Revija SRP 97/98

Ivo Antich

 

MED KONKRETIZMOM IN ESKAPIZMOM

 

Lev Detela: Verdichtungen, Edition LOG, Dunaj (s. a); Grshke pesmi, Mohorjeva, Celovec, 2009

 

Ob Detelovi 70-letnici (Maribor, 1939) sta izshli njegovi pesnishki zbirki Verdichtungen in Grshke pesmi, ki kot »nemshko-slovenski par« nazorno predstavljata njegovo pesnishtvo kot robova celotne avtorske jezikovno-izrazno-vsebinske amplitude med (neo)avantgardistichnim konkretizmom in (post)modernistichnim (neo)ekspresionizmom (»novim tradicionalizmom«). Ta razteg je svojevrsten »most«, to pa je pojem, ki je znachilen za Detelov opus v smislu izvirnega, spontanega povezovanja ter »integralistichnega« preseganja kalupov in opozicij, od avtobiografskih do »chisto tekstualnih« (slovenshchina – nemshchina; izvirna literatura – literarna zgodovina s kritiko; proza – poezija; avantgarda – tradicija ipd.).

Zbirka Verdichtungen z zgovornim podnaslovom Nonsensverse und Experimente je v svojih izvirno nemshkih tekstih, ki se tako rekoch mimogrede dotikajo tudi ironichno intoniranega »popevkarstva«, gosto (prim. naslov: upesnitve kot zgostitve) nabita z vsakrshno jezikovno-eksperimentalno invencijo, podprto tako v zunanji opremi kot na vsaki posamezni strani s sijajnim, konkretistichno funkcionalnim grafichnim oblikovanjem Alexandra Jonasa. To je depoetizirana »hard-boiled« lirika, objektivistichno, deloma anarhoboemsko naravnana navzven, v socialno-ekoloshko chrnohumorno, baladichno-fantastichno kritichnost. Nekaj znachilnih pesemskih primerov: konkret (neposredno imenovanje zadevnega stilskega postopka), the new engdeutsch kot ironija nemshke (p)angleshchine, begräbnislied kot lingvopopevka, natanko v sredishchu sta cikla sprachphilosophicum I-IV in zauberspruch 1-5, zhe v naslovih lingvistichno-magichno opredeljena, schicksal je groteska o usodi, warte du holde je duhovita parafraza Goetheja, mein land, die alpen in bauernhochzeit ironizirajo domachijski kontekst, zakljuchni das selbstporträt avtoironichno poantira, da niti brezosebna »tehnichna« tekstualnost ni brez osebne avtorske identitete in sporochilnosti ter tako napoveduje avtobiografski intimizem vzporedne zbirke. Poenostavljeno recheno: Verdichtungen opredeljuje vznemirjeno ironichni intelektualizem (disciplina »jezikoslovne igre« kot avto/refleksije z elementi konkretizma), Grshke pesmi pa umirjeni ikonichni senzualizem sodobnega turistichnega eskapizma, s katerim se zlasti meshchani Zahoda, navelichani vsakdanjosti, skushajo vsaj za nekaj trenutkov »prezrachiti« v »razglednishkem« razkoshju drugih krajev in ljudi (»sem samo nespameten turist« ugotavlja pesnik ob eksotichno bednem domachinu Grku v pesmi Norec).

Zbirki kot »simbolichni par« nakazujeta dvojnost avtorjeve realne bivanjske pozicije med dunajskim mittelevropskim nemshtvom in slovenskim balkanstvom kot »grshtvom« (tako Slovenci kot Grki so, vsak po svoje, majhna balkanska etnija). Pri tem je znachilno, da je Detelova metamorfoza v nemshkega knjizhevnika le delna, saj pretezhno pishe v slovenshchini. Tekstualno pa se zbirki zrcalita druga v drugi v smislu dialektichnega dopolnjevanja nasprotij med (danes zhe tudi skoraj »klasichnim«) avantgardizmom in tradicionalizmom (med provokativnim tehnicizmom in korporativnim fabulizmom, med ludizmom in tematizmom); slednji je v Grshkih pesmih v modernistichni, sproshcheno prostoverzni izvedbi in v glavnem brez interpunkcije (brez nje je tudi vechina besedil v Verdichtungen). Grshke pesmi so zhe v naslovu knjizhne celote z geografskim pridevnikom dolocheni pesemski teksti, od katerih je vsak podnaslovljen tudi z grshko verzijo svojega naslova; zemljepisni oznachenosti se pridruzhuje aluzija na antichno klasiko. Elegantno nanizani in odmerjeni verzi izvirajo iz intimistichne vedrine, odprte v prislushkovanje realno izkustvenim senzacijam pod razkoshnim grshkim soncem (ki je lahko tudi »to grozno sonce«, Zhivljenje) z nevsiljivo nakazano dozhivljajsko »dvojino«.

Porochilo Grshkih pesmi o praznichnem obhodu (tour) ali iz-letu (Aus-flug) kot obisku zibelke evropske civilizacije in kulture se zachne s tremi pesmimi prvega cikla Prihod in se po treh obsezhnejshih vmesnih ciklih (Spomin, Otok, Ljubezen: spoznavanje novega se prepleta s spominjanjem, ki zajema celo Sokratov zagovor, z otoshkim odmikom od kontinenta in z vzajemnim iskanjem sreche v sochloveku) konchuje s ciklom Donava in Sava, kjer prva od shtirih pesmi Glas iz radia poudarja vrnitev domov: »Dame in gospodje! / Dobrodoshli doma / Dobro kdor ga ima« ... Na koncu je ohladitev, streznitev, vrnitev k sreednjeevropskima rekama, ki povezujeta Detelovi dve domovini (kakor Cankarjev Blatni dol in Dunaj), se pravi vrnitev iz sonchne Grchije v srednjeevropski »Blatni dol«; druga in tretja pesem istega cikla zhe z naslovoma kazheta »novo« (staro) srednjeevropsko ozrachje: Dezh, Senca (prim. Presheren: »Iz krajev niso, ki v njih sonce sije«). V dolochenem smislu gre za ponovljeno pot legendarnih argonavtov, zato je primerna poanta zadnja pesem Argonavti, intonirana kot sklepna depresija. Pri tem se ponuja asociacija na istonaslovno Seferisovo pesem, ki v motu omenja Platonovo zrcalo, v katerem se dusha zrcali v drugi dushi ali kot pravi Detela: »dusha se hoche spoznati / v pogledu druge dushe // Odkriti hoche srecho / v skupnem ogledalu / najine dushe« (cit. pesem Dusha). Tudi Trije golobi (ena od Grshkih pesmi) evocira Seferisovo miniaturo Trije rdechi golobi. Detela je, skupaj z Mileno Merlak, poleg M. Tavcharja prvi prevedel Seferisa v slovenshchino (pet pesmi, med njimi Argonavti, v trzhashki reviji Most, 1964-1); podobno pionirski je tudi njegov prevod Borgesa (Most, 1964), kot sam omenja v opombi k pesmi Osel v prvem ciklu Grshkih pesmi.

Zadevni zbirki sestavljata markantno ustvarjalno dejanje, pomembno tudi v smislu avtorjeve visoko zrele rekapitulacije lastnega dosedanjega pesnjenja, ki podobno kot njegova (pretezhno poetichna) proza in manj obsezhna, revialno objavljena dramatika (npr. farsa Brodolom Titaveka, SRP 25-26, 1998) s samosvojo nekonvencionalno zhivostjo razpira, povzema, prepleta najbolj divergentne stilske in idejno-vsebinske izzive.