbe, rojenega v istem kraju kot nekdanji »kralj vesterna« Gary Cooper (Gary, Indiana). Avtor najbolj uspeshnega glasbenega albuma vseh chasov Thriller (1982), mestoma gotovo nadchasovno preprichljivega, tematsko mrachnega, nakazujochega »demonizem« medchloveshkih odnosov. Groteskna neomitoloshka figura, katere biografija se bere kot svojevrsten thriller o usodi umetnika, ki se na krilih enormne svetovne uspeshnosti spreminja v ikonichnega monstruma (tudi s posebnim »preseganjem« rasne identitete).

TRUBAR (Brez reza; TVS 1 – 1. 7. 2009). Nerezhiran posnetek predavanja z naslovom Novi pogledi na Primozha Trubarja in njegov chas, ki ga je imel dr. Boris Golec na simpoziju o Trubarju (Slovenska matica, okt. 2008). Velika negotovost glede zanesljivosti osnovnih podatkov o utemeljitelju slovenskega knjizhnega jezika in knjizhevnosti ter, kot menijo nekateri, tudi nacionalne identitete, se pravi – posledichno – pravzaprav celo drzhavnosti.

MOZH Z ZAHODA (Man of the West; ZDA, 1958; TVS 1 – 4. 7. 2009). Klasichni vestern iz 50-ih let, eden od tistih, ob katerih se zastavlja vprashanje, ali ni Anthony Mann, ki ga je rezhiral, dejansko najtehtnejshi in danes najzanimivejshi rezhiser tega zhanra (in ob njem Bud Boetticher – oba sta na sploshno ostala v senci medijsko odmevnejshih, kot so Ford, Leone, Eastwood ...). Kot zgledno kazhe zadevni film, je mannovski vestern arhetipsko univerzalna psihodrama (z antichnimi referencami) v paradigmatichno specifichnem kontekstu amerishkega »Divjega zahoda«, kjer se usodno neizbezhno in surovo soochijo v tesne klobchiche medsebojne odvisnosti, obremenjene s preteklostjo, ujeti provokativno profilirani posamezniki. Tukaj sta to Gary Cooper kot »sinovska« in Lee J. Cobb kot »ochetovska« figura: slednji hoche nekdanjega chlana svoje bande »demonichno dobronamerno« zvlechi nazaj na mrachno pot zlochina in pogube. »Dodaten problem« nakazuje dejstvo, da je Cooper premarkanten in prestar (desetletje starejshi od Cobba) za vlogo »nemochnega sina«, zato oba delujeta bolj »kot brata« ali zrcalni podobi iste eksistencialne brezizhodnosti, v kateri se iznichujejo tako pozitivni kot negativni predznaki.

SINOVI KATIE ELDER (Sons of Katie Elder; ZDA, 1965; POP TV – 5. 7. 2009). Eden od bolj ali manj legendarnih vesternov rezhiserja Henryja Hathawaya: vzorchni primerek njegovih odlik in shibkosti. Zanimiva zasnova, naslonjena na eno od »bratskih« legend Divjega zahoda (bratje Elder ob Daltonih itd.): shtirje problematichni sinovi (vodilna John Wayne in Dean Martin) se snidejo ob pogrebu svoje matere (v resnici nekdanja prostitutka, v filmu to ni nakazano) z obchutkom, da noben od njih ni izpolnil njenih prichakovanj. Zahrbten uboj njihovega ocheta pred pol leta ponuja mozhnost mashchevanja kot rekompenzacije. Znachilna Hathawayeva »lezhernost«, ki ji je ustrezala Wayneova stiliziranost, sicer profesionalno solidno celoto postopoma razblinja v stereotipno revolverashko anekdotichnost.